Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
postópanje -a s (ọ̄)
glagolnik od postopati: naveličal sem se postopanja po mestu / brezobzirno postopanje s prebivalstvom
SSKJ²
postopáški -a -o prid. (á)
nanašajoč se na postopače: postopaško življenje / postopaški fantje
SSKJ²
postopáštvo -a s (ȃ)
postopaško življenje: prenehati je moral z razuzdanostjo in postopaštvom / njegove revščine je krivo postopaštvo
SSKJ²
postópati -am nedov. (ọ̄)
1. hoditi brez cilja, namena: ves dan sem samo postopal; veselo postopa po mestu / postopati gor in dol
// nav. ekspr. lenariti: pri nas ne sme nihče postopati; celo ob košnji postopa
2. publ., s prislovnim določilom ravnati, delati: grdo, krivično postopati; podobno so postopali tudi drugje; z menoj je postopal kot enak z enakim
SSKJ²
postópek -pka m (ọ̑)
1. navadno s prilastkom oblika načrtnega, premišljenega dela, delovanja, ravnanja ali mišljenja za dosego kakega cilja: to je zelo zapleten postopek; izpeljati, izpopolniti, odkriti nov postopek; predpisati postopke za opravljanje česa; nezanesljivi, preprosti, zamudni postopki; posebnosti posameznih postopkov pri učenju / spremeniti delovni postopek; proizvodni, tehnološki postopek za pridobivanje česa / v prislovni rabi: delo je potekalo po rednem postopku; publ. sprejeti zakon po hitrem postopku v kratkem času
// nav. ekspr. določeno dejanje, ravnanje ali mišljenje sploh: njegovih postopkov niso odobravali; ta postopek ponavljamo toliko časa, da stvar dokončamo / postopke predšolskega otroka vodijo čustva
2. pravn. skupek po pravnih pravilih določenih dejanj, ki vodijo do pravno določene rešitve: določiti, obnoviti, sprožiti, ustaviti, uvesti postopek; vložiti postopek za razvezo zakona / biti v postopku / prositi za revizijo postopka / dokazni postopek s katerim se ugotovijo dejstva, ki so pomembna za odločbo; enostopenjski postopek z eno samo instanco; hitri postopek za izdajo zakona pri katerem se pripravljeno besedilo zakona obravnava samo enkrat; kazenski postopek zoper osebo, za katero se utemeljeno sumi, da je storila kaznivo dejanje; mandatni postopek v katerem se izda odločba, ne da bi se preiskovala utemeljenost zahteve in zaslišal nasprotnik; nepravdni postopek ki se ne rešuje s pravdo; pravdni postopek s katerim se rešuje civilnopravni spor pred sodiščem; preiskovalni, razlastitveni, sodni postopek
♦ adm. upravni postopek po katerem poslujejo upravni organi; fot. obračilni postopek postopek razvijanja filma, ki da pozitiv; metal. martinski postopek za pridobivanje jekla v martinovki; ped. učni postopek način obravnavanja učne snovi
SSKJ²
postópen -pna -o prid. (ọ̑)
ki poteka po določenih stopnjah, v določenem zaporedju: postopna izročitev blaga; postopno naraščanje obresti; postopno zviševanje davkov / začelo se je postopno uničevanje vsega živega
// publ. opravljen v daljšem času, kot je običajen za določeno delo, opravilo; počasen: postopen razvoj; postopno prilagajanje novim razmeram
♦ gozd. postopna sečnja sečnja na zemljišču, kjer je že zraslo in se utrdilo mlado drevje
    postópno prisl.:
    postopno bližati se čemu; postopno zbirati dokazno gradivo
SSKJ²
postópica -e ž (ọ̑)
knjiž. zaporedje, potek: proučiti sedanjo postopico industrializacije
♦ mat. geometrična postopica geometrično zaporedje
SSKJ²
postopíti in postópiti -im dov. (ī ọ́ ọ̑)
zastar. stopiti2: postopi naprej, na drugo stran / hitro je postopil za njo
    postopíti se in postópiti se
    lotiti se, začeti: česar se postopi, vse mu spodleti
    // upati si, drzniti si: tega se ne bi nikoli postopil
SSKJ²
postópnik -a m (ọ̑)
pravn. zakon ali zakonik o postopku: kazenski postopnik
SSKJ²
postópnost -i ž (ọ̑)
značilnost postopnega: postopnost naraščanja; načelo postopnosti / postopnost v obravnavi vprašanja / publ. postopnost prilagajanja novim razmeram
SSKJ²
postópoma prisl. (ọ̑)
izraža, da dejanje poteka po določenih stopnjah, v določenem zaporedju: obrestna mera se je postopoma dvignila na pet, šest in celo na sedem odstotkov; oboroževanje je zajelo postopoma vse države drugo za drugo
// publ. polagoma, počasi: otrok postopoma postaja samostojen plavalec
SSKJ²
postoríti -ím dov., postóril (ī í)
nar. narediti, opraviti: vse je postorila; ob sobotah postori, kar je treba
● knjiž. kmalu se je postorila noč se je znočilo
    postorjèn -êna -o:
    vse je bilo postorjeno ob pravem času
SSKJ²
postotériti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑)
narediti stokrat tolikšno: število naročnikov se je v zadnjih letih postoterilo
// ekspr. zelo pomnožiti, povečati: svoje premoženje je postoteril / strah mu je postoteril moči; z zimo so se težave še postoterile
    postotérjen -a -o:
    človek s postoterjenimi sposobnostmi; njihove sile so postoterjene
SSKJ²
postôvka -e ž (ó)
manjša ptica ujeda rjavkaste barve, s temnejšimi lisami po hrbtu, oprsju in trebuhu: postovka lebdi nad njivami
SSKJ²
postráni tudi po stráni prisl. (á)
1. izraža položaj predmeta, ki je od navpične smeri nagnjen
a) v desno ali levo stran: dal si je klobuk postrani; postrani držati glavo; ležeče črke so oblikovane postrani / drži se postrani
b) v katerokoli stran: stene bajte so postrani; stolp v Pisi stoji postrani; plameni švigajo kvišku in postrani; pren. vse je videl krivo in postrani
2. izraža odmik od vodoravne črte, smeri
a) v desno ali levo stran: tok žene čoln postrani / nos ima postrani
b) navzdol ali navzgor: usta ima postrani; nasmehnil se je postrani, le v kotu ustnic / pog. ima oči postrani poševne oči
// izraža položaj pri premikanju z ožjo stranjo naprej: postrani se je preril skozi gnečo; spraviti omaro postrani skozi vrata / ležati postrani na boku
3. navadno v zvezi s pogledati izraža odmik od ravne črte v desno ali levo stran: postrani je pogledala moža; otroci se pogledujejo postrani in nasmihajo; ozrl se je postrani na soseda
// ekspr., v zvezi z gledati izraža neprijaznost, sovražnost: čutil je, da ga v podjetju gledajo postrani; postrani me gleda ne mara me
4. star. ne naravnost, prikrito: postrani so mi namignili, da se nekaj pripravlja; postrani omeniti, spraševati
5. nav. ekspr. izraža pridobivanje dohodka s postransko dejavnostjo: mehanik je in v prostem času veliko postrani zasluži / tu in tam dobi kak tisočak postrani
● pog. dobiti, imeti otroka postrani nezakonskega otroka; star. izmika se, drži se postrani ob strani; pog. bil je ribič le bolj postrani, sicer pa kmet samo priložnostno; v prid. rabi: postrani čepica, klobuk; postrani oči; ker ima nizko plačo, mu postrani zaslužek prav pride; prim. stran1
SSKJ²
postránica -e ž (á)
nav. mn., zool. majhni, v sladki in morski vodi živeči, bočno stisnjeni raki, Amphipoda: školjke in postranice / navadna postranica
SSKJ²
postránski -a -o prid. (á)
ki po pomembnosti ni na prvem mestu: ima veliko postranskih dohodkov; poiskati si mora postranski zaslužek; to je njegova postranska dejavnost / ekspr. vse to je postranska stvar, zadeva nepomembna, nebistvena
// zastar. stranski: hiša ima več postranskih prostorov; popravili so vse postranske ceste
// zastar. obstranski: postranske oči žuželk
● ekspr. upam, da nimaš kakih postranskih namenov skrivnih, slabih namenov; star. ima dva postranska otroka nezakonska otroka; zastar. naredil je postransko zarezo poševno zarezo; star. postranska žena nezakonita žena
SSKJ²
postránskost -i ž (á)
nepomembnost, obrobnost: motila ga je postranskost njegovega dela / izgubljati se v postranskosti
SSKJ²
postrašíti -ím in postrášiti -im dov., postrášil (ī í; á ȃ)
nekoliko prestrašiti, ustrašiti: hotel jih je samo postrašiti
SSKJ²
postréči -stréžem dov., postrézi postrézite in postrezíte; postrégel postrégla (ẹ́)
1. prinesti hrano, pijačo navadno gostu: ni je hotela pustiti domov, preden ji ni postregla; juho so postregli v skodelicah; prijazno postreči; prosim, postrezi si sam / postreči s pecivom / kot vljudnostna fraza s čim vam lahko postrežem
// s tožilnikom narediti, povzročiti, da je kdo, navadno gost, zadovoljen: postregel jih je prijazen natakar; ko je prišel z dela, ga je lepo postregla; ekspr. kar sama sta se postregla
2. dati, izročiti komu zahtevano, zaželeno blago: v trgovini so ji hitro postregli
3. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi s s, z izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: postreči z dokazom, odgovorom; pri odgovoru je staršem postregla z lažjo / vedno jim je postregel z lepo besedo, domislico, nasvetom; postregli so jim z zanimivo zgodbo povedali so jim jo
● publ. državno prvenstvo je postreglo z nekaj zanimivimi boji na državnem prvenstvu je bilo nekaj zanimivih bojev; ekspr. vreme nam je lepo postreglo imeli smo lepo vreme
    postréžen -a -o:
    biti dobro postrežen; tu smo navadno lepo postreženi
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
postrúgati -am dov. (ū)
nar. vzhodno postrgati: postrugati saje / otroci so postrugali skledo
SSKJ²
postrúšnik -a m (ȗ)
zool. majhen glodavec, ki živi v severnih polarnih pokrajinah, Lemmus: množične selitve postrušnikov / skandinavski postrušnik
SSKJ²
postrúžek -žka m (ȗ)
nar. zadnji otrok v številni družini, rojen navadno po daljšem presledku; postržek: to je naš postružek
SSKJ²
postrúžiti -im dov. (ú)
s struženjem narediti gladko, ravno: postružiti kovino, les
● star. postružiti desko poskobljati
    postrúžen -a -o:
    miza s postruženimi nogami
SSKJ²
postŕv -i in -í ž (ȓ)
sladkovodna riba z velikim gobcem in različnimi pegami, ki živi v bistrih vodah: postrvi se že drstijo; loviti postrvi; pikaste postrvi
♦ zool. ameriška ali kalifornijska ali mavrična postrv z rdečkasto progo vzdolž telesa; šarenka; jezerska postrv; potočna postrv z izrazitimi rdečimi pegami; potočnica; soška postrv ki živi samo v jadranskem porečju; glavatica
SSKJ²
postŕvji -a -e prid. (ȓ)
nanašajoč se na postrvi: postrvja plavut / ribogojnica vlaga v potok postrvje enoletnice
SSKJ²
postŕvka -e ž (ȓ)
agr., v zvezi zimska postrvka zimska hruška delno rdeče barve z rjavkastimi pikami: postrvke so letos debele
SSKJ²
postŕžek -žka m (ȓ)
1. knjiž. kar se postrga: gnojiti s postržki iz kurnika
2. šalj. zadnji otrok v številni družini, rojen navadno po daljšem presledku: ker je bil postržek, so ga vsi razvajali
SSKJ²
póstskríptum in póst skríptum tudi post scriptum -a [póst skríptum] m (ọ̑-ȋ)
knjiž. pripis, zlasti v pismu: v postskriptumu je napisal, naj ga obiščemo / slabo viden postskriptum [P. S.]
SSKJ²
póstsocialístičen in pòstsocialístičen -čna -o prid. (ọ̑-í; ȍ-í)
nanašajoč se na postsocializem: postsocialistična dežela, družba, država; postsocialistično obdobje
SSKJ²
póstsocialízem in pòstsocialízem -zma m (ọ̑-ī; ȍ-ī)
gospodarsko-družbena ureditev po padcu socialističnih režimov: živimo v postsocializmu; socializem in postsocializem
SSKJ²
póststrukturalízem in pòststrukturalízem -zma m (ọ̑-ī; ȍ-ī)
metodološka smer, ki sledi strukturalizmu: izhajati iz poststrukturalizma; postmodernizem in poststrukturalizem / francoski poststrukturalizem
SSKJ²
pósttítovski in pòsttítovski -a -o prid. (ọ̑-ȋ; ȍ-ȋ)
nanašajoč se na čas po Titu: posttitovski film; posttitovski nemiri, politiki; posttitovska identiteta; posttitovsko razkrajanje države / posttitovska Jugoslavija
SSKJ²
pósttotalitáren in pòsttotalitáren -rna -o prid. (ọ̑-ȃ; ȍ-ȃ)
nanašajoč se na čas po padcu totalitarizma: posttotalitarna družba, država; posttotalitarne sile / posttotalitarno obdobje
SSKJ²
pósttranzícijski tudi pòsttranzícijski -a -o prid. (ọ̑-í; ȍ-í)
nanašajoč se na čas po koncu tranzicije: posttranzicijska družba, država; posttranzicijsko obdobje
SSKJ²
postulát -a m (ȃ) knjiž.
1. navadno s prilastkom zahteva, nujnost: v nekem obdobju je bil postulat književnosti poudarjanje idealov; družbeni, zgodovinski postulat
2. predpostavka, izhodišče: izhajati iz napačnih postulatov
♦ rel. preizkusna doba pred sprejemom v noviciat
SSKJ²
postulírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž.
1. zahtevati: postulirali so drugačne predpise
2. postavljati za izhodišče, predpostavljati: dokazuje, kar je prej samo postuliral
SSKJ²
postúmen -mna -o prid. (ȗ)
knjiž. posmrten: postumna slava / postumni otrok otrok, rojen po očetovi smrti; postumna izdaja pesmi; postumno delo izdano, uprizorjeno po avtorjevi smrti
    postúmno prisl.:
    knjiga je izšla postumno
SSKJ²
postvarélost -i ž (ẹ́)
knjiž. stanje, lastnost postvarelega: postvarelost družbenih odnosov; postvarelost in odtujenost
SSKJ²
postvaréti -ím dov. (ẹ́ í)
knjiž. postati iz česa nematerialnega, duhovnega predmet, stvar tako, da se nematerialnemu, duhovnemu pripisujejo lastnosti, značilnosti predmeta, stvari ali pa se to z njim enači: družbeni odnosi so postvareli
    postvarèl in postvarél -éla -o:
    postvarelo človekovo bistvo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
postváriti -im dov. (á ā)
knjiž. narediti kaj nematerialnega, duhovnega za predmet, stvar tako, da se nematerialnemu, duhovnemu pripisujejo lastnosti, značilnosti predmeta, stvari ali pa se to z njim enači: postvariti človekovo bistvo; postvariti duhovne vrednote / postvariti medčloveške odnose
● knjiž. v tridesetih letih se je pesniška tematika bolj postvarila konkretizirala, opredmetila
    postvárjen -a -o:
    postvarjeni družbeni odnosi
SSKJ²
postvárjati -am nedov. (á)
knjiž. delati kaj nematerialnega, duhovnega za predmet, stvar tako, da se nematerialnemu, duhovnemu pripisujejo lastnosti, značilnosti predmeta, stvari ali pa se to z njim enači: postvarjati človekovo bistvo / postvarjati doživljaje
SSKJ²
posúkati -am in -súčem dov., tudi posukájte; tudi posukála (ú)
s sukanjem več niti, pramenov zviti v eno nit, en pramen: posukati več sukancev / ekspr. posukati si brke
● nar. le čakajte, žena ga bo že posukala ukrotila
    posúkati se zastar.
    zasukati se: posukal se je v drugo smer
    posúkan -a -o:
    sukanec iz rahlo posukanih niti; posukana preja
SSKJ²
posukljáj in posúkljaj -a m (ȃ; ȗ)
nar. gorenjsko kar se pri predenju enkrat posuka: navijati posukljaje / posukljaj preje navitek
SSKJ²
posúmiti -im dov. (ū ȗ)
1. začeti sumiti: zbala se je, da bo mož kaj posumil; takoj je nekaj posumila; ob tem je posumil v fantovo poštenost; nehote, nekoliko posumiti / posumil ga je, da hoče zbežati osumil
2. ekspr. podvomiti: posumil je, da sta se srečala po naključju; posumila je o njegovi zvestobi
● ekspr. nikoli niso posumili vanj vedno so mu zaupali, verjeli
// navadno v zvezi z na pomisliti: ker ga ni bilo, so doma takoj posumili na nesrečo; ob pregledu je zdravnik najprej posumil na žolčne kamne
SSKJ²
posurovélost -i ž (ẹ́)
lastnost, značilnost posurovelega človeka: posurovelost nasprotnikovih vojakov / nobena posurovelost nas ne more ustrahovati surovost
SSKJ²
posurovéti -ím dov. (ẹ́ í)
postati surov, grob: zaradi pogostega pijančevanja je posurovel / v jezi mu je glas posurovel
    posurovèl in posurovél -éla -o:
    posurovel človek
SSKJ²
posurôviti -im dov. (ō ȏ)
narediti, povzročiti, da postane kdo surov, grob: pijančevanje ga je posurovilo
SSKJ²
posušíti -ím dov., posúšil (ī í)
1. narediti suho: posušiti kruh za drobtine; posušiti meso, sadje, zelenjavo; na soncu je perilo hitro posušila / sonce posuši meglo
2. ekspr. izčrpati, oslabiti: težko delo jo je posušilo; skrbi so ga čisto posušile
3. ekspr. povzročiti, da kdo česa nima več: njene besede so mu posušile upanje
● ekspr. rad bi ji posušil solze, če bi mogel odvzel trpljenje, žalost; jo potolažil; ekspr. celo steklenico vina je posušil popil
    posušíti se 
    1. postati suh: kopalna obleka se je kar na njej posušila; seno se je v vetru hitro posušilo / od žeje se mu je posušilo grlo; drevo se je posušilo prenehalo rasti / kot podkrepitev naj se mi jezik posuši, če sem to rekel
    2. ekspr. zelo shujšati: v taborišču je osivel in se posušil
    3. knjiž., ekspr. miniti, prenehati: ljubezen se je hitro posušila
    ●     ekspr. od žalosti so se ji posušile solze ne more več jokati; ekspr. nobene fantazije nima, čisto se je posušil postal dolgočasen, pust; ekspr. tiskarsko črnilo se po zadnji aferi še ni posušilo, pa je že nova na vrsti komaj so nehali pisati o njej
    posušèn -êna -o:
    posušen kruh; posušene mladike; na soncu posušena opeka; komaj posušene solze; posušena zelenjava; posušeno meso, sadje
SSKJ²
posúti -sújem dov., posúl in posùl (ú ȗ)
1. narediti kaj prekrito s čim sipkim, drobnim: posuti cesto z gramozom, soljo / posuti s sesekljanim česnom, peteršiljem potresti / posuti sladkor po pecivu; pren., ekspr. sonce je posulo travnik s cvetjem
2. nar. zahodno podreti, porušiti: uporni kmetje so posuli grad; streho bo treba popraviti, sicer se bo hiša posula
● star. bežali so, da jih ne bi posulo kamenje zasulo; knjiž. posuti si glavo s pepelom pokesati se svojih slabih dejanj
    posút -a -o
    1. deležnik od posuti: ceste še niso posute; s peskom posuto dvorišče
    2. ekspr. biti poln česa: z bradavicami posut nos; s cvetjem posut breg; nebo je bilo posuto z zvezdami
    ●     ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta s cvetlicami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno
SSKJ²
posvájati -am nedov. (á)
jemati tuje otroke za svoje: posvajali so otroke takoj po rojstvu; pren. posvajati tuje besede
SSKJ²
posvaljkáti -ám in posváljkati -am dov. (á ȃ; ȃ)
s svaljkanjem zmehčati, zmečkati: preden je prižgal cigareto, jo je posvaljkal; posvaljkal si je bradico
    posvaljkán in posváljkan -a -o
    1. deležnik od posvaljkati: posvaljkana cigareta
    2. ekspr. pomečkan, zanemarjen: posvaljkan plašč, suknjič / posvaljkan možak; rumenkast, posvaljkan obraz
SSKJ²
posvarílo -a s (í)
star. svarilo, opozorilo: zaradi njegovega posvarila je ostal kar doma; zahvalila se mu je za dobrohotno posvarilo
SSKJ²
posvarítev -tve ž (ȋ)
star. svarilo, opozorilo: ni mu bil hvaležen za posvaritev
SSKJ²
posvaríti -ím dov., posváril (ī í)
1. opozoriti koga, da lahko nastopi zanj kaj neprijetnega, neugodnega: posvaril ga je, da mu ti ljudje pripravljajo past; ne hodi sama ponoči okrog, jo je posvaril; posvariti pred nevarnostjo / z očmi me je posvarila, naj ne govorim več o tem
2. star. opomniti, ošteti: ostro me je posvarila zaradi mojega slabega vedenja; poklical ga je k sebi, da bi ga posvaril in poučil
    posvarjèn -êna -o:
    povedal sem vam, torej ste posvarjeni
SSKJ²
posvátbica -e ž (ȃ)
nar. vzhodno dekle, ki spremlja nevesto, ženina k poroki; družica: belo oblečena posvatbica
SSKJ²
posvéčati -am nedov. (ẹ́)
1. izražati čustveni odnos
a) z vsebino lastnega umetniškega, navadno literarnega dela: vse pesmi je posvečal njej / delo je posvečal spominu svojega učitelja
b) z zapisom v lastnem umetniškem, znanstvenem delu: knjige je posvečal navadno materi
// obravnavati v besedilu, knjigi: večino svojih razprav posveča vprašanju manjšin
2. nav. ekspr. delati, da je kdo deležen česa: svoj čas je posvečala otrokom; vse svoje moči je posvečal izobraževanju
// z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: posveča ji dosti ljubezni; temu problemu posvečajo premalo skrbi
3. rel. z obredom določati svetnika za zaščitnika: kapelice so posvečali raznim svetnikom
// z obredom, pri katerem se uporablja krizma, določati
a) koga za cerkveno službo: škof je posvečal
b) kaj za cerkveno rabo: posvečati cerkve, oltarje
● knjiž. samo njega posveča v svoje težave mu jih razkriva, zaupa
    posvéčati se ekspr.
    ukvarjati se: posveča se zlasti filozofiji / premalo se posveča družini / založba se posveča izdajanju klasikov izdaja klasike
SSKJ²
posvečênec -nca m (é)
rel. kdor je posvečen: božji posvečenci; skrivnostni posvečenci; obredi, dostopni le posvečencem / ekspr. notranji krog režimskih posvečencev
SSKJ²
posvečênje -a s (é)
glagolnik od posvetiti, blagosloviti: asistirati pri posvečenju / mašniško posvečenje šesti od sedmih zakramentov Katoliške cerkve
SSKJ²
posvečênost -i ž (é)
rel. lastnost, značilnost posvečenega: posvečenost prostora; pren., knjiž. posvečenost pesniškega poklica
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
posvečeválec -lca [posvečevau̯ca tudi posvečevalca] m (ȃ)
rel. kdor posvečuje: posvečevalec duhovnikov
SSKJ²
posvečevánje -a s (ȃ)
glagolnik od posvečevati: posvečevanje duhovnikov / posvečevanje oltarjev
SSKJ²
posvečeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. rel. z obredom določati svetnika za zaščitnika: oltarje so posvečevali različnim svetnikom
// z obredom, pri katerem se uporablja krizma, določati
a) koga za cerkveno službo: škof je posvečeval
b) kaj za cerkveno rabo: posvečevati cerkve, zvonove
2. star. posvečati, poklanjati: posvečeval ji je vse pesmi / časopis posvečuje veliko prostora polemikam / prosti čas posvečuje športu / vse življenje posvečuje delu; precej časa se posvečuje branju
● namen posvečuje sredstvo po Machiavelliju za dosego pomembnega cilja je dovoljeno uporabiti vsako sredstvo
♦ rel. posvečevati nedelje ravnati se ob nedeljah po cerkvenih navodilih, predpisih
SSKJ²
posvèt -éta m (ȅ ẹ́)
1. glagolnik od posvetovati se: posvet je bil precej razburljiv; kratek, resen posvet; ekspr. družinski posvet / imeti posvet s prijateljem; iti na posvet k očetu
2. strokovni pogovor o kaki stvari, problemu: posvet je potekal mirno; udeležiti se posveta; na posvetu se je večkrat oglasil / strokovni, vojaški posvet
// ekspr. udeleženci takega pogovora: posvet je sklenil drugače
SSKJ²
posvéten -tna -o prid. (ẹ̑) zlasti v krščanskem okolju
1. ki ni verskega, cerkvenega značaja: delo posvetne vsebine / cerkvena in posvetna glasba / posvetna dejavnost; cerkvena in posvetna oblast
♦ rel. posvetni duhovnik duhovnik, ki ni redovnik; svetni duhovnik
2. ki ni duhovno, versko usmerjen: posveten človek / posvetno mišljenje
● ekspr. odpovedal se je posvetnim željam odrekel se je užitkom, ugodnostim
SSKJ²
posvetílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na posvetilo: knjiga ima tudi posvetilni napis / posvetilni uvod / napisal je več posvetilnih pesmi
SSKJ²
posvetílo -a s (í)
besedilo, napisano navadno v knjigo kot znak spoštovanja, hvaležnosti do koga: napisal je dolgo posvetilo / rokopisno posvetilo
SSKJ²
posvetítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od posvetiti, pokloniti: posvetitev knjige materi / posvetitev pozornosti komu / posvetitev cerkve
SSKJ²
posvetíti1 -ím dov., posvéti; posvétil (ī í)
1. izraziti čustveni odnos
a) z vsebino lastnega umetniškega, navadno literarnega dela: posvetil ji je pesem / roman je posvetil revoluciji / delo je posvetil spominu padlih
b) z zapisom v lastnem umetniškem, znanstvenem delu: knjigo je posvetil materi / zbirko je posvetil takoj pod naslovom jo opremil s posvetilom
// predstaviti v besedilu, knjigi: prvo poglavje je posvetil preprečevanju bolezni / problemu šolstva je v knjigi posvetil posebno mesto
2. nav. ekspr. narediti, da je kdo deležen česa: ves čas je posvetil otrokom; vse svoje moči je posvetil študiju / časopisi so posvetili dogodku veliko pozornost veliko se je pisalo o dogodku
// z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: posvetil mu je veliko skrbi; vse življenje je posvetil raziskovanju; takemu delu se ni mogel posvetiti / posvetil se je filozofiji
3. rel. z obredom določiti svetnika za zaščitnika: kapelo so posvetili istemu svetniku kot cerkev
// z obredom, pri katerem se uporablja krizma, določiti
a) koga za cerkveno službo: posvetiti duhovnika
b) kaj za cerkveno rabo: posvetiti cerkev / posvetiti hostijo
● knjiž. samo njega je posvetil v svojo skrivnost mu jo razkril, zaupal
    posvečèn -êna -o:
    posvečeni duhovniki; materi posvečena knjiga; akademija je posvečena stoletnici pesnikovega rojstva
SSKJ²
posvetíti2 in posvétiti -im dov. (ī ẹ́)
1. začeti svetiti: posvetila je rdeča luč; v daljavi so posvetili žarometi / ekspr. posvetil je dan zdanilo se je
// krajši čas svetiti: luč je posvetila in ugasnila / posvetiti z žepno svetilko / posveti mu po stopnicah
2. ekspr., z dajalnikom učinkovito zavrniti, onemogočiti koga: treba mu je posvetiti; pošteno je posvetil napadalcem
● ekspr. posvetilo je sonce svobode začela se je svoboda; ekspr. v njegovo sobo sonce nikoli ne posveti njegova soba je mračna, temačna
    posvetíti se in posvétiti se ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku
    dojeti, spoznati: ni se ji hotelo posvetiti / učencu se je posvetilo v glavi doumel, razumel je
    ●     ekspr. bali so se, da se bo tudi pri njih posvetilo začelo goreti
SSKJ²
posvetítven -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na posvetitev: posvetitveno besedilo / posvetitveni obred
SSKJ²
posvetlíkati -am dov. (ī)
nekoliko posvetiti, posijati: sonce je posvetlikalo izza oblakov; oči so se ji posvetlikale
SSKJ²
posvetlíti -ím dov., posvétli in posvêtli; posvétlil (ī í)
narediti kaj (bolj) svetlo: sonce ji je lase zelo posvetlilo; stene je treba še malo posvetliti
SSKJ²
posvetníčiti -im dov. (í ȋ)
ekspr. razglasiti za svetnika: končno so ga le posvetničili
    posvetníčiti se 
    narediti se svetniškega: tako se je posvetničil, da ga je težko prepoznati
SSKJ²
posvetnják -a m (á)
1. ekspr., v krščanskem okolju človek, ki ni duhovno, versko usmerjen: to ti je posvetnjak
2. zastar. laik, neduhovnik: duhovniki in posvetnjaki
SSKJ²
posvetnjáški -a -o prid. (á)
ekspr. posveten: preveč je v njem posvetnjaškega duha / posvetnjaško življenje
SSKJ²
posvetnjáštvo -a s (ȃ)
ekspr. posvetnost: odvrniti ljudi od posvetnjaštva / renesančno posvetnjaštvo
SSKJ²
posvétnost -i ž (ẹ̑)
v krščanskem okolju lastnost, značilnost posvetnega: posvetnost nekaterih ljudi / posvetnost mišljenja
SSKJ²
posvetoválec -lca [posvetovau̯ca tudi posvetovalca] m (ȃ)
knjiž. udeleženec posvetovanja: posvetovalci so se razšli
SSKJ²
posvetoválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na posvetovanje: posvetovalna naloga, vloga / organizirati posvetovalno službo / sklicati posvetovalni sestanek / posvetovalni odbor, organ
♦ pravn. posvetovalni glas glas brez pravice odločanja; posvetovalna pravica pravica sodelovati pri določenem posvetovanju brez pravice odločanja
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
posvetoválnica -e ž (ȃ)
1. navadno s prilastkom ustanova, oddelek za posvetovanje s strokovnjakom: hoditi, iti v posvetovalnico / kontracepcijska posvetovalnica; zakonska posvetovalnica; posvetovalnica za matere; posvetovalnica za žene oddelek zdravstvene ustanove za posvetovanje o spolnih vprašanjih mladoletnic, o načrtovanju družine, o nosečnosti
● publ. brati pravno posvetovalnico časopisno rubriko, v kateri strokovnjak odgovarja na pravna vprašanja dopisnikov
♦ ped. poklicna posvetovalnica
2. soba, prostor za posvetovanje: stopiti v posvetovalnico / mestna posvetovalnica soba, dvorana za posvetovanje, seje v mestni hiši
SSKJ²
posvetovánje in posvétovanje -a s (ȃ; ẹ́)
1. glagolnik od posvetovati se: posvetovanje ni bilo uspešno; po kratkem posvetovanju so sklenili, da bo študij nadaljeval / imeti posvetovanje s kom
2. strokovni pogovor o kaki stvari, problemu: posvetovanje je trajalo ves dan; udeležiti se posvetovanja; organizirati, sklicati posvetovanje; gospodarsko, politično, zdravstveno posvetovanje; javno posvetovanje / proizvodno posvetovanje posvetovanje delavcev podjetja, na katerem se kolektivno rešujejo vprašanja proizvodnje; publ. posvetovanje na ministrski ravni
SSKJ²
posvetováti se -újem se in posvétovati se -ujem se nedov. in dov.(á ȗ; ẹ́)
razpravljati s kom z namenom, da se pride o kaki stvari do skupne rešitve, zaključka: posvetovati se o čem; posvetovati se s prijateljem, sosedom; posvetovali so se, kaj bi zdaj storili / posvetovati se med seboj
// spraševati za (na)svet, strokovno mnenje: posvetovati se s strokovnjakom
● ekspr. posvetuj se s pametjo bodi pameten, ravnaj pametno
    posvetováti, in posvétovati dov., zastar.
    svetovati, pomagati z nasvetom: zmeraj je rad posvetoval in pomagal / posvetovati koga, kako se stvar naredi
    posvetujóč se -a -e:
    posvetujoč se o begu, so zaslišali strele
    ●     zastar. imeti posvetujoči glas posvetovalni glas
SSKJ²
posvežíti -ím tudi posvéžiti -im dov., posvéžil (ī í; ẹ̑)
osvežiti: dež je posvežil drevje / pijača ga je posvežila / posvežiti (si) obraz z vodo / posvežiti barvo na preprogi, sliki
    posvežèn -êna -o tudi posvéžen -a -o:
    bil je mladostno posvežen
SSKJ²
posvínčiti -im dov. (í ȋ)
teh. prekriti kovino s tanko plastjo svinca: posvinčiti in pocinkati
● knjiž. utrujenost mu je posvinčila noge bil, postal je zelo utrujen
    posvínčen -a -o:
    posvinčena pločevina
SSKJ²
posvinjáti -ám dov. (á ȃ)
slabš. umazati, onesnažiti: pijan je posvinjal vso sobo; posvinjati tla / posvinjati domovino vzeti ji ugled, osramotiti jo
    posvinján -a -o:
    od blata posvinjan avtomobil
SSKJ²
posvítati se -am se dov. (ȋ)
ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku dojeti, spoznati: kmalu se mu je posvitalo
SSKJ²
posvojênec -nca m (é)
kdor je posvojen: po pokojniku je dedoval tudi njegov posvojenec
SSKJ²
posvojênka -e ž (é)
posvojena oseba ženskega spola: pokojnik je zapustil dva sina in posvojenko
SSKJ²
posvojílen -lna -o prid. (ȋ)
s katerim se posvoji: posvojilna listina
SSKJ²
posvojítelj -a m (ȋ)
kdor koga posvoji: posvojitelj in posvojenec
SSKJ²
posvojíteljica -e ž (ȋ)
ženska, ki koga posvoji: posvojiteljica in posvojenka
SSKJ²
posvojíteljski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na posvojitelje ali posvojitev: posvojiteljski dopust; posvojiteljski par; posvojiteljske pravice; posvojiteljsko nadomestilo / posvojiteljska družina
SSKJ²
posvojítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od posvojiti: posvojitev vojnih sirot / dati otroka v posvojitev
SSKJ²
posvojíti -ím dov., posvójil (ī í)
vzeti tujega otroka za svojega: posvojil ga je stric; pren. nekatere plese tujih dežel je naše ljudstvo posvojilo
● evfem. včasih je tudi kaj posvojil ukradel
    posvojèn -êna -o:
    pravice posvojenega otroka; deček je bil posvojen kmalu po rojstvu; trgovinica s posvojenim imenom boutique
SSKJ²
pošalíti se in pošáliti se -im se, tudi pošáliti se -im se dov. (ī á; á ā)
krajši čas se šaliti: on se rad malo pošali
// navadno z besedami izraziti nekoliko neresen odnos do koga: saj ni mislil tako hudo, samo pošalil se je; pošaliti se s kom
SSKJ²
pošárati -am dov. (ȃ)
našariti: sobo je pošaral z raznimi drobnarijami / otroke je zelo neokusno pošarala
    pošáran -a -o:
    brez okusa pošarana ženska
SSKJ²
pošáriti -im dov. (á ȃ) ekspr.
1. krajši čas šariti: pošariti pred hišo; v kuhinji je še nekoliko pošarila
2. pobrskati: pošariti med papirji
SSKJ²
pošást -i ž (ȃ)
1. kar pooseblja grozljivost, strah: bala se je, da za hišo preži nanjo pošast; pred seboj je zagledala nenavadno pošast; krokar je bil kot velika pošast
● ekspr. vojna pošast vojna
// slabš. zloben, hudoben človek: sosed je prava pošast; ne zaupaj tej pošasti / kot psovka pošast ostudna
2. nar. zahodno nahod: trpeti za pošastjo
SSKJ²
pošásten -tna -o prid., pošástnejši (á ā)
1. ki ima veliko grozo vzbujajočih lastnosti: pošasten videz človeka; pošastna podoba sveta; pošastne sence so se premikale po dvorišču
// ekspr. ki prinaša veliko trpljenje, hude težave: zanj je bila to pošastna kazen; krvava in pošastna vojna / ni se mogla otresti teh pošastnih misli; tam so res pošastne razmere
2. ekspr. hudoben, zloben: pošasten človek je / njegovi nameni so prav pošastni
// zelo slab, nekvaliteten: imeli smo naravnost pošastno hrano; ta cesta je pošastna
3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: obšel ga je pošasten strah; čutila je pošastno utrujenost / pošasten promet; cene blaga so pošastne
    pošástno prisl.:
    streli pošastno odmevajo v skalovju; pošastno bleda koža; pošastno velika žival
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
pošástnik -a m (ȃ)
ekspr. hudoben, zloben človek: kakšen pošastnik je ta možak
SSKJ²
pošástnost -i ž (á)
ekspr. značilnost pošastnega: niso se zavedali pošastnosti svojih dejanj; pošastnost druge svetovne vojne
SSKJ²
poščegetáti -ám tudi -éčem [poščəgetati in poščegetati] dov. (á ȃ, ẹ́)
krajši čas ščegetati: poščegetal ga je po licu; poščegetati pod brado; nekaj mrzlega ga je poščegetalo za vratom / prijeten duh nas je poščegetal v nos; pren., ekspr. lepe besede so ga poščegetale okoli srca
● ekspr. žganje ga je poščegetalo po grlu povzročilo pekoč občutek
SSKJ²
poščétkati -am dov. (ẹ̑)
očistiti, pogladiti s ščetko: skrbno si je poščetkal brado; poščetkati lase / poščetkati čevlje, obleko pokrtačiti
    poščétkan -a -o:
    gladko poščetkani lasje
SSKJ²
poščíp -a m (ȋ)
agr. šipon: gojiti poščip
SSKJ²
poščípati -am tudi -ljem dov., tudi poščipála (í)
1. drugega za drugim odščipniti: s kleščami je poščipal konice žebljev; poščipati majhne poganjke
// skrajšati, zmanjšati: poščipati pujskom parklje
2. ekspr. krajši čas ščipati: rad je otroke malo poščipal
SSKJ²
poščívati -am nedov. (í)
vulg. močiti s sečem:
SSKJ²
pošépati -am dov. (ẹ̄)
v presledkih šepati: včasih je malo pošepala z levo nogo
SSKJ²
pošepávati -am nedov. (ȃ)
nekoliko šepati: pošepavati na eno nogo; s palico je pošepaval po sobi
SSKJ²
pošepetáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́)
šepetajoč reči, povedati: pošepetati na uho, v uho / pošepetati pravilen odgovor prišepniti
SSKJ²
pošepetávanje -a s (ȃ)
glagolnik od pošepetavati: svojo žalost so izražali s tihim pošepetavanjem / pošepetavanje listja v vetru
SSKJ²
pošepetávati -am nedov. (ȃ)
v presledkih šepetati: ženske so se smehljale in pošepetavale; ves čas ji je nekaj pošepetaval; pren., ekspr. veter je pošepetaval z listjem
SSKJ²
pošepétniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
šepetajoč reči, povedati: pošepetniti na uho, v uho / nekdo je učencu pošepetnil odgovor prišepnil
SSKJ²
pošépiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
knjiž. pošvedrati: pošepiti čevlje
    pošépiti se nar. zahodno
    ukriviti se, zviti se: lesene stopnice so se pošepile
SSKJ²
pošépniti -em, tudi pošepníti in pošépniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; ī ẹ́ ẹ̑)
šepetajoč reči, povedati: nagnila se je k možu in mu pošepnila; pošepniti na uho, v uho
SSKJ²
pošév prisl. (ẹ̑) star.
1. postrani, poševno: dež lije pošev na okna; kola slonita pošev drug proti drugemu / cesta se vije pošev navkreber / zavese v pošev pripeti
2. počez, povprek: stopa pošev čez njivo
SSKJ²
pošéven -vna -o prid. (ẹ̄)
ki se odklanja od navpične ali vodoravne smeri: poševen drog, strop; poševna črta, vrsta, zareza; poševna lega, smer; ta hiša ima zelo poševno streho / dež je padal v poševnih curkih; poševen pramen svetlobe / imeti poševno pisavo / poševne azijatske oči
♦ fiz. poševni met gibanje, pri katerem leti telo v poševni smeri; geom. poševni kot kot, ki ni pravokoten; poševna projekcija projekcija, pri kateri projicirni žarki ne padajo pravokotno na projekcijsko ravnino; navt. poševni križ; teh. poševno ozobje ozobje, pri katerem so zobje vijačno zaviti
    pošévno prisl.:
    poševno odrezati, postaviti; poševno ležeči trami; poševno padajoče sence; poševno tkano blago; pritegniti vrv poševno navzdol
SSKJ²
pošévnica -e ž (ẹ̑)
1. poševna črta: narisati poševnico
2. grafično znamenje v obliki poševne črte, nagnjene v desno, ki se pri pisanju, tisku uporablja med dvema možnostma, deloma besedila, za pisanje ulomkov: v nekaterih obrazcih obliki za spol ločuje poševnica; dvojna poševnica; poševnica, dvopičje in pomišljaj / desna poševnica
// v zvezi leva poševnica grafično znamenje v obliki poševne črte, nagnjene v levo, ki se uporablja zlasti pri programiranju: vnesti, vtipkati levo poševnico; podvajanje levih poševnic
♦ jezikosl. znamenje med dvema oblikama, ki pomeni, da sta mogoči obe obliki ali samo ena izmed njiju
3. diagonala zaslona kot osnova za izmero njegove velikosti: manjši prenosniki po poševnici merijo od sedem do deset palcev; velikost poševnice
SSKJ²
pošévnik -a m (ẹ̑)
les. orodje, s katerim se les prižaguje, žaga poševno na vzdolžno os: žagati ob poševniku
♦ navt. poševen drog na prednjem delu premca; kosnik
SSKJ²
poševnína -e ž (ī)
knjiž. poševni del česa: stekel je po poševnini navzgor / vodoravne ploskve in poševnine
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
poševnokóten -tna -o prid. (ọ̑)
geom. ki ima poševne kote: poševnokotni četverokotnik
SSKJ²
poševnoók -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
knjiž. ki ima poševne oči: poševnook novorojenček / poševnooki obrazi Tibetancev
SSKJ²
pošévnost -i ž (ẹ̄)
lastnost, značilnost poševnega: poševnost pobočja, stene
SSKJ²
pošibíti -ím dov., pošíbil (ī í)
zastar. oslabiti: bolezen jo je pošibila
    pošibíti se 
    1. zašibiti se: nenadoma se je pošibil in padel na tla / od strahu so se ji pošibila kolena / pošibil se je v kolenih
    2. knjiž. ukriviti se, upogniti se: veje so se pod težo snega pošibile
SSKJ²
pošíljanje -a s (í)
glagolnik od pošiljati: pošiljanje denarja, pisem po pošti; stroški za pošiljanje knjig / pošiljanje pomoči prizadetim krajem / pošiljanje delavcev na specializacijo
SSKJ²
pošiljátelj -a m (ȃ)
kdor kaj pošilja: pošiljatelj dopisa, paketa, pisma; naslov pošiljatelja
SSKJ²
pošiljáteljica -e ž (ȃ)
ženska ali država, ustanova, ki koga ali kaj pošilja: anonimna, skrivnostna pošiljateljica dopisa; naslov pošiljateljice paketa, pisma / predpisi države pošiljateljice
SSKJ²
pošiljátev -tve ž (ȃ)
glagolnik od pošiljati ali poslati: pošiljatev pritožb; rok pošiljatve
// zastar. pošiljka: pošiljatev tehta deset gramov
SSKJ²
pošíljati -am nedov. (í)
1. delati, da pride kaj na določen kraj, naslov, navadno z določenim namenom: pošiljati denar; pošilja ji pisma in razglednice / pošiljati poročila o delu; pošiljati komisiji pritožbe / pošilja ti pozdrave te pozdravlja
♦ ptt pošiljati knjige po povzetju
2. izražati željo, zahtevo
a) navadno s prislovnim določilom da kdo odide kam z določeno nalogo, z določenim naročilom: pošiljati sle po vaseh; pošiljal ga je po cigarete / kdo te pošilja / pošiljati nove čete v napad; pošiljajo jih v izgnanstvo / pošiljati otroke v šolo šolati jih
b) v zvezi s po da kdo pride h komu: pošiljali so ponj; pogostokrat so pošiljali po zdravnika
● ekspr. (z roko) pošiljati komu poljube poljubljati prste svoje roke in jo obračati, iztegovati proti komu; pog., ekspr. na tihem ga je pošiljal k vragu bil je zelo jezen nanj; publ. industrijski kraji pošiljajo v zrak velike količine strupenega dima onesnažujejo ozračje
SSKJ²
pošiljátven -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na pošiljatev: plačati pošiljatvene stroške / pošiljatveni rok
SSKJ²
pošíljka -e ž (ȋ)
1. ustrezno opremljen predmet, ki se pošlje po pošti: oddati, odpreti, sprejeti pošiljko; dostavljanje pošiljk na dom; prejemnik pošiljke; vpisati podatke o pošiljki / denarna, pisemska pošiljka; letalska pošiljka
♦ ptt ekspresna pošiljka; mešana pošiljka pošiljka v mednarodnem prometu iz tiskovin, vzorčnih pošiljk in listin, ki nimajo osebnega pisnega sporočila; navadna pošiljka ki nima nobene posebne označbe; poštno ležeča pošiljka ki se ne dostavi, ampak jo naslovnik osebno prevzame na naslovni pošti; priporočena pošiljka za katero izda pošta potrdilo o prejemu in katere prejem potrdi naslovnik s podpisom; pošiljka s povzetjem pošiljka z označeno vrednostjo, ki jo mora naslovnik poravnati ob prevzemu
2. količina določenega blaga, ki se hkrati pošlje naslovniku, naročniku: prvo pošiljko banan so že prejeli; pren., ekspr. v taborišče je prispela nova pošiljka pregnancev
SSKJ²
pošíniti -em dov. (í ȋ)
ekspr. izmisliti si, domisliti se: pošinil je nov izgovor; zmeraj kakšno pošine
// pog., navadno v zvezi z ga, jo dobro povedati, narediti: to ga je pošinil; on jo je pa pošinil
● ekspr. kmalu so ga pošinili spoznali, kakšen je v resnici; spoznali, kakšen namen ima
    pošíniti se star.
    sključiti se, upogniti se: hrbet goveda se je pošinil
SSKJ²
pošírati -am nedov. in dov. (ȋ)
gastr. dajati za krajši čas v vrelo vodo, navadno ubito jajce, zakrkniti: poleg špinače je pripravila jajca, ki jih je poširala
    pošíran -a -o:
    poširana jajca
SSKJ²
pošíriti -im dov. (ī ȋ)
nekoliko razširiti: plašč je treba v ramenih poširiti; poširiti pot
SSKJ²
pošíti -šíjem dov., pošìl (í ȋ)
1. s šivanjem narediti kaj celo: pošiti hlače, suknjič; vse sem že pošila / kirurgi so ga lepo pošili
// s šivanjem pritrditi kaj na kaj: pošiti plašč z okrasnimi gumbi
2. s šivanjem porabiti: koliko sukanca si pošila
    pošít -a -o:
    pošit ovratnik
SSKJ²
pošívek -vka m (ȋ)
nav. mn., knjiž. našitek: plašči z bleščečimi pošivki
SSKJ²
poškíliti -im dov. (í ȋ)
ekspr. pogledati, navadno skrivoma, pritajeno: šla je mimo hiše in poškilila na njihov balkon; poškilil je v sošolkin zvezek
SSKJ²
pošklepetávati -am nedov. (ȃ)
v presledkih šklepetati: zobje so mu pošklepetavali od mraza
SSKJ²
poškódba -e ž (ọ̑)
1. sprememba, prizadetost tkiva, organa, organizma zaradi nenadnega delovanja zunanje sile: pri padcu je dobil poškodbe; zaradi poškodbe ne more hoditi; huda poškodba hrbtenice; poškodba zaradi padca, udarca; poškodba s plinom, ostrim predmetom, električnim tokom / lahka, težka poškodba; mehanske poškodbe zaradi padca, udarca, vboda
● publ. med prevozom je ponesrečenec podlegel poškodbam umrl; pog., ekspr. odnesel jo je brez poškodb ni bil poškodovan
♦ med. notranja poškodba poškodba notranjih organov; odprta telesna poškodba poškodba z rano
2. glagolnik od poškodovati: poškodba prometnega znaka / poškodba na vozilu
SSKJ²
poškódben -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na poškodbo: poškodbene bolečine / poškodbeno obvestilo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
poškodovánec -nca m (á)
kdor je poškodovan: vse poškodovance so prepeljali v bolnišnico
SSKJ²
poškodovánje -a s (ȃ)
glagolnik od poškodovati: poškodovanje roke pri padcu / poškodovanje prometnih znakov
SSKJ²
poškodovánka -e ž (á)
ženska, ki je poškodovana: poškodovanko so na nosilih prinesli v dolino
SSKJ²
poškodovánost -i ž (á)
dejstvo, stanje poškodovanega: poškodovanost organa / poškodovanost rečnega brega
SSKJ²
poškodováti -újem tudi poškódovati -ujem dov. (á ȗ; ọ̄)
1. povzročiti poškodbo, poškodbe: ta bolezen lahko poškoduje srce; poškodovati komu roko; poškodovati obraz z vročo tekočino; padel je in se poškodoval; poškodovati se na vožnji, pri delu, v prometni nesreči; poškodovati si koleno / smrtno se poškodovati
♦ anat. poškodovati si meniskus
2. povzročiti, da postane kaj slabše, neuporabno: potres je poškodoval veliko hiš; rja je poškodovala kovino; poškodovati pohištvo; pri prevozu so se aparature poškodovale
    poškodován tudi poškódovan -a -o:
    v nesreči je bil huje poškodovan; poškodovana znamka; obnoviti poškodovano obzidje; poškodovano tkivo; sam.: poškodovane so odpeljali v bolnišnico
SSKJ²
poškrebljáti -ám dov. (á ȃ)
krajši čas škrebljati: slišal je, kako je miš poškrebljala na podstrešju / z nohtom je poškrebljal po oknu
SSKJ²
poškripávanje -a s (ȃ)
glagolnik od poškripavati: poškripavanje koles
SSKJ²
poškripávati -am nedov. (ȃ)
v presledkih škripati: vozovi so poškripavali po razmočenem kolovozu; sneg je poškripaval pod nogami / poškripavati z zobmi
SSKJ²
poškrlatéti -ím dov. (ẹ́ í)
knjiž. postati temno rdeč: obraz ji je poškrlatel / od jeze je ves poškrlatel; poškrlateti v obraz
SSKJ²
poškrlatíti -ím tudi poškrlátiti -im dov., poškrlátil (ī í; ā ȃ)
knjiž. narediti kaj temno rdeče: kri mu je poškrlatila obraz
SSKJ²
poškróbati -am dov. (ọ̑)
zastar. poškrobiti: poškrobati perilo
    poškróban -a -o:
    poškroban ovratnik
SSKJ²
poškróbiti -im dov. (ọ̄)
prepojiti s škrobovo raztopino, da se doseže večja trdota tkanine: poškrobiti ovratnik, prt
    poškróbljen -a -o
    1. deležnik od poškrobiti: poškrobljen ovratnik; poškrobljena bluza
    2. ekspr. ki se pretirano skrbno oblači in pretirano vljudno vede: te poškrobljene ženske ne mara; prisl.: poškrobljeno se držati
SSKJ²
poškropíti -ím dov., poškrópil (ī í)
1. s škropljenjem zmočiti, ovlažiti: poškropiti jagode; poškropiti se z vodo; pri umivanju si je poškropil hlače / ekspr. avtomobil ga je poškropil
// razpršiti kapljice tekoče snovi po površini česa: testo poškropiti z maslom
2. razpršiti tekočo snov, da se preprečijo bolezni, uničijo škodljivci: poškropiti sadno drevje / poškropiti vinograd
● ekspr. poškropila jih je strojnica zadel jih je rafal iz strojnice; ponoči je malo poškropilo, zato ne bo prahu deževalo; nar. za božič so pokadili in poškropili pokropili
    poškropljèn -êna -o:
    poškropljen z blatom; s krvjo poškropljena obleka; poškropljeno drevje
SSKJ²
poškrtávati -am nedov. (ȃ)
v presledkih škrtati: poškrtavati z zobmi / pesek poškrtava pod nogami
SSKJ²
pošlátati -am dov., tudi pošlatájte; tudi pošlatála (á ā)
nižje pog. potipati: pošlatati blago; pošlatal se je po glavi / pošlatal te bom, da boš ves črn natepel, pretepel
SSKJ²
pòšólski -a -o prid. (ȍ-ọ̑)
nanašajoč se na čas po šoli: pošolska doba; pošolsko izobraževanje / pomen pošolskega varstva / pošolska mladina
SSKJ²
pošpégati -am dov. (ẹ̑)
nižje pog. pogledati, pokukati: pošpegati izza drevesa; pošpegati skozi ključavnico
SSKJ²
pošprícati -am dov. (ȋ)
nižje pog. poškropiti: avtomobil jo je pošprical / pošpricati njivo z apnom
    pošprícan -a -o:
    bil je ves pošprican od blata
SSKJ²
póšta -e ž (ọ̑)
1. podjetje, ki opravlja prenos, posredovanje pisanih sporočil, paketov, denarnih nakazil: pošta je v sosednji stavbi; pošta posluje do devetih; označba pošte na žigu / carinska pošta / pošto Razdrto so priključili pošti Hruševje / poslati po pošti / hitra pošta podjetje za dostavo pošiljk v krajšem roku; dostava pošiljk v krajšem roku
// poslopje, prostori tega podjetja: nesti, oddati pismo na pošto; srečala sta se na pošti / paketni oddelek na pošti
2. kar se pošlje, prejme po pošti: prišla je pošta; dobiva veliko pošte; odposlati, odpraviti, raznesti pošto; odpreti, prebrati, pregledati pošto / vso pošto naslavlja na očeta; ali je kaj pošte zame; že dolgo ni dobil pošte od domačih / diplomatska pošta ki je carina ne pregleduje; jutranja, večerna pošta; poslati pismo z letalsko pošto; uradna pošta
// pog. sporočilo: pošto imam zate; prenašal je pošto partizanom / prejeli smo pošto, da je tam sneg / dati, poslati pošto po kom sporočiti
● ekspr. pošte prenašati pripovedovati zaupane, zaupne stvari o kom; odgovoriti z obratno pošto s prvo pošto, s katero se lahko odgovor odpošlje pošiljatelju; pismo je obležalo na pošti ni bilo dostavljeno; potovati s pošto nekdaj s poštno kočijo; kurirčkova pošta v socializmu prireditev, pri kateri se prenašajo čestitke pionirjev Slovenije Titu za rojstni dan
♦ ptt avtomobilska pošta nekdaj ki posluje v avtomobilu; cevna pošta naprava za dostavljanje pošiljk po cevi s stisnjenim zrakom; naslovna pošta ki odda pošiljko določenemu prejemniku; potujoča pošta nekdaj ki posluje v posebnem vozilu, navadno v vagonu; sprejemna pošta; voj. vojaška pošta šifriran naslov vojaške organizacijske enote; vojna vojaška pošta v vojnih razmerah posebej organizirana vojaška pošta
SSKJ²
poštájna -e ž (ȃ) nar.
1. zloben, hudoben človek; hudič: sejmarji, to so prave poštajne / kot psovka še kradel boš, ti poštajna
2. v medmetni rabi izraža močno čustveno prizadetost: da me pogreša? Ni poštajna
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
poštalènc -ênca m (ȅ é)
star. zloben, hudoben človek; hudič: bil je pravi poštalenc
SSKJ²
póštar -ja m (ọ̑)
poštni delavec, ki dostavlja poštne pošiljke na dom: poštar je prinesel pismo, revijo
● ekspr. ne bom vama za poštarja ne bom prenašal vajinih sporočil
// pog. poštni delavec sploh: poštarji in železničarji
SSKJ²
póštarica -e ž (ọ̑)
pog. poštna delavka: pakete je prevzemala mlada poštarica
SSKJ²
póštarka -e ž (ọ̑)
poštna delavka: upokojena poštarka
SSKJ²
póštarski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na poštarje: poštarska kapa, torba, uniforma / poštarsko delo
SSKJ²
póšten1 -tna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na pošto: poštni delavec, dostavljač / poštni promet; poštne storitve / poštni nabiralnik; poštno poslopje / poštni golob golob, ki se uporablja za prenašanje sporočil; poštni obrazec; dostavni poštni okoliš; poštni vagon; poštni žig; poštna hranilnica; poštna kočija nekdaj kočija za prevoz pošte in potnikov; poštna pošiljka, vreča
♦ ptt (poštni) furgon zaprt železniški tovorni vagon ali tovorni avtomobil, prirejen za prevoz poštnih pošiljk; poštni predal [p. p.] zaklenjena, navadno omarici podobna priprava v poštnem poslopju za spravljanje pošiljk, ki jih naslovnik sam prevzame; poštna številka številka posamezne pošte, s katero je določen njen geografski položaj; meddržavna poštna konvencija; poštna nakaznica
    póštno prisl.:
    ptt poštno ležeča pošiljka pošiljka, ki se ne dostavi, ampak jo naslovnik osebno prevzame na naslovni pošti; poštno ležeče označba na pošiljki pošiljko naslovnik osebno prevzame na naslovni pošti
SSKJ²
poštèn2 -êna -o prid., poštênejši (ȅ é)
1. ki ravna v skladu z določenimi normami, priznanimi načeli: pošten človek; sosed je pošten in delaven; predstojnik je bil do vseh pošten; vse življenje je ostal pošten; bodi pošten in priznaj krivdo; zelo je poštena, nikomur ne bi storila nič hudega / ekspr. on je poštena duša / to je revna, a poštena družina / naša hiša je poštena / publ. pošten najditelj naj izgubljeni predmet vrne proti nagradi
// nav. ekspr. ki je v skladu z določenimi normami, pravili: poštena igra / poštena obravnava problema / dobiti pošteno plačilo za pošteno delo
2. ki obvladuje moralno negativna nagnjenja in teži k dobremu: poštena ženska; dekle je pošteno / pošteno življenje
3. nav. ekspr. ki se ne okorišča z oškodovanjem drugega: pošten obrtnik, trgovec; v tej trgovini so zelo pošteni / poštena kupčija
4. ki vsebuje, izraža resnične misli, čustva: pošten obraz; njegovi nameni so pošteni; ekspr. to je poštena beseda; pošteno priznanje
5. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: potreben bi bil pošten dež; pošten prehlad ima hud; s poštenim sunkom ga je spravil na tla močnim
// precej velik, precejšen: dali so mu pošten kos mesa; popil je pošteno mero vina; dobil je pošteno vsoto denarja
// ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne navade: pošten delavec, športnik, znanstvenik
6. ekspr. ustrezen, primeren: nima niti enih poštenih čevljev; v kraju ni poštene trgovine; komaj je prišel do poštenega stanovanja / prodajati po poštenih cenah
● ekspr. za svoje ravnanje je dobil pošten nauk je bil ostro opomnjen, kaznovan; ekspr. bojim se, da ta denar ni pošten pravično pridobljen; ekspr. dal mu je pošteno klofuto zelo ga je udaril; star. to vino ni pošteno pristno
    poštêno 
    1. prislov od pošten: pošteno delati, živeti; pošteno je plačal, poravnal dolgove; pošteno povedano, ne zanimam se zanj / v povedni rabi: pošteno je, da napako priznaš; tako je prav in pošteno
    2. ekspr. izraža visoko stopnjo: pošteno je že lačen; pošteno so se namučili z zidavo hiše; pošteno sem se prestrašil
    poštêni -a -o sam.:
    hotel je ločiti poštene in krivične; delati se, kazati se poštenega; ves dan ni pojedel nič poštenega
SSKJ²
pošténgan -a -o prid. (ẹ̑)
nar. gorenjsko, v zvezi poštengana kaša gosta kaša z vtisnjenimi jamicami za maščobo:
SSKJ²
poštenják -a m (á)
pošten človek: celo življenje je bil poštenjak; imeli so ga za poštenjaka / iron. ti si pa lep poštenjak
SSKJ²
poštenjákar -ja m (ȃ)
ekspr. pošten človek: očeta poznam in vem, da je poštenjakar
SSKJ²
poštenjákarski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na poštenjakarje: poštenjakarsko ravnanje / ogledoval si jo je s poštenjakarskimi očmi
SSKJ²
poštenjákinja -e ž (á)
ekspr. poštena ženska: soseda je znana kot poštenjakinja
SSKJ²
poštenjákovič -a m (á)
1. ekspr. pošten človek: fant je poštenjakovič in mi rad pomaga / iron. takih poštenjakovičev se ne manjka
2. evfem. tat, kradljivec: poštenjakoviče so že prijeli
SSKJ²
poštenjáški -a -o prid. (á)
nanašajoč se na poštenjake: poštenjaške navade / s svojim poštenjaškim obrazom je vsem ugajal
SSKJ²
poštênje -a s (é)
1. poštenost: znan je po svojem poštenju; njegov ponos in poštenje
2. star. čast, ugled, dobro ime: izgubiti poštenje; veliko da na svoje poštenje
● ekspr. na mojo čast in poštenje res je tako
SSKJ²
poštênost -i ž (é)
lastnost, značilnost poštenega človeka: znan je po svoji delavnosti in poštenosti / ekspr. dekle je bilo poosebljena poštenost / ekspr. na svetu ni več poštenosti / znanstvena poštenost
SSKJ²
poštéti1 -štêjem dov. (ẹ́ ȇ)
prešteti: poštej denar; vem, da jih je toliko, saj sem jih poštel
SSKJ²
poštéti2 -štêjem nedov. (ẹ́ ȇ)
nar. zahodno ceniti1, spoštovati: ljudje ga niso pošteli; tam ga nihče ne pošteje / pošteti opomin upoštevati
SSKJ²
poštèv -- m (ȅ)
v prislovni rabi, v zvezah: jemati, vzeti okoliščine v poštev upoštevati jih, računati z njimi; kot dediči pridejo v poštev vsi otroci kot dediče je treba upoštevati
SSKJ²
poštévanje -a s (ẹ́)
zastar. upoštevanje: poštevanje razmer
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
poštévanka -e ž (ẹ́)
sistem produktov po dveh celih števil od 1 do 10: poštevanke še ne zna; učiti otroke poštevanko; podatke je povedal kot poštevanko / poštevanka števila 3; poštevanka do deset
● ekspr. ta stvar sodi v poštevanko knjižničarstva v začetno, osnovno znanje
♦ mat. velika poštevanka sistem produktov po dveh celih števil od 10 do 20
SSKJ²
poštévati -am nedov. (ẹ́)
zastar. upoštevati: te okoliščine je treba poštevati
● zastar. poštevati število s tri množiti
SSKJ²
poštírkati -am dov. (í)
nižje pog. poškrobiti: poštirkati prt
    poštírkan -a -o
    1. deležnik od poštirkati: poštirkana srajca
    2. pog., ekspr. ki se pretirano skrbno oblači in pretirano vljudno vede: poštirkan moški; zmeraj je poštirkan; prisl.: poštirkano se držati
SSKJ²
poštnína -e ž (ī)
pristojbina za poštno storitev: plačati poštnino / poštnine oproščene pošiljke
SSKJ²
poštudírati -am dov. (ȋ)
pog. pomisliti: malo je poštudiral in odgovoril
● pog. glej, da ne bodo poštudirali, kam hodiš ugotovili, dognali
SSKJ²
poštúpati -am dov. (ȗ)
nižje pog. potresti, posuti: poštupati travnik; poštupati z moko
SSKJ²
pošumévanje -a s (ẹ́)
glagolnik od pošumevati: pošumevanje listja, vej v vetru; pošumevanje valov
SSKJ²
pošumévati -am nedov. (ẹ́)
v presledkih šumeti: drevje, suho listje pošumeva v vetru; morje pošumeva; brezoseb. v sencih mu je pošumevalo / miši pošumevajo po listju šumeč se premikajo
    pošumeváje :
    odšla je, pošumevaje s krilom
    pošumevajóč -a -e:
    pošumevajoč teči; pošumevajoče smreke
SSKJ²
pošuštévati -am nedov. (ẹ́)
v presledkih šušteti: breze pošuštevajo; listje pošušteva v vetru / sedel je za pisalno mizo in pošušteval s papirjem
SSKJ²
pošvedráti -ám dov. (á ȃ)
zaradi neustrezne hoje spremeniti prvotno obliko obuvala: pošvedrati čevlje; copate se hitro pošvedrajo
    pošvedrán -a -o:
    pošvedrani čevlji
    ●     ekspr. hoditi pošvedran v pošvedranih čevljih; ekspr. pošvedran klobuk pomečkan, potlačen; ekspr. govoriti pošvedrano nemščino slabo, nepravilno; pošvedrane pete neenakomerno obrabljene
SSKJ²
pót1 -a m, mn. póti m in póta s, rod. mn. pótov; dv. póta m in póti s (ọ́; pọ̑ta)
1. star. pot4:
a) popravljati pote; obležati ob potu; stopati po potu; s potom so bili zadovoljni; stranski pot; s peskom posut pot / javni poti; planinski poti / poslovila sta se in odšla vsak svojim potom in potem po svoji poti
b) poiskati pravi pot do morja / iti komu s pota umakniti se mu / križišče karavanskih potov / spremiti do pol pota
c) imajo še dolg pot pred seboj; ves pot ni spregovoril; med potom je srečal precej ljudi / lačen je od pota; že tretji dan je na potu / njegov prvi pot je bil k sosedu; zanj sem opravil več potov
č) pot do uspeha ni lahek / do učenosti ne vodijo gladki poti
d) to je edini pot, po katerem se bomo uprli potujčevanju; preostaneta nam še dva pota / v prislovni rabi: dobiti kaj po pravičnem potu; po raznih potih izvedeti; po tem potu ne dosežemo ničesar tako, na tak način; z gladkim potom kaj opraviti hitro, na lahek način; s takim potom jih boste še bolj zmedli tako, na tak način
e) hoditi po čudnih potih; spraviti koga na pošteni pot
● ekspr. preden je kaj dosegel, je imel veliko potov je moral urejati stvar v najrazličnejših uradih, pri najrazličnejših ljudeh; knjiž. spraviti koga s pota ubiti, umoriti; onemogočiti; knjiž. povsod jim je na potu napoti; star. s tem potom oditi takoj; knjiž. ostati na pol pota ne dokončati, ne opraviti začetega
2. rel., v zvezi križev pot upodobitev Kristusove poti na Golgoto: na steni je visel križev pot / moliti križev pot; pren., ekspr. prehodil je križev pot iz mučilnice v mučilnico
3. star., v prislovni rabi, s števnikom ali izrazom količine izraža število ponovitev, kot jih nakazuje števnik ali izraz količine: mnogo potov sta se srečala; že nekaj potov sem zamudil vlak; drugi pot drugič, drugikrat; dva pota me je obiskal dvakrat; še en pot mi to povejte še enkrat; več potov se ozreti večkrat; vsak pot vsakič, vsakokrat
    pótem zastar.:
    empiričnim potem kaj dognati empirično; takim potem ne boste ničesar dosegli tako, na tak način
    pótom pisar.:
    nadomestiti kaj umetnim potom umetno; uradnim potom kaj sporočiti uradno; doseči kaj zakonitim potom zakonito; 
prim. potem2, potom, spotom
SSKJ²
pót2 -a m (ọ̑)
1. star. sel, kurir: pot je prinesel pismo / občinski pot
2. nekdaj moški, ki hodi iz kraja v kraj, da izpolnjuje naročila: dati recept potu, da bi prinesel iz mesta zdravila
SSKJ²
pót3 -ú in -a m (ọ̑)
tekočina, ki jo izločajo žleze znojnice: pot kaplja, teče s čela; pot mu je orosil čelo; ekspr. pot mu v curkih lije po hrbtu; obrisati si pot z robcem; blago, ki vpija pot; ekspr. po hrbtu ga je oblil leden, mrzel pot; slan okus potu; srajco ima mokro od potu / ekspr. mrtvaški pot pri smrtnem boju ali zelo velikem strahu
● ekspr. pri tem delu je potil krvavi pot zelo se je trudil, trpel; ekspr. v potu svojega obraza si služi kruh zelo se mora truditi za materialna sredstva, materialne dobrine; preg. brez potu ni medu brez dela ni uspehov
SSKJ²
pót4 -í ž, daj., mest. ed. póti, or. ed. v prislovni predložni zvezi tudi pótjo; mn. stil. póta s, rod. mn. potí stil. pótov; dv. stil. póti s ; deveti pomen mn. póta s in potí ž, rod. mn. pótov in potí, dv. póti s in potí ž (ọ̄; pọ̑ta)
1. ozek pas zemljišča, pripravljen za hojo ali vožnjo: kam drži, pelje ta pot; pot se cepi; pot se vzpenja; krčiti, narediti pot; popravljati pot; to pot dobro poznam; prečkati pot; v temi so zgrešili pot; umaknil se je avtomobilu, in stopil s poti; iti čez pot; deblo leži čez pot; stati na poti, ob poti; iti, peljati se po poti; s potjo, ki so jo obnovili, so bili ljudje zadovoljni; blatna, ovinkasta, strma, široka pot; krajša in daljša pot do mesta; pot je prehodna, prevozna / dovozna pot ki veže industrijske, gradbene objekte z večjo javno cesto; gozdna pot; javna, zasebna pot; kolovozna pot kolovoz; peš pot pešpot; planinska pot; sprehajalna pot; alp. zavarovana plezalna pot planinska pot, ki je v znatni dolžini opremljena s klini, jeklenicami / učna pot urejena sprehajalna pot, na kateri so sprehajalcu z namenom izobraževanja ponujene informacije o različnih temah / najprej sta hodila skupaj, nato pa je vsak odšel svojo pot po svoji poti
2. del ozemlja, prostora, po katerem ali skozi katerega je mogoče premikanje iz enega kraja v drugega: določiti, poiskati pot do morja; puščice so označevale pot do vrha gore; vrisati pot na zemljevid; prometne poti / voda si je izdolbla pot; utrli so si pot skozi džunglo / ženska jim je kazala pot jih je vodila, usmerjala; prijatelji so mu naredili pot skozi množico / zagraditi, zapreti pot komu onemogočiti mu prehod; prepovedana pot prepovedan prehod; ta vozila imajo prosto pot prost prehod
// s prilastkom ta del ozemlja, prostora
a) glede na način, značilnosti premikanja: pomorska, rečna pot; vodna pot / plovne poti; prevoz po zračni poti po zraku, z letalom
b) glede na namen, cilj premikanja: kurirska pot; oskrbovalna pot; tihotapska pot; trgovske poti / jantarska pot po kateri so nekoč prenašali jantar iz baltskih dežel v južno Evropo; balkanska pot organizirana tihotapska pot skozi države Balkanskega polotoka / Pohod po Poti ob žici množična športna prireditev v spomin na zmago nad fašizmom 9. maja 1945
// možnost za premikanje iz enega kraja v drugega: tu ni več nobene poti
3. s prilastkom razdalja, ki jo je treba preiti do namembnega kraja: ladja potrebuje za to pot več dni; več kilometrov dolga pot; pot do tja je kratka; zadnjo četrtino poti se je peljal / srečala sta se na pol poti do doma
4. gibanje, premikanje iz enega kraja v drugega ali od enega mesta, točke do drugega
a) z določenim namenom, ciljem: pot je trajala več dni; opraviti pot v pol ure; iti, odpraviti se na pot; med potjo so prepevali; službena pot; pot nazaj; dnevnik poti; hrana za na pot / pot jim je hitro minevala zdelo se jim je, da traja malo časa; ekspr. pot se jim vleče zdi se jim, da traja veliko časa / ima neko pot na sodišče; nalagati si nepotrebne poti / vso pot sta molčala; odposlanci so že na poti; zmeraj je na poti / pot ga je ogrela hoja / po poti jesti med potjo / kot vljudnostna fraza: kam vas pelje pot; srečno pot
b) v določeni smeri, črti: satelit se je utiril na pot okoli zemlje; navidezna pot sonca
// navidezna črta, smer, ki se opiše s takim gibanjem, premikanjem: pot, ki jo naredi telo pri takem gibanju, je krivulja; krogu podobna pot; pot v obliki loka / sklenjena pot, po kateri teče električni tok
5. fiz. razdalja, ki jo preide gibajoče se telo: pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; izračunati pot jadrnice med dvema obratoma; gibanje po najkrajši poti / pot impulza; razmerje med časom in dolžino poti
6. nav. ekspr., navadno s prilastkom proces, delovanje, ki omogoča nastop, uveljavljanje ali dosego česa: samostojna pot v prihodnost; pot do uspeha je dolga; pot od prve pobude do uprizoritve ni bila lahka; pot za kruhom ga je vodila po svetu / knjiž. pokazal je narodu pot k svobodi; preprosta miselna pot / razvojna pot besede razvoj
7. v zvezi odpreti, utreti pot omogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ta poraz je odprl sovražniku pot v zaledje; s prekopom se je ladjam odprla nova pot na morje / ta uspeh mu je utrl pot v svet
// publ. omogočiti nastop, uveljavitev: odpreti pot naprednim idejam; novi način dela si je utrl pot / gledališče je že v prvi sezoni odprlo pot klasiki je začelo uprizarjati klasična dela
8. nav. ekspr. način, sredstvo za dosego česa: ne vidim druge poti za reševanje tega problema; predlagal je dve poti za pomiritev sprtih strank / hitro je našel pot iz zadrege / druge poti ni možnosti / v prislovni rabi: rešiti spor po diplomatski poti; po kakšni poti si to izvedel kako; priti do česa po nepošteni poti; po tej poti ne boste nič dosegli tako, na tak način; publ. doseči sporazum po poti dolgotrajnih pogajanj z dolgotrajnimi pogajanji
9. ekspr., s prilastkom delovanje, udejstvovanje: svojo umetniško pot je začel v majhnem podeželskem gledališču; odločil se je za uporniško pot / prizadeval si je spraviti ga na pošteno, pravo pot / to so nedoumljiva pota usode usoda
10. ed., v prislovni rabi, s števnikom ali izrazom količine izraža število ponovitev, kot jih nakazuje števnik ali izraz količine: to pot mu je uspelo; še nikoli niso bili tako prijazni kakor to pot; star.: pridem drugo pot drugič, drugikrat; vsako pot vsakič, vsakokrat; zadnjo pot ti rečem zadnjič, zadnjikrat
● ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so šle njihove poti narazen niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; ekspr. njegova pot gre navzgor ima prihodnost pred seboj; obeta se mu življenjski uspeh; ekspr. ne bom ti gradil poti ne bom te oviral pri tvojem delu, prizadevanju, hotenju; ekspr. z bičem mu je pokazal pot ga je napodil, nagnal; nar. vzhodno posoditi komu pot spremiti ga; iti za njegovim pogrebom; knjiž., ekspr. ubrati, vzeti pot pod noge začeti iti, hoditi; ekspr. ne bom ti več hodil na pot ne bom te več oviral pri tvoji dejavnosti, delu; ekspr. nastavlja se mu na pot ovira ga pri kaki dejavnosti, delu; ekspr. poročila sta se, ker je bil otrok že na poti ker je bila ona noseča; ekspr. stvar je na dobri poti, da uspe veliko možnosti je; ekspr. kot dramatik ni hodil po izhojenih potih ni pisal tako, kot je bilo do takrat v navadi; ekspr. hoditi po krivih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; tam je slavna božja pot romarska cerkev; iti na božjo pot romanje; ekspr. vse gre rakovo pot nazaduje, propada; ekspr. stvari gredo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno, mirno; knjiž. hodi svoja pota ni dovzeten za vplive; vznes. odšel je na zadnjo pot umrl je; vznes. včeraj smo ga pospremili na njegovi zadnji poti šli smo za njegovim pogrebom; življenjska pot ekspr. njegova življenjska pot je bila dolga življenje; ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta s cvetlicami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno; vznes. dokončal je svojo življenjsko pot umrl je; ekspr. včeraj sta nastopila skupno življenjsko pot sta se poročila; ekspr. ostati na pol poti ne dokončati, ne opraviti začetega; ekspr. preden je kaj dosegel, je imel veliko poti je moral urejati stvar v najrazličnejših uradih, pri najrazličnejših ljudeh; ekspr. s to zadevo imam sama pota z urejanjem te zadeve imam veliko opravkov, dela; preg. vse poti vodijo v Rim isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine; preg. srednja pot najboljša pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem
♦ aer. zračna pot del zračnega prostora, določen z višino, širino in smerjo, v katerem se giblje letalo med dvema letališčema; alp. nezavarovana pot brez klinov in žičnih vrvi; anat. dihalne poti deli dihal, po katerih prihaja zrak v pljuča; limfne poti limfne žile, mezgovnice; živčna pot živčna vlakna, po katerih prehaja vzburjenje; avt. zavorna pot razdalja, ki jo prevozi vozilo od začetka zaviranja do takrat, ko se ustavi; šah. izsiliti kmetu prosto pot; prim. napoti, spoti, spotjo
SSKJ²
potacáti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. pohoditi, pomendrati: vse rože bodo potacali / v gneči so ga ljudje potacali / z umazanimi čevlji potacati preprogo umazati, zamazati
SSKJ²
potáč -a m (á)
nar. vzhodno kolo3, kolesce: potač pri klopotcu, vozu
SSKJ²
potájen -jna -o prid. (ȃ)
knjiž. prikrit, skrit: njegov vpliv je potajen / potajno trkanje
    potájno prisl.:
    potajno delati
SSKJ²
potajevánje -a s (ȃ)
glagolnik od potajevati se: potajevanje ji ni bilo potrebno
SSKJ²
potajeváti se -újem se nedov. (á ȗ)
knjiž. prikrivati se, skrivati se: težko se je potajevala pred radovednimi ljudmi
SSKJ²
potajíti -ím dov., potájil (ī í)
prikriti, skriti: potajiti bolečino, jezo / vse stvari je potajila v torbo / nekaj je potajil pri davkih
    potajíti se 
    1. narediti se manj opaznega, manj vidnega: ko ga je zagledala, se je potajila; pes se je potajil in čakal; potajiti se za drevo; potajila se je pri vratih in prisluškovala
    ●     ekspr. veter se je potajil nehal pihati
    2. prenehati izražati, kazati svoje misli, nazore: ni se spremenil, le potajil se je
    potajèn -êna -o:
    potajen pogled, smeh; potajena bolečina; potajeno zanimanje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
potákati -am nedov. (ȃ) nar.
1. kotaliti, valiti1: otroci so potakali obroče; potakati kolesa; padel je in se potakal daleč po hribu / solze so se ji potakale po licih
2. vzhodno gugati, zibati: potakati zibelko
SSKJ²
potákem člen. (á)
star. potem1, torej1: ali ne bi bilo potakem neumno, če bi se bal / v vezniški rabi potakem so imeli prav, ko so ga razglasili za malopridneža
SSKJ²
potakljáti -ám dov. (á ȃ)
knjiž. zakotaliti, zavaliti: hlod so potakljali po hribu
SSKJ²
potakníti in potákniti -em dov. (ī á)
1. drugega za drugim dati, spraviti
a) v zemljo: potakniti sadike; čebulčke je potaknila po sončni gredi / ekspr. fižol je potaknila kar med krompir posadila
b) ekspr. kam sploh: grablje in vile so potaknili pod kopico
c) ekspr. na različna mesta: listke z zapisi je potaknil po žepih / vojaki so konje potaknili v hleve po vasi; potakniti ostarele ljudi po domovih; vsi njeni otroci so se že potaknili po službah
2. drugega za drugim spraviti na razmeroma oster, koničast predmet: potakniti buče na kole; hrošče in metulje je potaknil na bucike
3. ekspr. poskriti: ključe je potaknila, da jih še sama ni več našla; otroci so se potaknili med grmovjem / se bo že kam potaknil skril
● ekspr. ne vem, kam se je potaknil kje je, kam je šel
4. vtakniti: ker se je branil, mu je potaknila bankovec kar v žep; potaknil je prst v smetano in pokusil
    potáknjen -a -o:
    borci so bili potaknjeni po zasedah; vse sadike so že potaknjene
SSKJ²
potáknjenec -nca m (á)
del rastline za razmnoževanje: potaknjenec se je že ukoreninil; narezati potaknjence; hmeljni potaknjenec / odkrhniti vejico za potaknjenec
● knjiž., ekspr. na oddelku so odkrili potaknjenca prisluškovalca, vohuna
♦ vrtn. listni potaknjenec list ali del lista za razmnoževanje; stebelni potaknjenec steblo ali del stebla za razmnoževanje
SSKJ²
potáknjenka -e ž (á)
potaknjenec: vzgojiti novo rastlino iz potaknjenke
SSKJ²
potánek -nka -o prid. (ȃ)
knjiž. podroben, nadroben: potanka razlaga romana
SSKJ²
potánkost -i ž (ȃ)
knjiž. podrobnost, nadrobnost: povedal je nekaj potankosti o poteku dela; spuščati se v potankosti / do potankosti pozna ta problem zelo natančno
SSKJ²
potapljáč -a m (á)
1. kdor se (poklicno) ukvarja s potapljanjem: potapljači so raziskovali morsko dno; skupina potapljačev je bila opremljena z akvalungami / športni, poklicni potapljač / ekspr. fantič je že pravi potapljač se zna dobro potapljati
2. navadno s prilastkom žival, ki se potaplja: nekatere ptice so dobri potapljači
SSKJ²
potapljáčica -e ž (á)
ženska, ki se (poklicno) ukvarja s potapljanjem: navdušena potapljačica; pogrešana potapljačica; fotografinja in potapljačica / poklicna potapljačica
SSKJ²
potapljálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na potapljanje: potapljalni postopek
♦ strojn. potapljalni bat dolg, ozek bat pri črpalkah za tekočine, ki se dotika okrova samo ob vstopni odprtini valja
SSKJ²
potápljanje -a s (ā)
glagolnik od potapljati: potapljanje ladij / potapljanje in plavanje; tehnika potapljanja / športno potapljanje
♦ šport. globinsko potapljanje v morsko globino, večjo od 15 m
SSKJ²
potapljáški -a -o prid. (á)
nanašajoč se na potapljače ali potapljanje: član potapljaške ekipe / potapljaški zvon; potapljaška maska, obleka / potapljaški šport
SSKJ²
potapljáštvo -a s (ȃ)
dejavnost potapljačev: razvoj potapljaštva
SSKJ²
potápljati1 -am nedov. (ā)
delati, da pride kaj pod (vodno) gladino: fantje so s palicami potapljali ledene plošče na reki / potapljati vrečko s čajem v vrelo vodo / potapljati noge v vodo; brezoseb. med neurjem je čoln premetavalo in potapljalo
♦ igr. ladje potapljati otroška igra, pri kateri imata igralca vsak v svoji načrtani mreži označene ladje in drug za drugega ugibata, na katerih kvadratih so
    potápljati se 
    1. izginjati pod (vodno) gladino: ladja se potaplja / onemogli plavalec se je začel potapljati utapljati
    // hote se spuščati pod (vodno) gladino: otroci so plavali in se potapljali; potapljati se do dna / rad se potaplja / ptice se potapljajo za ribami
    2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža, da osebek (večkrat) intenzivno opravlja dejavnost, kot jo določa samostalnik: potapljati se v branje / elipt. potapljati se v povest, sliko
    // izraža stanje osebka, kot ga določa samostalnik: potapljati se v molk, žalost / vas se potaplja v tišino / potaplja se v blaznost postaja blazen
    ●     ekspr. vlak se potaplja v noč izginja v temi; ekspr. potapljati se v odmeve daljne pesmi pazljivo poslušati; ekspr. sonce se potaplja za goro zahaja
    potapljajóč -a -e:
    hladil si je noge, potapljajoč jih v vodo; potapljajoča se ladja; sam.: potapljajoči se me je zgrabil za roko
SSKJ²
potapljáti2 -ám dov. (á ȃ)
večkrat zapovrstjo na rahlo in hitro dotakniti se zlasti z roko: potapljala je konja po dolgi grivi; potapljati koga po roki; potapljala jo je po licu s pahljačo; zadovoljno se je potapljal po trebuhu / ob slovesu ga je potapljal po rami potrepljal
SSKJ²
potapljávec -vca m (ȃ)
zastar. potapljač: potapljavci so raziskali ladijske razbitine / ponirki so dobri potapljavci
♦ zool. potapljavci srednje velike ptice, ki se potapljajo, dobro plavajo in slabo letijo, Podicipediformes
SSKJ²
potapljávka -e ž (ȃ)
1. ženska, ki se (poklicno) ukvarja s potapljanjem: potapljavka se je dvignila na površino; bila je dobra plavalka in potapljavka
2. navadno s prilastkom žival, ki se potaplja: race so dobre potapljavke
♦ zool. afriška potapljavka močvirska ptica s podolgovatim trupom temno rjave barve s črnimi in belimi lisami in rdečimi nogami, Podica senegalensis
SSKJ²
potápnik -a m (ȃ)
nav. mn., zool. hrošči s tipalnicami, prirejenimi za črpanje atmosferskega zraka, ki živijo v plitvih stoječih vodah, Hydrophilidae: črni potapnik
SSKJ²
potárnati -am dov. (ȃ)
krajši čas tožiti, tarnati: potarnati zaradi dela nekaterih; ko ji je potarnal o svojih problemih, ga je začela tolažiti; potarnala je o sinu, ki se ne uči
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
potêči -têčem dov., potêci potecíte; potékel potêkla (é)
1. krajši čas teči: nekaj korakov je potekel; pes je potekel pred gospodarjem; potekel je za njim
// knjiž. priteči: kri poteče iz rane; iz drevesa je potekel sok / iz oči so ji potekle solze začela je jokati
2. prenehati trajati: dopust mi jutri poteče; njegov mandat poteče letos / leto je hitro poteklo minilo
// prenehati biti veljaven: dovolilnica bo kmalu potekla; potni list je že potekel
● ekspr. beseda mu je potekla ne ve, kaj bi še povedal; ekspr. živež je potekel zmanjkalo ga je; knjiž. trditev je potekla iz novejše filozofije ima osnovo, izhodišče v njej; knjiž. kar poteče izpod njegovega peresa, je vredno brati kar on napiše; publ. posvet je potekel v prijetnem ozračju potekal
    potékel -êkla -o:
    poteklo dovoljenje
    ●     knjiž. to se je zgodilo poteklo noč preteklo
SSKJ²
poteftán -a -o [tudi potəftan] prid. (á) pog.
1. pomečkan, potlačen: poteftan klobuk
2. potrt, pobit: bil je ves poteftan
SSKJ²
potèg -éga m (ȅ ẹ́)
glagolnik od potegniti: poteg vrvi; poteg z roko / z močnim potegom je izruvala rastlino; že s prvim potegom so ujeli veliko rib / svetilka, zvonec na poteg
♦ glasb. del trobila, ki se poljubno premika in s tem spreminja višino tona; šport. dviganje uteži, pri katerem mora dvigalec z enim gibom dvigniti utež nad glavo
SSKJ²
potéga -e ž (ẹ̑)
teh. gumijasta ali plastična cev za izvlečenje, pretakanje tekočine:
SSKJ²
potégalica -e ž (ẹ̄)
nar. priprava v obliki vrvi za potegovanje, vlečenje: potegalica se je utrgala
SSKJ²
potegálka -e [tudi potegau̯ka] ž (ȃ)
rib. vlačilna mreža, s katero se zagradi priobalni del morja in s pritegovanjem k obali lovijo ribe; trata2: loviti s potegalko
SSKJ²
potégati -am nedov. (ẹ̄)
zastar. potegovati: hitro je potegal za vrv / potegal se je za prvo mesto
SSKJ²
potegávščina -e ž (ȃ)
neresen, smešen ali zabaven dogodek, s katerim se kdo prevara, ukani: vse je bila le velika potegavščina, a on tega ni spoznal
// neresen, smešen ali zabaven dogodek sploh: od srca se je nasmejal njegovim potegavščinam; bil je pripravljen na vse potegavščine / ekspr. privoščiti si potegavščino na profesorjev račun / pogovarjali so se o šolskih potegavščinah
SSKJ²
potegín -a m (ȋ)
zastar. dolgin: kdo pa je tisti potegin
SSKJ²
potegljáj -a m (ȃ)
gib, s katerim se kaj potegne, povleče: delal je enakomerne potegljaje z žago; grabiti s hitrimi potegljaji; potegljaj za ušesa; potegljaj s svinčnikom / kaditi z dolgimi potegljaji / izpiti v dveh potegljajih požirkih
SSKJ²
potegnítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od potegniti: potegnitev vrvi / potegnitev črte
SSKJ²
potegníti in potégniti -em dov. (ī ẹ́)
1. s sunkovitim gibom spraviti
a) bližje k sebi: potegniti otroka na prsi; potegniti vrv gor; potegniti plezalca navzgor / potegnil je krožnik k sebi in začel jesti
b) iz česa, s česa: potegniti žebelj iz deske; iz morja so potegnili polno mrežo rib; potegniti meč iz nožnice; potegniti nit iz tkanine; potegnil je voz izpod kozolca; otrok je potegnil prt z mize; potegniti kožo z živali odreti žival / potegnila je denarnico iz torbice vzela; potegniti roke iz žepa
c) na drugo mesto, v drug položaj: potegniti klop v senco; potegniti zavese skupaj / potegniti klobuk čez oči; potegnila je krilo čez kolena; potegniti si ruto na oči; ekspr. potegnila je obleko nase se hitro oblekla; sonce sije v sobo, potegni rolete spusti / potegnil ga je v kot in mu nekaj pripovedoval
2. krajši čas vleči: potegniti za vrv / potegniti za zvonec / potegnil ga je za rokav
3. premakniti kaj po površini: potegniti s čopičem po zidu; potegniti z dlanjo po kolenih; potegniti z jezikom po čem; potegnila je z likalnikom po tkanini; potegniti z roko po čelu; z žebljem je potegnil po zidu in naredil prasko / potegniti z glavnikom, s prsti skozi lase
4. s sunkovitim gibom spraviti v delovanje: potegniti ročico, zavoro / potegniti vodo v stranišču
5. s črtanjem narediti: potegniti črto; potegniti mejo na zemljevidu
6. navadno z močnim vdihom zajeti in spraviti vase: potegniti dim iz cigarete / močno potegniti cigaro / pog.: potegnil je požirek vina izpil; potegniti iz steklenice
7. začeti peljati, voziti: konj je težko potegnil naloženi voz / avtobus, vlak je že potegnil / pog. na ravni cesti malo bolj potegnem hitreje vozim
8. pog. odpeljati: te bom jaz potegnil na postajo; z novim avtomobilom so se potegnili na izlet
9. pog. speljati, napeljati: čez travnik so potegnili novo cesto; potegniti elektriko in vodovod do hiše; okoli vrta bom potegnil ograjo naredil; potegniti vrv med dvema koloma napeti
10. nav. ekspr. povzročiti, da traja kaj dalj časa: predavatelj je potegnil predavanje; diskusija se je potegnila čez poldan / zjutraj je potegnil s spanjem spal dalj kot navadno
11. začeti pihati, vleči: potegnil je močen veter; brezoseb. hladno je potegnilo
12. ekspr., navadno v zvezi z v spraviti koga, navadno brez njegove vednosti, privolitve, v položaj, stanje, v katerem je osebek: potegnili so ga v nevarno pustolovščino; slaba družba ga je potegnila za seboj
13. žarg. nalagati2, prevarati: spet ga je potegnil
14. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: potegniti jo spat; brez slovesa jo je potegnil od doma / čez mejo jo je potegnil odšel je ilegalno v tujino
15. pog. dobiti, prejeti denar: potegnil je lep honorar; za nastop potegne do deset tisoč evrov
● ekspr. potegnil je črto pod svojim dosedanjim življenjem napravil je obračun, pregled nad njim; pog., ekspr. potegnil je (ta) kratko stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; težko je potegniti mejo med zdravo presojo in domišljijo ugotoviti, kaj sodi k enemu in kaj k drugemu; ekspr. potegniti komu mreno z oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; pog. selitev bom še malo potegnil odložil; pog. potegniti zadrgo zapeti, zapreti; pog. avto potegne tudi do sto petdeset kilometrov njegova največja hitrost je 150 km na uro; ekspr. potegnil ga je iz gnoja rešil iz težkega položaja; ekspr. potegniti koga iz naftalina narediti, da kdo spet nastopa, se omenja v javnosti; potegniti bankovec iz obtoka vzeti; publ. iz razprave lahko potegnemo nekaj sklepov naredimo; ekspr. sončen dan me je potegnil na sprehod povzročil, da sem odšel na sprehod; star. potegniti za meč začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. potegniti koga za nos prevarati, ukaniti; ekspr. treba ga bo potegniti za ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj; kaznovati ga sploh; pog. ob tem dogodku je potegnil s sestro, ne z bratom izrazil, da se strinja z njo in jo podpira; ekspr. z zgodbo je potegnil za seboj vse poslušalce povzročil, da so ga pazljivo poslušali
    potegníti se in potégniti se
    1. postati daljši, podaljšati se: krilo se je na eni strani potegnilo; sence so se potegnile / kolona se je potegnila / pog. dan se je že precej potegnil
    2. pog. zrasti: v nekaj letih se je zelo potegnil
    3. pog. umakniti se: čete so se potegnile v ozadje / ko je bilo treba izpolniti obljubo, se je potegnil nazaj
    4. pog. zavzeti se, posredovati: potegniti se za prijatelja
    ●     ekspr. letos se je jesen potegnila jesensko vreme traja dalj kot navadno; ekspr. obraz se mu je potegnil z mimiko na obrazu je izrazil razočaranje, žalost; ekspr. po udarcu z bičem se je potegnila po hrbtu rdeča proga je nastala; ekspr. iz grma se je potegnila lisica stekla; ekspr. blisk se je potegnil čez nebo švignil; ekspr. čez travnike so se potegnile megle nad travniki so megle; pog. po tem dogodku se je potegnil vase postal nedostopen, nepriljuden; pog. oprijel se je veje in se potegnil kvišku vzpel
    potegnívši zastar.:
    skušala ga je zadržati, potegnivši ga za suknjič
    potégnjen -a -o:
    tudi on je bil potegnjen v afero; ravno potegnjena črta; potegnjena postava; nogavice, potegnjene do kolen
SSKJ²
potégnjenec -nca m (ẹ́)
dolgin: na postaji ga je ustavil neki potegnjenec
SSKJ²
potégnjenost -i ž (ẹ́)
pog. visoka postava: ali meriš s tem na mojo potegnjenost
● pog. njegova potegnjenost vase nedostopnost; nepriljudnost
SSKJ²
potegón -a m (ọ̑)
1. dolgin: vsi fantje so bili potegoni
2. star. postopač, potepuh: poulični potegoni
SSKJ²
potegónka -e ž (ọ̑)
dolginka: mimo njega je šla sosedova potegonka
SSKJ²
potegónski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na potegone: potegonsko in shujšano telo / ta potegonski lenuh
SSKJ²
potegovánje -a s (ȃ)
glagolnik od potegovati: z močnim potegovanjem so izdrli sekiro iz tnala / potegovanje za naklonjenost
SSKJ²
potegováti -újem nedov. (á ȗ)
1. s sunkovitimi gibi spravljati
a) iz česa, s česa: potegovati volno iz klobčiča
b) na drugo mesto, v drug položaj: ker se mu je bleščalo, je potegoval klobuk na oči; potegovati krilo čez kolena
2. večkrat potegniti: potegovati za vrv / otrok poteguje mater za krilo
3. premikati kaj po površini: potegovati z likalnikom po obleki; v zadregi je potegovala z roko po krilu / potegovati z glavnikom skozi lase
4. s sunkovitimi gibi spravljati v delovanje: potegovati ročico
5. navadno z močnimi vdihi zajemati in spravljati vase: potegovati dim iz pipe; potegovati zrak vase
6. pog. speljevati, napeljevati: povsod potegujejo nove ceste in proge; danes potegujejo električne žice pri daljnovodu napenjajo
● veter je močneje potegoval pihal, vlekel
    potegováti se 
    1. zelo si prizadevati za kaj: potegovati se za dekletovo naklonjenost; potegovati se za pravico, svobodo
    2. sodelovati v akciji, pri kateri se ugotavlja kvaliteta koga v razmerju do drugega: potegovati se za nagrado, za prvo mesto / tudi njegov model se je potegoval za nagrado
    3. udeleževati se razpisa, natečaja: potegovati se za razpisano mesto, za prevzem dobave; potegovati se za štipendijo
    ●     knjiž., ekspr. k hiši se je potegovala ozka pot vodila, peljala; ekspr. potegoval se je za roko sosedove hčere izražal željo, naj se poroči z njim; pog. zmeraj se poteguje za sošolce se zavzema, posreduje zanje; pog. oprijemal se je skal in se potegoval kvišku vzpenjal
    potegujóč -a -e:
    stal je pred vrati, potegujoč za vrv zvonca
SSKJ²
potehíniti -em [potəhiniti] dov. (í ȋ)
nar. potihniti: veter je potehinil
    potehíniti se nar. zahodno
    potuhniti se, potajiti se: zavpil ji je, naj se potehine
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
potéhtati -am dov. (ẹ̑)
potežkati: z obema rokama je potehtal posodo; potehtati v roki
SSKJ²
potèk -éka m (ȅ ẹ́)
glagolnik od potekati ali poteči: volitve morajo biti pred potekom mandata / značilen potek listnih žil / diagram poteka bolezni / določiti potek dela; vplivati na potek dogodkov, gospodarskih stikov; zadovoljen je s potekom razprave
SSKJ²
potékanje -a s (ẹ̑)
glagolnik od potekati: potekanje dopusta / vplivati na potekanje konference
SSKJ²
potékati -am nedov. (ẹ̑)
1. približevati se koncu trajanja: dopust mu že poteka; rok za prijavo poteka / knjiž. dan je že potekal mineval
// bližati se stanju, ko kaj ni več na razpolago; pohajati: stelja poteka; živila so začela potekati / potrpežljivost ji je vedno bolj potekala
2. s prislovnim določilom izraža
a) obstoj v prostoru zlasti glede na smer: državna meja poteka blizu naselij / ograja je potekala od enega konca dvorišča do drugega; tekmovalna steza poteka od začetka do konca stadiona / vodovodne cevi potekajo vzporedno; živca potekata vzporedno
b) z glagolskim samostalnikom obstoj dejanja v prostoru in času: akcija je hitro in dobro potekala; preiskave so potekale več let; v državi potekajo velike družbene spremembe / vse poteka po načrtu / publ., z oslabljenim pomenom: boji so potekali ves dan bojevali so se; pogovor je potekal brez prič pogovarjala sta se; pouk poteka v slovenščini poučuje se
3. knjiž. izvirati, izhajati: več pisateljev poteka s Primorske / astrologija poteka iz Mezopotamije
    potekajóč -a -e:
    od severa proti jugu potekajoče gorovje; krožno potekajoče mišice
SSKJ²
potekniti gl. potakniti
SSKJ²
potelefonírati -am dov. (ȋ)
pog. (krajši čas) telefonirati: potelefoniral je znancem
SSKJ²
potelováditi -im dov. (á ȃ)
ekspr. krajši čas telovaditi: ko vstane, najprej malo potelovadi; potelovaditi na bradlji
● pog. preden smo prišli čez steno, smo še potelovadili po klinih krajši čas plezali
SSKJ²
potém1 in potèm prisl. (ẹ̑; ȅ)
I.
1. izraža, da se dejanje zgodi
a) po krajšem ali daljšem presledku: kaj sta se potem pogovarjala, pa res ne vem; to ti bom že potem povedal; zdaj nimam časa, pridi potem; potem se več let nista srečala / dan potem je zbolel; kmalu potem je odšel; malo potem sem ga srečal na postaji / nesporazumov je bilo dosti prej in potem
b) po predhodnem dejanju: šel je v službo, pa se je kmalu potem vrnil / domov je prišel šele potem, ko se je zmračilo
2. izraža vzročno-sklepalno razmerje: ljudje niso znali brati, kaj so jim potem pomagale knjige in časopisi; vse se draži, kako naj potem človek kaj privarčuje
3. pog., z oslabljenim pomenom izraža nejevoljo, presenečenje, začudenje: doma ga ni. Kje pa je potem; kaj pa si potem; dobro, naj potem jaz vse naredim / elipt.: in kaj potem; pa kaj potem; pa potem
4. v vezalnem priredju izraža dejanje, ki sledi predhodnemu
a) v času: premisli, potem govori; najprej je obljubljal, potem pa se je premislil; prej je bil kmet, potem pa je študiral; sprva je pela po tiho, potem pa čedalje glasneje
b) v kraju: sprevod je šel čez most, potem pa na levo; do Logatca se pelješ z vlakom, potem pa z avtobusom
II. v vezniški rabi
1. pri naštevanju za izražanje obstajanja česa poleg že povedanega: jedli so juho, potem pečenko, nazadnje potico; cveti vseh barv: škrlatno rdeči, potem modri, potem rumeni, potem mešanica vseh odtenkov / ekspr. on je najprej direktor, potem dolgo nič, potem šele človek
// navadno okrepljen za dodajanje: v sobi visi bratova slika, potem še očetova in materina; mož je že star, potem tudi malo naglušen
2. za izražanje
a) vzročno-posledičnega razmerja: kupcev je malo. Potem bo sejem slab
b) vzročno-sklepalnega razmerja: no, tudi vidva sta prišla, potem nas je že deset
c) navadno v podredju pogojno-posledičnega razmerja: če si moker, potem se preobleci; če je to res, potem bo hudo; če nima prič, (potem) bo imel veliko sitnosti / plačaj, potem te ne bomo tožili / ekspr. kaj potem, če ni bogata, da je le pridna
// v členkovni rabi za izražanje nasprotja s pričakovanim: tako sem slišal, potem pa ne vem, če je res; in potem se še najdejo ljudje, ki ga zagovarjajo
3. v časovnih odvisnih stavkih, v zvezi potem ko za izražanje, da se dejanje odvisnega stavka zgodi pred dejanjem v nadrednem: potem ko je prišel domov, je pisal dolgo v noč; potem ko bo nehal brati, ga pokliči / privezali so ga na kol, potem ko so ga skoraj do golega slekli; prim. ta1
SSKJ²
pótem2 predl. (ọ̑)
zastar., z rodilnikom z2, po2: njegove pesmi so se širile potem prepisovanja; prim. pot1
SSKJ²
Potemkinov in Potjómkinov -a -o [prva oblika potémkinov- in potjómkinov-] prid. (ẹ̑; ọ̑)
knjiž., v zvezi Potemkinova vas in potemkinova vas kar je narejeno, prikazano, da se ustvari lažen pozitiven vtis: ustvarjanje Potemkinovih vasi
SSKJ²
potemnélost -i [potəmnelost] ž (ẹ́)
lastnost, značilnost potemnelega: potemnelost kože, lesa
SSKJ²
potemnéti -ím [potəmneti] dov., potemnì in potèmni (ẹ́ í)
1. postati nekoliko temen: koža na soncu potemni; svetli lasje kasneje potemnijo; nebo je hitro potemnelo; v dimu stene potemnijo / oči so ji potemnele od žalosti
// izgubiti močen sijaj, svetlobo: ob mrku sonce potemni; zjutraj zvezde potemnijo niso več vidne / svetloba potemni; pren. njena lepa skrivnost bi potemnela, če bi zanjo vedeli drugi
2. knjiž. postati manj izrazit: slava, sloves sčasoma potemni
3. knjiž. postati mrk, neprijazen: od jeze je potemnel / potemneti v obraz / obraz mu je potemnel, ko je to slišal
    potemnèl in potemnél -éla -o:
    pod potemnelim stropom visi svetilka; stol iz potemnele hrastovine; potemnela vera v uspeh
SSKJ²
potemnévati -am [potəmnevati] nedov. (ẹ́)
postajati nekoliko temen: nebo potemneva
● sonce vzhaja in zarja potemneva postaja manj vidna
SSKJ²
potemnítev -tve [potəmnitəu̯] ž (ȋ)
glagolnik od potemneti ali potemniti: živali se ob nenadni potemnitvi zaradi mrka vznemirijo; potemnitev lune / potemnitev obrvi
SSKJ²
potemníti -ím [potəmniti] dov., potemnì in potèmni; potèmnil (ī í)
1. narediti kaj (bolj) temno: lak včasih potemni naravno barvo lesa; puh mu je potemnil lica; senca je padla na obraz in ga potemnila; nebo se je potemnilo; potemniti si trepalnice
2. narediti, da kaj izgubi močen sijaj, svetlobo: meglice so potemnile sonce; sonce se je potemnilo; pren. ta dogodek ne bo potemnil igralčeve podobe
3. knjiž. narediti kaj mrko, neprijazno: nejevolja mu je potemnila obraz; obraz se mu je potemnil
    potemnjèn -êna -o:
    potemnjen zlat okvir; dekle s potemnjenimi obrvmi
SSKJ²
potempljáti -ám dov. (á ȃ)
narediti, obnoviti sprednji, širši del podplata: potempljati čevlje
SSKJ²
potemtákem člen. (á) knjiž.
1. izraža vzročno-sklepalno razmerje; potem1, torej1: vse se draži, kako naj potemtakem revež živi / živine ne redite, čemu imate potemtakem toliko travnikov
2. za izražanje
a) vzročno-posledičnega razmerja: živine je malo. Potemtakem se ni čuditi, če je meso drago
b) vzročno-sklepalnega razmerja: ker so ga z delom preoblagali, jim je dejal: Potemtakem mislite, da sem iz železa
SSKJ²
póten1 -tna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na pot, potovanje: potni načrt / potna obleka, torba; potna palica popotna / potni tovariš / potni list dokument, s katerim se dovoljuje prehod čez državno mejo; potno dovoljenje
● ekspr. potni maršal vodja potovanja
♦ adm. potni nalog dokument, s katerim se kdo pooblašča za določeno službeno potovanje; potni stroški stroški za določeno službeno potovanje; vet. živinski potni list nekdaj dokument s podatki o izvoru, lastništvu in zdravju domače živali, s katerim se dovoljuje promet z živalmi; žel. potni list dokument z določenimi podatki o vlaku in o vsem, kar se dogaja med vožnjo
SSKJ²
póten2 -tna -o (ọ̑)
pridevnik od pot, znoj: potne kaplje
SSKJ²
pôten3 stil. potán -tna -o stil. -ó prid. (ó ȃ ó)
vlažen od potu: na knjigi se poznajo sledovi potnih prstov; roke ima zmeraj potne; obrisati si potno čelo / na vrh sta prišla potna in trudna
● šipe so potne orošene
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
poténca -e ž (ẹ̑)
1. sposobnost za spolne odnose, spolna zmožnost: zaradi bolezni so nastale motnje v njegovi potenci
2. knjiž. zmožnost, zmogljivost: z delom je dokazoval svojo ustvarjalno potenco; ob nastopu se je pokazala njena umetniška potenca / delovna potenca ljudskih množic; ekonomska potenca države
3. mat. količina, ki jo določata potenčna osnova in potenčni eksponent: izračunati potenco; osnova potence število, ki se potencira; stopnja potence / druga potenca kvadrat števila; ničta potenca z eksponentom nič / a na (potenco) n
SSKJ²
potenciál -a m (ȃ)
navadno s prilastkom zmogljivost, zmožnost: delovni potencial kolektiva; umski potencial / industrijski potencial; vojaški potencial države / energetski potencial rek / publ.: razvijati človeške potenciale; izkoriščati naravne potenciale
♦ ekon. ekonomski ali gospodarski potencial zmogljivost gospodarstva glede na razpoložljivi kapital, delovno silo in tehnično znanje; elektr. električni potencial v električnem polju; fin. kreditni potencial materialna sredstva, ki jih lahko da kreditor; fiz. potencial količina, ki se dobi z deljenjem električne potencialne energije nabitega telesa z njegovim nabojem; mat. potencial rešitev potencialne enačbe
SSKJ²
potenciálen -lna -o prid. (ȃ)
mogoč, možen: bil je potencialni kandidat za tekmovanje; vsi so bili le potencialni kupci; potencialni nasprotnik; potencialni pomen besede; potencialni vzroki spopada; potencialne možnosti razvoja / potencialne človeške vrednote / potencialni denarni kapital
♦ fiz. potencialna energija energija, ki jo ima telo zaradi svoje višinske lege; mat. potencialna enačba
    potenciálno prisl.:
    potencialno bogata pokrajina
SSKJ²
potenciálnost -i ž (ȃ)
knjiž. možnost: to se ni nikoli uresničilo in je ostalo samo potencialnost; gre le za potencialnost spoznavanja
// zmožnost, sposobnost: velika potencialnost jezika
SSKJ²
potenciométer -tra m (ẹ̄)
elektr. spremenljivi upor s tremi priključki za uravnavanje napetosti:
SSKJ²
potencíranje -a s (ȋ)
glagolnik od potencirati: potenciranje kulturnih vrednot / potenciranje in korenjenje
SSKJ²
potencírati -am nedov. in dov. (ȋ)
knjiž. krepiti, večati1: uspeh mu je še potenciral nagnjenje do znanstvenega dela; slaba režija je napake teksta še bolj potencirala; potencirati medsebojne odnose; bolečina se potencira / pisatelj z različnimi sredstvi potencira okrutnost narave poudarja
♦ mat. računati potenco
    potencíran -a -o:
    potencirane napake; potencirano sovraštvo
SSKJ²
poténčen -čna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na potenca 3: potenčna funkcija / potenčni eskponent število, ki izraža stopnjo potence; potenčna osnova število, ki se potencira
SSKJ²
potênje -a s (é)
glagolnik od potiti se: preprečevati potenje; nočno potenje bolnika / potenje sira
SSKJ²
potentát -a m (ȃ)
knjiž. mogočnež, mogočnik: potentati so določali usodo ljudi; politični, vojaški potentat
SSKJ²
poténten -tna -o prid. (ẹ̑)
sposoben za spolne odnose, spolno zmožen: potenten moški; pren., ekspr. gospodarsko potentna država
SSKJ²
poténtnost -i ž (ẹ̑)
lastnost, značilnost potentnega človeka, spolna zmožnost: moška potentnost; dvig, upadanje potentnosti; potentnost in libido / pretirano izkazovanje potentnosti
SSKJ²
potèp -épa m (ȅ ẹ́)
1. glagolnik od potepati se: večdneven potep / potep po mestu in ogledovanje izložb / oditi s tovariši na potep; pren. njene misli so zdaj na potepu
2. potepin: bil je razgrajač in potep / kot psovka kje si bil tako dolgo, potep
SSKJ²
potépanje -a s (ẹ̄)
glagolnik od potepati se: potepanje s tovariši / na te zanimivosti sem naletel na potepanju po Dalmaciji
SSKJ²
potépati se -am se stil. -ljem se nedov. (ẹ̄ ẹ̑)
1. hoditi okrog brez dela, cilja: že ves teden se potepa in ga ni na delo, v šolo; rad se potepa
// hoditi iz kraja v kraj in biti brez zaposlitve: potepa se in krade
// ekspr. hoditi brez cilja, namena: popoldne se grem malo potepat po mestu / pes se spet potepa
● ekspr. kod se pa tako dolgo potepa kje je, se mudi, zadržuje
2. ekspr. hoditi, potovati: potepal se je po starodavnih mestih; veliko se potepa po svetu
    potepajóč se -a -e:
    potepajoč se po mestu, je srečal starega znanca; potepajoči se delomrzneži
SSKJ²
potepênec tudi potepénec -nca m (é; ẹ́)
ekspr. kdor se (rad) potepa: oče ga je zmerjal s potepencem in lenuhom / kot psovka kje si bil tako dolgo, potepenec potepeni
● ekspr. ponoči se je priplazil k hiši neznan potepenec potepuh
SSKJ²
potepéniti -im nedov. (ẹ́ ẹ̑)
nar. gorenjsko (priložnostno) pomagati pasti: v planini je kak dan potepenil
SSKJ²
potepênka tudi potepénka -e ž (é; ẹ́)
ekspr. ženska, ki se (rada) potepa: naše potepenke ni doma
● ekspr. tatice in potepenke so izgnali potepuhinje
SSKJ²
potepíga -e ž (í)
nav. slabš. ženska, ki se (rada) potepa: tvoje potepige gotovo ni doma
SSKJ²
potepín -a m (ȋ)
ekspr. kdor se (rad) potepa: fant je velik potepin / sin potepin / kot psovka boš že videl, potepin
● ekspr. nevarnega potepina so ujeli in zaprli potepuha
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
potepínček -čka m (ȋ)
manjšalnica od potepin: naš sinček je velik razgrajač in potepinček
SSKJ²
potepínka -e ž (ȋ)
ekspr. ženska, ki se (rada) potepa: njegova hčerka je velika potepinka / kot psovka poberi se domov, potepinka
SSKJ²
potepínski -a -o prid. (ȋ)
ekspr. ki se (rad) potepa: potepinska fanta
// potepuški: potepinsko življenje
SSKJ²
potepíven -vna -o prid. (ȋ)
nar. potepuški: to je njegov potepivni brat
SSKJ²
potêpsti se -têpem se dov., potépel se potêpla se (é)
ekspr. iti, oditi se potepat: fant se je spet potepel; mačka se je nekam potepla
// iti (stran), oditi sploh: neznanec se je že zjutraj potepel iz mesta; sin se je potepel v Ameriko
    potepèn -êna -o:
    potepena mačka; odšel je domov kot potepen pes / kot psovka kje si bil tako dolgo, potepenec potepeni
SSKJ²
poteptáti -ám [tudi potəptati] dov. (á ȃ)
1. s teptanjem poškodovati ali uničiti: konji so poteptali travo; s čevlji poteptati rože / poteptati črva
// s teptanjem povzročiti komu (hude) telesne poškodbe, smrt: konji so poteptali človeka; na tleh ležečega človeka so poteptali brez usmiljenja
2. ekspr. s hojo, udarci nog pogasiti: poteptati ogenj
3. ekspr. povzročiti, da kaj za koga nima več prejšnje vrednosti, veljave: poteptal je njuno ljubezen; vse, kar je bilo med nama, je poteptala v blato / poteptal je svojo čast
// prekršiti, prelomiti: poteptati prisego; s tem je poteptal zakon
4. s teptanjem narediti kaj trdo, sprijeto: poteptati sneg / s smučmi poteptati skakalnico
● ekspr. morala je poteptati take misli, upe nehati tako misliti, upati; ekspr. nasprotnika so poteptali v prah premagali
    poteptán -a -o:
    poteptana čast; poteptana trava; poteptana smučišča
    ●     ekspr. zdi se mi zelo poteptan potrt, pobit
SSKJ²
poteptávati -am [tudi potəptavati] nedov. (ȃ)
knjiž. teptati: poteptavati sneg, zemljo / poteptavati z nogami
SSKJ²
potepúh -a m (ū)
kdor hodi iz kraja v kraj in je brez zaposlitve: ujeli so potepuha; tatovi in potepuhi
// ekspr. kdor se (rad) potepa: fant je velik potepuh
SSKJ²
potepúhinja -e ž (ū)
ženska, ki hodi iz kraja v kraj in je brez zaposlitve: potepuhi in potepuhinje
// ekspr. ženska, ki se (rada) potepa: večna potepuhinja
SSKJ²
potepúšček -čka m (ȗ)
manjšalnica od potepuh: to pa je naš potepušček
SSKJ²
potepúška -e ž (ȗ)
ženska, ki hodi iz kraja v kraj in je brez zaposlitve: beračice in potepuške
// ekspr. ženska, ki se (rada) potepa: naše potepuške še zdaj ni domov
SSKJ²
potepúški -a -o prid.(ū)
nanašajoč se na potepuhe ali potepuštvo: potepuški fant; potepuški otroci; ubili so potepuškega psa / potepuško življenje / v njem je precej potepuške krvi
    potepúško prisl.:
    potepuško živeti
SSKJ²
potepúštvo -a s (ȗ)
potepuško življenje: odpovedal se je potepuštvu / zaprli so jo zaradi potepuštva
SSKJ²
potérjati -am dov. (ẹ̑)
zahtevati, da kdo poravna neizpolnjene obveznosti: poterjala je brata, da ji vrne denar
// drugega za drugim izterjati: poterjati davke, dolgove
SSKJ²
poteščáti -ám [potəščati] dov. (á ȃ)
nar. potolažiti, pomiriti: poteščati otroka / poteščati žejo
SSKJ²
potešênost -i ž (é)
stanje potešenega človeka: občutiti potešenost / duševna potešenost
SSKJ²
potešítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od potešiti: potešitev radovednosti / nikjer ni mogel najti potešitve
SSKJ²
potešíti -ím tudi potéšiti -im dov., potéši; potéšil (ī í; ẹ̄ ẹ̑)
1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo preneha biti žalosten, nesrečen, vznemirjen: potešiti otroka / s svojo obljubo ga je potešila
2. zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, pijači: potešila je lakoto; potešiti (si) žejo
// knjiž. (spolno) zadovoljiti: noben moški je ni mogel potešiti / potešiti poželenje
3. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: s cigareto je hotel potešiti jezo / potešiti bolečino / potešiti radovednost
4. knjiž. uresničiti, izpolniti: potešiti hrepenenje; potešiti želje
    potešèn -êna -o tudi potéšen -a -o:
    potešen je šel domov; potešena lakota
SSKJ²
potešljív -a -o prid. (ī í)
knjiž. ki se da potešiti: potešljiv otrok / potešljiva želja po lepoti
SSKJ²
potéza -e ž (ẹ̑)
1. glagolnik od potegniti: poteza s čopičem, peresom; poteza z roko / krtačiti si lase s hitrimi potezami potegljaji; z odločno potezo je prečrtal stavek
// šah. premaknitev figure po določenem pravilu na drugo polje: izsiliti potezo; kuvertirati potezo zapisati naslednjo potezo in zapis oddati v zaprti kuverti, navadno ob prekinitvi igre; igralec je na potezi mora napraviti potezo; mat v treh potezah
● publ. zdaj so na potezi pedagogi morajo kaj ukreniti pedagogi
2. črti, gubi podobna zareza na obrazu: globoka poteza ob ustih
// nav. mn. videz, zunanja podoba obraza: njegove poteze so izražale žalost; imeti nežne, odločne poteze; zaradi bolečin spačene poteze; ekspr.: jeklene, mehke poteze; obraz s pravilnimi potezami / na starost so se njene poteze polepšale izraz
3. nepretrgana vrsta točk; črta: narediti navpično potezo; debele in tanke poteze pri črkah / naslov je bil napisan z odločnimi potezami / risba v nežnih potezah
4. osnovna lastnost ali značilnost: ta poteza mi je pri njem najbolj všeč; to je bistvena poteza njegovega značaja
5. nav. mn., s prilastkom kar kaže, nakazuje kaj brez podrobnosti: glavne poteze in obrisi česa / publ., z oslabljenim pomenom odtujenost je dobivala določnejše poteze je postajala določnejša / pokazati kaj v glavnih, osnovnih potezah; to je v kratkih potezah vsebina knjige; dati pregled v splošnih potezah
6. ekspr. dejanje, ukrep, ravnanje: to ni bila pametna poteza; z nasprotno potezo so preprečili načrt; s taktično potezo rešiti položaj / narediti prvo potezo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
potezáča -e ž (á)
knjiž. žaga, ki jo vlečeta dva človeka; dvoročna žaga: žagati s potezačo
SSKJ²
potezálo -a s (á)
priprava, navadno v obliki vrvi, palice, za potegovanje, vlečenje: potegniti potezalo pri svetilki; potezalo zvonca
SSKJ²
potézanje -a s (ẹ̄)
glagolnik od potezati: potezanje vrvi / potezanje z lokom / potezanje za naklonjenost
SSKJ²
potézati -am nedov. (ẹ̄)
knjiž. potegovati: z roko potezati po čelu / otrok je potezal mamo za krilo / potezati se za naklonjenost / potezati se za mesto učitelja
SSKJ²
potézen -zna -o prid. (ẹ̄)
nanašajoč se na potegovanje, vlečenje: potezna moč / potezna verižica, vrvica, žica / potezna svetilka; potezna zavesa
♦ elektr. potezno stikalo stikalo, katerega vzvod se proži s potezno vrvico
SSKJ²
potézica -e ž (ẹ̑)
nav. ekspr. manjšalnica od poteza: opazil je vsako potezico na obrazu / tipična potezica njegovega značaja
SSKJ²
potéžkati -am dov. (ẹ̑)
z dvigom z rokami poskusiti ugotoviti težo: potežkati grozd, košaro; previdno, skrbno potežkati / potežkal je sekiro v roki
SSKJ²
potežkávati -am nedov. (ȃ)
z dvigom z rokami poskušati ugotoviti težo: potežkavati nahrbtnik / potežkaval je denar na dlani
SSKJ²
potíca -e ž (í)
pecivo iz kvašenega razvaljanega in zvitega testa z različnimi nadevi: jesti, speči potico; postregli so jim s čajem in potico; odrezati kos potice / makova potica z makovim nadevom; medena, ocvirkova, orehova, pehtranova, rozinova potica
SSKJ²
potíčevje -a s (í)
nar. nadev (za potico): namazati testo s potičevjem
SSKJ²
potíčica -e ž (í)
ekspr. manjšalnica od potica: kako dobra potičica
SSKJ²
potíčka -e ž (í)
manjšalnica od potica: potice in potičke / ekspr. za praznike bom spekla dobro potičko
// kar je temu podobno: deklice so na dvorišču pekle potičke iz blata
SSKJ²
potíčnica -e ž (ȋ)
posoda za pečenje potice, navadno lončena: izdelovati potičnice; potičnica iz žgane gline / peči orehovo potico v potičnici
SSKJ²
potíhce prisl. (ȋ)
nar. zahodno tiho, na tiho: potihce je stopil za drevo
SSKJ²
potíhel -hla -o [potihəu̯] prid. (í)
knjiž. ki je postal tih, tišji: potihli fantje / stopal je po potihli ulici; prim. potihniti
SSKJ²
potíhem in po tíhem prisl., piše se narazen (ȋ)
1. izraža, da se dejanje dogaja malo slišno ali neslišno: po tihem jokati, vprašati; prišel je čisto po tihem / le po tihem, da te kdo ne sliši
2. ekspr. izraža, da se dejanje dogaja okolici prikrito, neopazno: po tihem dela proti meni; kar po tihem se je preselil
// izraža, da je osebno mnenje ali razpoloženje drugim prikrito: po tihem upa, da se bo srečno izteklo / sosedje se mu po tihem smejejo
SSKJ²
potíhniti -em dov. (í ȋ)
1. drug za drugim utihniti: glasovi so potihnili
// postati tih, tišji: za trenutek potihniti
2. postati manj intenziven, manj izrazit: hrup je potihnil; veter je potihnil; prim. potihel
SSKJ²
potího in po tího prisl., piše se narazen (ȋ)
1. izraža, da se dejanje dogaja malo slišno ali neslišno: po tiho dihati, govoriti, peti; vojaki so po tiho kleli; po tiho odpreti vrata; strune so najprej zvenele po tiho, potem glasneje / ekspr. mamica je prišla v sobo po tiho po tiho
2. ekspr. izraža, da se dejanje dogaja okolici prikrito, neopazno: po tiho je podpiral nasilje
// izraža, da je osebno mnenje ali razpoloženje drugim prikrito: po tiho se vsem posmehuje; pa jo le ljubi, samo po tiho
SSKJ²
potíhoma prisl. (ȋ)
1. izraža, da se dejanje dogaja malo slišno ali neslišno: potihoma govoriti, vprašati; vrata se potihoma odpirajo; potihoma stopati; beri bolj potihoma
2. ekspr. izraža, da se dejanje dogaja okolici prikrito, neopazno: potihoma so opravili svojo nalogo; potihoma se je splazil v kuhinjo
// izraža, da je osebno mnenje ali razpoloženje drugim prikrito: potihoma si je moral priznati, da ni imel prav
SSKJ²
potihováti -újem nedov. (á ȗ) knjiž.
1. postajati tih, tišji: hrup je potihoval in spet naraščal
2. postajati manj intenziven, manj izrazit: vihar potihuje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
potikáč -a m (á)
potepuh, klatež: nadležni potikači
SSKJ²
potíkanje -a s (ȋ)
glagolnik od potikati: potikanje sadik / večletno potikanje po svetu
SSKJ²
potíkati -am nedov. (ȋ)
drugega za drugim dajati, spravljati v zemljo: potikati čebulčke, sadike
● potikal je prst skozi mrežo in ga spet umikal vtikal
    potíkati se ekspr., s prislovnim določilom
    1. hoditi brez cilja, namena: rad se s puško potika po gozdu; ker je bil brez prenočišča, se je vso noč potikal po ulicah; potikati se okrog
    2. prebivati, živeti (v različnih krajih) zunaj doma: ker so ga iskali biriči, se je več let potikal po gozdovih; kaj se boš potikal po svetu, pri tujih ljudeh, domov pridi / vse življenje se potikam po menzah hranim
    ●     ekspr. okoli hlevov se je vsako noč potikal medved hodil; ekspr. tam se potikajo volkovi živijo, so; ekspr. namesto da bi delal, se potika potepa, pohajkuje; ekspr. kod se pa potika tako dolgo kje je, se mudi, zadržuje
SSKJ²
potíkati se -am se dov. (ī)
pog. začeti se tikati: že po nekaj dneh sta se potikala
SSKJ²
potílen -lna -o prid. (ȋ)
farm. ki pospešuje potenje: potilni čaj, prašek
♦ med. potilna kopel
SSKJ²
potílnica -e ž (ȋ)
prostor za potenje: visoka temperatura v potilnici; pren., ekspr. poleti je avtobus prava potilnica
SSKJ²
potílo -a s (í)
farm. sredstvo, ki pospešuje potenje: predpisati potilo
SSKJ²
potípati -am in -ljem dov. (ī ȋ)
1. dotakniti se česa s prsti, z roko
a) zaradi ugotavljanja lastnosti, značilnosti: potipati blago, papir / zdravnik mu je potipal žilo ugotovil, kako bije, utripa srce / potipati s prsti
b) zaradi ugotavljanja česa sploh: potipaj, če je perilo že suho, plošča že vroča; potipala je pod prtiček na košari; potipati se po žepu / potipal je za nožem, pištolo
2. ekspr. previdno vprašati, preizkusiti: potipaj ga, če namerava prodati hišo; hotel ga je potipati, koliko ve, zna / malo bom potipal, kakšno je razpoloženje med njimi
3. ekspr. natepsti, pretepsti: potipal te bom, da boš ves črn; potipati koga s krepelcem, pestjo
// kaznovati: grdo je potipal svojega hlapca / kot vzklik hudič te potiplji
● ekspr. kaj bo, če me potipa bolezen če zbolim; ekspr. skozi odprtino potipa medla luč petrolejke zasveti; ekspr. kmalu bi ga potipala smrt bi umrl; ekspr. zdaj si ga potipal za pravo žilico povedal, vprašal si tisto, za kar se najbolj zanima, kar ga najbolj prizadene; ekspr. potipal ga je tam, kjer je najbolj občutljiv prizadel
SSKJ²
potipávati -am nedov. (ȃ)
zastar. večkrat potipati: potipavati otroku glavo, če ima morda vročino
SSKJ²
potípkati -am dov. (ȋ)
s tipkanjem izpolniti: potipkati list papirja
    potípkan -a -o:
    vse strani so bile potipkane
SSKJ²
potírati1 -am nedov. (ī ȋ)
knjiž. delati koga potrtega: to ga žalosti in potira
    potirajóč -a -e:
    potirajoč učinek
SSKJ²
potírati2 -am dov. (ȋ)
zastar. nagnati, napoditi: oče ga je potiral od doma
SSKJ²
potírek -rka m (ȋ)
nav. mn., tekst. najkrajše, najslabše predivo: šop potirkov
SSKJ²
potísen -sna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na potiskanje: potisni plin; potisna naprava / potisna ročica
♦ teh. potisna sila
SSKJ²
potísk -a m (ȋ)
1. glagolnik od potisniti: potisk zapaha / odpreti vrata s potiskom
2. sila, sunek, s katerim se kaj spravi v premikanje: vsaka raketa daje večji potisk
● nar. na stare dni ni hotela biti na potisku odrinjena, odveč, zapostavljena
SSKJ²
potiskáč -a m (á)
1. kdor potiska, rine: potiskači vozičkov
2. navt. vodno vozilo za potiskanje ladij, plovil: po reki so pripluli konvoji s potiskači / hidravlični potiskač naprava za splavljanje ladij
SSKJ²
potískanje -a s (í)
glagolnik od potiskati: lokomotiva za potiskanje snega s proge / potiskanje in vlečenje v klanec
SSKJ²
potískati1 -am nedov. (í)
1. s prislovnim določilom s sunki spravljati
a) na drugo mesto, v drug položaj: potiskati ročico na levo in desno; potiskati šivanko skozi blago; potiskati naprej, navzgor; pogosto si je potiskal klobuk nazaj / srčna mišica potiska kri v žile; črpalka potiska vodo po ceveh
b) z določenega mesta, položaja: potiskati koga s klopi
c) kam sploh: potiskati slamo v slamoreznico; začela ga je obzirno potiskati v vežo
2. s sunki (od zadaj) povzročati premikanje, hitrejše premikanje: ena lokomotiva vleče, druga potiska; potiskati voziček / potiskati pred seboj
3. delati, povzročati, da kaj spremeni položaj: potiskati jezikovno mejo proti jugu; sonce potiska meglo v dolino / sovražnika potiskajo čez reko
4. nav. ekspr., v zvezi z v spravljati koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove vednosti, privolitve: potiskali so ga v to, sam tega ne bi storil / s tem so domačine potiskali v revščino; to jih je potiskalo v mezdno razmerje
● publ. potiskati koga v kot, v ozadje dajati, pripisovati komu majhno pomembnost, vrednost; ekspr. stvar so trdovratno potiskali nazaj ovirali, zavirali; ekspr. grenko sedanjost so potiskali stran niso hoteli misliti nanjo
    potiskáje :
    odpiral je vrata, potiskaje jih s komolcem
    potiskajóč -a -e:
    hodil je počasi, potiskajoč pred seboj voziček
    potískan -a -o:
    knjiž. biti potiskan v revščino in izrinjen iz družbe
SSKJ²
potískati2 -am dov. (í)
s tiskanjem izpolniti: potiskati list papirja; gosto, na drobno potiskati / škatle nato še potiskajo in polakirajo
// s tiskanjem porabiti: potiskati vse pole
♦ tekst. nanesti barvni vzorec na tkanino
    potískan -a -o:
    potiskan papir; enobarvna ali potiskana tkanina
SSKJ²
potísniti -em dov. (í ȋ)
1. s prislovnim določilom s sunkom spraviti
a) na drugo mesto, v drug položaj: potisniti ročico stroja na desno; potisnil jo je na stol; potisnila je lase pod ruto; potisniti zapah v odprtino; potisniti naprej, navzgor; klobuk si je potisnil na čelo / potisniti ustnice naprej
b) z določenega mesta, položaja: sila, ki potisne lavo iz ognjenika; potisniti knjigo od sebe odriniti
c) kam sploh: potisniti čoln v morje; potisniti mizo k zidu; potisnila mu je blazino pod glavo; potisniti naboj v cev; potisniti koga v sobo; skrivaj mu je nekaj potisnila v roko dala
2. s sunkom (od zadaj) povzročiti premikanje, hitrejše premikanje: potisniti avtomobil; potisniti gugalnico; potisniti voz v klanec / naprava, ki potisne letalo
3. narediti, povzročiti, da kaj spremeni položaj: jezikovno, narodnostno mejo so hoteli potisniti čim bolj proti jugu / potisniti nasprotnikovo vojsko čez mejo
4. nav. ekspr., v zvezi z v spraviti koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove vednosti, privolitve: potisnili so ga v rezervo; drugi so ga potisnili v to zadevo / razmere so ga potisnile v osamljenost / blokada je potisnila državo v izoliranost
● ekspr. potisniti komu nož med rebra zabosti ga z nožem; knjiž. tako zatiranje je potisnilo ljudstvu orožje v roke povzročilo, da se je uprlo, začelo bojevati; ekspr. ta skupina je potisnila generala na čelo stranke mu omogočila prvo, vodilno mesto v stranki; ekspr. s tem so to vprašanje znova potisnili na stranski tir ga nehali reševati, obravnavati; ekspr. potisniti kaj v pozabo pozabiti; ekspr. vsi bi me radi potisnili v zakon bi radi, da bi se poročil(a)
    potísnjen -a -o:
    imajo v stransko ulico potisnjen vrt; klobuke so imeli potisnjene globoko na oči; v teh sonetih je erotika potisnjena v ozadje
    ●     ekspr. tudi na strokovnem področju je bil potisnjen v kot, vstran tudi njegovo strokovno delo je bilo neupoštevano
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
potísnjenost -i ž (ȋ)
stanje človeka, ki pride v določen položaj, stanje, navadno brez svoje vednosti, privolitve: potisnjenost med brezposelne
● knjiž. trenutki potisnjenosti potrtosti, pobitosti
SSKJ²
potisočériti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑)
ekspr. zelo pomnožiti, povečati: cene so se potisočerile / potisočeriti svoje sposobnosti
    potisočérjen -a -o:
    potisočerjene grozote
SSKJ²
potíšati -am dov. (ȋ)
1. postati tih, tišji: govorjenje je potišalo; brezoseb. v dvorani je potišalo
2. povzročiti, da postane kaj tiho, tišje: potišati glas, jok / potišati radio / potišati otroke pomiriti, umiriti
3. ekspr. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: potišati jezo; razburjenje se je potišalo
    potíšan -a -o:
    govoriti s potišanim glasom; potišano šumenje morja
SSKJ²
potišávati -am nedov. (ȃ)
knjiž. pojemati, potihovati: glas korakov je potišaval
SSKJ²
potíšiti -im dov. (í ȋ)
knjiž. pomiriti, umiriti: komaj so potišili otroke; veter se je potišil
SSKJ²
potíti se -ím se nedov. (ī í)
1. izločati pot, znoj: po vsem telesu se je potil; vso noč se je potil; debeli ljudje se bolj potijo kot suhi / noge, roke se mu potijo
2. nav. ekspr. na svojem površju delati kapljice: pred dežjem se kamen poti; stene v kuhinji se potijo / siri se potijo
3. ekspr. truditi se, prizadevati si: vem, zakaj se potim; pehajo in potijo se za kruh noč in dan; ob delavnikih se poti na polju ali v vinogradu dela / dijak se poti nad nalogo
● ekspr. mi smo na Gorenjskem, oni se pa potijo v mestu živijo v vročini; ekspr. dve uri sem se potil navkreber hodil
    potíti ekspr., z notranjim predmetom
    izločati pot, znoj: večkrat sem tako hladen pot potil
    ●     ekspr. ves dan že poti pot v kuhinji se muči s pripravljanjem jedi; ekspr. pri tem delu je potil krvavi pot zelo se je trudil, trpel; ekspr. ta sadež poti sladkor izloča
    potèč se -éča -e:
    sopeč in poteč se sta prestavljala pohištvo; od napora poteči se delavci
SSKJ²
Potjomkinov gl. Potemkinov
SSKJ²
pótka -e ž (ọ́)
manjšalnica od pot4: potka se vije ob potoku; spuščati se po strmi potki; s peskom posuta potka
SSKJ²
potlačániti -im dov. (á ȃ)
v fevdalizmu narediti, povzročiti, da kdo postane tlačan: fevdalci so kmete potlačanili
SSKJ²
potláčenje -a s (ȃ)
glagolnik od potlačiti: potlačenje upora
SSKJ²
potláčenost -i ž (ȃ)
ekspr. potrtost, pobitost: obšla ga je potlačenost; občutek potlačenosti
SSKJ²
potlačítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od potlačiti: potlačitev spominov / potlačitev v podzavest / potlačitev revolucije
SSKJ²
potláčiti -im, in potlačíti in potláčiti -im dov. (á ȃ; ī á ȃ)
1. povzročiti, da kaj zaradi pritiska spremeni prvotno obliko, položaj: sneg je potlačil rastline; sedel je na škatlo in jo potlačil / potlačiti repo v sodu; potlačiti seno / otroci so potlačili travo pohodili
2. s prislovnim določilom s sunkom, tlačenjem spraviti kam: potlačiti v odprtino šop slame / ekspr.: potlačiti knjigo v torbo, zavitek v žep; v usta si je potlačil velik kos kruha / potlačiti klobuk na glavo; pren. potlačiti kaj v podzavest
3. ekspr. v začetku preprečiti razvoj česa: potlačiti bolečino, dvom, jezo, strah / potlačiti solze / potlačiti upor / zadevo so potlačili prikrili
4. pog., v zvezi z v spraviti koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove vednosti, privolitve; potisniti: še njega so potlačili v komisijo; potlačili so me v neprijetno situacijo / drugi so ga potlačili v to
● ekspr. neuspeh ga je potlačil potrl, pobil
    potláčen -a -o:
    pes s potlačenim gobcem; nositi potlačen klobuk; potlačen nos širok, z malo izstopajočo nosno kostjo; domov je prišel ves potlačen; potlačena jeza; potlačena trava; prisl.: potlačeno govoriti
SSKJ²
potlákati -am dov. (ȃ)
položiti tlak, tlakovati: potlakati cesto, dvorišče
    potlákan -a -o:
    potlakan hodnik, trg; potlakan z marmorjem
SSKJ²
pôtle prisl. (ó)
star. potem1: nič ne vemo, kaj bo potle
SSKJ²
pôtlej prisl. (ó)
I.
1. izraža, da se dejanje zgodi
a) po krajšem ali daljšem presledku; potem1: ali mi boš zvesta tudi potlej / vsak mora umreti, ta prej, oni potlej
b) po predhodnem dejanju: odšel je z doma, pa se je kmalu potlej vrnil
2. izraža vzročno-sklepalno razmerje: vse se draži, kako naj potlej kaj privarčujem
3. pog., z oslabljenim pomenom izraža nejevoljo, presenečenje, začudenje: doma ga ni. Kje pa je potlej; naj potlej jaz vse delam / elipt.: in kaj potlej; kdo pa potlej
4. v vezalnem priredju izraža dejanje, ki sledi predhodnemu
a) v času: prej je bil eno leto pri vojakih, potlej je pa doštudiral; najprej je pomislil, potlej je spregovoril
b) v kraju: pojdi naravnost, potlej pa na levo
II. v vezniški rabi
1. pri naštevanju za izražanje obstajanja česa poleg že povedanega: vpitje in prepiri, potlej težave v službi, kako naj to zdržim
// navadno okrepljen za dodajanje: mož je že star, potlej pa tudi malo naglušen
2. za izražanje
a) vzročno-posledičnega razmerja: skoraj nič ne dela, potlej pa berači
b) vzročno-sklepalnega razmerja: rad se uči, potlej bo že kaj iz njega; ali res nimaš ničesar povedati? Potlej pa zbogom
c) navadno v podredju pogojno-posledičnega razmerja: če hočeš priti na vlak, potlej kar pohiti; če kdo zasluži nagrado, potlej jo on / plačaj, potlej te ne bom tožil / ekspr.: fant bo pobegnil od doma, potlej bomo pa imeli; kaj potlej, če je reven, da je le priden
// v členkovni rabi za izražanje nasprotja s pričakovanim: tako sem slišal, potlej pa res ne vem, če je res
SSKJ²
potléti -ím dov., potlì (ẹ́ í)
stleti do konca: olje je potlelo
SSKJ²
potmúrjen -a -o prid. (ȗ)
nar. neodkrit, potuhnjen: potmurjen pogled
    potmúrjeno prisl.:
    potmurjeno je pogledal po ljudeh
SSKJ²
pótnica1 -e ž (ọ̑)
ženska, ki se premika iz kraja v kraj, zlasti s prevoznim sredstvom: sprejeti potnico / slepa potnica ki nima voznega listka; svetovna potnica ženska, ki potuje po svetu, navadno brez določene naloge / trgovska potnica delavka v proizvodni ali trgovski organizaciji, ki v okviru pooblastil sprejema naročila in sklepa kupoprodajne pogodbe
SSKJ²
pótnica2 -e ž (ọ̑)
1. obrt. posebno oblikovan košček tkanine, ki pod pazduho varuje obleko pred potom, znojem: na novo obleko je prišila potnice
2. anat. kožna žleza, ki izloča pot, znoj; znojnica: izločki potnic; lojnice in potnice
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
pótnik -a m (ọ̑)
kdor se premika iz kraja v kraj, zlasti s prevoznim sredstvom: na postaji je izstopilo precej potnikov; prepeljati potnike z letalom; seznam potnikov; vozniki in potniki / avtobusni potniki; domači, tuji potniki / slepi potnik ki nima voznega listka; svetovni potnik kdor potuje po svetu, navadno brez določene naloge; (trgovski) potnik delavec v proizvodni ali trgovski organizaciji, ki v okviru pooblastil sprejema naročila in sklepa kupoprodajne pogodbe
SSKJ²
potnína -e ž (ī)
denar za pot, potovanje: dati, dobiti potnino; s to potnino bo težko prebil
♦ ptt plačilo za dostavo brzojavke zunaj rednega dostavnega območja
SSKJ²
pótniški -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na potnike: potniška prtljaga / potniški promet; potniški vlak; potniška blagajna na postaji; potniška ladja; potniška postaja; potniško letalo
♦ žel. potniški kilometer enota za obračunavanje prevoza potnika na razdalji 1 km
SSKJ²
pótništvo -a s (ọ̑)
1. dejavnost (trgovskih) potnikov: ukvarjati se s potništvom
2. knjiž. več potnikov, potniki: potništvo na ladji
● knjiž. motiv potništva pri Cankarju popotništva
SSKJ²
potóčarka -e ž (ọ̑)
bot. rastlina s pernato deljenimi ali celimi listi in rumenimi cveti v socvetjih, Rorippa: gozdna potočarka
SSKJ²
potóček -čka m (ọ̑)
manjšalnica od potok: potoček šumi; bister potoček / voda teče v potočkih / potočki znoja so mu tekli po čelu
SSKJ²
potóčen -čna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na potok: bel potočni pesek / plitva potočna struga; potočna voda
♦ zool. potočni rak večji sladkovodni rak s širokim glavoprsjem in z dolgim repom, Astacus astacus; potočna postrv postrv z izrazitimi rdečimi pegami; potočnica
SSKJ²
potóčič -a m (ọ̑)
star. potoček: pod vrbjem je tekel potočič; bister potočič
SSKJ²
potóčina -e ž (ọ̑) nar.
1. potočna struga: preskočiti potočino
2. potočna voda; potočnica: kalna potočina
SSKJ²
potočíti1 -tóčim dov. (ī ọ́)
s točenjem porabiti: vse vino je že potočil / na veselici so potočili dosti vina prodali
● ekspr. niti (ene) solze ni potočil ni jokal; ekspr. nobene solze ni potočila za njim ni jokala; ni žalovala; ekspr. vse solze je že potočila (zaradi žalosti) je zelo, dosti jokala, zato zdaj ne more več jokati
    potóčen -a -o:
    marsikatera solza je bila potočena
SSKJ²
potočíti2 -ím dov., potóčil (ī í)
nar. zakotaliti: potočiti kolo, obroč po cesti; potočiti sodček; jabolko se je potočilo v jarek, po bregu; prstan se je potočil v travo / po licu se ji je potočila solza; žoga se daleč potoči
● nar. iz rane se je potočil curek krvi pocedil; nar. fant pograbi torbo in se potoči mimo hiše steče
SSKJ²
potóčnica -e ž (ọ̑)
1. potočna voda: piti potočnico; kalna potočnica
2. dlakava ali gola rastlina z navadno modrimi cveti v socvetjih; spominčica: nabirati potočnice
♦ zool. postrv z izrazitimi rdečimi pegami, Salmo trutta fario
SSKJ²
potoglàv in potogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ)
ekspr. omotičen: biti potoglav; vsa potoglava se je opotekala po sobi / potoglavi koraki
● ekspr. potoglavo kolo slabo nasajeno
    potoglávo prisl.:
    potoglavo hoditi
SSKJ²
potogláviti -im nedov. (á ȃ)
ekspr. v omotici premikati se, hoditi: v visokem snegu je potoglavila proti domu; pren. dolgo je potoglavil med resničnostjo in sanjami
SSKJ²
pôtok -óka m (ó ọ́)
1. manjša, v strugi tekoča voda: potok se izliva v reko; potok šumlja, žubori; ob cesti teče potok; potok se vije med skalami; pozimi potok včasih zamrzne; prebresti potok; regulirati potok; skočiti čez potok; ob potoku rastejo vrbe; bister, čist, hladen potok; potok, bogat z vodo / gorski potok / voda odteka v številnih potokih; ekspr. pot mu je v potokih tekel po hrbtu / poleti je potok suh potočna struga
● ekspr. vino je teklo v potokih spili so zelo veliko vina
♦ geogr. ledeniški potok ki teče izpod ledenika
2. nav. mn., ekspr., z rodilnikom velika količina česa tekočega: potoki krvi, solz / potok besed
SSKJ²
potokàz -áza m (ȁ á)
zastar. kažipot: postaviti potokaze / bil je njegov potokaz svetovalec, vodnik / njegovo delo je potokaz mlajšim rodovom
SSKJ²
potókoma prisl. (ọ̑)
knjiž. v potokih: deževnica potokoma lije po cesti
SSKJ²
potolažíti in potolážiti -im, in potolážiti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ)
1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo preneha biti žalosten, nesrečen, vznemirjen: mati je potolažila otroka; z lepimi besedami jo je potolažil; otrok se hitro potolaži in pozabi / ekspr. potolažiti komu srce / pesem nas je potolažila
● ekspr. ni se mogla potolažiti ni nehala jokati, žalovati
2. zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, pijači: potolažiti lakoto; s čajem si je potolažila žejo / ekspr. vsaj malo si je potolažil želodec
3. nav. ekspr. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: potolažiti očetovo jezo; njeno ogorčenje se ni hotelo potolažiti / razburkano morje se je potolažilo umirilo
    potolážen -a -o:
    potolažen bolnik; njegova radovednost je bila potolažena
SSKJ²
potôlči -tôlčem [potou̯či] dov., potôlci potôlcite in potolcíte; potôlkel potôlkla (ó)
1. večkrat slišno udariti: potolči po bobnu, vratih; s kladivom, pestjo potolči; na rahlo potolči; potolči se po žepu
2. s tolčenjem, udarjanjem narediti
a) da gre kaj globlje v podlago: potolči žeblje; kol še malo potolci
b) da je kaj bolj mehko: pred pečenjem meso malo potolčemo
// drugega za drugim zdrobiti, streti: pobranali so in potolkli grude; potolkla je vse lešnike
3. z udarci spraviti iz pokončnega položaja: potolči koga na tla; potolkli so ga s puškinim kopitom / ekspr. potolkli so jo pred domačim pragom ubili
4. ekspr. premagati: potolči sovražnika / potolči nasprotnika, tekmeca
// preseči2: po pridnosti vse potolče / potolči rekord
● toča je potolkla pridelek pobila; pog., ekspr. potolkel je tri kose pečenke pojedel; ekspr. potolkel je njihove trditve zanikal, ovrgel
    potôlči se 
    pri padcu, udarcu poškodovati se, raniti se: spet se je potolkel; pri nesreči se je precej potolkla; potolči si koleno
    potôlčen -a -o:
    bil je potolčen po obrazu in rokah; ostanki potolčene vojske
    ●     ekspr. zaradi neuspeha je zelo potolčen potrt, pobit
SSKJ²
pótom predl. (ọ̑)
pisar., z rodilnikom z2, po2: potom pisma obvestiti; potom sodišča izterjati dolg; banke so potom tožbe in rubljenja spravile kmeta na beraško palico; prim. pot1
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
pótoma prisl. (ọ̄)
star. spotoma, gredoč: potoma se je ustavljal in se pogovarjal z ljudmi
SSKJ²
potómec -mca m (ọ̄)
sorodnik v ravni črti naprej: bil je potomec ameriških priseljencev; potomci podedujejo lastnosti staršev; moški, ženski potomec; predniki in potomci / ekspr. to je njun nadobudni potomec sin
SSKJ²
potómka -e ž (ọ̄)
sorodnica v ravni črti naprej: bila je potomka priseljencev / trgatev potomke stare trte / ekspr. to je njuna potomka hči
SSKJ²
potómstvo -a s (ọ̑)
sorodstveno razmerje v ravni črti naprej: raziskovati potomstvo kake družine
// potomci: prenašati lastnosti na potomstvo; ekspr. ti starši preveč skrbijo za svoje potomstvo otroke
SSKJ²
potonévati -am nedov. (ẹ́)
knjiž. toniti: čolniček potoneva / pesem potoneva v daljavi
SSKJ²
potónika -e ž (ọ́)
divja ali vrtna rastlina z deljenimi listi in velikimi belimi, rožnatimi ali rdečimi cveti: v vrtu so cvetele potonike; bila je rdeča kakor potonika
SSKJ²
potoníti -tónem dov. (ī ọ́)
1. izginiti pod (vodno) gladino: kamen je hitro potonil; ladja je potonila sredi morja; odmrli deli polžev potonejo na dno / knjiž. konj in jezdec sta potonila v deroči reki utonila
2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: potoniti v sanje, spanec / ves je potonil v dolgove
● ekspr. potonila je v mrak, med grmovje izginila
SSKJ²
potòp -ópa m (ȍ ọ́)
1. glagolnik od potopiti: potop ladje; potop predmeta v tekočino
2. knjiž. (velika) poplava: potopi so uničili več civilizacij
● vesoljni potop po bibliji katastrofalne poplave kot božja kazen za človeške grehe
SSKJ²
potópen -pna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na potopitev: greti vodo s potopnim grelcem
♦ teh. potopno spajkanje
SSKJ²
potopís -a m (ȋ)
popis potovanja z osebnimi vtisi, doživetji pisca: pisati potopise; rad prebira potopise; iz potopisa je spoznal mnoge kraje, ljudi in njihove navade
SSKJ²
potopísec -sca m (ȋ)
pisec potopisov: dober, znan potopisec
SSKJ²
potopísen -sna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na potopis: potopisna reportaža / potopisna literatura / potopisni slog
SSKJ²
potopítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od potopiti: potopitev telesa v tekočino / potopitev sovražne ladje
SSKJ²
potopíti -ím dov., potópil (ī í)
1. narediti, da pride kaj pod (vodno) gladino: potopiti vedro v vodnjak / labod je potopil glavo / potopiti ladjo / zbirno jezero je potopilo del doline zalilo, poplavilo
2. utopiti: potopiti mladega mačka / potopiti v vinu svojo žalost
    potopíti se 
    1. izginiti pod (vodno) gladino: ladja se je potopila; težko telo se potopi
    // hote se spustiti pod (vodno) gladino: fant je priplaval na površino in se spet potopil; raca se je kdaj pa kdaj potopila
    2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop
    a) intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: potopil se je v branje, razmišljanje / elipt. potopil se je v razpravo
    b) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: potopil se je v molk, žalost; potopiti se v spanec / trg se je potopil v temo
    ●     ekspr. potopil se je v množico na trgu izginil je v množici
    potopljèn -êna -o:
    sedel je ves potopljen v misli; v mrak potopljena hiša; potopljena ladja
SSKJ²
potopljênec -nca m (é)
utopljenec: dati prvo pomoč potopljencu; podobna sta bila potopljencu, ki sega po rešilni deski
SSKJ²
potoválec -lca [potovau̯ca tudi potovalca] m (ȃ)
1. knjiž. kdor se premika iz kraja v kraj, navadno z raziskovalnim namenom: potovalci so obiskali kraje na severu Sibirije; pogumni, slavni potovalci
2. star. potnik, popotnik: potovalec se je ustavil pred veliko hišo; v mesto prihaja veliko potovalcev
SSKJ²
potoválen -lna -o prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na potovanje: skrajšati potovalni čas; potovalni načrt; potovalne potrebščine; ekspr. potovalna mrzlica / potovalni urad; potovalna agencija; potovalna torba
2. zastar. potujoč: potovalni igralci; potovalna knjižnica
♦ fin. potovalni ček ček, s katerim je mogoče dvigati gotovino pri različnih bankah; šol. potovalna šola nekdaj manjša šola, v kateri le nekajkrat tedensko poučujejo učitelji z matične šole; žel. potovalna hitrost razmerje med časom, ki ga s postanki vred porabi vozilo za vožnjo od odhodne do namembne postaje, in dolžino poti
SSKJ²
potoválka1 -e ž (ȃ)
torba za potovanje, navadno iz impregniranega platna, z zadrgo: vzeti obleko iz potovalke; nositi stvari v potovalki; usnjena potovalka / pripraviti potovalko dati, zložiti vanjo osebne stvari za potovanje
SSKJ²
potoválka2 -e [potovau̯ka tudi potovalka] ž (ȃ)
star. potnica1, popotnica: na ladji je bilo nekaj bogatih potovalk
SSKJ²
potoválnik -a m (ȃ)
vozilo, navadno avtomobil, primerno za (daljša) potovanja: hiter, lahek potovalnik; udoben, velik potovalnik / družinski, športni, turistični potovalnik; luksuzni, prestižni potovalniki; terenski potovalniki
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
potovánje -a s (ȃ)
glagolnik od potovati: naporno, prijetno, udobno potovanje; potovanje iz Ljubljane v Maribor; potovanje okoli sveta, v tujino, po Evropi; potovanje z ladjo; smer potovanja / poročno, službeno, študijsko potovanje; vodja potovanja / iti, odpraviti se na potovanje / potovanje črk na svetlobni reklami
● vznes. končal je svoje zemeljsko potovanje umrl je
♦ tur. krožno potovanje pri katerem se na izhodišče ne vrača po isti poti
SSKJ²
potováti -újem nedov. (á ȗ)
1. premikati se iz kraja v kraj, zlasti s prevoznim sredstvom: potovati po železnici, z avtomobilom, letalom; potovati v skupini; potovati peš; pren. njegove misli potujejo od spomina do spomina
// ekspr. premikati se kam sploh: kazalci potujejo od številke do številke; oblaki potujejo po nebu; steklenice potujejo po tekočem traku / sonce potuje na zahod
2. s prislovnim določilom opravljati določeno daljšo pot: koliko časa si potoval do tja; potovati okoli sveta; potovati v mesto; tokrat smo dolgo potovali; srečno potuj / potovati na počitnice; pren. pismo je potovalo dva tedna
3. prehajati, prenašati se: dražljaj potuje po živcu v možgane
● ekspr. nato je spis potoval k javnemu tožilcu je bil poslan; ekspr. potovati s prstom po zemljevidu s premikanjem prsta po njem označevati smer potovanja
♦ etn. potujemo v Beograd otroška igra s petjem, pri kateri eden od igralcev z dotikom izbere drugega igralca, da se mu pridruži
    potováje star.:
    potovaje po deželi, je videl veliko zanimivega
    potujóč -a -e
    1. deležnik od potovati: potujoč po tujini, je obiskal več znanih mest; potujoč priti v mesto; potujoči oblaki
    2. ki opravlja svoje delo, službo tako, da se premika iz kraja v kraj: potujoči igralec, pevec, prodajalec / potujoči kino; potujoča knjižnica, razstava; potujoče gledališče gledališče, ki nima stalnega poslopja, prostora in ima svoje predstave v različnih krajih
    ♦     fiz. potujoče valovanje valovanje, pri katerem se valovni vrhovi in doli širijo po prostoru; ptt potujoča pošta nekdaj pošta, ki posluje v posebnem vozilu, navadno vagonu
SSKJ²
pótovec -vca m (ọ̄)
nekdaj moški, ki hodi iz kraja v kraj, da izpolnjuje naročila: zdravila iz mesta mu je prinesel potovec; biti za potovca
SSKJ²
pótovka -e ž (ọ̄)
nekdaj ženska, ki hodi iz kraja v kraj, da izpolnjuje naročila: potovka se je vrnila iz mesta s polnim jerbasom; novico so izvedeli od potovke / poslati pismo po potovki
SSKJ²
potôvnica -e ž (ȏ)
knjiž. smer potovanja, maršruta: dati, določiti potovnico
♦ ptt popis poti, ki jo mora opraviti dostavljač pri dostavi pošiljk v okoliška naselja
SSKJ²
potovódja -e tudi -a m (ọ̑)
zastar. vodja potovanja:
SSKJ²
potožíti in potóžiti -im dov. (ī ọ́)
zaupati komu svoje težave, skrbi: prišel je potožit; nikogar nima, da bi mu potožil; v pogovoru z njim je kaj potožil; meni se lahko potožiš
// krajši čas tožiti, tarnati: potožiti zaradi bolečin; potožila je, ker jo je bolelo; ekspr. niti z besedico ni potožil
    potožíti se in potóžiti se
    1. pritožiti se: potožil se je predstojniku; mati se ni nikoli potožila čezenj
    2. stožiti se: večkrat se mu potoži po domačem kraju
    potóžen -a -o:
    nikdar potoženo gorje
    ●     ekspr. pri nas doma ni vse v redu, bogu bodi potoženo izraža obžalovanje
SSKJ²
potpurí -ja m (ȋ)
1. glasb. skladba lahkotnega značaja, sestavljena iz znanih melodij in odlomkov skladb: na klavirju je igral potpuri popularnih popevk; potpuri opernih napevov
2. knjiž., ekspr. mešanica, zmes: razstava ni bila specializirana, ampak nekakšen potpuri
SSKJ²
potrájati -am nedov. in dov. (ȃ)
nav. ekspr. trajati: da bi lepo vreme le še potrajalo / ali bodo drva potrajala do pomladi zadostovala
SSKJ²
potrapáti -ám dov. (á ȃ)
pog. postati zmeden, zbegan: zaradi nje je potrapal
// preh. zmesti2, zbegati: ta ženska ga je čisto potrapala
SSKJ²
potrapljáti -ám dov. (á ȃ)
knjiž. potrepljati: nekdo ga je potrapljal po ramenih
SSKJ²
potráta -e ž (ȃ)
1. glagolnik od potratiti: omejiti potrato vode / pospravljanje je bilo zanjo le potrata časa; potrata energije, sil
2. nav. ekspr. kar presega zadovoljevanje potreb povprečnega človeka: zakaj vsa ta potrata; vino pri kosilu je imela za potrato; luksuz in potrata / knjige so bile njena edina potrata razkošje
SSKJ²
potráten -tna -o prid., potrátnejši (á ā)
nav. ekspr. ki po nepotrebnem porablja dobrine: v mladosti je bil bogat in potraten; potratna ženska; pri kuhanju je potratna / potratne pojedine; potratno življenje
// knjiž. razkošen: potratne palače; potratna ureditev sob
● ekspr. kaditi potratne cigarete zelo drage
    potrátno prisl.:
    živeti potratno; potratno opremljeno stanovanje / v povedni rabi potratno bi bilo kupovati tako drage stvari
SSKJ²
potrátiti -im dov. (á ā)
nav. ekspr. po nepotrebnem porabiti dobrine: potratila je že vse olje; dosti denarja je potratil za to; vse je potratil z lahkomiselnimi prijatelji; pren. dopoldan sem potratil s čakanjem pri zdravniku; koliko časa je potratila s klepetanjem
● ekspr. nobene besede ne bom več potratil za to ne bom več govoril o tem
    potráten -a -o:
    potraten denar
SSKJ²
potrátnež -a m (ȃ)
potraten človek: veljal je za velikega potratneža
SSKJ²
potrátnik -a m (ȃ)
knjiž. potraten človek: nikoli ni bil potratnik
SSKJ²
potrátnost -i ž (á)
nav. ekspr. lastnost, značilnost potratnega človeka: gospodarskega propada je bila kriva njegova potratnost; očital ji je potratnost
SSKJ²
potrdílen -lna -o prid. (ȋ)
s katerim se kaj potrdi, potrjuje: potrdilna odločba
♦ pravn. potrdilna sodba sodba višjega sodišča, ki potrjuje sodbo nižjega
// star. pritrdilen: potrdilen odgovor
    potrdílno prisl.:
    potrdilno odgovoriti
SSKJ²
potrdílo -a s (í)
1. listina, s katero se kaj potrjuje: izdali so potrdilo, da je vse plačano; zbrati vsa potrebna potrdila / pisno potrdilo; uradno potrdilo; potrdilo za gradnjo dovoljenje; prinesti potrdilo o cepljenju, vpisu v šolo; potrdilo o prejemu, vplačilu / potrdilo o premoženjskem stanju; digitalno potrdilo računalniški zapis, ki dokazuje istovetnost osebe
♦ šol. frekventacijsko potrdilo
2. knjiž. potrditev: potrdilo naročila / razstava je potrdilo naše umetniške ravni; v tem vidijo potrdilo razvoja dobrih odnosov med državama / njegovi nazori nimajo potrdila v življenju
SSKJ²
potrdítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od potrditi: potrditev prejšnje izjave / potrditev s prisego / potrditev zdravstvene knjižice / predložiti kaj v potrditev / potrditev načrtov / potrditev naročil / doživel je svojo umetniško potrditev
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
potrdíti in potŕditi -im dov. (ī ŕ)
1. z besedo, kretnjo izraziti, da je kaj prej povedanega ali storjenega v skladu z resničnostjo: oče je potrdil njegove besede; priča je izjavo potrdila; zdravnik je potrdil, da je noga zlomljena; res je bilo tako, je potrdila / potrditi kaj s prisego / zadnjih vesti še niso potrdili / zastar. vsi smo mu potrdili pritrdili
2. s podpisom, pečatom narediti, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano: potrditi zdravstveno knjižico / pisno, uradno potrditi / potrditi prepis, spričevalo overoviti / potrditi račun
// narediti, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano sploh: potrditi imenovanje koga; potrditi program, sprejete sklepe / potrditi smrtno obsodbo / ekspr. najino tikanje je hotel potrditi s pitjem bratovščine
// ponovno izraziti veljavnost tega, kar nakazuje dopolnilo: slavna pevka je potrdila svoj nastop; tuji tekmovalci so že potrdili udeležbo
3. s podpisom, pečatom izraziti, da je kaj sprejeto: potrditi prejem priporočenega pisma; potrditi prevzem materiala
4. pokazati pravilnost, točnost česa: meritve naj to potrdijo ali ovržejo; potrditi teorijo s poskusi / njegovo vedenje je sum še potrdilo / z novo zmago so naši tekmovalci potrdili svojo premoč
// navadno v zvezi z v narediti, da je kdo bolj prepričan o upravičenosti česa: potrditi koga v domnevi, sumu, veri; to ga je še bolj potrdilo v prepričanju, da ima prav
5. publ. pokazati upravičenost obstoja: z igranjem je potrdila svoj sloves; s tem dejanjem je potrdil sam sebe; nova smer naj se sama potrdi ali zanika
6. ugotoviti, da je kdo sposoben za vojaško službo: na naboru so ga potrdili / pog. potrditi k vojakom, star. v vojake
● ekspr. selitev v novo hišo moramo pošteno potrditi proslaviti
♦ agr. potrditi seme po laboratorijskem preizkusu izjaviti, da je primerno, ustrezno za sejanje; šol. potrditi frekvenco s podpisom izraziti, da je slušatelj obiskoval predavanja; vet. potrditi merjasca po komisijskem ogledu izjaviti, da je primeren, ustrezen za oplojevanje
    potŕjen -a -o:
    prošnji je treba priložiti potrjen prepis spričevala; biti potrjen na naboru; za šolo potrjene knjige
    ●     pog. če bom spil še en konjak, bom preveč potrjen pijan
SSKJ²
potréba -e ž (ẹ̑)
1. kar obstaja, nastane zaradi odsotnosti tega
a) kar je potrebno za življenje, delo: čutiti, imeti potrebo po jedi, spanju; potešiti si potrebo po pijači, zabavi / duševne, telesne potrebe / nima velikih potreb / jesti brez potrebe
b) nav. mn., navadno s prilastkom kar se zahteva, želi: zadovoljevati domače, lastne potrebe; splošne družbene potrebe; denarja ima komaj za vsakdanje potrebe; poznati potrebe časa / prilagajati se potrebam kupcev željam, zahtevam; zadovoljevanje kulturnih potreb prebivalstva; usklajevanje proizvodnje s potrebami tržišča s povpraševanjem na tržišču; letališče za vojaške potrebe namene
// kar kdo mora imeti, dobiti za življenje, delo: našteti potrebe; obravnavati potrebe prebivalstva / avtomobil ni luksuz, je potreba; uživanje mamil mu je postalo potreba / to ne ustreza njegovim potrebam temu, kar želi, hoče
2. kar povzročijo okoliščine, stanje, ki zahtevajo nastop, uresničitev česa: prišel boš, če bo potreba; udaril ga je brez potrebe; pomagal bom po potrebi / ni potrebe, da bi se prepirali vzroka / star. to je potreba vedeti treba
3. izločanje seča, blata: opraviti potrebo; iti na potrebo / mala potreba izločanje seča; velika potreba izločanje blata; zastar. posoda za potrebo nočna posoda
● nima potrebe po družbi ne želi si je; priznavati potrebo davkov potrebnost; pisati iz notranje potrebe zaradi velike želje po pisanju; star. pomagati komu v potrebi v sili, stiski
SSKJ²
potrében -bna -o prid., potrébnejši (ẹ́ ẹ̄)
1. brez katerega določenega dela, dejavnosti ni mogoče zadovoljivo opravljati: zbral mu je vse potrebne podatke; kupiti potrebne pripomočke; za obdelovanje zemlje potrebni stroji; energija, potrebna za delovanje stroja / za to je potreben določen čas, velik napor; potrebni so novi načrti
♦ ekon. družbeno potrebno delo povprečen delovni čas za proizvodnjo določenega blaga
// brez katerega kaj ne more biti, obstajati: za življenje je potreben kisik; beljakovine in druge za rast potrebne snovi / potreben mu je počitek; otroku je potrebna ljubezen staršev / ljudje smo potrebni drug drugemu; zelo si mi potreben
// katerega nastop, uresničitev ima glede na okoliščine pozitivne posledice: potreben dež; potrebne spremembe; operacija je potrebna
2. v povedni rabi, z rodilnikom ki je v stanju, ko mora kaj dobiti glede na pomanjkanje česa, okoliščine: biti potreben denarja, pomoči; obleka je ponošena, potrebna si nove; potreben je okrepčila kot izsušena zemlja dežja zelo
3. ki po količini, kvaliteti dosega želeno raven: imeti na razpolago potreben čas; zbrali so vsa potrebna sredstva / ima potrebno izobrazbo / dostaviti potrebno količino materiala; dosegati potrebno kvaliteto izdelkov
● nizko iskal je žensko, ker je bil potreben spolno nezadovoljen; ekspr. je že potreben britve moral bi se briti; ekspr. otrok je potreben palice moral bi biti kaznovan, tepen
    potrébno prisl., v povedni rabi:
    o tem ni potrebno več govoriti; potrebno je, da greš tja
    potrébni -a -o sam.:
    pomagati potrebnim; s seboj so vzeli le najpotrebnejše; ukreniti vse potrebno
SSKJ²
potrébež -a m (ẹ̑)
ekspr. moški z veliko spolno slo: velik potrebež
SSKJ²
potrébica -e ž (ẹ̑)
ekspr. manjšalnica od potreba: zaslužil si je nekaj denarja za vsakdanje potrebice
SSKJ²
potrebíti in potrébiti -im, tudi potrébiti -im dov. (ī ẹ́; ẹ́)
drugega za drugim otrebiti: potrebiti gozdove / star.: potrebiti jarek očistiti; potrebili so ves plevel iztrebili
    potrebíti se in potrébiti se, tudi potrébiti se vet.
    izločiti po porodu plodove ovojnice iz maternice: krava se je potrebila
SSKJ²
potrébnež -a m (ẹ̑)
ekspr. moški z veliko spolno slo: vsiljiv potrebnež
SSKJ²
potrébnost -i ž (ẹ́)
1. lastnost, značilnost potrebnega: upoštevati potrebnost mahu v gozdu; razpravljati o potrebnosti in nepotrebnosti tujk
2. potreba: čutila je potrebnost, da ji pomaga
SSKJ²
potrebováti -újem nedov. (á ȗ)
1. biti v stanju, ko mora kaj imeti
a) za zadovoljivo opravljanje določene dejavnosti: potrebovati denar, potrdilo; za pisanje potrebuje papir in pero; kraj potrebuje novo šolsko poslopje; nakupil je vse, kar potrebuje za šolo / potreboval je precej časa, da je stvar dokončal porabil; pri hoji ne potrebuje več palice je ne uporablja; do doma potrebuje dve uri
b) za normalno obstajanje, življenje: rastline potrebujejo veliko vlage; ima vse, kar potrebuje; on le malo potrebuje
2. biti v stanju, ko mora kaj dobiti glede na pomanjkanje česa, okoliščine: zelo potrebuje novo obleko; kraj že dolgo potrebuje vodovod / izsušena zemlja potrebuje dež
// zlasti z glagolskim samostalnikom biti v stanju, ko mora postati deležen dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: bolnik potrebuje mir in počitek / ekspr. ne potrebujem vaše tolažbe ne maram, ne želim / ekspr.: stroj potrebuje popravilo je treba popraviti; ta trditev ne potrebuje pojasnila je jasna, razumljiva
3. biti v stanju, ko je prisotnost koga zaželena, koristna: kadar ga potrebuje, ga pokliče; pravi, da ne potrebuje nikogar; družina ga zelo potrebuje / delovna organizacija potrebuje novih delavcev; vznes. revolucija potrebuje take može
● ekspr. hiša potrebuje moške roke za nekatera dela je potreben moški; ne potrebuje priti k vaji ni mu treba
SSKJ²
potrébščina -e ž (ẹ̑) nav. mn.
1. navadno s prilastkom predmeti, potrebni za kako delo, dejavnost: kupiti pisalne, šolske potrebščine; toaletne potrebščine; potrebščine za risanje
// kar je komu potrebno za življenje: moka, sladkor in druge potrebščine; biti brez osnovnih potrebščin / življenjske potrebščine
2. star. potreba: z novo dobo so prišle nove potrebščine / to sem storil iz potrebščine
SSKJ²
potrebújež -a m (ȗ)
ekspr. moški z veliko spolno slo: nenasiten potrebujež
SSKJ²
potrebúšina -e ž (ȗ)
meso s trebuha živali, zlasti goveda in prašiča: prekajena potrebušina; kos potrebušine za juho
SSKJ²
potrebúšje -a s (ȗ)
vet. območje trebuha: potrebušje prašiča
SSKJ²
potrebúšnica -e ž (ȗ)
anat. mrena, ki obdaja trebušno votlino in organe v njej: poškodba potrebušnice
♦ med. difuzno vnetje potrebušnice vnetje, enakomerno razdeljeno po vsej potrebušnici
SSKJ²
potrepáti -ám in -trépljem dov. (á ȃ, ẹ́)
star. potrepljati: potrepati koga po rami / s prsti ga je prijateljsko potrepal po kolenih
SSKJ²
potrepávati -am nedov. (ȃ)
1. zastar. potrepetavati: ko ga je poslušala, so ji potrepavale nosnice / luč potrepava
2. ekspr. na rahlo potresati: potrepavati s perutmi, z vajetmi
SSKJ²
potrepetávati -am nedov. (ȃ)
v presledkih trepetati: noge mu potrepetavajo; ustnice so ji potrepetavale od vznemirjenja / glas ji je potrepetaval / ekspr. vrhovi smrek potrepetavajo v vetru
● ekspr. nad reko potrepetava modrikasta meglica je, leži; ekspr. na obrazu mu potrepetava senca žalosti poteze obraza izražajo, kažejo žalost
    potrepetavajóč -a -e:
    potrepetavajoče luči na grobovih
SSKJ²
potrepljáti -ám dov. (á ȃ)
večkrat zapovrstjo na rahlo in hitro udariti z roko, navadno v znamenje naklonjenosti: psa je pohvalil in potrepljal; prijateljsko jo je potrepljal po hrbtu, rami, roki / potrepljal se je po žepu potapljal
SSKJ²
potrès -ésa m (ȅ ẹ́)
premikanje, valovanje zlasti zgornjega dela zemeljske skorje: potres je porušil velik del mesta; stavba je varna pred potresom; katastrofalen potres; rušilni potresi; ukrepi za pomoč prizadetim po potresu / potres pete jakostne stopnje; pren., ekspr. doba političnih potresov
♦ geol. tektonski potres zaradi tektonskih premikov; udorni potres zaradi udora stropa kraške jame; vulkanski potres zaradi vulkanskega izbruha; epicenter potresa je bil blizu Ljubljane; žarišče potresa točka pod zemeljsko površino, od koder izvirajo potresni valovi
SSKJ²
potrésanje -a s (ẹ́)
glagolnik od potresati: s potresanjem insekticidov uničiti mrčes / potresanje glave
♦ gastr. mešanica živil, ki se potresa navadno med plasti testa
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
potrésati -am nedov. (ẹ́)
1. delati kaj nekoliko prekrito s čim sipkim, drobnim: potresati z rozinami; potresati sadje s sladkorjem / potresati umetno gnojilo / pozimi je lačnim ptičkom potresala razna semena
2. delati, da se kaj sunkovito, hitro premika, navadno sem in tja: veter potresa veje / živina je potresala z verigami / potresala ga je za ramo stresala
// delati hitre, sunkovite gibe: potresal je z nogami / nasmihala se mu je in potresala s kodri
● ekspr. grom je potresal zrak zelo je grmelo; ekspr. groza nam je potresala srce zelo smo se bali
    potresajóč -a -e:
    bližal se je, potresajoč z dolgim repom
SSKJ²
potresávati -am nedov. (ȃ)
1. delati, da se kaj večkrat sunkovito, hitro premika, navadno sem in tja: veter potresava svetilko; lokomotiva (se) je rahlo potresavala / potresaval je z zlato verižico
2. delati hitre, sunkovite gibe: potresaval je z glavo
SSKJ²
potrésen -sna -o prid.(ẹ̑)
nanašajoč se na potres: potresni sunek / potresno območje / hiša je bila zgrajena po pravilih potresne varnosti tako, da se v primeru potresa ne bi podrla / potresna postaja seizmološka postaja
    potrésno prisl.:
    potresno varno območje
SSKJ²
potrésenec -nca m (ẹ̑)
knjiž. kdor je prizadet, oškodovan zaradi potresa: potresenci so preživeli noč na prostem; zbirati pomoč za potresence
SSKJ²
potrésnik -a m (ẹ̑)
1. kdor je prizadet, oškodovan zaradi potresa: zbiranje pomoči za potresnike
2. grad. zidak, navadno vogelni, skozi katerega se napelje armaturno železo: betonski, opečni potresnik
SSKJ²
potresomér -a m (ẹ̑)
priprava za ugotavljanje, merjenje potresnih sunkov; seizmograf: potresomeri so zabeležili močnejši potresni sunek
SSKJ²
potresoméren -rna -o prid. (ẹ̄)
seizmološki: potresomerne naprave / potresomerna postaja
SSKJ²
potresomérski -a -o prid. (ẹ̑)
seizmološki: potresomerske naprave
SSKJ²
potresoslôvje -a s (ȏ)
veda o potresih; seizmologija: potresoslovju je posvetil veliko let
SSKJ²
potrésti -trésem dov., potrésite in potresíte; nam. potrést in potrèst (ẹ́)
1. narediti kaj nekoliko prekrito s čim sipkim, drobnim: potresti razvaljano testo z rozinami; potresti jagode s sladkorjem / potresi še malo moke in daj meso v pečico / ptičkom potresti proso natresti / potresti cesto s peskom nasuti, posuti
2. narediti, da se kaj sunkovito, hitro nekajkrat premakne, navadno sem in tja: prijel je uro in jo potresel; veter je potresel veje / potresti hruško / potresel jo je za ramo stresel / kot psovka strela ga potresi
// narediti hiter, sunkovit gib: potresel je z glavo / dekleta so potresla z lasmi
● zastar. materina smrt jo je zelo potresla pretresla, presunila; publ. domačini so večkrat potresli mrežo dali gol; potresel jo je za lase povlekel; knjiž. prišli so pome, je potresel z glasom rekel s tresočim glasom
    potrésen -a -o:
    cmoki, potreseni z orehi; z belim peskom potresena pot
SSKJ²
potréti -trèm tudi -tárem dov., potrì potríte; potŕl (ẹ́ ȅ, á)
1. drugega za drugim streti: potreti jajca, orehe / potreti kozarce
// polomiti, pokvariti: potreti voz; otroku so se potrle vse igrače; kolo se je potrlo
2. povzročiti, da postane kdo nerazpoložen, žalosten: bolezen ga je potrla; novica jo je zelo potrla; s svojim govorjenjem jih je potrla / mesto je potrla huda nesreča
● ekspr. vse kosti mu bo potrl zelo ga bo pretepel; ekspr. delo ga je popolnoma potrlo zelo utrudilo
    potŕt -a -o:
    potrt obraz; potrta kolesa; potrt do solz; prisl.: potrto se držati; potrto ga je gledala
SSKJ²
potŕgati -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ)
1. s trganjem drugega za drugim odstraniti
a) z drevesa, rastline: potrgati grozde, jabolka; potrgati stročji fižol, koruzne storže / grozdje so že potrgali
b) sploh: otrok potrga vse gumbe; potrgali so mu našitke; molčali so, kot da bi jim kdo jezike potrgal
● ekspr. če ne boš tiho, ti bom ušesa potrgal te bom kaznoval s potegljaji za uhelj; te bom kaznoval sploh
2. s trganjem narediti, da kaj na določenem mestu ali v celoti ne obstaja več: potrgati rože na vrtu; nekdo je že potrgal gobe
3. s trganjem drugega za drugim poškodovati, uničiti: veliko rokopisov so potrgali nevedni ljudje / veter je potrgal telefonske žice / potrgal je že precej hlač raztrgal
    potŕgan -a -o:
    potrgani gumbi; potrgano cvetje
SSKJ²
potŕjati -am nedov. (ŕ)
potrjevati: potrjati listine / pri okencu sprejemajo denar in potrjajo / izkušnje ga v tem potrjajo
SSKJ²
potŕjenec -nca m (ŕ)
knjiž. kdor je potrjen za vojaško službo: sprejeti potrjence
SSKJ²
potŕjenje -a s (ŕ)
potrditev: potrjenje izjave / to je storil v potrjenje, da je na vse pripravljen
// zastar. potrdilo: uradno potrjenje še ni prišlo
SSKJ²
potrjevánje -a s (ȃ)
glagolnik od potrjevati: potrjevanje izjave / predlaganje in potrjevanje kandidatur; potrjevanje programov, statutov / potrjevanje moralnih in etičnih vrednot; potrjevanje lastnega življenja
SSKJ²
potrjeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. z besedo, kretnjo izražati, da je kaj prej povedanega ali storjenega v skladu z resničnostjo: s tem potrjuje njegove besede / potrjevati kaj s prisego / zastar. potrjuje njegovim besedam pritrjuje
2. s podpisom, pečatom delati, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano: potrjevati dokumente / potrjevati zaključne račune
// delati, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano sploh: potrjevati že prej sprejete sklepe; formalno potrjevati
3. s podpisom, pečatom izražati, da je kaj sprejeto: potrjevati pošiljke / dov. podpisani potrjujem, da sem pismo prejel
4. kazati pravilnost, točnost česa: odkritja potrjujejo domneve; to naše ugotovitve le potrjuje / današnji knjižni jezik teh besed ne potrjuje nima
// navadno v zvezi z v delati, da je kdo bolj prepričan o upravičenosti česa: potrjevati koga v domnevi, sumu / to ga potrjuje v prepričanju, da je ravnal prav / zastar. ni mogel molče potrjevati njegovega življenja odobravati
5. publ. kazati upravičenost obstoja: s pisanjem v maternem jeziku potrjuje sebe in svoj narod; ob vsaki novi nalogi se organizacija znova potrjuje
● ekspr. vsaka zmaga ga potrjuje v dobrem in odvrača od slabega utrjuje; preg. izjema potrjuje pravilo potrjuje smiselnost njegovega obstoja
SSKJ²
potŕkati -am dov. (r̄ ȓ)
1. navadno s skrčenim kazalcem večkrat zapovrstjo udariti po vratih kot prošnja za vstop: preden vstopiš, potrkaj; močno, tiho potrkati; brezoseb. sredi noči je potrkalo / potrkati na okno, vrata / s pestjo potrkati po vratih
2. večkrat zapovrstjo na rahlo udariti po čem, navadno z določenim namenom: potrkati s peto ob tla; potrkati po sodu, če je poln / žolna potrka s kljunom po deblu; prijel ju je za lase in potrkal z glavama skupaj / prijateljsko ga je potrkal po rami potrepljal
3. ekspr., z oslabljenim pomenom pojaviti se, nastopiti: v njem je potrkala topa bolečina / bolezen, zima je potrkala na vrata se je začela; sočutje je potrkalo na njeno srce začutila je sočutje
● za zdaj je še kar zdrav, moram potrkati upam, da bo še naprej; po ljudskem verovanju potrkati po čem, da ne bi imela ta izjava negativnih posledic; kozel, oven ga je potrkal napadel z glavo, rogovi; ekspr. potrkati na srce, vest koga skušati mu vzbuditi čustva, čut za pravičnost; ekspr. potrkaj znova na vrata založbe, pri založbi, če imajo kaj dela zate vprašaj pri založbi; ekspr. drugje potrkaj, tu ne bo nič vprašaj, prosi
    potŕkati se v zvezi z na, po
    s trkanjem, rahlim udarjanjem po določeni stvari izraziti to, kar določa sobesedilo: pameti jim manjka, se je potrkal po čelu; to za nas ni nič, se je potrkal po denarnici; to smo pa mi, se je potrkal po prsih / ekspr. skesano se potrkati na prsi priznati krivdo
    potŕkan -a -o etn.
    pri katerem plesalec udarja z nogami ob tla: potrkani ples; potrkana polka
SSKJ²
potrkávanje -a s (ȃ)
glagolnik od potrkavati: iz daljave se sliši potrkavanje; slovesen sprevod med potrkavanjem / potrkavanje dežja na okno
SSKJ²
potrkávati -am nedov. (ȃ)
1. v krščanskem okolju zvoniti tako, da se ritmično udarja po dveh ali več zvonovih: potrkavati k prazniku, za praznik / v daljavi potrkavajo zvonovi
2. udarjati ob kaj, po čem, navadno ritmično: med hojo potrkava s palico ob tla; potrkavati s prsti po mizi; pri plesu rad potrkava s peto po tleh / dež potrkava na okna
3. v presledkih trkati: lovci so potrkavali po ledu; hodil je od soda do soda in potrkaval po njih
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
potrkljáti1 -ám dov. (á ȃ)
1. krajši čas trkljati: potrkljal je ježa, da bi mu videl noge; potrkljati se po travi / potrkljati se po pobočju zatrkljati se
2. strkljati: potrkljati debla v dolino
SSKJ²
potrkljáti2 -ám dov. (á ȃ)
na rahlo potrkati: potrkljati na okno / s kladivom potrkljati po vratih
SSKJ²
potrkoválec -lca [potərkovau̯ca tudi potərkovalca] m (ȃ)
pritrkovalec: izurjen potrkovalec
SSKJ²
potrkováti -újem nedov. (á ȗ)
potrkavati: potrkovati k prazniku / po votlem deblu potrkuje žolna
SSKJ²
potrmúljiti se -im se dov. (ú ȗ)
nar. vzhodnoštajersko postati užaljen, namrgoditi se: velikokrat se je potrmuljila
    potrmúljen -a -o:
    bled in potrmuljen se je stiskal v kot
SSKJ²
potrobíti in potróbiti -im dov. (ī ọ́)
dati signal s hupo: voznik je potrobil, da bi se ljudje umaknili
● nar. steklenico vina je sam potrobil popil
SSKJ²
potrojítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od potrojiti: potrojitev cen / potrojitev straž
SSKJ²
potrojíti -ím dov., potrójil (ī í)
napraviti kaj trikrat tolikšno: podjetje je potrojilo proizvodnjo; potrojiti stroške; promet se je potrojil
// ekspr. pomnožiti, povečati: na ta način bo delo še potrojil; potrojiti trud, upanje
♦ mat. potrojiti število pomnožiti s tri
    potrojèn -êna -o:
    potrojena moč; potrojeno število
SSKJ²
potrosíti in potrósiti -im dov., potróšen (ī ọ́)
1. narediti kaj nekoliko prekrito s čim sipkim, drobnim; potresti: potrositi cvetačo s sirom; potrositi s kumino
2. star. potrošiti, porabiti: za hišo je potrosil veliko denarja / škoda je vseh besed, ki smo jih potrosili izrekli brez uspeha
SSKJ²
potróšek -ška m (ọ̑) star.
1. potrošnja, poraba: podatki o potrošku goriva / obseg potroška
2. strošek: potroški so vedno večji; letos je imel veliko potroškov; potrošek za prenočišče
SSKJ²
potróšen -šna -o prid. (ọ̄)
nanašajoč se na potrošnjo: družina je potrošna enota; potrošno središče / potrošni predmeti; proizvodnja potrošnih dobrin
♦ ekon. potrošno blago blago za osebno potrošnjo
SSKJ²
potrošíti in potróšiti -im, in potróšiti -im dov. (ī ọ́; ọ́)
narediti, da ni več razpoložljivih materialnih dobrin: denar je potrošil; knjiž. pri kuhanju je potrošila vse maslo porabila / ugotoviti, koliko družina potroši na mesec; družba potroši velike vsote za raziskave
// porabiti: potrošiti čas za delo; vsaka tona premoga pri gorenju potroši toliko kisika kot štirinajst ljudi dnevno / plačo je potrošil za nepotrebne reči zapravil
    potróšen -a -o:
    potrošen čas, denar
SSKJ²
potróšnica -e ž (ọ̑)
ženska, ki kaj porablja, troši: potrošnica se je odločila za reklamacijo; agencija je zahtevek potrošnice v celoti zavrnila
SSKJ²
potróšnik -a m (ọ̑)
kdor kaj porablja: seznaniti potrošnike z novimi izdelki; skupnost potrošnikov; zahteve, želje potrošnikov / potrošniki električne energije, zemeljskega plina
♦ bot. rastlina z modrimi cveti v koških, ki raste zlasti ob poteh; cikorija
SSKJ²
potróšnikov -a -o (ọ̑)
pridevnik od potrošnik: potrošnikove potrebe; z lepo izložbo so hoteli povečati potrošnikovo pozornost
SSKJ²
potróšniški -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na potrošnike: zgraditi nov potrošniški center; potrošniške potrebe / potrošniški svet organ krajevne skupnosti, sestavljen iz zastopnikov trgovine in potrošnikov, ki usklajuje želje in potrebe krajanov
// nanašajoč se na ljudi, ki so usmerjeni k pretiranemu uživanju, porabljanju materialnih dobrin: potrošniška miselnost; ekspr. potrošniška mrzlica / potrošniška družba
♦ fin. potrošniško posojilo posojilo za nakup blaga za osebno uporabo
SSKJ²
potróšništvo -a s (ọ̑)
pretirano uživanje, porabljanje materialnih dobrin: potrošništvo moderne družbe
SSKJ²
potróšnja -e ž (ọ̑)
1. glagolnik od potrošiti: potrošnja kruha se je pred prazniki povečala; potrošnja elektrike, vode; potrošnja goriva
2. uporabljanje, izkoriščanje materialnih dobrin za zadovoljitev človekovih potreb: povečati, usmerjati potrošnjo; proizvodnja in potrošnja / izdelki za osebno, široko potrošnjo
♦ ekon. osebna potrošnja sredstva, porabljena za zadovoljevanje osebnih potreb; skupna potrošnja sredstva, porabljena za izobraževanje, kulturo, zdravstvo, znanost; splošna potrošnja sredstva, porabljena za delovanje družbenih skupnosti
SSKJ²
potróštati -am dov. (ọ̑)
nižje pog. potolažiti: fant je potroštal dekle
SSKJ²
potrpéti -ím dov., tudi potŕpel; potrpljèn (ẹ́ í)
1. brez izražanja nejevolje prenesti kaj neprijetnega, neugodnega: kar potrpi, saj bo kmalu bolje; to bi še potrpel, vsega pa ne / marsikaj je morala potrpeti pri njej sožitje z njo ni bilo lahko
● ekspr. potrpimo drug z drugim bodimo prizanesljivi do napak drugega
2. ekspr. ne začeti takoj s kakim delom, dejanjem; počakati: potrpel bo še kak mesec, potem mu pa vrnemo / potrpite do kosila; potrpi malo, takoj pridem; potrpite, da pokadim
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
potrpežljív -a -o prid., potrpežljívejši (ī í)
ki prenaša kaj neprijetnega, neugodnega brez izražanja nejevolje: potrpežljiv bolnik; potrpežljivi potniki
// ki se mirno obnaša do koga, mirno ravna z njim kljub neprijetnostim: biti potrpežljiv s pacienti; mati je bila zelo potrpežljiva z otroki
// ki vztrajno, brez nejevolje dela zlasti kaj neprijetnega, dolgotrajnega: prijazna in potrpežljiva gospodinja / potrpežljivo čakanje; potrpežljivo delo vzgojiteljev / s potrpežljivo vztrajnostnjo je prebiral zapiske
    potrpežljívo prisl.:
    potrpežljivo ga je čakala; potrpežljivo poslušati
SSKJ²
potrpežljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost potrpežljivega človeka: znana mu je njena potrpežljivost / potrpežljivost ga je minila potrpljenje; poslušal ga je z veliko potrpežljivostjo
SSKJ²
potrpljênje -a s (é)
pripravljenost prenašati kaj neprijetnega, neugodnega brez izražanja nejevolje: občudovali so njegovo potrpljenje; priporočati potrpljenje / naenkrat ga je potrpljenje minilo, mu je pošlo; izgubil je potrpljenje in začel kričati; ekspr. ko je to izvedel, je bilo njegovega potrpljenja konec
// pripravljenost vztrajno, brez nejevolje delati zlasti kaj neprijetnega, dolgotrajnega: za to delo je treba dosti potrpljenja; če bo imel dovolj potrpljenja, bo knjigo prebral do konca / nima več potrpljenja in ne časa ukvarjati se s tem / kot vljudnostna fraza: hvala za potrpljenje; malo potrpljenja, takoj se vrnem
● ekspr. imej potrpljenje z njim bodi prizanesljiv do njegovih napak; šalj. potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže potrpežljiv človek doživlja pogosto neprijetnosti, škodo; potrpljenje železna vrata prebije s potrpljenjem se dosti doseže
SSKJ²
potrpljív -a -o prid. (ī í)
star. potrpežljiv: bil je potrpljive narave
SSKJ²
potrpljívost -i ž (í)
star. potrpežljivost: z veliko potrpljivostjo je vzgajala otroka
SSKJ²
potŕpnost -i ž (r̄)
knjiž. potrpežljivost: potrpnost je bila njegova dobra lastnost
SSKJ²
potŕtost -i ž (ȓ)
stanje potrtega človeka: potrtost ga je minila; ekspr.: polastila se ga je potrtost; pasti v potrtost
SSKJ²
potrudíti se in potrúditi se -im se dov. (ī ú ū)
z delom, aktivnostjo pokazati voljo, željo
a) da se kaj naredi ustrezno, dobro: za svojo vlogo se je zelo potrudil; pri nalogi se je premalo potrudil / potrudil se je popraviti zmoto; potrudil se je, da bi stvar dobro razložil / potrudili so se in delo pravočasno opravili hitro, dosti so delali; moral se je potruditi, da ga je dohitel ni ga dohitel z lahkoto
b) da se kaj naredi sploh: zakaj se ne potrudiš in ne naučiš; ni se potrudil, da bi zaprl okno / potrudil se je stopiti v stik z njimi
// ekspr. priti, iti: potrudil se je do vrha; večkrat se je potrudil k vam / kot vljudnostna fraza potrudite se k predstojniku
SSKJ²
potrúpati -am dov. (ȗ)
nar. vzhodno razbiti, razdejati: voz so potrupali na kose; vse se je potrupalo
SSKJ²
potŕzati -am dov. (r̄)
krajši čas trzati: nervozno je potrzal z glavo
SSKJ²
potúha -e ž (ȗ)
1. izkazovanje prevelike popustljivosti komu pri napakah, prestopkih: bil je strog in ni trpel potuhe; brez njene potuhe bi bil boljši / dajati komu potuho; dobiti potuho pri kom
2. ekspr. neodkrit, neiskren človek: vsi so sami hinavci in potuhe
SSKJ²
potúhniti se -em se dov. (ú ȗ) nav. ekspr.
1. narediti se manj opaznega, manj vidnega: potuhnili so se in čakali pomoči; potuhniti se v jarek, travo / potuhnil se je pred ljudmi; pren. žalost v njej se je potuhnila
2. prenehati izražati, kazati svoje misli, nazore: ljudje, ki jim je zaupal, so se sedaj potuhnili; nasprotniki so se potuhnili / potuhnil se je vase postal je neodkrit, neiskren
● ekspr. otrok se je potuhnil, mati pa je mislila, da spi se je naredil, da spi
    potúhnjen -a -o
    1. deležnik od potuhniti se: prisluškoval je, potuhnjen pred vrati
    2. neodkrit, neiskren: potuhnjen človek / potuhnjena žival / potuhnjen nasmeh, pogled
    3. navidezno nenevaren: potuhnjena ledeniška gmota / potuhnjen mraz, veter; prisl.: potuhnjeno gledati; žival se je potuhnjeno plazila skozi grmovje
SSKJ²
potúhnjenec -nca m (ȗ)
ekspr. neodkrit, neiskren človek: bati se potuhnjenca; neprijeten potuhnjenec
SSKJ²
potúhnjenka -e ž (ȗ)
ekspr. neodkrita, neiskrena ženska: potuhnjenka je, ne zaupam ji
SSKJ²
potúhnjenost -i ž (ȗ)
ekspr. neodkritost, neiskrenost: njegova potuhnjenost me je zelo motila
SSKJ²
potuhováti se -újem se nedov. (á ȗ)
večkrat se potuhniti: iz strahu se je potuhovala / ni se znal lagati in potuhovati
SSKJ²
potúhtati -am dov. (ú)
pog. izmisliti si, domisliti se: ali si ti to potuhtal; vedno je potuhtal kaj zanimivega; potuhtati nov načrt
// ugotoviti, spoznati: dolgo časa niso mogli potuhtati, kje je napaka
● pog. kmalu ga je potuhtala ugotovila, kakšen je v resnici; ugotovila, kakšen namen ima
SSKJ²
potújčenec -nca m (ȗ)
nav. ekspr. kdor je potujčen: tujci in potujčenci
SSKJ²
potújčenost -i ž (ȗ)
nav. ekspr. stanje potujčenega človeka: potujčenost in odtujenost
SSKJ²
potujčeválec -lca [potujčevau̯ca] m (ȃ)
nav. ekspr. kdor potujčuje: zavojevalci in potujčevalci
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
potujčeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na potujčevanje: upreti se potujčevalnim težnjam / potujčevalna organizacija
SSKJ²
potujčeválnica -e ž (ȃ)
nav. ekspr. ustanova, navadno šola, ki pospešuje potujčevanje: taka šola je potujčevalnica naše mladine
SSKJ²
potujčevánje -a s (ȃ)
glagolnik od potujčevati: gospodarsko zatiranje in potujčevanje naroda
SSKJ²
potujčeváti -újem nedov. (á ȗ)
nav. ekspr. jemati narodno zavest in znake narodnosti: nasilno potujčevati
SSKJ²
potújčiti -im dov. (ú ȗ)
nav. ekspr. vzeti narodno zavest in znake narodnosti: ni dovolil, da bi mu potujčili otroke; del slovenske inteligence se je potujčil / potujčiti ime
    potújčen -a -o:
    potujčeno prebivalstvo
SSKJ²
potujeváti -újem nedov. (á ȗ) gled.
spreminjati ustaljeni način gledanja in mišljenja z dramaturškim postopkom rušenja gledališke iluzije s prekinitvami dogajanja, songi, nagovori, filmskimi vložki, komentarji: režiser dogajanje hkrati potujuje in približuje
SSKJ²
potujíti -ím dov. (ī í)
1. narediti kaj tuje s postopnim vnosom tujih prvin v družbo, jezik: osrednje medije so postopoma potujili
2. gled. spremeniti ustaljeni način gledanja in mišljenja z dramaturškim postopkom rušenja gledališke iluzije s prekinitvami dogajanja, songi, nagovori, filmskimi vložki, komentarji: potujiti sodobni mit, motiv; potujiti ključne trenutke z glasbenimi točkami
    potujíti se 
    privaditi se tujemu v družbi in jeziku in to postopoma tudi prevzeti: niso se potujili
SSKJ²
potúliti se -im se dov. (ú ū)
ekspr. pritajiti se, sključiti se: pes se je potulil / potulil se je za zaveso in poslušal pogovor; pren. misli so se potulile
● ekspr. potuliti se iz dvorane neopazno, skrivaj oditi
// postati neodkrit, neiskren: otrok se je potulil
    potúljen -a -o:
    potuljen glas; potuljen pes; prisl.: potuljeno se nasmihati
SSKJ²
potúljenec -nca m (ū)
star. potuhnjenec: bil je pravi potuljenec
SSKJ²
potúnkati -am dov. (ȗ)
pog. potopiti, pomočiti: potunkati glavo, noge v morje / sredi jezera ga je potunkal
SSKJ²
potúrčati -am dov. (ȗ)
star. pobiti1, potolči: vojak bi ga skoraj poturčal / včasih je otroke malo poturčal natepel
SSKJ²
potúrčenec -nca m (ȗ)
kdor je poturčen: Turki in poturčenci
SSKJ²
potúrčiti -im dov. (ú ȗ)
narediti kaj turško: poturčiti prebivalstvo / to pokrajino so hoteli poturčiti
    potúrčen -a -o:
    poturčeno prebivalstvo
SSKJ²
potúrica1 -e m (ȗ)
1. v fevdalni Turčiji poturčenec: vzgojiti v poturico
2. slabš. izdajalec, odpadnik: izdajalski poturica
SSKJ²
potúrica2 -e ž (ȗ)
1. v fevdalni Turčiji poturčenec: bosanske poturice
2. slabš. izdajalec, odpadnik: izdajalska poturica
SSKJ²
potvára -e ž (ȃ)
zastar. ponaredba, ponaredek: vse te izpovedi so le potvara / potvara dokumentov
// izmaličenje, popačenje: kljub vsem potvaram je bil zakon ljudem nekaj svetega
SSKJ²
potvárjanje -a s (á)
glagolnik od potvarjati: potvarjanje dokumentov / potvarjanje dejstev, zgodovine
SSKJ²
potvárjati -am nedov. (á)
1. natančno posnemati kaj z namenom goljufanja; ponarejati: potvarjati listine
// prikazovati kaj drugače, kakor je; pačiti: članek potvarja dejansko stanje; potvarjati dejstva, resnico
2. publ. maličiti, kvariti: potvarjati jezik
    potvárjati se publ.
    pretvarjati se: kaj bi se potvarjal
SSKJ²
potvíca -e ž (í)
zastar. potica: speči potvico / orehova potvica
SSKJ²
potvóra -e ž (ọ̑)
zastar. ponaredba, ponaredek: potvora dokumentov / to je potvora in laž
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
potvórba -e ž (ọ̑)
ponaredba, ponaredek: potvorba dokumentov / rezultati teh štetij so potvorbe; spretne potvorbe; potvorba zgodovine
SSKJ²
potvóriti -im dov. (ọ̄)
1. natančno posneti kaj z namenom goljufanja; ponarediti: potvoriti dokumente / zaman je skušal potvoriti glas
// prikazati kaj drugače, kakor je; popačiti: potvoriti rezultate volitev
2. publ. izmaličiti, pokvariti: te novosti so potvorile jezik; zavist je vse lepo in dobro potvorila
    potvórjen -a -o:
    potvorjeni dokumenti, podatki; potvorjene volitve / potvorjena resnica, zgodovina; potvorjena dejstva
SSKJ²
potvórjenost -i ž (ọ̄)
publ. narejenost, nepristnost: boj med pristnostjo in potvorjenostjo
SSKJ²
poúčen1 -čna -o prid., poúčnejši (ú)
ki je usmerjen, teži k poučevanju: poučen film; poučna knjiga / poučni izlet ekskurzija; knjiž. poučni slovar enciklopedija, leksikon
// iz katerega se kaj dobro spozna: ta primer je zelo poučen; poučna izkušnja
    poúčno prisl.:
    poučno razpravljati; sam.: povedal jim je marsikaj poučnega
SSKJ²
poúčen2 -čna -o prid. (ȗ)
zastar. učen1, poučevalen: poučne metode / slovenščina je poučni jezik
SSKJ²
poučênje -a s (é)
star. pouk, poučitev: poučenje o zadevi
SSKJ²
poučênost -i ž (é)
stanje poučenega človeka: tega je bila kriva njihova slaba poučenost; poučenost javnosti o dogajanjih v svetu
SSKJ²
poučeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na poučevanje: poučevalne metode / poučevalne naprave
SSKJ²
poučevánje -a s (ȃ)
glagolnik od poučevati: poučevanje dijakov; poučevanje v slovenskem jeziku; metode poučevanja tujih jezikov / poučevanje in vzgajanje mladine / vse njegovo poučevanje je bilo zaman
SSKJ²
poučeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli: poučuje že dvajset let; poučevati na osnovni šoli, v prvem razredu; poučevati v maternem jeziku / poučevati fiziko, matematiko / na tej šoli poučuje že petnajst let je zaposlen kot učitelj, profesor; ta predmet se poučuje šele v višjih razredih osnovne šole je v učnem programu višjih razredov
2. delati, da kdo pridobi določeno znanje, vedenje o čem: prišli so, ko je že poučeval sodelavce o zadevi / fiziologija nas poučuje o delovanju organov
// dajati nasvete, napotke: mati poučuje hčer, kako se mora vesti; ekspr. kar naprej jih poučuje
    poučujóč -a -e:
    poučujoč glas; nenehno poučujoča vzgojiteljica; prisl.: poučujoče govoriti
SSKJ²
poučílo -a s (í)
zastar. navodilo, napotek: objaviti poučilo, kako zatirati kolero / to naj vam bo v poučilo pouk
SSKJ²
poučítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od poučiti: pravočasna spolna poučitev / zastar. to naj vam bo v poučitev pouk
SSKJ²
poučíti -ím dov., poúčil (ī í)
narediti, da kdo pridobi določeno znanje, vedenje o čem: poučil ga je o nastalih razmerah; dobro, podrobno poučiti člane o zadevi; o tem se je poučil iz knjig / poučila jo je, kako naj ravna dala ji je nasvet, napotke; izkušnje so ga poučile, naj ne ukrepa prehitro
    poučèn -êna -o:
    o vsem želim biti natančno in pravočasno poučen; publ. dobro poučeni krogi so novico zanikali; sam.: poučeni so že dolgo opozarjali na take razmere
SSKJ²
poučljív -a -o prid. (ī í)
ki se da poučiti: nekateri otroci so zelo poučljivi
● knjiž. pripoveduje poučljive zgodbe poučne
SSKJ²
poučljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost poučljivega človeka: ne manjka mu poučljivosti
● knjiž. poučljivost dogodka poučnost
SSKJ²
poúčnost -i ž (ú)
lastnost, značilnost poučnega1: poučnost literarnega dela, razstave / pisec članka večkrat zaide v poučnost
SSKJ²
poudárek -rka m (ȃ)
1. kar (z govorjenjem) daje vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost: s posebnim poudarkom je povedal svoje mnenje / poudarek je na vsebini, ne na obliki / dajati kaki stvari velik poudarek
2. jezikosl. izstopanje besede ali dela stavka po jakosti ali tonu nasproti soseščini: ugotoviti, kje je poudarek v stavku; to besedo je izgovoril s poudarkom / stavčni poudarek
3. nekdaj izstopanje glasu po jakosti ali tonu nasproti sosednjim zlogom; naglas1: premični poudarek
// grafično znamenje za označevanje tega; naglas1: zapisati poudarek
SSKJ²
poudáren -rna -o prid. (á ā)
jezikosl. naglasen: poudarne dvojnice / poudarno znamenje
SSKJ²
poudáriti -im dov. (á ȃ)
1. izgovoriti izrazito, s poudarkom: poudaril je vsako besedo; z ironijo je poudaril zadnje besede / poudariti besedo na prvem zlogu naglasiti
2. z govorjenjem dati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost: na koncu so poudarili glavno misel razprave; posebej je poudaril, da bo prišel pravočasno / pisatelj je v romanu poudaril zlasti stisko sodobnega človeka
// narediti bolj izrazito, bolj opazno: poudariti obrvi, oči s šminko; z obleko je še poudarila svojo postavo
    poudárjen -a -o:
    poudarjene razlike; poudarjeni šivi na obleki
    ●     ima zelo poudarjene ličnice izrazite; prisl.: spregovoril je poudarjeno; poudarjeno lirski značaj umetnosti
SSKJ²
poudárjanje -a s (á)
glagolnik od poudarjati: poudarjanje najpomembnejših besed v stavku / poudarjanje na prvem zlogu / poudarjanje potreb po zdravem življenju; poudarjanje zgodovinskih dejstev
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
poudárjati -am nedov. (á)
1. izgovarjati izrazito, s poudarkom: patetično poudarjati posamezne besede; pravilno poudarjati / poudarjati prvi zlog naglaševati
2. z govorjenjem dajati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost: vsi kritiki so poudarjali kvaliteto drame; poudarjati sodelovanje med vsemi narodi; rad je poudarjal svoje spretnosti
// delati bolj izrazito, bolj opazno: rumena barva je še poudarjala njene oči
♦ jezikosl. pridevnik poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže
    poudarjajóč -a -e:
    govoril je počasi, poudarjajoč vsako besedo
SSKJ²
poudárjenost -i ž (ȃ)
lastnost, značilnost poudarjenega: čustvena poudarjenost / poudarjenost nekaterih elementov na sliki
♦ jezikosl. poudarjenost besede v stavku
SSKJ²
poújčkati -am dov. (ȗ)
krajši čas ujčkati: vzela je otroka v naročje in ga poujčkala
SSKJ²
poúk -a m (ȗ)
1. organizirano, sistematično podajanje učne snovi v šoli: pouk se začne septembra; danes imamo šest ur pouka / jezikovni pouk; pouk branja in pisanja; pouk v maternem jeziku / pouka prost dan / učenec moti pouk; pripravljati se za pouk; otroški starosti primeren pouk
2. glagolnik od poučiti: pouk o nastalih razmerah; v tej stvari je potreben pouka
// kar omogoči določeno znanje, vedenje o čem: zapomnil si je njegov pouk; v knjigi je pouk o tem / to naj ti bo v pouk
♦ ped. individualizirati pouk prilagoditi pouk sposobnostim, posebnostim ali interesom posameznih učencev; elementarni pouk v prvem razredu osnovne šole, ki obravnava elemente predmeta; frontalni pouk pri katerem sodelujejo vsi učenci istočasno, z istim gradivom pod neposrednim učiteljevim vodstvom; kabinetni pouk pri katerem se vsak učni predmet poučuje v posebej za določeno stroko opremljeni učilnici; pravn. pravni pouk o pravicah in dolžnostih pravnega subjekta; del odločbe o možnem pravnem sredstvu zoper to odločbo; šol. celodnevni pouk delo šole v dveh izmenah; pouk istih učencev dopoldne in popoldne; celostni pouk ki ni razdeljen po predmetih; indirektni pouk pri katerem učitelj sam ne poučuje, ampak organizira samostojno, tiho delo učencev; kombinirani pouk dveh ali več razredov hkrati z izmeničnim posrednim in neposrednim poučevanjem posameznega razreda ali več razredov; nivojski pouk pouk učencev istega razreda, navadno 8. in 9., razdeljenih na tri skupine glede na stopnjo zahtevnosti snovi in na njihove zmožnosti dojemanja določenega predmeta; predmetni pouk pri katerem poučuje posamezen predmet predmetni učitelj; razredni pouk v nižjih razredih osnovne šole, pri katerem poučuje v isti skupini učencev en učitelj vse predmete ali večino predmetov
SSKJ²
poúličen -čna -o prid. (ū)
1. ki je na ulici: poulični boji niso ponehali; poulični vrvež; poulično življenje / poulični napev trenutno zelo priljubljen, prepevan / poulična dekleta vlačuge, prostitutke
2. ekspr. nespodoben, prostaški: zmerjati s pouličnimi izrazi / poulična pesem, popevka
SSKJ²
poúličnica -e ž (ū) knjiž.
1. prostitutka, ki si pridobiva stranke na cesti, ulici: na pločniku so postavale pouličnice
2. poulična pesem, poulična popevka: s pijanim glasom je zapel napev znane pouličnice
SSKJ²
pouličnják -a m (á)
knjiž. potepuh, klatež: pouličnjakom je delil ostanke hrane
SSKJ²
poustvarítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od poustvariti: poustvaritev motiva / poustvaritev simfonije
SSKJ²
poustváriti -im dov. (á ā)
ponovno umetniško obdelati: v pesnitvi je poustvaril motiv starih epskih pesmi; s filmom ni poustvaril celotne vsebine romana
// umetniško obdelati sploh: pisatelj je poustvaril atmosfero tistega časa; posrečilo se mu je poustvariti otroško preprostost teh ljudi / ekspr. njegov čopič je poustvaril veliko lepot iz življenja
// umetniško podati, reproducirati: poustvariti simfonijo
SSKJ²
poustvarjálec -lca [poustvarjau̯ca in poustvarjalca] m (ȃ)
kdor poustvarja: prevajalec naj bo poustvarjalec izvirnega besedila / večer glasbenih poustvarjalcev
SSKJ²
poustvarjálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na poustvarjanje: poustvarjalni glasbenik / razvijati poustvarjalno delo
SSKJ²
poustvarjálnost -i ž (ȃ)
sposobnost poustvarjanja: presenetila jih je poustvarjalnost tega igralca / operna poustvarjalnost
SSKJ²
poustvárjanje -a s (á)
glagolnik od poustvarjati: poustvarjanje motiva / glasbeno poustvarjanje; gledališko poustvarjanje
SSKJ²
poustvárjati -am nedov. (á)
ponovno umetniško obdelovati: poustvarjati motive iz narodnih pesmi
// umetniško obdelovati sploh: v svoji knjigi poustvarja vzdušje tedanje dobe
// umetniško podajati, reproducirati: poustvarjati glasbena dela
SSKJ²
poúzmati -am dov. (ȗ)
star. vzeti, ukrasti: nekdo jim je pouzmal denar
SSKJ²
použítek -tka m (ȋ)
knjiž. jed, zaužitje: specialitet niso samo ogledovali, ampak so jih naročali za takojšnji použitek / zastar. pridelek je namenjen za použitek doma porabo
SSKJ²
použíti -žíjem dov. (í ȋ)
knjiž. pojesti: použiti jabolko, kos kruha; molče so použili večerjo; použiti s tekom / použijte eno tableto na dan zaužijte; pren. použil je vsako njegovo besedo
SSKJ²
používati -am nedov. (í)
knjiž. jesti: použivati kruh, ribe; slastno je použival dobro kosilo
● knjiž. boj je použival njegove življenjske moči porabljal, zmanjševal; knjiž. njegove oči so použivale lepo pokrajino gledal je
SSKJ²
povabílen -lna -o prid. (ȋ)
s katerim se povabi: povabilno pismo
SSKJ²
povabílo -a s (í)
1. izražena, sporočena želja komu
a) da kam pride, se udeleži česa zlasti zaradi pogostitve: dobiti, prejeti povabilo; pisno, ustno povabilo; povabilo na večerjo
b) da kam pride, se udeleži česa sploh: povabilo na kongres; odklonila je njegovo povabilo na sestanek
2. glagolnik od povabiti: preslišala je povabilo, naj sede; prišel je na povabilo samega predsednika
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
povabíti in povábiti -im dov. (ī á)
izraziti, sporočiti komu željo
a) da kam pride, se udeleži česa zlasti zaradi pogostitve: pripravil je svatbo in povabil dosti prijateljev; povabiti na fantovščino, kosilo; povabil je vso družbo k sebi na dom / povabiti koga na obisk, počitnice
b) da kam pride, se udeleži česa sploh: gledališče je povabilo v tej sezoni več tujih pevcev; povabiti dosti tujih strokovnjakov na kongres / povabil ga je na zagovor poklical
c) naj kaj naredi, dela: povabil jih je k razpravi, sodelovanju; povabil je navzoče na ogled razstave; povabil jih je, naj vstopijo / povabil jih je jest; povabil jo je plesat / povabiti goste na vrt
● povabiti k mizi jest, pit; v družbo, ki je pri mizi; povabiti na češnje obirat, jest češnje; ekspr. povabiti koga na kozarec na družabni sestanek ali pogovor, pri katerem se pije navadno alkoholna pijača; povabiti v goste na pogostitev, navadno ob kakem pomemben dogodku
    povábljen -a -o:
    biti povabljen na večerjo; sam.: prišli so vsi povabljeni
SSKJ²
povábljenec -nca m (á)
kdor je kam povabljen: povabljenci so sedli za mizo; prva vrsta parterja je rezervirana za povabljence
SSKJ²
povábljenka -e ž (á)
ženska, ki je kam povabljena: pogostiti povabljenke
SSKJ²
povagabúnditi se -im se dov. (ū ȗ)
knjiž., ekspr. postati potepuh: zapil se je in povagabundil
SSKJ²
povalíti -ím dov., poválil (ī í)
1. s silo narediti, da kaj pride iz pokončnega položaja na tla; podreti: z močnim udarcem ga je povalil na tla / plaz je povalil samotno drevo
2. nar. povaljati: pobranati in povaliti / povaliti travo, žito / povalil ga je po travi
    povalíti se 
    zavaliti se, zakotaliti se: povalil se je do njega in ga skušal rešiti; deček se je povalil po hribu navzdol
    povaljèn -êna -o:
    ležal je umazan in povaljen; povaljena obleka
SSKJ²
pováljanec -nca m (á)
slabš. zanemarjen človek: vsi so se izogibali tega povaljanca
SSKJ²
pováljati -am dov., tudi povaljájte; tudi povaljála (á)
1. z valjanjem narediti
a) bolj ravno: zemljo je nasul in jo povaljal; pobranati in povaljati
b) tanjše: testo je treba na robu še povaljati
2. z valjanjem potlačiti: divji prašiči so povaljali oves / povaljati obleko z valjanjem pomečkati; povaljal si je plašč
3. krajši čas valjati: povaljati glino v roki; povaljati grižljaj v ustih / povaljati otroka po travi; pes se je povaljal po tleh
// nekajkrat obrniti v kakem živilu, da se to prime površine: zrezek povaljamo v moki, jajcu in drobtinah
4. vulg. opraviti spolno združitev, imeti spolni odnos s kom: povaljal jo je; povaljala se je že z mnogimi moškimi
    pováljan -a -o:
    ima povaljan klobuk; domov se je vrnil ves krvav in povaljan; povaljana trava
SSKJ²
povaljeváti -újem nedov. (á ȗ)
v presledkih valjati: povaljevati glino v rokah / v ustih je povaljeval bonbon
    povaljeváti se 
    1. v presledkih se kotaliti, valiti: hitela sta po melišču, da se je kamenje povaljevalo za njima
    2. ekspr., s prislovnim določilom biti, nahajati se nepospravljen: knjige se povaljujejo po mizi že ves mesec
SSKJ²
poválnica -e [tudi povau̯nica] ž (ȃ)
nar. potica, zavitek: kos slivove povalnice
SSKJ²
povampíriti se -im se dov. (í ȋ)
mitol. postati vampir: umrli se je povampiril; pren., ekspr. mračne sile v deželi so se povampirile
    povampírjen -a -o:
    povampirjeni nacisti
SSKJ²
povampírjenje -a s (ȋ)
glagolnik od povampiriti se: povampirjenje umrlega / povampirjenje birokratizma
SSKJ²
povasováti -újem dov. (á ȗ)
v kmečkem okolju krajši čas vasovati: kdaj pa kdaj povasuje pri sosedih / povasovati pri mrliču
// nadaljevati z vasovanjem po določenem času: malo še povasuj
SSKJ²
povečálen -lna -o prid. (ȃ)
zastar. povečevalen: povečalna naprava / gledati skozi povečalno steklo
SSKJ²
povečálo -a s (á)
knjiž. povečevalno steklo, lupa: opazovati cvet skozi povečalo, s povečalom
SSKJ²
povéčanje -a s (ẹ̑)
glagolnik od povečati: povečanje igrišča / petodstotno povečanje uvoza / hitro povečanje nezaposlenosti
// količina, vrednost, za katero se kaj poveča: izračunati, ugotoviti povečanje
SSKJ²
povéčati -am dov. (ẹ̑)
1. narediti večje, obsežnejše: povečati igrišče; oteklina se je povečala
// narediti, povzročiti, da je kaj videti večje: vodoravni vzorec prostor navidezno zniža in poveča
// narediti kaj enakega, vendar večjih razsežnosti: povečati kroj; povečati sliko
2. narediti, da doseže kaj višjo stopnjo
a) glede na količino: povečati izvoz; produktivnost se je povečala / število šol se je petkrat povečalo
b) glede na možni razpon: povečati cene, kvaliteto / povečati koncentracijo, odpornost
c) glede na intenzivnost: to je povečalo nemir; njena malodušnost se je ob tem dogodku še povečala
    povéčan -a -o:
    povečan krvni pritisk; povečana hitrost; na steni visi njegova povečana slika; za deset odstotkov povečana zmogljivost tovarne
SSKJ²
povečáva -e ž (ȃ)
glagolnik od povečati: povečava slike / povečava proizvodnje povečanje
♦ fiz. razmerje med dolžino slike in dolžino predmeta; razmerje med tangensom kota, pod katerim vidimo predmet skozi optično napravo, in tangensom kota, pod katerim vidimo ta predmet s prostim očesom
SSKJ²
povečávanje -a s (ȃ)
povečevanje: povečavanje izvoza / povečavanje števila članov
SSKJ²
povečávati -am nedov. (ȃ)
povečevati: povečavati proizvodnjo / hitrosti ni mogoče poljubno povečavati / pisma so njeno potrtost še povečavala
SSKJ²
povéček -čka m (ẹ̑)
količina, vrednost, za katero se kaj poveča; povečanje: ugotoviti poveček
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
povečérek -rka m (ẹ̑)
1. manjši obrok hrane, ki se je pozno zvečer: po ličkanju jim je gospodinja prinesla povečerek
2. kar se je po večerji: ponuditi gostom povečerek
SSKJ²
povečéren -rna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na čas po večerji: povečerni sprehodi / povečerno razpoloženje
SSKJ²
povečérjati -am dov. (ẹ̑)
pojesti večerjo: pravkar so povečerjali / na hitro je povečerjal suho hrano pojedel za večerjo
SSKJ²
povečérje -a s (ẹ̑)
voj. čas od večerje do spanja: dežurati do povečerja
SSKJ²
povečérka -e ž (ẹ̑)
nar. kar se je po večerji: dobra povečerka
SSKJ²
povečeválen -lna -o prid. (ȃ)
ki poveča, povečuje: povečevalna naprava / povečevalno steklo preprosta optična priprava za opazovanje majhnih stvari
SSKJ²
povečeválnik -a m (ȃ)
1. fot. optična priprava za povečavo posnetka z negativa: kupiti najnovejši povečevalnik
2. povečevalno steklo, lupa: pogledati predmet pod povečevalnikom
SSKJ²
povečevánje -a s (ȃ)
glagolnik od povečevati: povečevanje prostora / povečevanje slik / povečevanje osebnih dohodkov / povečevanje zanimanja za to problematiko
SSKJ²
povečeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. delati večje, obsežnejše: prostor je mogoče povečevati in zmanjševati s premakljivimi stenami
// delati kaj enakega, vendar večjih razsežnosti: povečevati fotografije
2. delati, da doseže kaj višjo stopnjo
a) glede na količino: povečevati izvoz; proizvodnja se je le neznatno povečevala / število članov se povečuje
b) glede na možni razpon: povečevati kvaliteto, vstopnino
c) glede na intenzivnost: s svojim ravnanjem je povečeval njihov odpor
SSKJ²
povečíni in po večíni člen., piše se narazen (í)
v (veliki) večini: hiše so po večini lesene; posestvo ima sto hektarov obdelovalne zemlje, po večini vinogradov / to so po večini tovarniški delavci / mikrobi ostanejo na površini po večini le kratek čas navadno; prim. večina
SSKJ²
povečljív -a -o prid. (ī í)
ki se da povečati: avtomobil ima velik in povečljiv prtljažnik; povečljiva miza; povečljivo naslonjalo
SSKJ²
povéd -i ž (ẹ̑)
1. jezikosl. najmanjša samostojna enota jezikovnega sporočila, ki je lahko tudi že sama sporočilo: to poved sestavljajo trije stavki / zložena poved
2. knjiž. vsebina, snov: v teh verzih se že čuti spreminjanje povedi
3. zastar. napoved: njegova poved se je uresničila
SSKJ²
povédanje -a s (ẹ́)
zastar. zgodba, pripoved: brati obširno povedanje o čudaškem zdravniku
SSKJ²
povédati povém dov. (ẹ́)
1. narediti, da kdo kaj izve, se s čim seznani
a) z govorjenjem: povedati ceno, ime, svoje mnenje, novico; povedati komu za pot; odkrito povedati; povedati po angleško / povem ti, če ne boš tega povedal drugim; očetu bomo povedali, da se potepaš; povedali vam bomo, kdaj pridite sporočili vam bomo, obvestili vas bomo; povedal sem vam, da ne grem rekel; tega niste povedali dovolj jasno izrazili / povejte račun, prosim
b) z jezikovnimi sredstvi: v članku je povedal dosti novega / kako je do tega prišlo, pove knjiga / kot smo že zgoraj povedali, proizvodnja narašča
c) s čim sploh: z gibi, očmi komu kaj povedati; gluhonemi je to povedal s prsti / če je slika dobra, pove vse in ne potrebuje besedila / ekspr. ogledalo mu je povedalo, da se je postaral pokazalo; ta kazalec pove, kdaj doseže temperatura kritično točko; te številke povejo, koliko smo zaslužili izražajo, kažejo
// izgovoriti, izreči: bolnik je povedal nekaj besed / prvi stavek je povedal šepetaje
// izraziti, posredovati določeno besedilo: pravljico jim je večkrat povedala; povedati pesem na pamet
2. dati osnovo za kako misel, sklep: bledica na njenem obrazu mu je povedala, da je bolna; nered v sobi jim je povedal, da so bili v njej tatovi; tvoje bele roke so mi povedale, da nisi kmet / markacija, znak pove, kje moraš zaviti
3. v medmetni rabi, v zvezi povem ti, vam izraža
a) trdno prepričanost: službo bo kmalu pustil, povem ti
b) opozorilo, svarilo: povem ti, pazi se, kaj govoriš; da vam povem, z njim se ni šaliti
// poudarja povedano: povem ti, bilo je zelo nevarno; junak je bil, povem vam, da malo takih
// v zvezi česa, kaj ne poveš izraža presenečenje, dvom: kaj ne poveš: da si denar izgubil / on je bil tukaj. Česa ne poveš
● ekspr. to ime mi ne pove nič osebe s tem imenom ne poznam; v zvezi z določeno stvarjo ne vem o osebi s tem imenom nič; ekspr. nos mu je povedal, kaj mora ukreniti začutil je; ekspr. o tem bi se dalo še marsikaj povedati je znanega še marsikaj; o tem vejo ljudje veliko povedati ljudje veliko pripovedujejo o tem; star. ona zna povedati prihodnost, srečo napovedati; ekspr. kaj boste dobrega povedali kakšne novice prinašate; ekspr. povedal ji je nekaj gorkih zelo jo je oštel; ekspr. naj le pride, da mu povem svoje da ga oštejem, mu izrazim nezadovoljstvo; ekspr. bilo je lepo, da se ne da povedati zelo; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. bilo je, kako bi povedal, res malo nerodno kako bi z besedami primerno izrazil; pog. komu kaj nazaj povedati odgovoriti mu, ugovarjati; greh se pove, grešnik pa ne dejanje se razkrije, storilec pa zamolči; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družba
    povédan -a -o
    deležnik od povedati: s tem je vse povedano; ekspr. na kratko (povedano), nisi pripravljen
    // star. omenjen, naveden: srečal sem ga leto dni po povedanih dogodkih; sam.: si razumel povedano
SSKJ²
povédek -dka m (ẹ̑)
jezikosl. stavčni člen, izražen z osebno glagolsko obliko ali z njeno pomočjo: osebek in povedek
SSKJ²
povéden -dna -o prid. (ẹ̄; jezikosl. ẹ̑)
ki v veliki meri pove, izraža določeno vsebino: že njegov priimek je dovolj poveden; iskati najbolj povedno besedo / njegovo izražanje je lepo in povedno vsebinsko polno, bogato; kar je zavestno, je tudi povedno izrazljivo, opisljivo
♦ jezikosl. povedni naklon naklon, ki izraža nevtralen odnos govorečega do glagolskega dejanja, stanja; povedna intonacija intonacija s padajočim tonskim potekom na koncu stavka; pridevnik, samostalnik v povedni rabi v vlogi povedkovega določila
    povédno prisl.:
    izgovoriti stavek povedno, ne vprašalno
SSKJ²
povédka -e ž (ẹ̑)
1. knjiž. pripovedka: zbirati bajke, povedke in pravljice
2. zastar. zgodba, povest: povedka je bila preveč poučna in razvlečena
SSKJ²
povédkov -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na povedek: povedkove značilnosti / povedkov odvisnik odvisni stavek, ki izraža povedkovo določilo nadrednega stavka; povedkov prilastek nesamostojni stavčni člen, ki pojasnjuje samostalniški osebek, predmet in se dá razviti v samostojen stavek z glagolom biti; povedkovo določilo nesamostojni stavčni člen, ki dopolnjuje pomensko nepopolne glagole
SSKJ²
povédkovnik -a m (ẹ̑)
jezikosl. nepregibna beseda, ki s pomožnim glagolom tvori povedek: v stavku Zunaj je mraz, temno sta mraz in temno povedkovnika
SSKJ²
povédnik -a m (ẹ̑)
jezikosl. glagolska oblika za izražanje povednega naklona: uporabiti povednik
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
povédnost -i ž (ẹ̄)
lastnost, značilnost povednega: povednost vzdevka / avtor kaže večji smisel za muzikalnost kot za povednost stavkov vsebinsko polnost, bogatost
SSKJ²
povedríti -ím dov., povédril; povedrèn (ī í)
krajši čas vedriti: povedriti v pastirski koči
SSKJ²
povêlek -lka m (ē)
zastar. ukaz, povelje: izpolniti gospodarjev povelek; oster povelek
SSKJ²
povelíčanec -nca m (ȋ)
rel. kdor je poveličan: slika Kristusa in poveličancev; njen obraz je žarel kakor obraz poveličanca
SSKJ²
povelíčanje -a s (ȋ)
glagolnik od poveličati: poveličanje žrtvujoče se žene v romanu / recitirati v poveličanje junaka / trpljenje in poveličanje
// rel. stanje poveličanega človeka: poteze upodobljenih svetnikov izražajo poveličanje
SSKJ²
povelíčati -am dov. (ȋ)
1. narediti, da kaj dobi velik ugled, veljavo: poveličati delo; njeno ime je poveličal v veliko pesmih; poveličati in ponižati
2. knjiž. poplemenititi, očistiti: trpljenje človeka poveliča
// rel. narediti deležnega božjih lastnosti: Bog bo mučence poveličal
● zastar. poveličati vesti napihniti
    povelíčan -a -o:
    dolgo je strmel v poveličani obraz mrtvega prijatelja; v povesti je poveličana njihova junaška preteklost; sam.: sreča poveličanih
SSKJ²
poveličeválec -lca [poveličevau̯ca tudi poveličevalca] m (ȃ)
kdor poveličuje: poveličevalec materinske ljubezni, zgodovine
SSKJ²
poveličeválen -lna -o prid. (ȃ)
ki poveličuje: poveličevalne besede
SSKJ²
poveličevánje -a s (ȃ)
glagolnik od poveličevati: poveličevanje junaštev, uspehov
SSKJ²
poveličeváti -újem nedov. (á ȗ)
izražati, poudarjati pozitivne lastnosti: poveličevati lepoto narave, telesa; v pesmi, s pesmijo poveličevati; pretirano poveličevati / poveličevati samega sebe
    poveličeván -a -o:
    zelo poveličevane naravne lepote
SSKJ²
poveljáviti -im dov. (á ȃ)
pravn., navadno v zvezi z zakonska zveza narediti veljavno:
SSKJ²
povêlje -a s (ē)
kratek ustni ukaz, zlasti v vojski: slišati je glasna povelja desetarjev / ustaviti se na povelje stoj
♦ voj. dnevno povelje s katerim se organizira vse notranje delo določene vojaške enote za naslednji dan
// ukaz sploh: zaradi novega povelja smo odpluli predčasno; čakati na povelje za odhod; izdati povelje o deportaciji / pokazati povelje listino z ukazom / na povelje, star. po povelju deželnega glavarja so ga zaprli / šalj., kot pritrdilni odgovor na izraženo željo, zahtevo na povelje, draga žena, je rekel; pren. iz možganov se prenesejo povelja po živčnih poteh v druge organe
● zastar. pod polkovnikovim poveljem so odšli proti meji poveljstvom; vstali so kakor na povelje zelo hitro in vsi hkrati
SSKJ²
poveljeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na poveljevanje: poveljevalni jezik / njegov glas je bil preveč poveljevalen
SSKJ²
poveljevánje -a s (ȃ)
glagolnik od poveljevati: biti izšolan za poveljevanje modernim vojaškim enotam / razprave o načinu in jeziku poveljevanja v vojski / izročiti poveljevanje najsposobnejšemu poveljstvo
SSKJ²
poveljeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. opravljati vodilne, voditeljske funkcije v vojaški enoti ali ustrezni ustanovi: poveljevati bataljonu, četi; na desnem krilu je poveljeval novi poročnik / poveljevati trdnjavi
// opravljati vodilne, voditeljske funkcije v kaki enoti, skupini sploh: poveljevati mladinski delovni brigadi; poveljevati gasilski četi / poveljevati vesoljski ladji / ekspr. otrokom iz soseske je poveljeval naš najmlajši jim ukazoval, jih vodil
2. izrekati povelja: komandir je poveljeval glasno in razločno / dov. poročnik je poveljeval: na desno
♦ voj. poveljevati zbor ukazati vojakom, naj se postavijo v zbor
    poveljujóč -a -e:
    dvignil se je iz rova, poveljujoč: juriš; knjiž. zmotili so ga poveljujoči materini klici ukazujoči
    ♦     voj. javil se je pri poveljujočem častniku častniku, ki poveljuje v enoti
SSKJ²
povêljnica -e ž (ȇ)
ženska, ki poveljuje vojaški enoti ali ustrezni ustanovi: vrhovna poveljnica
// ženska, ki poveljuje kaki enoti, skupini sploh: gasilska poveljnica; poveljnica ladje; hitro se je znašla in začela ukrepati kot prava poveljnica
SSKJ²
povêljnik -a m (ȇ)
kdor poveljuje vojaški enoti ali ustrezni ustanovi: poveljnik je pregledal utrdbe; poveljnik bataljona, čete / vrhovni poveljnik oboroženih sil
● ekspr. lahko je biti poveljnik po bitki ukazovati, dajati nasvete potem, ko je stvar že končana
// kdor poveljuje kaki enoti, skupini sploh: taboriščni poveljnik; poveljnik ladje, letala / ekspr. dečki so ga priznavali za svojega poveljnika vodjo, voditelja
SSKJ²
povêljniški -a -o prid. (ȇ)
nanašajoč se na poveljnike ali poveljevanje: imeti poveljniške dolžnosti, pravice
♦ navt. poveljniški most najvišji del krova, od koder se ladja upravlja; voj. poveljniško mesto mesto, prostor, na katerem je poveljstvo pred bojem in po njem
SSKJ²
povêljstven -a -o (ȇ)
pridevnik od poveljstvo: poveljstvena pisarna
SSKJ²
povêljstvo -a s (ȇ)
1. skupina vojaških starešin, ki (lahko) poveljuje vojaški enoti ali skupini enot: poveljstvo je sestavilo poročilo o spopadu; armadno poveljstvo
// sedež te skupine: po dovoljenje je šel na poveljstvo
2. pravica poveljevati vojaški enoti ali skupini enot: prevzeti poveljstvo armade; poveljstvo nad četo je bilo izročeno novemu poročniku / poveljstvo ladje / pod poveljstvom generala
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
povenéti -ím dov. (ẹ́ í)
drug za drugim oveneti: rože so povenele; jesen je prišla, vse je povenelo in usahnilo
SSKJ²
povéniti -em dov. (ẹ́ ẹ̄)
navadno sedanji čas drug za drugim oveneti: te rože hitro povenejo
SSKJ²
povérek -rka m (ẹ̑)
drog za nošenje na rami: prekladala je poverek z ene rame na drugo; natakniti polni vedri na poverek
SSKJ²
poverílen -lna -o prid. (ȋ)
polit., v zvezi poverilna pisma pooblastilne listine, ki jih poslanik ob nastopu službe izroči poglavarju tuje države: poverilna in odpoklicna pisma
SSKJ²
poverílnica -e ž (ȋ)
nav. mn., polit. akreditivna pisma, poverilna pisma: izročiti, prejeti poverilnice
SSKJ²
poverílo -a s (í)
zastar. mandat, pooblastilo: dobil je poverilo in častne pravice ministra / podpisati poverilo
SSKJ²
povériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
narediti, da ima kdo nalogo opraviti, opravljati kaj: organizacijo in izvedbo volitev poveriti komisiji / publ. poklicno svetovanje so poverili strokovnjakom; poveril mu je pomembno nalogo zaupal
    povérjen -a -o:
    poverjena ji je odgovorna funkcija, zadeva; naloga, poverjena kolektivu, ni bila lahka
SSKJ²
povérjati -am nedov. (ẹ́)
delati, da ima kdo nalogo opraviti, opravljati kaj: poverjati izvedbo volitev posebni komisiji / publ. izdelavo programa poverjajo izkušenim ljudem dajejo, izročajo
SSKJ²
povérjenec -nca m (ẹ̑) zastar.
1. poverjenik, zastopnik: bil je poverjenec Kmetijske družbe
2. varovanec: slabo skrbi za svojega poverjenca
SSKJ²
povérjenica -e ž (ẹ̑)
ženska, ki (ljubiteljsko) zbira naročnike, predplačnike: prijave je zbirala poverjenica društva; poverjenica Slovenske matice
SSKJ²
povérjenik -a m (ẹ̑)
1. kdor (ljubiteljsko) zbira naročnike, predplačnike: knjige, revije dobivajo po poverjenikih; poverjenik Slovenske matice; bil je poverjenik za mladinski tisk na šoli / bil je poverjenik partizanov zaupnik
2. med narodnoosvobodilnim bojem član poverjeništva: posvet poverjenikov
// vodja poverjeništva: poverjenik za finance, kmetijstvo in prehrano
SSKJ²
povérjeniški -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na poverjenike: poverjeniški posel / poverjeniška mreža
SSKJ²
povérjeništvo -a s (ẹ̑)
1. (ljubiteljsko) zbiranje naročnikov, predplačnikov: prevzeti poverjeništvo; poverjeništvo za mladinski tisk na šoli / ta založba ima poverjeništvo v vsakem večjem kraju
2. med narodnoosvobodilnim bojem organ Komunistične partije Slovenije ali Osvobodilne fronte za vodenje in usklajevanje dela okrožnih komitejev: član poverjeništva / poverjeništvo za Primorsko, Gorenjsko in Štajersko
// organ državne oblasti za vodenje posameznega področja javne uprave: gospodarsko poverjeništvo; poverjeništvo za kulturo in prosveto
SSKJ²
povès -ésa m (ȅ ẹ́)
zastar. povešenje: poves rame
♦ grad. razdalja, za katero se povesi nosilna konstrukcija zaradi obremenitve; šport. premik dela telesa navzdol
SSKJ²
povések -ska m (ẹ̑)
nav. ekspr. kar je povešeno: odrezati povesek vrvi
SSKJ²
poveselíti se -ím se dov., povesélil se (ī í)
krajši čas veseliti se: pustili so jo, da se je poveselila daril, preden se je začela slovesnost
// pozabavati se: rad se poveseli; poveselila sta se med mladimi ljudmi / prišel se je malo poveselit
SSKJ²
poveseljáčiti -im dov. (á ȃ)
krajši čas veseljačiti: večkrat sta skupaj poveseljačila / malo mora poveseljačiti
SSKJ²
povésiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. premakniti tako, da je usmerjeno nižje, navzdol: povesil je še vročo puškino cev; povesil je sekiro in se oddahnil; nekoliko povesiti / ranjena ptica je povesila krila; povesiti roke / povesiti trepalnice premakniti jih proti licem
// spraviti iz pokončnega položaja v smer proti tlom: žival je povesila rep, uhlje / povesiti glavo spraviti jo iz pokončnega položaja v smer proti prsim / rože so povesile cvete; listi so se povesili
2. poobesiti, pobesiti: pobil in povesil je vse nasprotnike / povesiti okraske
● povesiti oči usmeriti jih navzdol; povesiti pogled pogledati proti tlom; ekspr. večina ljudi je obupala in povesila roke prenehala si prizadevati, delati za kaj
    povésiti se 
    spremeniti navadni, naravni položaj v smeri navzdol, zlasti v enem delu: krilo vrat se je povesilo / čeljusti so se mu povesile
    ●     ekspr. greben se mu je povesil ni mu bilo prav, čutil se je ponižanega; nehal je biti domišljav; ekspr. nos (se mu) je povesil z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet
    povéšen -a -o:
    razmajani in povešeni plotovi; povešen rep; povešeni uhlji; povešene prsi; drevo s povešenimi vejami
    ●     bolečine zaradi povešenega želodca želodca, ki zaradi shujšanosti, manjše napetosti mišic leži nižje kot normalno
SSKJ²
povesláti -ám dov. (á ȃ)
krajši čas veslati: nekoliko smo poveslali / jezen je poveslal naprej odveslal
SSKJ²
povêslo in povéslo -a s (é; ẹ́)
zvit šop bilk, slame za vezanje snopov: delati povesla; položiti na poveslo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
povêsmo in povésmo -a s (é; ẹ́)
v šop zvito očiščeno predivo za ročno predenje: puliti vlakna iz povesma / povesmo prediva
// star., z rodilnikom snop, sveženj: povesmo detelje, trave; nesel je povesmo slame / povezati v povesmo
SSKJ²
povésniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
zastar. povesiti: povesniti sekiro / nekoliko je povesnila glavo
SSKJ²
povést -i ž (ẹ̑)
1. lit. krajše, vsebinsko, izrazno manj zahtevno pripovedno delo, navadno v prozi: napisati, prebrati povest; zgodovinska povest; povest v verzih; povesti in romani / okvirna povest / povest se dogaja v 18. stoletju
2. daljša zgodba z izmišljenimi sestavinami: ded je rad pripovedoval povesti; njegove lovske povesti sem že vse slišal / povedati komu svojo življenjsko povest zgodbo
3. zastar. zgodovina: zanimati se za povest jezika Slovencev
● ekspr. o kupovanju čevljev je povedal celo povest zelo obširno je pripovedoval o njem; ekspr. to je pa dolga povest o tem bi se dalo veliko povedati; ekspr. kaj bi še pravil: stara povest tako se navadno zgodi, tako stvari navadno potekajo
SSKJ²
povésten -tna -o prid. (ẹ̑)
1. knjiž. tak kot pri povesti: to literarno delo ima nekatere povestne značilnosti
2. zastar. pripoveden, epski: povestni in dramski spisi
3. zastar. zgodovinski: on je povestna, resnična oseba / to je povestno dogajanje
SSKJ²
povêsti -vêdem dov., povêdel in povédel povêdla, stil. povèl povêla (é)
1. knjiž. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam gre; popeljati: spoštljivo ga je povedel v hišo; povedel jo je v drugo sobo / sam ga je povedel po stopnicah / povedel jih je v boj
● vznes. povedel jih je zmagi naproti pod njegovim vodstvom so zmagali; knjiž. povsod so šli za njim, kamorkoli jih je povedel v vsem so ga podpirali
2. publ. priti pri tekmovanju na prvo mesto, pred druge: na ovinku je povedel najmlajši kolesar
// doseči prednost v igri: v začetku je povedlo domače moštvo / povesti z ena proti nič
SSKJ²
povéstica -e ž (ẹ̑)
ekspr. manjšalnica od povest: te povestice so izšle tudi v knjigi / pripovedovati otrokom povestice
● ekspr. take povestice pripoveduj komu drugemu tega, kar pripoveduješ, ne verjamem
SSKJ²
povéstnica -e ž (ẹ̑) zastar.
1. zgodovina: zanima ga slovanska povestnica / on je živa povestnica domačega kraja
2. zgodovinski kraj, prizorišče: obiskal je povestnico znane bitke
SSKJ²
povéstničar -ja m (ẹ̑)
1. knjiž. kdor piše povesti: iz povestničarja se je razvil v romanopisca / Bela krajina je dobila z njim svojega povestničarja in pravljičarja
2. zastar. zgodovinar, zgodovinopisec: več povestničarjev omenja ta upor
SSKJ²
povéšanje -a s (ẹ́)
glagolnik od povešati: povešanje glave / povešanje vrat
SSKJ²
povéšati -am nedov. (ẹ́)
premikati tako, da je usmerjeno nižje, navzdol: naravnaval in povešal je puško / dvigati in povešati roke / rože so druga za drugo povešale cvete
// imeti kaj povešeno: bolna žival poveša rep / rože venejo in povešajo cvete; vrbe povešajo veje do tal
● zadnje čase poveša glavo s povešeno glavo izraža žalost, potrtost; povešati oči imeti usmerjene navzdol; povešati pogled gledati proti tlom
    povéšati se 
    spreminjati navadni, naravni položaj v smeri navzdol, zlasti v enem delu: streha kozolca se počasi poveša / spodnja ustnica se mu čedalje bolj poveša
SSKJ²
povešávka -e ž (ȃ)
vrtn. rastlina, katere veje, mladike se pri rasti usmerjajo navzdol: gojiti povešavke
SSKJ²
povéšenje -a s (ẹ̑)
glagolnik od povesiti: povešenje ramen, rok
SSKJ²
povéšenost -i ž (ẹ̑)
lastnost, značilnost povešenega: povešenost vej / povešenost ramen
SSKJ²
povétrje -a s (ẹ̑)
zastar. veter, sapa: nad morjem je zavelo povetrje
SSKJ²
povèv -éva m (ȅ ẹ́)
zastar. pihljaj: povev vetra / hladen povev veter
SSKJ²
povévati -am nedov. (ẹ́)
knjiž. pihljati: veter ni nehal povevati
SSKJ²
povèz1 -éza m (ȅ ẹ́)
1. sveženj: nosil je težek povez; povez palic / dati v povez
2. povoj, obveza: vzela je čist povez
SSKJ²
povèz2 -éza in pôvez -a m (ȅ ẹ́; ó)
nar. prekmursko pokrov za zapiranje kurišča kmečke peči: odmakniti povez
SSKJ²
povéza -e ž (ẹ̑)
1. povoj, obveza: moral si je menjati povezo
2. knjiž. povezava: skrbeti za povezo z zaledjem
SSKJ²
povézanost -i ž (ẹ́)
lastnost, značilnost povezanega: povezanost prostorov / treba je ohraniti gospodarsko povezanost dežele; slaba prometna povezanost / funkcionalna povezanost misli in besede / povezanost ljudstva z vodstvom; utrjevati povezanost šole z življenjem
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
povézati in povezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́)
1. z vezanjem dati skupaj, združiti: povezati lase; povezati pisma s trakom; povezati smuči z jermeni / povezati sestavne dele ostrešja / pšenico je treba povezati v snope / povezati šopek z vezanjem narediti
// narediti, da je kaj
a) skupaj, združeno: povezati prostore; skušali so povezati ulice starega dela mesta / povezati bregova s pontonskim mostom; telefonsko povezati mestne četrti / s težavo je povezal nekaj misli; smiselno povezati trditve; pren. čustveno, notranje povezati
b) z orodnikom v kaki zvezi, odvisnosti: povezati mesto z okolico / povezati znanost s prakso
// narediti, da so elektronske naprave združene za izmenjevanje informacij: povezati računalnik, televizijo z internetom; povezati fotoaparat z računalnikom prek vmesnika USB
2. nav. ekspr. narediti, da kdo sodeluje s kom, zlasti na političnem področju: takoj so ga povezali s člani vladajoče stranke; že pred vojno sem se povezal z njim / takoj sem se povezal
3. namestiti obvezo; obvezati: povezati glavo, roko / povezati ponesrečenca
● ekspr. če ti ni všeč, poveži culo pojdi, odidi; pog. ne more povezati konca s koncem ne more se redno preživljati
    povézan -a -o:
    z njim sem bil dolgo povezan; povezan z internetom; povezana roka; bila je vsa povezana in krvava; skupine niso bile vojaško povezane; vretenca so gibljivo povezana
SSKJ²
povezáva -e ž (ȃ)
1. dejstvo, da je kaj povezano: dobra cestna povezava med kraji; železniška povezava / utrjevati povezavo med industrijo in kmetijstvom / povezava mesta z zaledjem / izgubiti povezavo z množicami
// dejstvo, da so povezane elektronske naprave za izmenjevanje informacij: kabel, priključek za povezavo računalnika s televizorjem; kartica, oprema za brezžično povezavo / omrežne povezave; kabelska, optična širokopasovna povezava
2. element računalniškega dokumenta, ki omogoča premik v drug dokument ali na drugo mesto v istem dokumentu: povezava na drugo spletno stran, zbirko podatkov; klik na povezavo v sporočilu / spletne povezave; uporabne povezave
SSKJ²
povézek -zka m (ẹ̑)
star. sveženj, zvitek: povezek dračja, palic; v roki je držala povezek pisem
SSKJ²
povézen -zna -o prid. (ẹ̑)
ki je za povezovanje: širok povezni trak; povezna vrv, žica
SSKJ²
povezílnica -e ž (ȋ)
agr. vrv, s katero se povezuje s senom, žitom naložen voz: prinesel je dolgo povezilnico
SSKJ²
povézje -a s (ẹ̑)
teh. kar kaj povezuje, veže: močno, trdno povezje; povezje zaboja
♦ grad. strešno povezje nosilni del strešne konstrukcije, sestavljen najmanj iz poveznika, dveh opornikov in sohe
SSKJ²
povézka -e ž (ẹ̑)
knjiž. vprega (polarnih) psov: povezka psov / izpustiti psa s povezke
SSKJ²
povezljív -a -o prid. (ī í)
ki se da povezati z drugim, lahko deluje skladno z drugim: povezljiv trak / povezljivi gospodinjski aparati; omrežno povezljiv faks, računalnik, tiskalnik; dlančnik je povezljiv z mobilnim telefonom
SSKJ²
povezljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost povezljivega: izboljšati, omogočati, zagotavljati povezljivost; skrbeti za povezljivost med pristanišči in železniškimi omrežji / brezžična omrežna povezljivost; združljivost in povezljivost naprav, programov; težave z povezljivostjo / mednarodna povezljivost posameznih državnih vojsk
SSKJ²
povéznica -e ž (ẹ̑)
agr. vrv, s katero se povezuje s senom, žitom naložen voz: zategniti poveznico
SSKJ²
povéznik1 -a m (ẹ̑)
posoda v obliki zvona, s katero se kaj pokrije: dati rastlino pod poveznik; mrežast, steklen poveznik
SSKJ²
povéznik2 -a m (ẹ̑)
grad. spodnji, vodoravni tram povezja: poveznik in opornik
SSKJ²
povézniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
dati, položiti tako, da je odprta stran česa votlega spodaj: povezniti kozarec na mizo; povezniti lonec, škaf; sod se povezne z veho navzdol / ekspr. poveznil mu je klobuk na glavo pokril ga je s klobukom; pren., ekspr. nad mesto se je poveznil zvon sopare
// dati, položiti čez kaj: na odprtino povezniti kamnito ploščo
    povézniti se ekspr.
    nagniti se, povesiti se: voz se je poveznil na eno stran / streha se je že poveznila
    povéznjen -a -o:
    globoko na oči poveznjen klobuk; poveznjena posoda
SSKJ²
povezoválec -lca [povezovau̯ca tudi povezovalca] m (ȃ)
kdor povezuje: na prireditvi je nastopil kot povezovalec programa / odbori Osvobodilne fronte so bili povezovalci prebivalstva
SSKJ²
povezoválen -lna -o prid. (ȃ)
ki povezuje: energetski povezovalni sistem / krepiti povezovalna prizadevanja v stranki; društva imajo narodnostno povezovalno vlogo
SSKJ²
povezoválka -e [povezovau̯ka tudi povezovalka] ž (ȃ)
ženska, ki povezuje: organizatorica in povezovalka vse društvene dejavnosti / povezovalka prireditve, programa, večera
SSKJ²
povezoválnik -a m (ȃ) rač.
računalniški program, ki povezuje enega ali več modulov, objektov v strojnem jeziku v izvedljiv računalniški program: programe lahko poganjamo iz osrednjega povezovalnika; podatkovni povezovalnik; novejša, starejša različica povezovalnika
SSKJ²
povezovánje -a s (ȃ)
glagolnik od povezovati: povezovanje žita v snope / gospodarsko povezovanje; povezovanje držav in narodov / utrjevati povezovanje pouka s prakso
SSKJ²
povezováti -újem nedov. (á ȗ)
1. z vezanjem dajati skupaj, združevati: povezovati lase; povezovati listine s trakom / povezovati žito v snope / povezovati šopek z vezanjem delati
// delati, da je kaj
a) skupaj, združeno: naselje povezuje cestno omrežje; predsoba povezuje vse stanovanjske prostore; državi se povezujeta s predorom / povezovali so ulice starega dela mesta / časovno povezovati dogodke; pren. čustveno, notranje povezovati
b) z orodnikom v kaki zvezi, odvisnosti: povezovati mesto z okolico / povezovati pouk s prakso
// delati, da so elektronske naprave združene za izmenjevanje informacij: povezovati računalnik, televizijo z internetom; povezovati fotoaparat z računalnikom prek vmesnika USB
2. nav. ekspr. delati, da kdo sodeluje s kom, zlasti na političnem področju: povezovati krajane s člani stranke; z menoj se je povezoval že pred vojno
    povezujóč -a -e:
    povezujoči gibi rok
SSKJ²
povídeti se -im se dov. (í ȋ)
nar. priljubiti se: On se ji je povidel in zdaj bi rada imela njega (M. Kranjec)
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
povihrávati -am nedov. (ȃ)
v presledkih vihrati: zastave so povihravale
SSKJ²
povijálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na povijanje: povijalni pripomočki / povijalni pas podolgovat kos mehke tkanine s trakci, s katerim se dojenčku pritrdi plenica, plenice; povijalne hlačke hlačkam podoben pripomoček za pritrjevanje plenic, navadno iz nepremočljivega materiala
SSKJ²
povíjanje -a s (í)
glagolnik od povijati: povijanje roke / povijanje otroka / široko povijanje pri katerem se razkoračene dojenčkove noge od kolkov do kolen obložijo z več na tri dele zloženimi plenicami
SSKJ²
povíjati -am nedov. (í)
1. delati, da pride podolgovat kos tkanine večkrat okrog česa: povijati roko / povijati rane obvezovati / nogo povija zaradi krčnih žil
// dajati dojenčku plenice okrog spodnjega dela telesa in jih pritrjevati: povijati otroka
2. star. povezovati, vezati: povijati listine s trakom / rože je povijala v šopke
SSKJ²
povíren -rna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na povirje: povirne vode / povirno območje
SSKJ²
povírje -a s (ȋ)
geogr. zgornji del porečja: povirje Save in Soče je v Julijskih Alpah
SSKJ²
povíšanec -nca m (ȋ)
knjiž. kdor je povišan: povišanci so se hoteli čim prej uveljaviti
SSKJ²
povíšanje -a s (ȋ)
glagolnik od povišati: povišanje nasipa / povišanje plač / povišanje temperature / ni dočakal povišanja v polkovnika
SSKJ²
povíšati -am dov. (ȋ)
1. narediti kaj višje: povišati jez, nasip, ograjo pri mostu / povišati glas
2. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: povišati cene, davke; plačo so mu povišali; povišati proizvodnjo / razburjenje mu je povišalo krvni pritisk; temperatura se mu je spet povišala
// povzdigniti: povišati koga v plemiča / pisatelja je kritik zelo povišal
3. narediti, da preide kdo z nižjega službenega mesta na višje: so ga že povišali; povišati v samostojnega referenta / kmalu so ga povišali za desetarja / diplomatsko predstavništvo so povišali v veleposlaništvo
● ekspr. hotel se je povišati nad druge doseči pomembnejši položaj od drugih
♦ šport. povišati vodstvo povečati razliko med rezultatom dveh moštev; povečati razdaljo pri teku, kolesarjenju
    povíšan -a -o:
    spregovoril je s povišanim glasom; ima povišan krvni pritisk; povišana temperatura
SSKJ²
povíšek -ška m (ȋ)
vsota denarja, za katero se kaj poviša: povišek osebnega dohodka je bil kar precejšen; povišek stanarine / odobrili so povišek za težja delovna mesta
SSKJ²
poviševánje -a s (ȃ)
glagolnik od poviševati: poviševanje nasipa / poviševanje osebnih dohodkov / željen je bil časti in poviševanja
SSKJ²
poviševáti -újem nedov. (á ȗ)
1. delati kaj višje: poviševati nasip / na temenu zviti lasje so ji glavo zelo poviševali / poviševati glas
2. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: poviševati cene, davke, plačo, stroške; poviševati število učnih ur / lepo vreme je lepoto pokrajine še poviševalo
// povzdigovati: poviševali so ga nad vse pesnike / dogodek so preveč poviševali / poviševati koga do nebes
● preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost
    poviševáti se ekspr.
    bahati se, postavljati se: rad se povišuje pred njim; celo povišuje se s tem dejanjem
SSKJ²
povíšica -e ž (ȋ)
publ. povišek: povišica plače
SSKJ²
povíškati -am dov. (ȋ)
nar. popestovati: vsaj včasih naj ga [otroka] poviškajo (C. Kosmač)
SSKJ²
povišnjéti -ím dov. (ẹ́ í)
knjiž. postati vijoličasto moder: nohti so mu povišnjeli
SSKJ²
povítek -tka m (ȋ)
knjiž. kos tkanine, ki se ovije okrog telesa ali dela telesa v zdravilne namene; ovitek: bolniku dajati povitke okrog pasu
● star. speči jabolčni povitek jabolčni zavitek
SSKJ²
povíteziti -im dov. (ȋ)
v fevdalizmu narediti za viteza: kralj mu je obljubil, da ga povitezi
SSKJ²
povíti -víjem dov. (í)
1. narediti, da pride podolgovat kos tkanine večkrat okrog česa: poviti glavo in roki / poviti rano obvezati / povili so jo v rjuho zavili
// dati dojenčku plenice okrog spodnjega dela telesa in jih pritrditi: poviti otroka
2. star. povezati, zvezati: povije svoje blago in odide; poviti jadro / rože poviti v šopek / pesmi bi povil v venec in ji ga dal
● star. povila mu je deklico, dvojčka rodila
    povít -a -o:
    ima povito roko; lase je imela spletene v kito in povite na glavi
SSKJ²
povítica -e ž (ȋ)
nar. potica: speči povitico / makova, orehova povitica
SSKJ²
povlačíti in povláčiti -im dov. (ī á)
nar. vzhodno pobranati: povlačiti njivo; zorati in povlačiti
♦ gozd. povlačiti drva iz gozda z vlačenjem spraviti
    povláčen -a -o:
    povlačena njiva
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
povlák tudi pôvlak -a m (ȃ; ó)
star. prevleka: trami so prekriti s sajastim povlakom; bel povlak na listih
SSKJ²
povléči -vléčem dov., povléci povlécite in povlecíte; povlékel povlékla; povléčen (ẹ́)
1. krajši čas vleči: povleči za vrv / povleči za zvonec / povlekel ga je za rokav
2. z vlečenjem, potegom spraviti
a) bližje k sebi: povleči vrv gor; povleči koga s seboj / povlekel ga je bližje
b) iz česa, s česa: povleči nit iz tkanine / iz nahrbtnika je povlekel čutaro vzel
c) na drugo mesto, v drug položaj: povleči klop v senco / povleči krilo čez kolena; ekspr. v naglici je povlekel nase obleko se hitro oblekel
3. premakniti kaj po površini: povleči s čopičem po zidu; povleči s palico po pesku / v zadregi je povlekla z roko po naslanjaču / povleči z glavnikom skozi lase
4. s črtanjem narediti: povleči črto
5. navadno z močnim vdihom zajeti in spraviti vase: povleči dim iz cigarete / močno povleči cigaro / pog. povleči požirek vina izpiti
6. ekspr., navadno v zvezi z v spraviti koga, navadno brez njegove vednosti, privolitve, v položaj, stanje, v katerem je osebek: povlekli so ga v svojo družbo; s težavo so ga povlekli v akcijo / povleči državo v vojno
7. pog. odložiti, preložiti: selitev je povlekel še za en mesec / ne bo še šel v pokoj, bo še malo povlekel
8. nar. pobranati: zorati in povleči njivo
9. ekspr. zapihati, potegniti: nenadoma je povlekla močna burja
● ekspr. od časa do časa je povlekel dreto zasmrčal; pog., ekspr. povlekel je (ta) kratko stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; ekspr. povleči koga za nos prevarati, ukaniti; ekspr. treba ga bo povleči za ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj; kaznovati ga sploh
    povléči se pog.
    umakniti se: čete so se povlekle v ozadje / namesto da bi mu pomagal, se je povlekel nazaj
    ●     star. deževje se je povleklo v pozno jesen deževalo je do pozne jeseni
SSKJ²
povnánjati -am nedov. (á)
knjiž. delati, da postane kaj zunanje, vnanje: povnanjati moralno vsebino / dejavnost človeka povnanja
    povnánjati se 
    postajati plitev, usmerjen v zunanji svet: današnji človek se povnanja in izgublja v stvareh
SSKJ²
povnánjenje -a s (ȃ)
glagolnik od povnanjiti: povnanjenje absolutne ideje / povnanjenje človeka
SSKJ²
povnánjiti -im dov. (ā ȃ)
knjiž. narediti, da postane kaj zunanje, vnanje: povnanjiti svoje ustvarjalne zmožnosti / povnanjiti medčloveške odnose
    povnánjiti se 
    postati plitev, usmerjen v zunanji svet: v zadnjih letih se je zelo povnanjil
    povnánjen -a -o:
    povnanjena absolutna ideja; za to je njegova narava preveč povnanjena
SSKJ²
povòd -óda m (ȍ ọ́)
kar ima za posledico kako dogajanje, delovanje: ugotoviti povod za prepir; povod za uvedbo kazenskega postopka / dati povod za razburjenje / brez povoda je užaljen brez vzroka
SSKJ²
povódec tudi povôdec -dca m (ọ̑; ó)
vrv ali jermen, ki se da živali okoli vratu, da se lahko vodi: nategniti, popustiti povodec; na povodcu je držal, vodil velikega volčjaka / prijeti konja za povodec
● ekspr. moža ima vedno na povodcu delati, ravnati mora tako, kot ona želi, hoče
♦ navt. povodec sohe vrv, s katero se premika soha
SSKJ²
povôden -dna -o prid. (ó)
ki je, se nahaja na vodi ali ob vodi: različne povodne trave / povodne živali
♦ etn. povodni mož po ljudskem verovanju moškemu podobno bitje, ki prebiva v vodi; zool. povodni konj v vodi živeči sesalec z vretenastim trupom in zelo velikim gobcem, Hippopotamus amphibius; povodni kos ptica pevka, ki se potaplja in gnezdi v bližini vode, Cinclus cinclus; povodna bolha droben rakec, ki živi v stoječih vodah, Daphnia pulex
SSKJ²
povódenj -dnji ž (ọ̑)
1. razlitje, razširjenje velike količine vode po kaki površini: nastopila, prišla je povodenj; suše in povodnji jim uničujejo pridelke; katastrofalna, velika povodenj; pomladanske povodnji
// voda ob takem razlitju, razširjenju: povodenj je odnesla, odtrgala most; povodenj se širi, uplahne; kakor povodenj so preplavili vasi / samo dimniki so se videli iz povodnji; pren., ekspr. počutil se je kot kapljica v brezimni človeški povodnji
2. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: povodenj besed, vprašanj; povodenj pisem, spominov
SSKJ²
povódenjski -a -o [povodənjski] prid. (ọ̑)
nanašajoč se na povodenj: povodenjska katastrofa / povodenjski most
SSKJ²
povodíti -ím dov., povódil (ī í)
nar. vzhodno prekaditi: povoditi meso
    povojèn -êna -o:
    povojene klobase; slanina še ni povojena
SSKJ²
povódje -a s (ọ̑)
geogr. ozemlje, s katerega odteka voda v isto morje, jezero, reko: črnomorsko povodje; povodje Bohinjskega jezera, Ljubljanice
SSKJ²
povódkinja in povôdkinja -e ž (ọ̑; ȏ)
knjiž., rabi se samostojno ali kot prilastek vila, ki živi v vodi: v pravljici nastopajo vile povodkinje in povodni mož
SSKJ²
povódnja -e ž (ọ̑)
zastar. povodenj: tisto leto je bila velika povodnja
SSKJ²
povodnják -a m (á)
1. nav. mn., zool. hrošči, prilagojeni življenju v vodi, Dytiscidae: loviti povodnjake
2. povodni mož: bradat povodnjak
SSKJ²
povódom predl. (ọ̄)
zastar., z rodilnikom ob: povodom odkritja spomenika so priredili veselico
SSKJ²
povóhati -am dov. (ọ̑)
krajši čas vohati: pes ga je povohal in tekel dalje / povohala je meso, če je sveže
● nizko matilda ga je povohala komaj je ušel smrti; pes povoha pog., ekspr. ko je obubožal, ga še pes ni povohal se nihče ni zmenil zanj, mu pomagal; ekspr. takih knjig pri nas še pes ne povoha nihče ne bere, kupuje; pog., ekspr. nisi vreden, da te pes povoha slab, ničvreden si; nekoristen, nesposoben si; ekspr. dijak knjige še povohal ni se ni učil, bral; pog., ekspr. pijače še povohal ni sploh ni pil; ekspr. smodnika do zdaj še nismo povohali se še nismo bojevali; pog., ekspr. šole še nikoli ni povohal odznotraj nikoli ni hodil v šolo
SSKJ²
povohljáti -ám dov. (á ȃ)
krajši čas vohljati: pes ga je povohljal in se umaknil / povohljati po zraku
SSKJ²
povòj -ôja m (ȍ ó)
1. podolgovat kos tkanine za zavarovanje rane, poškodovanega dela telesa: dati, oviti povoj okrog komolca; prevezati koleno s povojem / elastični povoj
♦ med. mavčni povoj z mavcem posut povoj, ki se uporablja za imobilizacijo telesnih delov
// nekdaj podolgovat širši kos tkanine, navadno platnen, za povijanje dojenčka: plenice in povoji
2. ekspr., v zvezi biti v povojih biti na začetni razvojni stopnji: filozofija je bila takrat še v povojih; stvar je v povojih
● ekspr. sestra je bila takrat še v povojih dojenček, zelo majhna; ekspr. saj je komaj zlezel iz povojev postal odrasel, samostojen
SSKJ²
povójček in povôjček -čka m (ọ̑; ȏ)
manjšalnica od povoj: oviti prst s povojčkom / ekspr. pleničke in povojčki
● ekspr. mati misli, da smo še vedno v povojčkih da še nismo odrasli, samostojni
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
povójec -jca m (ọ̑)
zastar. povoj: s seboj je vzela plenice in povojce
SSKJ²
povôjen -jna -o prid. (ō)
nanašajoč se na čas po vojni: povojni mednarodni odnosi; prva povojna leta / medvojno in povojno družbeno dogajanje
// nanašajoč se na čas po drugi svetovni vojni: povojna dramatika; povojna obnova
SSKJ²
povolílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na čas po volitvah: povolilno obdobje; povolilno sodelovanje / povolilna koalicija / povolilna evforija zmagovitih strank se je že nekoliko umirila
SSKJ²
povóljen -jna -o prid., povóljnejši (ọ́ ọ̄)
knjiž. dober, zadovoljiv: povoljen uspeh; napravil je nanj povoljen vtis / povoljne ocene / dati povoljen odgovor pozitiven, pritrdilen
● zastar. novi oskrbnik je bil ljudem povoljen jim je ugajal, so bili z njim zadovoljni
    povóljno prisl.:
    zadeva je povoljno rešena
SSKJ²
povolkodláčiti se -im se [povou̯kodlačiti se] dov. (á ȃ)
mitol. postati volkodlak: mrtvi se je povolkodlačil
SSKJ²
povónjati -am dov. (ọ̑)
knjiž. poduhati, povohati: povonjati jed, vrtnico / povonjati po zraku
SSKJ²
povórka -e ž (ọ̑)
nar. sprevod, parada: udeležiti se povorke; dolga, velika povorka; povorka delavcev, dijakov / iti v povorki / povorka motornih vozil
SSKJ²
povóskati -am dov. (ọ̑)
premazati z voskom: povoskati nit, papir
SSKJ²
povoščíti in povóščiti -im dov. (ī ọ́)
povoskati: povoščiti nit, papir; povoščiti sir
    povóščen -a -o tudi povoščèn -êna -o:
    povoščen papir; sveži sadeži so bili kakor povoščeni
SSKJ²
povozíti -vózim dov. (ī ọ́)
1. zapeljati čez koga in ga poškodovati: povozil ga je avtomobil; na železniškem prehodu je otroka povozil vlak; skoraj bi ga bil povozil / do smrti povoziti / povoziti mačko, psa; brezoseb. pravijo, da ga je povozilo
// pog. namerno ali nenamerno zamenjati besedilo, datoteko z drugim besedilom, drugo datoteko: povoziti obstoječe datoteke
2. ekspr. premagati, prizadeti: kdor se ne bori, ga hitro povozijo; kljub nesrečam se ni dal povoziti
● ekspr. njega je povozil čas ni se znašel v danih razmerah, okoliščinah, stvarnosti; ekspr. ti trije dnevi so ga povozili zelo izčrpali, utrudili; naši nogometaši so nasprotnike povozili premagali; ekspr. življenje jo je povozilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; vulg. veliko žensk je povozil spolno občeval z njimi
    povóžen -a -o:
    na cesti je ležal povožen zajec; ko je članek prebral, je bil čisto povožen; povožena eksistenca
SSKJ²
povóženec -nca m (ọ́) nav. ekspr.
1. kdor je (bil) povožen: povoženca so odpeljali v bolnišnico
2. premagan, prizadet človek: njegov dramski junak je povoženec
SSKJ²
povóženje -a s (ọ́)
glagolnik od povoziti: ima poškodbe od povoženja
SSKJ²
povóženka -e ž (ọ́)
nav. ekspr. ženska, ki je (bila) povožena: povoženko so potegnili izpod tramvaja
SSKJ²
povprášati tudi povprašáti -am dov., tudi povprášala (á á á)
z vprašanjem, vprašanji
a) poskusiti izvedeti, ugotoviti: v mestu je povprašal za službo; kadar boš hodil po teh krajih, povprašaj po njem; povprašati po novicah / pri odhodu ga je povprašala, kdaj spet pride vprašala
b) izraziti zanimanje za koga: povprašal je po tebi / noben snubec ni povprašal zanjo
SSKJ²
povpraševálec -lca [pou̯praševau̯ca tudi pou̯praševalca] m (ȃ)
kdor povprašuje: odgovoriti na vprašanja povpraševalca / upoštevati potrebe povpraševalcev
SSKJ²
povpraševánje -a s (ȃ)
glagolnik od povpraševati:
a) po dolgem povpraševanju sem izvedel, kje živi / njeno lahkomiselno povpraševanje ga je razjezilo
b) povpraševanje po tem blagu je prenehalo, raste, upada; po teh izdelkih je veliko povpraševanje
♦ ekon. povpraševanje količina blaga, ki so jo kupci pripravljeni kupiti na določenem trgu pri določeni ceni; zakon ponudbe in povpraševanja pravilo, kako se cena oblikuje pod vplivom ponudbe in povpraševanja
SSKJ²
povpraševáti -újem nedov. (á ȗ)
1. z vprašanjem, vprašanji
a) poskušati izvedeti, ugotoviti: v vasi je nekdo povpraševal po tem človeku / ni ga povpraševal, kaj je doživel v mestu
b) izražati zanimanje za koga: kadar sem jo srečal, je povpraševala po tebi
2. izražati pripravljenost kupiti kaj: ljudje zelo povprašujejo po pomarančah
SSKJ²
povpréček -čka m (ẹ̑)
srednja vrednost dveh ali več istovrstnih količin: temperaturni povprečki; navedeni odstotki so povprečki dveh let / na skakalni turneji je imel najboljši povpreček
SSKJ²
povpréčen -čna -o prid. (ẹ̑)
1. ki izraža srednjo vrednost dveh ali več istovrstnih količin: izračunati povprečni pospešek; povprečna hitrost, razdalja, višina; povprečna dnevna temperatura / povprečni dohodek na prebivalca; povprečni stroški / povprečna življenjska doba, starost
♦ šol. povprečna ocena ocena, izračunana iz več ocen v enem predmetu
2. ki ne presega večine istovrstnega
a) glede na stopnjo, količino: povprečna teža otroka; povprečno število učencev / za delo dobiva povprečen honorar; obisk gledališča je bil v tem letu povprečen; ima povprečno stanovanje / povprečna nadarjenost, sposobnost
b) glede na lastnost, kakovost: povprečen človek; povprečen pisatelj, učenec / povprečno literarno delo / njeno življenje je precej povprečno
3. zastar. prečen, počezen: skril se je v povprečno ulico; povprečno bruno
    povpréčno prisl.:
    odrasle živali tehtajo povprečno dvesto kilogramov; je povprečno nadarjen
    ♦     psih. povprečno inteligenten človek človek z inteligenčnim kvocientom med 90 in 110
SSKJ²
povpréčje -a s (ẹ̑)
1. srednja vrednost dveh ali več istovrstnih količin: izračunati povprečje; letno, mesečno povprečje; svetovno povprečje rojstev; povprečje osebnih dohodkov
2. mera, stopnja, značilna za večino istovrstnega: presegati povprečje; dvigniti proizvodnjo nad povprečje; kakovost teh izdelkov je padla pod povprečje / v povprečju se je to zelo podražilo
3. nav. ekspr. stanje, za katero je značilno, da kaj po kakovosti, lastnostih ne presega večine istovrstnega: dvigniti literaturo iz povprečja; svoje junake je avtor potisnil v povprečje; izgubil se je v povprečju; malomeščansko povprečje / ceneni okus povprečja kulturno malo zahtevne večine ljudi
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
povpréčnež -a m (ẹ̑)
ekspr. povprečen človek: v njih vidi same povprečneže; preganjati mojstre in poveličevati povprečneže
SSKJ²
povpréčnica -e ž (ẹ̑)
1. ekspr. povprečna ženska: noče biti navadna povprečnica
2. knjiž. bližnjica: iti po povprečnici
SSKJ²
povpréčnik -a m (ẹ̑)
knjiž. povprečen človek: bili so sami povprečniki
SSKJ²
povprečnína -e ž (ī)
znesek, ki se določi kot približna vrednost za plačilo česa: odmera povprečnine
SSKJ²
povpréčništvo -a s (ẹ̑) ekspr.
1. stanje, lastnost povprečnega (človeka): dovolj so imeli njegovega povprečništva
2. povprečno ravnanje ali dejanje: ves čas se upira povprečništvu; potrošniško povprečništvo; spodbujanje odličnosti, ne povprečništva; povzpetništvo in povprečništvo / sindrom povprečništva
SSKJ²
povprečnják -a m (á)
knjiž. povprečen človek: je navaden povprečnjak in slabič
SSKJ²
povpréčnost -i ž (ẹ̑)
lastnost, stanje povprečnega: povprečnost literarnih prispevkov / to ga dviga iz povprečnosti, nad povprečnost
SSKJ²
povprék prisl. (ẹ̑)
1. vzporedno s krajšo stranjo, osjo
a) predmeta, ki določa, predstavlja tak položaj: povprek čez pot napeta vrv / pretrgati list po dolgem in povprek / ekspr. šel je kar povprek čez polje po najkrajši poti
b) predmeta, ki pride v tak položaj: tram leži povprek; flavta se drži povprek k ustnicam
// vsevprek, vsekrižem: zabavlja kar povprek
● ekspr. obtoževala je sosede, vse povprek po vasi brez razlike, brez izjeme
2. knjiž. povprečno: založba izda povprek po pet knjig na leto / pri nas se na povprek premalo hranimo z ribami nasploh; prim. vsepovprek
SSKJ²
povračáj -a m (ȃ)
vet. količina hrane, ki se pri prežvekovanju vrne iz vampa in kapice v usta: število povračajev pri govedu je različno
SSKJ²
povráčanje -a s (ā)
glagolnik od povračati: povračanje stroškov / povračanje dobrega z dobrim, hudega s hudim / tipična znaka za to bolezen sta visoka vročina in povračanje / povračanje spominov na mladost
♦ vet. vračanje hrane iz vampa in kapice v usta pri prežvekovanju; rejekcija
SSKJ²
povráčati -am nedov. (ā ȃ)
1. delati, dajati komu kaj kot nadomestilo, odškodnino: povračati stroške, škodo / knjiž. povračati dolgove plačevati
// delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug: povračati pomoč / dobroto mu povrača s hudim
2. knjiž. izmetavati iz želodca; bruhati: začutil je, da bo povračal; nič ji ni bolje, še vedno povrača
    povráčati se 
    1. v presledkih se pojavljati, ponavljati se: bolezen se rada povrača / misel nanjo se mu pogosto povrača
    2. knjiž. vračati se: rad se povrača domov / upanje se ji povrača
    3. knjiž. nanašati se: kritika se povrača nanj; avtorjeva pripoved se povrača na mladostno doživetje
    ♦     jezikosl. povratni zaimek se povrača na osebek istega stavka
    povračajóč -a -e:
    povračajoč dobro s hudim; povračajoče se misli; povračajoča se vprašanja
SSKJ²
povračeválen -lna -o prid. (ȃ)
zastar. povračilen: povračevalni napad
SSKJ²
povračeváti -újem nedov. (á ȗ)
povračati: povračevati škodo / knjiž. povračevati dolgove plačevati / dobroto povračuje s hudim / nehote se mu povračuje misel na nekdanje dni
SSKJ²
povračílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na povračilo: povračilni rok / povračilni zahtevki, zneski / povračilni napad, obisk / prepoved uvoza je nov gospodarski povračilni ukrep proti tej državi / povračilna tekma
SSKJ²
povračílo -a s (í)
1. kar se naredi, da komu kot nadomestilo, odškodnina: dati, terjati povračilo škode; povračilo izdatkov, potnih stroškov; ima pravico do povračila / odlašati s povračilom; določiti način povračila
// znesek, ki se da, dobi za kaj drugega, pričakovanega: izplačati, odobriti povračilo za vožnjo / denarno povračilo
♦ pravn. povračilo za osebni dohodek nadomestilo za osebni dohodek; povračilo za ločeno življenje nadomestilo za ločeno življenje
2. kar se naredi zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: dobiti povračilo za pomoč; povračilo za ljubezen, skrb, trud / zagrozili so, da bodo za povračilo pobili dvajset talcev
● knjiž. prisegel mu je povračilo maščevanje
SSKJ²
povračljív -a -o prid. (ī í)
ki se da povrniti: povračljiva izguba, škoda
♦ teh. povračljiv proces proces, ki se lahko povrne v prvotno stanje
SSKJ²
povràt in povrát -áta m (ȁ á; ȃ)
zastar. vrnitev: prepovedali so jim povrat v domovino / povrat barbarstva
SSKJ²
povrátek -tka m (ȃ)
knjiž. vrnitev: želeli so mu srečen povratek; ob povratku so ga slavnostno pozdravili; povratek izseljencev / povratek je bil zelo naporen pot nazaj / povratek k antični umetnosti
SSKJ²
povráten -tna -o prid. (ȃ; drugi pomen ā)
1. ki izraža gibanje nazaj, proti izhodiščnemu položaju: povratni gib, tek; hitrost povratnega sunka puške
● povratna pošta prva možna pošta, s katero se lahko pošlje odgovor; povratna vozovnica vozovnica za vožnjo od izhodišča do cilja in nazaj
// ki učinkuje, deluje nazaj: povratni vpliv trga na proizvodnjo; povratna informacija odziv na kak izdelek, storitev, opravljeno nalogo, ki proizvajalcu, izvajalcu služi kot osnova za izpopolnitev / povratno delovanje dohodkov na oblikovanje cen
2. ki se lahko vrne: preteklost ni povratna
♦ elektr. povratni tok; povratna tipka tipka, s katero se priprava, del priprave vrača v izhodiščni položaj; filoz. povratna zveza učinkovanje rezultata določenega procesa na vzrok procesa; geom. povratni žarek svetlobni žarek, ki gre skozi sečišče odsebnih senc dveh mimobežnic na skupni prestrezni ravnini; jezikosl. povratni osebni zaimek zaimek, ki (v odvisnih sklonih) zamenjuje osebni zaimek, ko je ta isti kot osebek; povratni svojilni zaimek zaimek, ki zamenjuje osebni svojilni zaimek, ko gre za svojino osebka; med. povratna mrzlica bolezen, pri kateri se napadi mrzlice in vročine pojavljajo v vedno milejši obliki in daljših presledkih; ptt povratna poštnina poštnina za vrnitev paketa pošiljatelju, če ta ni bil vročen; šport. povratna tekma druga tekma med istima moštvoma na nasprotnikovem igrišču; teh. povratna vzmet vzmet, ki vrača strojni del v prvotno lego
    povrátno prisl.:
    delovati, vplivati povratno
SSKJ²
povrátnica -e ž (ȃ)
1. ženska, ki se iz kraja začasnega bivanja vrne domov: ameriška povratnica; povratnice iz taborišč
// ženska, ki pride po ozdravljenju znova na zdravljenje iste bolezni v zdravstveni zavod: število povratnic se je povečalo
// ženska, ki se vrne k določeni dejavnosti, navadno po bolezni: povratnici po poškodbi gre na treningih dobro; povratnica v ekipi, reprezentanci
2. pravn. ženska, ki je že bila obsojena, pa stori novo kaznivo dejanje: ker je povratnica, ji je sodišče odmerilo strožjo kazen
♦ ptt obrazec, na katerem naslovnik potrdi vročitev pošiljke
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
povrátnik -a m (ȃ)
1. kdor se iz kraja začasnega bivanja vrne domov: ameriški povratnik je; vojni povratniki; povratniki iz taborišča, tujine / izseljenci povratniki
// kdor pride po ozdravljenju znova na zdravljenje iste bolezni v zdravstveni zavod: število povratnikov se je povečalo / alkoholiki povratniki
// kdor se vrne k določeni dejavnosti, navadno po bolezni: povratnik po poškodbi; povratnik v moštvu
2. pravn. kdor je že bil obsojen, pa stori novo kaznivo dejanje: biti, postati povratnik; večkraten povratnik / delinkventni povratniki
♦ geogr. povratnik vzporednik 23,5° severne in južne geografske širine; južni povratnik vzporednik, po katerem se sonce ob svojem zimskem obratu navidezno premika; kozorogov povratnik južni povratnik; rakov povratnik severni povratnik; severni povratnik vzporednik, po katerem se sonce ob svojem poletnem obratu navidezno premika
SSKJ²
povrátništvo -a s (ȃ)
pravn. dejstvo, pojav, da že obsojeni stori novo kaznivo dejanje: nerazumevanje okolice ga je privedlo do povratništva; vzroki povratništva
SSKJ²
povrátnost -i ž (ā)
knjiž. lastnost, značilnost povratnega: povratnost giba / povratnost delovanja česa
SSKJ²
povréči -vŕžem dov., povŕzi povŕzite in povrzíte; povŕgel povŕgla (ẹ́ ȓ)
pri živalih spraviti iz rodil mladiče, mladiča: svinja je povrgla sedem prašičkov / psica povrže tudi dvakrat na leto / ne more iti od doma, ker bo krava povrgla
    povŕžen -a -o:
    povržen mladič
SSKJ²
povrêslo in povréslo -a s (é; ẹ́)
zvit šop bilk, slame za vezanje snopov: delati povresla; položiti nažeto pšenico na povreslo
SSKJ²
povréti -vrèm dov. (ẹ́ ȅ)
1. krajši čas vreti: ko prilijemo vode, naj jed še nekoliko povre
2. agr. končati vrenje: mošt je povrel
    povréti se in povréti
    z vretjem se porabiti: mleko se je povrelo; voda v kozici se je preveč povrela
SSKJ²
povrévati -am nedov. (ẹ́)
večkrat vreti: kava ne sme povrevati
♦ biol., kem. spreminjati organske snovi z delovanjem encimov
    povrévati se in povrévati
    z vretjem se porabljati: voda se povreva
SSKJ²
povŕg -a m (ȓ)
porod, kotitev: pomagati pri povrgu / prezgodnji povrg
SSKJ²
povŕh1 prisl. (ȓ)
povrhu1: nosil je jopico, povrh pa bundo / vzeli so mu tihotapsko blago, povrh so ga pa še zaprli; mož je bil hišnik in čevljar pa še igralec povrh / ta mojster dela bolj povrh na hitro, površno
SSKJ²
povŕh2 predl. (ȓ)
z rodilnikom povrhu2: povrh puloverja obleci suknjo / od kupčije ima samo škodo, povrh tega pa še jezo
SSKJ²
povŕhnji -a -e prid. (ȓ)
ki je, se nahaja na vrhu, na površini: povrhnja plast kože, zemlje
// ki se nosi povrhu drugih oblačil: povrhnje oblačilo
● knjiž. povrhnji opis dogodkov površen
SSKJ²
povŕhnjica -e ž (ȓ)
anat. plast celic na površini kože ali sluznice: povrhnjica se lušči, odmira; poroženela povrhnjica; povrhnjica in usnjica / kožna povrhnjica
// bot. plast celic na površini neolesenelih rastlinskih organov: povrhnjica na jabolkih je porjavela; reže v listni povrhnjici / rastlinska povrhnjica
SSKJ²
povŕhu1 prisl. (ȓ)
1. izraža stanje na zgornji strani česa ali premikanje v tak položaj: nosil je jopico, povrhu pa bundo; ogrni še plašč povrhu
2. v členkovni rabi izraža dodajanje, stopnjevanje: plačal mu je za delo in povrhu dal nekaj za otroke; ozmerjal ga je in povrhu še premlatil; dan bo dolg in povrhu vroč / kot vzklik vrag vzemi vse skupaj in še tebe povrhu / tu imate kozarec vina za povrhu
● pog. na vsakih deset izvodov je eden povrhu zastonj, brezplačen
3. na hitro, površno: knjigo sem prebral samo povrhu; prim. vrh1
SSKJ²
povŕhu2 predl. (ȓ) z rodilnikom
1. za izražanje stanja na zgornji strani česa: povrhu jopice nosi suknjič
2. za izražanje dodajanja, stopnjevanja: ker je v pijanosti povzročil nesrečo, so mu povrhu drugega vzeli vozniško dovoljenje / v vezniški rabi odselil se je neznano kam, povrhu vsega pa pustil še dolgove
SSKJ²
povriskávati -am nedov. (ȃ)
v presledkih vriskati: pel je in povriskaval zraven; pren., ekspr. v gostilni povriskava harmonika
SSKJ²
povrnítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od povrniti: povrnitev stroškov, škode / vse bi storil za povrnitev zdravja / povrnitev k antiki
SSKJ²
povrníti in povŕniti -em dov. (ī ŕ)
1. narediti, dati komu kaj kot nadomestilo, odškodnino: povrniti stroške, škodo; vse bomo povrnili, kar boste potrošili zanj; z obrestmi povrniti / knjiž. povrniti dolg plačati
// narediti določeno dejanje zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: povrniti pomoč / povrniti dobro z dobrim, hudo s hudim / kot vljudnostna fraza s čim, kako naj ti to povrnem
2. star. vrniti, dati: jed ji je povrnila moč; to ji je povrnilo upanje
● star. bog povrni hvala; evfem. krivico mu bom povrnil maščeval se mu bom
    povrníti se in povŕniti se
    1. spet se pojaviti, ponoviti se: bolezen se mu je povrnila; povrnili so se hudi časi / kmalu se bo povrnila pomlad
    2. knjiž. vrniti se: le pojdi, pa se kmalu povrni; povrniti se iz vojske, s potovanja, domov / povrnimo se h glavnemu junaku romana
    ●     ekspr. pisatelj se je povrnil k dramatiki je spet začel pisati drame; bibl. prah si in v prah se povrneš človeško življenje je minljivo
    povŕnjen -a -o:
    povrnjeni stroški; povrnjena dobrota; povrnjeno upanje mu je dalo moč
SSKJ²
povŕnjenec -nca m (ŕ)
knjiž. kdor se iz kraja začasnega bivanja vrne domov; povratnik: vojni povrnjenci; povrnjenci iz taborišča
SSKJ²
povŕsti in po vŕsti prisl., piše se narazen (ŕ)
1. izraža zapovrstnost, zaporednost: učitelj kliče učence po vrsti; pripovedoval je po vrsti, kaj je doživel / bil je predsednik deset let po vrsti; ekspr. povej lepo po vrsti, kje vse si bil; šli so po vrsti drug za drugim / kot opozorilo le povrsti kakor (so) hiše v Trsti
2. v členkovni zvezi z ves poudarja polnoštevilnost, popolnost: vsi povrsti so bili manjši od njega; vsi povrsti so se zaljubili vanjo; vse nerazvite dežele povrsti zahtevajo drugačen gospodarski red; vse povrsti je zlagano; prim. vrsta
SSKJ²
povŕšen -šna -o prid. (ȓ)
1. ki opravlja svoje delo, naloge nepopolno: površen učenec; postal je površen; preveč je površna / pri delu je površen
// narejen, opravljen nepopolno, nenatančno: pregled je bil zelo površen; površno delo, učenje / površno dihanje
2. ki ne upošteva, zajema vsega, tudi podrobnosti: površen prikaz stanja v podjetju; ta analiza, preiskava je samo površna / že površen opazovalec lahko to ugotovi
3. ki ni sposoben močno občutiti, doživeti: on je zelo globok človek, žena pa površna / površno doživljanje
// ki ne izraža, kaže globlje čustvene prizadetosti, doživetosti: imeti površen odnos do človeka, umetnosti / rad daje površne sodbe o ljudeh
4. knjiž. ki je, se nahaja na vrhu, na površini: površni deli listov; dobil je več površnih ran
    povŕšno prisl.:
    površno sklepati, soditi o čem; površno narejen izdelek; knjigo je prebral zelo površno
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
površína -e ž (í)
1. zunanji, vrhnji del česa: načeti, poškodovati, razbrazdati površino; dlakava, luknjičasta površina lista; gladka, hrapava, ravna, valovita površina; tkanina z grobo, zankasto površino; obdelana površina lesa; površina kamna, kože, možganov / znoj na telesni površini izhlapeva; zemeljska površina / podmornica je naglo izginila pod površino; voda je zamrznila na vsej površini
2. razsežnost česa glede na dolžino in širino: hiša ima majhno površino; povečati površino plodne zemlje; površina ladijskega skladišča / stanovanje ima šestdeset kvadratnih metrov površine; to mesto je po površini drugo v državi
// skupek ploskev, ki omejujejo telo: površina kocke, valja; površina in prostornina
3. s prilastkom zunanji, vrhnji del česa glede na njegov namen: delovna, odlagalna površina; kamion ima veliko nakladalno površino; ogrevalna površina; rezalna površina orodja / dihalna površina pljuč
4. nav. mn., s prilastkom del zemeljskega površja, namenjen, določen za kaj: z izsušitvijo močvirja so pridobili velike površine; površine, ki jih je uničil požar, so zasadili z borovci / obdelovalne, orne, pašne površine; parkovne površine; setvene površine; za javni promet namenjene površine; publ. zasejati njivske površine
// navadno večja ploskev česa sploh: s plastičnimi folijami preoblečene površine; zasteklenele površine
● knjiž. kritika ostaja na površini ne obravnava bistva, ne seže do bistva stvari; ekspr. izbrisati s površine zemlje uničiti, odstraniti
♦ aer. nosilna površina letala na katero delujejo sile, ki držijo letalo v zraku; geom. površina mersko število površja telesa
SSKJ²
površínski -a -o prid. (ȋ)
1. nanašajoč se na površino: površinska oblikovanost / površinska gniloba, razpoka; površinske krvne žilice / površinska gostota snovi; površinska obdelava kovin / površinske in globinske kamnine; površinske vode nanašajo v jezero blato
♦ fiz. površinska napetost na dolžinsko enoto preračunana sila, ki deluje na izbrano črto na površini tekočine; mont. površinski kop
2. knjiž. ki ne zadeva bistva: z ljudmi ima samo površinske stike; njeno veselje je samo površinsko
// ki ne upošteva, zajema vsega, tudi podrobnosti; površen: površinske raziskave problema; površinsko ocenjevanje
    površínsko prisl.:
    površinsko obdelati; površinsko gledani predmeti; nekateri poročevalci so poročali le površinsko
    ♦     metal. površinsko kaliti
SSKJ²
površínskost -i ž (ȋ)
knjiž. lastnost, značilnost površinskega: površinskost obdelave / tudi v tem se kaže površinskost njegovega gledanja, ocenjevanja
SSKJ²
povŕšje -a s (ȓ)
zunanji, vrhnji del
a) zemlje: tam je površje suho in kamnito; kraj, kjer prihaja voda na površje; žareča snov iz notranjosti zemlje se je razlila po površju; kraško površje / zemeljsko površje
b) tekočine, zlasti vode v naravi: dvigniti se, splavati na površje; čoln se je komaj obdržal na površju; nekaj metrov pod površjem je bila voda zelo hladna
c) kake snovi, stvari sploh: površje krogle, geometrijskega telesa; plast celic na površju kože, možganov
● ekspr. moramo zmagati, ali pa bomo izginili z zemeljskega površja prenehali biti, obstajati; na površje na površje so prišle napredne družbene sile so se uveljavile; na površje so prišle še nekatere doslej neznane stvari so postale znane, javne; ekspr. njegovo ime je splavalo na površje postal je znan; na površju ekspr. ta afera je spet na površju spet se govori, razpravlja o njej; kritiziral je, da so na površju vedno isti ljudje da se govori vedno o istih ljudeh; da so na odgovornih, ključnih položajih vedno isti ljudje; pri oznakah tipov ostaja avtor preveč na površju pri zunanjih, manj pomembnih značilnostih; ekspr. to prijateljstvo ni ostalo samo na površju postala sta zelo dobra, zaupna prijatelja
♦ geom. ploskev, ki omejuje telo
SSKJ²
povŕšnež -a m (ȓ)
ekspr. površen človek: fant je velik površnež
SSKJ²
povŕšnica -e ž (ȓ)
bot. plast celic na površini neolesenelih rastlinskih organov; povrhnjica: listna površnica
SSKJ²
povŕšnik -a m (ȓ)
krajši moški plašč iz lažjega, navadno volnenega blaga: nositi, obleči površnik; dolg, kratek površnik; površnik iz hubertusa
SSKJ²
povŕšnost -i ž (ȓ)
lastnost, značilnost površnega človeka: tvoja površnost me zelo moti / površnost pri delu / v njegovih spisih je precej površnosti
SSKJ²
povrtálo -a s (á)
teh. orodje za dokončno obdelavo izvrtine: tovarna izdeluje različne svedre, rezkala in povrtala / ročna, strojna povrtala
SSKJ²
povŕtati -am dov. (r̄)
1. z vrtanjem poglobiti, povečati luknjo v čem: desko bo treba še malo povrtati / povrtati odprtino
♦ teh. s povrtalom dokončno obdelati izvrtino
2. ekspr. pobezati, pobrskati: povrtati po žerjavici; povrtal si je po ušesih
3. ekspr. vprašati, povprašati, navadno z določenim namenom: pojdi malo povrtat, da boš videl, kakšno je stanje
● ekspr. povrtati po spominu skušati se spomniti
SSKJ²
povrtéti -ím dov. (ẹ́ í)
nekoliko zavrteti: povrtel je hruško za pecelj in jo dal v usta; povrteti torbico; povrteti se pred ogledalom
SSKJ²
povŕtje -a s (ȓ)
star. povrtnina: prodajati povrtje / miza je bila obložena z mesom in povrtjem
SSKJ²
povrtnáriti -im dov. (á ȃ)
krajši čas vrtnariti: v prostem času rad malo povrtnari
SSKJ²
povrtnína -e ž (ī)
zelenjava, ki se goji na vrtu: zalivati povrtnino; na trgu je danes veliko povrtnine in sadja
SSKJ²
povrtnínar -ja m (ȋ)
kdor se ukvarja z gojenjem povrtnine: opravljati poklic povrtninarja; proizvodnja embalaže za potrebe sadjarjev in povrtninarjev
SSKJ²
povrtnínarski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na povrtninarstvo: povrtninarska dejavnost; povrtninarsko območje / povrtninarski tehnik
SSKJ²
povrtnínarstvo -a s (ȋ)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem povrtnine: pospeševati povrtninarstvo; povrtninarstvo, sadjarstvo in vinogradništvo
SSKJ²
povŕžek -žka m (ȓ)
nav. slabš. mladič: kravji povržek
// izrodek, izvržek: s samimi povržki se druži
SSKJ²
povsakdánjiti -im dov. (á ȃ)
knjiž. narediti kaj vsakdanje, navadno: pesnik je povsakdanjil svoj jezik; to niso več tisti ljudje kot v vojni, povsakdanjili so se
SSKJ²
povsè prisl. (ȅ)
zastar. popolnoma, čisto: to je povse naravno, da mlad človek rad pleše
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
povsèm prisl. (ȅ)
knjiž. popolnoma, čisto: razmere so se povsem spremenile; trditev ni povsem utemeljena; obdolžili so ga povsem po krivem; prim. ves
SSKJ²
povsód prisl. (ọ̑)
1. izraža, da se dejanje dogaja na vseh mestih, po vseh krajih: išče ga povsod okrog; povsod po deželi so se kmetje upirali / mikrobi so povsod / ekspr.: kamor pogledaš, povsod samo močvirje; zaradi prometa je človek vedno in povsod v nevarnosti / od povsod se slišijo klici
// izraža, da je dejanje usmerjeno na vsako mesto, v vsak kraj: štab je povsod poslal izvidnice; povsod si upa
// ekspr. izraža, da se dejanje dogaja na velikem številu mest: povsod objavlja svoje članke; povsod srečaš tega človeka
2. ekspr. v vsakem položaju, ob vsaki priložnosti: povsod hoče biti prvi; povsod se kaže njegova premišljenost; ta človek se povsod znajde
● pog. on je povsod doma se spozna, se znajde; ekspr. povsod ga je dosti povsod ga lahko srečaš; ekspr. povsod ima oči vse vidi, opazi; slabš. povsod vtika svoj nos vmešava se v stvari, ki se ga ne tičejo; preg. povsod je dobro, doma pa najbolje ali lepo, doma pa najlepše; prim. vsepovsod
SSKJ²
povsóden -dna -o prid. (ọ̑)
knjiž. ki je, se nahaja povsod: povsodni povzročitelj bolezni
SSKJ²
povsódi prisl. (ọ̑)
zastar. povsod: povsodi so ga iskali
SSKJ²
povsódnost -i ž (ọ̑)
knjiž. dejstvo, da kaj je, se nahaja povsod: povsodnost nevarnosti
SSKJ²
povsódpričujóčnost -i ž (ọ̑-ọ́)
rel. dejstvo, da je Bog povsod pričujoč: božja povsodpričujočnost; pren., ekspr. njena vsevednost in povsodpričujočnost
SSKJ²
povšéč prisl. (ẹ̑)
star., v zvezi biti povšeč ugajati, biti všeč: nikoli ne veš, kaj bo ženi povšeč ali narobe
SSKJ²
povšéči prisl. (ẹ̄)
star., v zvezi biti povšeči ugajati, biti všeč: če ti ni povšeči doma, kar pojdi; očitno jim je vino zelo povšeči
SSKJ²
pôvšter -tra m (ó)
nižje pog. blazina: pretresti povštre; posedati po povštrih
SSKJ²
pôvštertanc -a [pou̯štərtanc] m (ó)
etn. ples, pri katerem si plesalec izbere soplesalca s poklekom na blazino, ki jo položi predenj: plesati povštertanc
SSKJ²
povzdíg -a m (ȋ)
knjiž. dvig, razvoj: povzdig športa na raven za življenje pomembnih vrednot / gospodarski povzdig dežele; skrb za kulturni povzdig ljudi
SSKJ²
povzdíga -e ž (ȋ)
star. dvig, razvoj: on misli samo na svojo povzdigo / povzdiga narodne zavesti / gospodarska povzdiga dežele
SSKJ²
povzdígati -am nedov. (ī ȋ)
star. povzdigovati, dvigati: na shodih so povzdigali slovenski jezik / povzdigati v plemiški stan / povzdigati narodno zavest
SSKJ²
povzdígniti -em dov. (í ȋ)
1. dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: povzdignili so ga v plemiški stan; trg so povzdignili v mesto že v 16. stoletju / narodni jezik je povzdignil v literarnega; ekspr. žirija je povzdignila igralca v sam vrh filmske ustvarjalnosti / ekspr. v pismu je prijatelja visoko povzdignil zelo pohvalil
2. knjiž. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigniti: povzdigniti moralo v četi; muzejske zbirke so povzdignile sloves mesta; govor je povzdignil njegov ugled
// spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: povzdigniti vinogradništvo in živinorejo / s svojo igro je povzdignil umetniško raven gledališča / take misli človeka povzdignejo nad vsakdanje skrbi
3. star. premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega; dvigniti: povzdigniti glavo; povzdignil je kozarec in jim nazdravil; grozeče je povzdignil palico
● star. povzdigniti duha vojakom jih opogumiti; ekspr. tudi on je povzdignil svoj glas povedal svoje mnenje; začel govoriti, spregovoril; povzdignil je glas začel je glasneje govoriti; knjiž. povzdigniti oči h komu pogledati ga; star. le kako si je upal povzdigniti oči do njegove hčere pričakovati, da se bo poročila z njim
    povzdígniti se star.
    priti do česa, povzpeti se: rad bi se povzdignil do visokega položaja / povzdignil se je do uglednega meščana
    ●     ekspr. hotel se je povzdigniti nad druge doseči pomembnejši položaj od drugih
    povzdígnjen -a -o:
    reči kaj s povzdignjenim glasom; žugati s povzdignjenim prstom; povzdignjen slog; povzdignjena kulturna raven
    ●     ekspr. prositi s povzdignjenimi rokami zelo
SSKJ²
povzdígnjenec -nca m (ȋ)
knjiž. kdor se iz nižjih družbenih slojev hitro, brezobzirno povzpne med višje; parveni: preziral je povzdignjence / vojni povzdignjenec vojni dobičkar
SSKJ²
povzdígnjenje -a s (ȋ)
glagolnik od povzdigniti: povzdignjenje trga v mesto; povzdignjenje v plemiški stan / duhovno, notranje povzdignjenje človeka
SSKJ²
povzdígnjenost -i ž (ȋ)
knjiž. lastnost, značilnost povzdignjenega: povzdignjenost sloga
SSKJ²
povzdigovánje -a s (ȃ)
glagolnik od povzdigovati: povzdigovanje pisatelja / povzdigovanje materinstva
♦ rel. del maše, ko duhovnik dvigne posvečeno hostijo in kelih s posvečenim vinom
SSKJ²
povzdigováti -újem nedov. (á ȗ)
1. dajati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: skladatelja povzdiguje zlasti mojstrsko obvladovanje mnogoglasja
// izražati, poudarjati pozitivne lastnosti: povzdigovati lepoto kraja; povzdigovati koga pred drugimi; preveč rad se povzdiguje / ekspr. povzdigovati koga do neba, v nebo zelo
2. knjiž. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigati: povzdigovati sloves mesta / glasba je povzdigovala slavnostno razpoloženje
// spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: povzdigovati gospodarstvo / tak izrez obleko zelo povzdiguje; ta dejavnost človeka povzdiguje plemeniti, boljša
3. star. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega; dvigati: povzdigovati glavo, roke; povzdigovali so kozarce in si nazdravljali
● star. povzdigovati duha vojakom jih opogumljati; ekspr. povzdigovati svoj glas pripovedovati svoje mnenje; govoriti, praviti; ekspr. povzdigovati oči h komu pogledovati ga; ekspr. kar naprej povzdiguje prst žuga, svari
    povzdigujóč -a -e:
    govoril je o njej, povzdigujoč njene lastnosti; povzdigujoče besede
    povzdigován -a -o:
    vselej je bil cenjen in povzdigovan
SSKJ²
povzemálen -lna -o prid. (ȃ)
ki povzema: povzemalni izvleček; povzemalna razpredelnica, shema
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
povzémanje -a s (ẹ̑)
glagolnik od povzemati: povzemanje vsebine / povzemanje misli, spoznanj / povzemanje melodije / nekritično povzemanje tujih navedb
SSKJ²
povzémati -am nedov. (ẹ̑)
1. na kratko navajati, podajati glavne, bistvene misli sporočila, zlasti napisanega: povzemati vsebino članka / letak povzema glavne misli okrožnice / publ. zaradi boljše obveščenosti podatke povzemajo ponovno navajajo
2. začenjati, navadno za kom
a) peti: nevede sta povzemala melodijo za njim; za solistom je povzemal pesem zbor
b) govoriti: hitro je povzemal za njim / povzemati besedo za govornikom
3. knjiž., v zvezi z iz ugotavljati, spoznavati: iz njegovih besed povzema, da ima precej težav; iz pogovora je povzemal, da je bolan sklepal
● knjiž. povzemati družbeno dejavnost znova začenjati; povzemati tuje vire sprejemati
♦ alp. povzemati vrv, žico vleči k sebi; mont. povzemati odstranjevati del rude, nabrekle glinaste kamnine zaradi povečanja odprtine odkopa, hodnika
    povzemajóč -a -e:
    povzemajoč pregled
SSKJ²
povzétek -tka m (ẹ̑)
glavne, bistvene misli sporočila, zlasti napisanega: razpravi je dodan povzetek v angleščini; objavili so povzetek predsednikovega govora / povzetek vsebine; povzetek iz berila / za izpit je študiral po povzetkih
SSKJ²
povzéti -vzámem dov., povzêmi povzemíte; povzél; nam. povzét in povzèt (ẹ́ á)
1. na kratko navesti, podati glavne, bistvene misli sporočila, zlasti napisanega: povzeti vsebino članka; povzeti zgodbo / povzeti glavne misli referata; z nekaj besedami je povzel, kar je bilo o problemu povedanega
2. začeti, navadno za kom
a) peti: fant je zapel, drugi so povzeli; povzeti melodijo, pesem; povzeti v zboru; ekspr. vsa dvorana je povzela za njim
b) govoriti: za predsednikom je povzel tajnik; kaj praviš, je povzel / povzeti besedo za kom / povzeti glas oglasiti se, spregovoriti; poveljnik je zaklical hura in četa je povzela vzklik za njim vzkliknila
3. knjiž. sprejeti, vzeti: scenarist je povzel avtorjevo besedilo; motiv za strop je povzel po neki grafični predlogi
// v zvezi z iz ugotoviti, spoznati: iz pogovora je povzel, da je vdova; iz tega se lahko povzame, da je tudi sam kriv
● star. povzel je hišo in hlev fotografiral; zastar. povzemimo za primer učiteljevo delo vzemimo; knjiž. obleko je morala v pasu povzeti zožiti
    povzét -a -o:
    povzet referat; povzeta beseda, misel; na kratko povzeta zgodba
SSKJ²
povzétje -a s (ẹ̑)
glagolnik od povzeti: povzetje vsebine / povzetje besede, glasu / ponovno povzetje dela
♦ ptt pošiljka s povzetjem pošiljka z označeno vrednostjo, ki jo mora naslovnik poravnati ob prevzemu; poslati knjigo po povzetju
SSKJ²
povzpénjati se -am se nedov. (ẹ̑)
1. premikati se navzgor, kvišku
a) po strmem svetu: povzpenjati se na hrib, v breg / povzpenjati se po strmini
b) zlasti po čem navpičnem: povzpenjati se po lestvi / povzpenjati se po stopnicah
// premikati se z nižjega mesta, položaja na višjega: povzpenjati se na konja, tovornjak / povzpenjala se je na prste, da bi kaj videla se vzpenjala
2. nav. ekspr. dosegati višjo stopnjo, raven: kulturno se hitro povzpenjajo / v tej drami se avtor povzpenja višje kot v vseh drugih delih
SSKJ²
povzpéti se -pnèm se dov., povzpél; nam. povzpét se in povzpèt se (ẹ́ ȅ)
1. premakniti se navzgor, kvišku
a) po strmem svetu: povzpeti se na goro, v breg / povzpeli so se po strmem žlebu med skalami
b) zlasti po čem navpičnem: povzpeti se po lestvi / povzpeti se po stopnicah v drugo nadstropje
// premakniti se z nižjega mesta, položaja na višjega: povzpeti se na konja, vozilo / letalo se je povzpelo dvajset kilometrov visoko / povzpeti se na prste vzpeti se
2. nav. ekspr. doseči višjo stopnjo, raven: ta narod se je kulturno visoko povzpel / do take višine se avtor ni povzpel še v nobenem delu / povzpeti se nad povprečje
// priti do česa, doseči kaj: povzpeti se do oblasti
3. publ., z izrazom količine povečati se, narasti: število žrtev se je povzpelo na dvesto; stroški so se povzpeli nad milijardo / mraz se povzpne na minus petindvajset stopinj Celzija
● publ. povzpeti se do objektivnosti postati objektiven; ekspr. pokrajina z nizkim hribovjem, ki se redko povzpne nad tisoč metrov seže nad tisoč metrov nadmorske višine; publ. naš tekmovalec se je povzpel na drugo mesto je dosegel; ekspr. povzpeti se na družbeni, socialni lestvici doseči boljši družbeni, socialni položaj; v družbi, službi se je visoko povzpel dosegel je visok družbeni, službeni položaj
SSKJ²
povzpétnica -e ž (ẹ̑)
ženska, ki si brezobzirno prizadeva napredovati: očitali so ji, da je navadna povzpetnica; mlada, novopečena povzpetnica; zahrbtna povzpetnica; izkoriščevalka, karieristka in povzpetnica / družbena povzpetnica
SSKJ²
povzpétnik -a m (ẹ̑)
kdor si brezobzirno prizadeva napredovati: podeželski povzpetnik je bil v svojem pohlepu neustavljiv; politični povzpetnik
SSKJ²
povzpétniški -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na povzpetnike ali povzpetništvo: povzpetniški odvetnik; povzpetniška družba, generacija; povzpetniška oholost / povzpetniška elita
SSKJ²
povzpétništvo -a s (ẹ̑)
hitro, brezobzirno napredovanje: nasprotniki mu očitajo povzpetništvo, snobizem in bogastvo sumljivega izvora; novodobno povzpetništvo; politično povzpetništvo; opojnost povzpetništva
SSKJ²
povzróčanje -a s (ọ́)
glagolnik od povzročati: povzročanje bolečin, trpljenja / namerno povzročanje škode
SSKJ²
povzróčati -am nedov. (ọ́)
biti vzrok, da se kaj pojavlja, nastaja: slana jed povzroča žejo; te snovi povzročajo izpuščaje, krče; vnetje povzroča hude bolečine; povzročati bolezen / povzročati umetno meglo / take novice so povzročale veliko razburjenje, zmedo / živec, ki povzroča delovanje mišic / povzročati izgubo, škodo; publ. povzročati zastoje in izpade proizvodnje / povzročati komu skrbi, težave
● matematika mu povzroča preglavice matematiko se težko uči
SSKJ²
povzročênost -i ž (é)
knjiž. dejstvo, da je kaj povzročeno: povzročenost človeških dejanj
SSKJ²
povzročeválec -lca [pou̯zročevau̯ca tudi pou̯zročevalca] m (ȃ)
kdor kaj povzroča: povzročevalec nemira
SSKJ²
povzročeválka -e [pou̯zročevau̯ka in pou̯zročevalka] ž (ȃ)
ženska, ki kaj povzroča: povzročevalka težav
// rastlinski, živalski organizem, ki kaj povzroča: klice so povzročevalke bolezni
SSKJ²
povzročeváti -újem nedov. (á ȗ)
star. povzročati: strup, ki povzročuje krče / ta otrok ji je povzročeval največ skrbi in težav
    povzročujóč -a -e:
    bolezen povzročujoče klice
SSKJ²
povzročítelj -a m (ȋ)
kdor kaj povzroči: kaznovati povzročitelje nemirov; povzročitelj nesreče je pobegnil / povzročitelj te bolezni je virus
SSKJ²
povzročíteljica -e ž (ȋ)
ženska ali žival, ki kaj povzroči: povzročiteljica nesreče / povzročiteljica spalne bolezni
SSKJ²
povzročítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od povzročiti: povzročitev nesreče, poškodbe, smrti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
povzročíti -ím dov., povzróčil (ī í)
biti vzrok, da se kaj pojavi, nastane: že majhna količina strupa povzroči smrt; mikrobi povzročijo alkoholno vrenje; nezgodo je povzročila voznikova nepazljivost; povzročiti prometno nesrečo / potres v morju je povzročil visoke valove / novica je povzročila splošno ogorčenje, zmedo; s svojim ravnanjem je povzročil senzacijo; ekspr. njegove pesmi so povzročile veliko hrupa / povzročiti izgubo, škodo; povzročiti gospodarsko krizo / povzročiti komu neprijetnosti, težave
♦ elektr. tok, ki ga povzroči inducirana napetost; fiz. povzročiti fosforescenco
    povzročèn -êna -o:
    namerno povzročen zločin; povzročena škoda je zelo velika
SSKJ²
povzročníca in povzróčnica -e ž (í; ọ̑)
knjiž. povzročiteljica: povzročnica nesreče
SSKJ²
povzročník in povzróčnik -a m (í; ọ̑)
knjiž. povzročitelj: kaznovati povzročnike nemirov / povzročnik bolezni
SSKJ²
póza -e ž (ọ̑)
1. drža, položaj (telesa): njegova poza je učinkovala smešno; posnemala je poze lutk v izložbi; v taki pozi ni dolgo vztrajal / mož je naslikan v frontalni pozi z obrazom naprej, od spredaj
// s prilastkom drža, položaj (telesa), značilen za dejavnost, ki jo kdo opravlja: postaviti se v govorniško, učiteljsko pozo; zavzel je pozo dostojanstvenega državnika / odšel je v pozi, s pozo zmagovalca
2. ekspr. kar ne kaže, odraža pristnega doživljanja, čustvovanja: njegovo pisanje je poza; v tem je bilo precej poze
// nepristno, narejeno vedenje, ravnanje: zavračal je vsako pozo; govorila je naravno, brez poze
SSKJ²
pozába -e ž (ȃ)
1. stanje, ko kaj ni več aktivno v zavesti: hrepeneti po pozabi; prijetna pozaba; trenutki pozabe; omama in pozaba / ekspr.: rešiti kaj pozabe; biti zapisan pozabi; izbrskati iz pozabe; spomini so vstajali iz pozabe; iti, pasti, utoniti v pozabo
● knjiž. izročiti kaj pozabi, v pozabo napraviti, povzročiti, da se pozabi; knjiž., ekspr. razgrniti čez kaj plašč pozabe narediti, povzročiti, da se pozabi
2. glagolnik od pozabiti: pozaba vsega hudega; pozaba samega sebe
SSKJ²
pozabávati -am dov. (ȃ)
krajši čas zabavati: s predstavo jih hočejo pozabavati in razveseliti; razvedri se in pozabavaj; hotela se je pozabavati z njim
SSKJ²
pozabávljati -am dov. (á)
ekspr. z zbadljivimi besedami izraziti negativen, odklonilen odnos: rad pozabavlja čez kaj / malo je moral pozabavljati
SSKJ²
pozabíti in pozábiti -im dov. (ī á)
1. ne imeti aktivno v zavesti: pozabiti ime ulice; naslov knjige sem že pozabil; pozabila je, da jo čakajo; pozabil je, kako se to dela; za hip kaj pozabiti; pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma
// zaradi tega priti v položaj, ko določena stvar ostane na prejšnjem mestu: pozabiti denarnico doma; dežnik je pozabil na vlaku
// ne znati, vedeti več česa: v tujini je pozabil materni jezik; kar se je naučil, je že vse pozabil; stare pesmi so se pozabile jih ne pojejo, ne poznajo več
2. navadno z nedoločnikom izraža, da osebek dejanja ne uresniči, ker mu potrebnost uresničitve ne pride v zavest: pozabila je kupiti kruh, naviti uro; pozabil je paziti na mleko na štedilniku; ne pozabi ugasniti luči; pozabil se je zahvaliti; ekspr. čisto sem pozabil sporočiti
3. prenehati spominjati se česa, misliti na kaj: še zdaj ni pozabil košate lipe; pozabiti prvo ljubezen, žalitev; pozabiti obljubo, na obljubo; so stvari, ki jih ni mogoče pozabiti; tistih časov ne more pozabiti; grobih dejanj ni mogel kar tako pozabiti; hitro, popolnoma pozabiti; tega ni nikoli pozabil; rada bi pozabila, kar je bilo; ljudje so že pozabili, da sta se nekoč sprla; sčasoma se vse pozabi / pozabiti na bolečino, lakoto, nevarnost; ekspr. pozabiti na ves svet / ljudje so ga kmalu pozabili; to žensko moraš pozabiti
// ekspr. oprostiti, odpustiti: dovolj neumnosti sem ti že pozabil; tega mu ni mogel pozabiti / pozabi, prosim
4. prenehati misliti na koga, skrbeti za koga: nadrejeni so nanj pozabili; otroci so pozabili starše; pozabil je na mater; zastar. pozabiti svojih roditeljev / pozabiti samega sebe, nase biti nesebičen
5. v medmetni rabi opozarja na trditev v dostavku: da ne pozabim, pošta je zate; ne pozabi, tudi tu so živeli naši predniki
● šalj. da še glave ne pozabiš ne bodi tako pozabljiv, raztresen; šalj. ne pozabi, kje si doma vrni se pravočasno; ob taki priložnosti ne pozabite na klobuk se pokrijte s klobukom; ekspr. na udobje kar pozabi udobja ne bo, ga ne boš imel
    pozabívši zastar.:
    pozabivši na bolečine, se je prijazno nasmehnila
    ●     star. pozabivši je vtaknila ključ v žep nehote, nevede
    pozábljen -a -o:
    pozabljeni grobovi; prepir je bil hitro pozabljen; kolovrat leži pozabljen na podstrešju; vse je pozabljeno
    ●     ekspr. od vsega sveta pozabljena dolina dolina, v katero pride, zaide le redkokdo; sam.: ne obujaj pozabljenega
SSKJ²
pozábljanje -a s (á)
glagolnik od pozabljati: pozabljanje letnic, številk / pozabljanje na samega sebe / pozabljanje težav
♦ psih. pomnjenje in pozabljanje
SSKJ²
pozábljati -am nedov. (á)
1. (večkrat) ne imeti aktivno v zavesti: pozabljati imena, letnice; pozabljaš, da nisi sam; sproti pozablja, kaj govori
// zaradi tega prihajati v položaj, ko določena stvar ostane na prejšnjem mestu: pozabljati denarnico doma; rad pozablja dežnike
// prenehavati znati, vedeti kaj: pozabljati tuji jezik; hitro pozabljati naučeno snov; šege in navade se pozabljajo
2. navadno z nedoločnikom izraža, da osebek dejanja ne uresničuje, ker mu potrebnost uresničevanja ne prihaja v zavest: pozablja kupiti knjigo; pozabljati vrniti denar, se zahvaliti
3. prenehavati spominjati se česa, misliti na kaj: pozabljati ljubezen, razočaranje; pozabljati na obljubo / pozabljati na bolečino, grožnjo; ekspr. pozabljati na ves svet / ljudje so ga že pozabljali; počasi je pozabljal nanjo
// ekspr. oproščati, odpuščati: vse mu pozablja, kar ji prizadeva
4. prenehavati misliti na koga, skrbeti za koga: nadrejeni so nanj pozabljali; pozabljati starše, na starše, zastar. staršev / pozabljati samega sebe, nase biti nesebičen
    pozabljajóč -a -e:
    zahajal je v gostilno, pozabljajoč na ženo in otroke doma
SSKJ²
pozábljenec -nca m (á)
ekspr. kdor je pozabljen: hiša pozabljencev
SSKJ²
pozábljenje1 tudi pozabljênje -a s (á; é)
glagolnik od pozabiti: pozabljenje ni njegova navada; pozabljenje vsega hudega
SSKJ²
pozabljênje2 -a s (é)
stanje, ko kaj ni več aktivno v zavesti: cvetlica, ki prinaša pozabljenje / knjiž. iskati pozabljenja; ekspr. pasti, utoniti v pozabljenje
SSKJ²
pozábljenost -i ž (á)
knjiž. dejstvo, da je kdo pozabljen: pozabljenost ljudi v odročnih krajih
// star. pozaba, pozabljenje2: hrepeneti po pozabljenosti / rešiti kaj pozabljenosti
SSKJ²
pozabljív -a -o prid. (ī í)
1. ki (rad) pozablja: pozabljiv človek; zelo je pozabljiva / ekspr. tvoja pozabljiva glava
2. ki se da pozabiti: težko pozabljivi dogodki
SSKJ²
pozabljívec -vca m (ȋ)
ekspr. kdor (rad) pozablja: fant je pozabljivec
SSKJ²
pozabljívka -e ž (ȋ)
ekspr. ženska, ki (rada) pozablja: kakšna pozabljivka je
SSKJ²
pozabljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost pozabljivega človeka: pozabljivost in malomarnost / v svoji pozabljivosti lahko zagreši tudi to
● star. s tem so ta stari običaj rešili pozabljivosti pozabe
SSKJ²
pozábnost -i ž (á)
knjiž. pozaba, pozabljenje2: hrepeneti po pozabnosti / izginiti, pogrezniti se v pozabnost / plašč pozabnosti
SSKJ²
pozajéti -jámem dov., pozajêmi pozajemíte; pozajél; nam. pozajét in pozajèt (ẹ́ á)
z zajemanjem narediti, da kje česa ni več: pozajeti cmoke iz juhe; pozajeti vodo s kozarci
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
pozajtrkováti -újem dov. (á ȗ)
pojesti zajtrk: hitro se je oblekel in pozajtrkoval
SSKJ²
pozakleníti -klénem dov. (ī ẹ́)
drugega za drugim zakleniti: pozakleniti predale, vrata; čakali so, da je vse pozaklenil / svoje stvari je pozaklenila
SSKJ²
pozakonítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od pozakoniti: pozakonitev otroka
SSKJ²
pozakóniti -im dov. (ọ̄ ọ̑)
knjiž. narediti, da kaj postane zakonito: pozakoniti svoje ravnanje
♦ pravn. pozakoniti otroka s sklenitvijo zakonske zveze dati nezakonskemu otroku pravice zakonskega otroka
    pozakóniti se zastar.
    poročiti se: takoj se je hotel pozakoniti z njo
    pozakónjen -a -o:
    zakonski in pozakonjeni otroci
SSKJ²
pozakónjenje -a s (ọ̑)
glagolnik od pozakoniti: pozakonjenje otroka
SSKJ²
pozamenteríja -e ž (ȋ)
1. obrt. drobni tekstilni izdelki za obrobljanje, okraševanje zlasti oblačil: okrasne resice, krpinice in druge pozamenterije
2. trgovina s takimi izdelki: kupiti v pozamenteriji
SSKJ²
pozanímati se -am se dov. (ȋ)
poskusiti dobiti podatke, pojasnila o čem: pozanimati se za možnosti zaposlitve; pozanimala se je za njegovo preteklost; o zadevi so se pozanimali pri pristojnem uradu; ekspr. za to se bom osebno pozanimal
// z vprašanjem, vprašanji izraziti zanimanje za kaj: pozanimali so se za naše delo in uspehe; najprej se je pozanimala za mater / in kaj bo potem, se je pozanimal je vprašal
SSKJ²
pozapréti -prèm dov., pozapŕl (ẹ́ ȅ)
drugega za drugim zapreti: pozapreti okna, vrata; vse je pozaprla za seboj in odšla / gostilne in trgovine so pozaprli / tatove so že pozaprli
SSKJ²
pozaspáti -spím dov., pozaspì pozaspíte; pozaspál (á í)
drug za drugim zaspati: otroci so pozaspali; utrujeni so polegli in takoj pozaspali; pren., ekspr. v njegovem srcu je vse pozaspalo
SSKJ²
pozašíti -šíjem dov., pozašìl (í ȋ)
drugega za drugim zašiti: pozašila je otrokom obleke
// zašiti sploh: marsikaj zna pozašiti
SSKJ²
pozatakníti in pozatákniti -em dov. (ī á)
drugega za drugim zatakniti: po oknih so pozataknili cvetje in zastavice
SSKJ²
pòzavaroválen -lna -o prid. (ȍ-ȃ)
nanašajoč se na pozavarovanje: pozavarovalni pogoji; pozavarovalna pogodba
SSKJ²
pòzavaroválnica -e ž (ȍ-ȃ)
zavarovalnica, pri kateri prevzete obveznosti zavarujejo druge zavarovalnice: največje svetovne pozavarovalnice so povišale svoje premije; dokapitalizacija pozavarovalnic; lastnik, uprava pozavarovalnice
SSKJ²
pòzavarovánje tudi pòzavárovanje -a s (ȍ-ȃ; ȍ-á)
glagolnik od pozavarovati: pozavarovanje ladje; sporazum o pozavarovanju
SSKJ²
pòzavarováti -újem tudi pòzavárovati -ujem dov. (ȍ-á ȍ-ȗ; ȍ-á)
ekon. zavarovati prevzete obveznosti zavarovalnice pri drugi zavarovalnici: pozavarovati ladjo
SSKJ²
pozavčín -a m (ȋ)
nar. vzhodnoštajersko moški, ki vabi na gostijo ob poroki: pozavčin že hodi po vasi
SSKJ²
pozávna -e ž (ȃ)
glasb. trobilo z nižje ležečim tonskim obsegom: igrati pozavno / pozavna na poteg; pozavna z ventili
SSKJ²
pozavníst -a m (ȋ)
glasb. kdor igra pozavno: nastop znanega pozavnista
SSKJ²
pózd -a m (ọ̑)
pogodbena organizacija združenega dela: ustanovitev pozda
SSKJ²
pozdéti se -ím se dov., pozdì se (ẹ́ í)
nav. 3. os., nar. zahodno, z dajalnikom zazdeti se: pozdelo se mu je, da je nekdo potrkal na vrata
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
pozdévati se -am se nedov. (ẹ́)
nav. 3. os., nar. zahodno, z dajalnikom zdeti se: tako se je tudi njemu pozdevalo
SSKJ²
pozdràv -áva m (ȁ á)
1. beseda, besede, s katerimi se izrazi naklonjenost, spoštovanje, zlasti ob srečanju s kom: izgovoriti, zamomljati pozdrav; odgovoriti na pozdrav; glasen, komaj slišen pozdrav; dober dan, nasvidenje, zdravo in drugi pozdravi; pozdrav ob prihodu, slovesu / dobiti, poslati, prinašati, sprejeti pozdrave; ekspr. izročite mu lepe pozdrave; pog. naročil mu je pozdrave za domače naj pozdravi domače; oditi brez pozdrava / v pismih prejmite najlepše pozdrave od mene in moje družine; nekdaj, kot zaključek uradnih dopisov s tovariškimi pozdravi
● ta pesem je bila zadnji pozdrav prijatelju zapeli so mu jo ob njegovem pogrebu; preg. kakršen pozdrav, takšen odzdrav kakor se kdo obnaša do drugih, tako se tudi drugi do njega
// s prilastkom dogovorjeno, ustaljeno besedilo, kretnja, s katero se pozdravlja določena skupina ljudi: gasilski, pionirski pozdrav; rudarski pozdrav: srečno; Smrt fašizmu – svobodo narodu je bil pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja
2. glagolnik od pozdraviti: pozdrav med bratoma je bil prisrčen / dvigniti klobuk, roko v pozdrav; mahala sta si v pozdrav; nagib glave kot pozdrav / kot povelje pozdrav na desno
SSKJ²
pozdrávček -čka m (ȃ)
ekspr. pozdrav: poslati, pripisati pozdravček
SSKJ²
pozdráven -vna -o prid. (ā)
nanašajoč se na pozdrav: pozdravne besede, kretnje / pozdravni govor, nagovor; pozdravna brzojavka
SSKJ²
pozdravílo -a s (í)
zastar. pozdrav: naročiti, poslati pozdravilo / v pozdravilo ji je stisnil roko
SSKJ²
pozdráviti1 -im dov. (ā ȃ)
1. z besedami, kretnjo, mimiko izraziti svojo naklonjenost, spoštovanje, zlasti ob srečanju s kom: vstopil je in pozdravil; pozdraviti znanca; glasno, prijazno, vljudno pozdraviti; pozdravil ga je z nasmehom; pozdravila sta se le z očmi; prijatelja sta se veselo pozdravila / dober dan, je pozdravil / pozdravil ga je nežen ženski glas / predsednik je pozdravil vse navzoče in začel zborovanje; pren., ekspr. navsezgodaj ga je pozdravil sončni žarek
// sporočiti pozdrav, pozdrave: pisal je, naj te lepo pozdravim; pozdravite jih tudi v našem imenu
// nav. ekspr., navadno s prislovnim določilom z dejanji izraziti naklonjenost, veselje, zlasti ob prihodu koga: igralca so pozdravili z navdušenim ploskanjem; državnika so pozdravili s častno salvo / pes ga je pozdravil z glasnim laježem
2. publ. izraziti odobravanje, soglasje: pozdraviti predsednikovo izjavo; pozdraviti predlog, sklep, ukrep / pozdraviti je treba dejstvo, da se vrstijo na odru domača dela
3. ekspr. biti viden, prikazati se: tu in tam nas ob poti pozdravi podlesek; na steni ga je pozdravilo staro orožje
● ekspr. letališče bo pozdravilo prve goste spomladi bo odprto, bo začelo delovati; ekspr. oče ga je pozdravil s palico natepel; ekspr. sovražnika so pozdravili z ognjem streljali so nanj; pozdravil jo je z gospa ogovoril
    pozdrávljen -a -o:
    bil je od vseh glasno pozdravljen / kot pozdrav pozdravljen, prijatelj
SSKJ²
pozdráviti2 -im dov. (ā ȃ)
narediti, povzročiti, da kdo postane zdrav: bolnika niso mogli popolnoma pozdraviti; po dolgem času se je le pozdravil / pozdraviti rano; noga se mu je pozdravila / ta bolezen se da pozdraviti
SSKJ²
pozdrávljanje -a s (á)
glagolnik od pozdravljati: burno, veselo pozdravljanje; pozdravljanje s ploskanjem, vzklikanjem
SSKJ²
pozdrávljati -am nedov. (á)
1. z besedami, kretnjo, mimiko izražati svojo naklonjenost, spoštovanje, zlasti ob srečanju s kom: nima navade pozdravljati; glasno pozdravljati; pozdravljati z glavo, roko; vse se križem pozdravlja / v pismih iskreno, prisrčno te pozdravljam
// sporočati pozdrave: v vsakem pismu pozdravlja tudi tebe
// nav. ekspr., navadno s prislovnim določilom z dejanji izražati naklonjenost, veselje, zlasti ob prihodu koga: zmagovalce so pozdravljali s pesmijo in cvetjem; pozdravljati s ploskanjem
2. publ. izražati odobravanje, soglasje: navzoči pozdravljajo njegovo izvolitev za predsednika; pozdravljati predlog, sklep
3. ekspr. biti viden, kazati se: na ulicah so jih pozdravljale zastave / iz daljave jih je pozdravljal zvon slišalo se je zvonjenje
    pozdravljáje :
    pozdravljaje ga, se mu je smehljal
    pozdravljajóč -a -e:
    pozdravljajoč vse zbrane, je stopal na govorniški oder
SSKJ²
pozdravljênje in pozdrávljenje -a s (é; ȃ)
zastar. pozdrav: naročiti pozdravljenje / po burnem pozdravljenju ga je odpeljal v hišo
SSKJ²
pozdravljíca -e ž (í)
zastar. zdravica, napitnica: spregovoriti slavljencu pozdravljico / zapeti pozdravljico
SSKJ²
pozéba -e ž (ẹ̑)
poškodovanje, uničenje rastlin, delov rastlin zaradi mraza: zavarovati rastline pred pozebo; nevarnost pozebe; gojiti sorte, ki so odporne proti pozebi / jesenska, nočna, pomladanska pozeba / nastopila je huda pozeba
SSKJ²
pozébsti -zébem dov., nam. pozébst in pozèbst; pozébljen tudi pozében (ẹ́)
zaradi mraza se poškodovati, uničiti: rožmarin je pozebel; žito jim je pozeblo; te rastline tudi v najhujšem mrazu ne pozebejo
● kopriva ne pozebe zdrav, odporen človek uspešno kljubuje bolezni, naporu; slabega, malovrednega človeka navadno ne zadene nesreča
    pozébel -bla -o:
    pozebli posevki; pozeblo cvetje
SSKJ²
pozelenéti -ím dov. (ẹ́ í)
postati zelen: krompir na svetlobi pozeleni; opeka je pozelenela od plesnobe, vlage / ekspr. pozeleneti od jeze, zavisti
● vozniku je balonček pozelenel poskus z alkotestom je pokazal, da je voznik vinjen
// ekspr. razjeziti se, razburiti se: ko je to slišal, je kar pozelenel
    pozelenèl in pozelenél -éla -o:
    pozelenela medeninasta posoda
SSKJ²
pozeleníti -ím dov., pozelénil (ī í)
narediti kaj zeleno: pomlad je pozelenila travnike
SSKJ²
pozêmeljski tudi pozémeljski -a -o [pozeməljski] prid. (ē; ẹ̑)
knjiž. ki je na zemlji, ki pripada zemeljski stvarnosti: pozemeljska lepota, sreča / v krščanstvu pozemeljsko življenje
SSKJ²
pozémski -a -o prid. (ẹ̑)
knjiž. ki je na zemlji, ki pripada zemeljski stvarnosti: pozemske dobrote, težave; pozemska sreča / ekspr. on je čisto pozemski človek / v krščanstvu pozemsko življenje; sam.: minljivost vsega pozemskega
SSKJ²
pôzen -zna -o prid., peti pomen poznêjši (ó ō)
1. navadno v povedni rabi ki ima do določenega časa, roka malo, premalo časa: zaspal je, zato je pozen; pozni ste za gledališče / ekspr. pozen si z opravičilom že prej bi se moral opravičiti / pozni potniki so hiteli na avtobus potniki, ki so bili pozni
2. z glagolskim samostalnikom ki je, se pojavi ob koncu predvidenega časa ali (nekoliko) po njem: pozen izid knjige; pozen prihod vlaka / ni se mogel zadovoljiti s tako poznim uspehom zapoznelim / pozna setev; danes imamo pozno kosilo pozno kosimo; letos je sadje zelo pozno pozno dozorelo
// ki je, se pojavi ob koncu dneva, večera: njegov pozni prihod nas je zmotil; pozno branje jo utruja / ekspr. danes bom pozen bom pozno prišel (domov)
3. od začetka trajanja zelo oddaljen: bil je že pozen večer, ko so se razšli; pozna jesen, pomlad; šiva do pozne noči; pozno popoldne / prišel je v poznih (večernih) urah pozno zvečer; ekspr. ura je že pozna pozno je že / dočakal je pozno starost visoko / pozni srednji vek zadnje obdobje; pozna antika
● ekspr. občudovali ga bodo še pozni rodovi še dolgo bo slaven, občudovan
4. ki doraste, dozori v razmeroma daljšem času: pozni krompir; cveteli so pozni nageljni; pozne češnje; pozne in zgodnje sorte
5. v primerniku ki se zgodi, opravi v času, ki sledi določenemu: tedanja konferenca niti poznejši pogovori med državniki niso pripeljali do sporazuma; delo je napisal zelo zgodaj, poznejši popravki ga niso dosti spremenili / odkloni v poznejšem razvoju; tudi poznejše operacije niso uspele / kot opozorilo: prijavite se do prvega junija, poznejših prijav ne bomo sprejemali; preštejte denar, poznejših reklamacij ne upoštevamo
// nanašajoč se na osebo, ki bo v kakem stanu, poklicu, funkciji, zdaj pa še ni: poznejši minister; njegov poznejši sodelavec
♦ gozd. pozni les gostejša plast lesa v letnici; um. pozni barok; pozna gotika; vrtn. pozna čremsa parkovno drevo s pokončnimi cvetnimi grozdi, po izvoru iz Severne Amerike, Prunus serotina
    pôzno 
    1. prislov od pozen:
    a) danes smo pozno jedli / pozno je šel na vlak / že precej pozno je za prijavo
    b) vrnil se bo pozno; prihajal je vsak večer pozneje / zelo je že pozno pozno zvečer / pozno popoldne so odšli; govorili so pozno v noč
    c) pridi pozneje; morda se bo pozneje spomnil / prišla je uro pozneje, kot je rekla; ekspr. bil je jezen, kakor ga nisem videl ne prej ne pozneje / leto (dni) pozneje je umrla še mati
    2. v presežniku poudarja skrajnost določenega roka: nalogo mora oddati najpozneje do konca semestra; dolg mora vrniti najpozneje v enem letu
    ●     ekspr. njen dan se zgodaj začne in pozno konča delati začne zgodaj zjutraj in neha pozno zvečer; bolje pozno kot nikoli tudi z zamudo opravljeno dejanje je vredno priznanja
SSKJ²
pozêr -ja m (ȇ)
slabš. kdor se vede, ravna nepristno, narejeno: ti ljudje so pozerji in frazerji
SSKJ²
pozêrski -a -o prid. (ȇ)
slabš. ki se vede, ravna nepristno, narejeno: postal je vzvišen in pozerski / pozersko sprenevedanje ji je tuje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
pozêrstvo -a s (ȇ)
slabš. pozersko vedenje, ravnanje: pozerstva ni nikoli poznal; pozerstvo in frazerstvo
// nepristnost, narejenost: odklanjati pozerstvo v umetnosti
SSKJ²
pozginiti gl. poizginiti
SSKJ²
pozgubiti ipd. gl. poizgubiti ipd.
SSKJ²
pozíbati tudi pozibáti -ljem in -am, in pozíbati -ljem in -am dov. (í á í; í)
krajši čas zibati: stopil je k zibki in pozibal otroka / vzel je fantka na kolena in ga pozibal
● ekspr. zacepetala je z nogami, da se je pozibala hiša stresla
SSKJ²
pozibávanje -a s (ȃ)
glagolnik od pozibavati: pozibavanje otroka / ladja je z enakomernim pozibavanjem rezala valove / pela je z živahnim pozibavanjem v bokih
SSKJ²
pozibávati -am nedov. (ȃ)
v presledkih zibati: vso noč je pozibavala otroka / pozibaval je fantka na kolenu; otrok se pozibava na stolu; jezdeci se pozibavajo v sedlih / ekspr.: morje pozibava ladje; veter pozibava veje
    pozibávati se nav. ekspr.
    zibajoč se premikati: počasi se je pozibavala proti vratom / pri hoji se pozibava v bokih
    pozibavajóč -a -e:
    pozibavajoč otroka, je pela; pozibavajoč se je odšel iz hiše; pozibavajoča hoja; pozibavajoče se ladje; pozibavajoče se klasje
SSKJ²
pozícija -e ž (í)
1. knjiž. položaj: ostati v določeni poziciji / začetna pozicija pri plesu / določiti, vrisati pozicijo hiše / v tej poziciji izgubi soglasnik zven / obstreljevati sovražnikove pozicije; zavzeti strateško pomembno pozicijo / pozicija žensk se je v zgodovini spreminjala; gospodarska pozicija kmeta / pridobiti si močnejšo politično pozicijo / z oslabljenim pomenom: podjetje ima na domačem trgu monopolno pozicijo; kapitalizem si je utrdil pozicijo v svetu
2. vladna stranka, vladne stranke: pripadati poziciji; pozicija in opozicija / stranke v poziciji
3. nav. mn., publ. načelo, stališče: članek izraža pozicije naprednih sil; pri analizi je izhajal s pozicij pozitivizma
● publ. pri pogajanjih nekatere države še vedno nastopajo s pozicij sile uveljavljajo svojo gospodarsko, vojaško premoč
♦ aer. določiti pozicijo letala ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, nad katero je letalo, in njegovo višino glede na morsko gladino; ekon. pozicija sistematični pregled povečevanja določene vrste proračunskega izdatka ali prejemka; navt. določiti pozicijo ladje ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja; šah. pozicija razporeditev in medsebojni odnos šahovskih figur v določenem trenutku igre; analizirati pozicijo; mat, pat pozicija; voj. ključna obrambna pozicija pozicija, od obrambe katere je odvisna obramba širšega območja
SSKJ²
pozícijski in pozicíjski -a -o prid. (í; ȋ)
nanašajoč se na pozicijo: pozicijska prednost / pozicijski poslanci, svetniki; pozicijska politika; pozicijske stranke; pozicijska pogajanja
♦ avt. pozicijske luči luči za označevanje položaja vozila na cestišču ali med parkiranjem; navt. pozicijske luči luči za označevanje položaja in približne smeri gibanja plovila; šah. pozicijska igra igra, pri kateri si igralec v skladu s svojim načrtom prizadeva doseči določeno pozicijo; voj. pozicijska vojna vojna na neprekinjenih, močno utrjenih frontah, ki se dalj časa ne premaknejo
SSKJ²
pozicioníranje -a s (ȋ)
1. glagolnik od pozicionirati: politično pozicioniranje; cenovno pozicioniranje znamke na trgu; strateško pozicioniranje v energetiko
2. določanje lege v prostoru: satelitski sistem za natančno pozicioniranje; vojaški sateliti za globalno pozicioniranje omogočajo spremljanje vsakega objekta
SSKJ²
pozicionírati -am nedov. in dov. (ȋ)
umeščati kaj, iskati mesto za kaj, zlasti v političnem, poslovnem svetu: strateško pozicionirati podjetje; uspešno pozicionirati blagovno znamko / podjetje se je pozicioniralo kot vodilno na svojem področju
SSKJ²
pozídati tudi pozidáti -am dov. (í á í)
1. z zidanjem stavb izpolniti prostor: dolino so zelo hitro pozidali / pozidati zemljišče
2. z zidanjem popraviti, obnoviti: kupil je staro hišo in jo pozidal / pozidati porušeno mesto
// sezidati, zgraditi: dolgo je hranil, da je pozidal novo hišo
3. z zidanjem porabiti: pozidal je že vso opeko
    pozídan -a -o:
    pozidana parcela; mesto je bilo porušeno in spet pozidano
SSKJ²
pozidáva -e ž (ȃ)
glagolnik od pozidati: pozidava parcele / pozidava porušenega mesta je dolgo trajala / pozidava stanovanj poteka počasi zidava, graditev
SSKJ²
pozíden -dna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na rast, plezanje po zidu: pozidne rastline, živali
♦ bot. pozidna rutica praprot s pernato deljenimi listi, ki raste po zidnih in skalnih razpokah, Asplenium ruta muraria; zool. pozidni matija pajkovec, ki živi navadno na zidovih hiš, Opilio parietinus; pozidna kuščarica majhen kuščar, ki zelo dobro pleza, Lacerta muralis
SSKJ²
pozími prisl. (í)
v zimskem času: pozimi je na drevju ivje; volnene obleke nosi samo pozimi / ekspr. soba je pozimi in poleti vlažna zmeraj / obleka za pozimi; prim. zima
SSKJ²
pozímski -a -o prid. (í)
star. zimski: lepi pozimski večeri / pozimska jabolka
SSKJ²
pozíranje -a s (ȋ)
glagolnik od pozirati: služila je denar s poziranjem / moti jo njegovo poziranje / boj proti literarnemu poziranju
SSKJ²
pozírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. biti na razpolago za upodabljanje: pozirati kiparju, slikarju; pozirati za akt, portret / rada pozira fotografom
2. ekspr. nepristno, narejeno se vesti, ravnati: na predavanjih je rad poziral / ni resen znanstvenik, samo pozira
SSKJ²
pózitiv -a m (ọ̑)
1. fot. posnetek, kopiran z negativa, na katerem so svetla in temna mesta taka kot v resničnosti: izdelati pozitiv; pozitiv in negativ / barvni pozitiv; filmski, fotografski pozitiv
2. jezikosl. oblika, ki izraža izhodiščni pomen pridevnika ali prislova; osnovnik: pozitiv, komparativ in superlativ
♦ glasb. pozitiv nekdaj majhne sobne, komorne ali cerkvene orgle
SSKJ²
pozitívec -vca m (ȋ) pog.
1. kdor vidi vse v življenju kot dobro, pozitivno: on je pozitivec, vedno dobre volje / znan je kot velik pozitivec in odličen motivator
2. oseba, zlasti literarna, filmska, s pretežno dobrimi, družbeno zaželenimi lastnostmi: igrati vlogo pozitivca / filmski pozitivci
SSKJ²
pózitiven in pozitíven -vna -o prid. (ọ̑; ȋ)
1. ki izraža, da je vrednost česa velika ali da je, obstaja: pozitivna kritika filma; pozitivna ocena takega ravnanja ga je vznemirila / imeti pozitiven odnos do česa; o njej imam pozitivno mnenje / pozitivno mišljenje mišljenje, prepričanje, da je posameznik s svojo naravnanostjo sposoben spremeniti fizično resničnost ali zunanje okoliščine
2. ki izraža, vsebuje pritrditev, strinjanje, pritrdilen: odgovor je bil pozitiven; pozitivna rešitev prošnje
3. dober, sprejemljiv: pozitivnih pojavov med mladimi noče videti; pozitivne in negativne lastnosti; podpirati pozitivne pobude; publ. odigrati pozitivno vlogo / imeti pozitiven vpliv na koga / publ. pozitivni junak romana
4. ki prinaša koristi, ugodnosti: pozitivne posledice dežja v tem času / knjiž. pozitivne, svetle strani življenja dobre, prijetne
5. med. ki izraža, da iskano je: izid preiskave je pozitiven / izmeček je bil pozitiven
6. ki ga je mogoče dokazati, preveriti: pozitivno znanje / opirati se na pozitivna dejstva
♦ bot. pozitivni fototropizem pojav, da se rastlinski organi obračajo k svetlobi; ekon. pozitivna trgovinska bilanca trgovinska bilanca z manjšim uvozom kot izvozom; elektr. pozitivni pol elektroda za dovajanje električnega toka; pozitivna elektrina primanjkljaj elektronov na telesu; fiz. pozitivni delec delec, ki se v magnetnem polju, prečnem na smer gibanja, odkloni v dani smeri; pozitivni ion pozitivno naelektren ion; fot. pozitivni film film s posnetki, na katerih so svetla in temna mesta taka kot v resničnosti; barvni pozitivni film barvni film s posnetki, na katerih so barve take kot v resničnosti; kem. pozitivni element element, ki se pri elektrolizi izloča na katodi; mat. pozitivni predznak predznak, ki izraža, da je število večje od nič; pozitivno število število, večje od nič; med. pozitivni Rh faktor; šol. pozitivni učni uspeh učni uspeh brez negativnih ocen; pozitivna ocena ocena, ki izraža, da učenec obvladuje učno snov; šport. pozitivna razlika v golih razlika med večjim številom danih in manjšim številom dobljenih golov
    pózitivno in pozitívno prisl.:
    odgovoriti pozitivno; to bo pozitivno vplivalo na njuno razmerje; pozitivno naelektreni delci; pozitivno rešena prošnja; pisati šolsko nalogo pozitivno; sam.: o njem vedo veliko pozitivnega
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
pozitivíst -a m (ȋ)
1. filoz. predstavnik pozitivizma: empiristi in pozitivisti
2. kdor se zavestno omejuje na podatke, dejstva, ki jih je mogoče dokazati, preveriti: bil je pozitivist, zato tega ni mogel sprejeti
SSKJ²
pozitivístičen -čna -o prid.(í)
nanašajoč se na pozitiviste ali pozitivizem: pozitivistična filozofija / pozitivistična miselnost / pozitivistična analiza; pozitivistično pisanje
    pozitivístično prisl.:
    pozitivistično usmerjen psiholog
SSKJ²
pozitivístka -e ž (ȋ)
filoz. predstavnica pozitivizma:
SSKJ²
pozitivízem -zma m (ī)
1. filoz. filozofska smer, ki zanika vsako spoznanje, ki ga ni mogoče dokazati: pozitivizem in pragmatizem / logični pozitivizem filozofska smer, ki iz znanosti izključuje vse, česar ni mogoče preveriti
2. metoda, ki se zavestno omejuje na podatke, dejstva, ki jih je mogoče dokazati, preveriti: sociološki, znanstveni pozitivizem
SSKJ²
pozitívka -e ž (ȋ) pog.
1. ženska, ki vidi vse v življenju kot dobro, pozitivno: po naravi je pozitivka; optimistke in pozitivke / poznajo jo kot večno pozitivko in odlično motivatorko
2. ženska, zlasti literarni, filmski lik, s pretežno dobrimi, družbeno zaželenimi lastnostmi: najraje je igrala pozitivke
SSKJ²
pózitivnost in pozitívnost -i ž (ọ̑; ȋ)
lastnost, značilnost pozitivnega: moralna pozitivnost človeka / pozitivnost in pravilnost teh načel
♦ elektr. pozitivnost magnetnega pola; mat. pozitivnost števila
SSKJ²
pozitívum tudi pózitivum -a m (ȋ; ọ̑)
knjiž. kar je pozitivno: to je edini pomembnejši pozitivum te knjige
SSKJ²
pozitrón -a m (ọ̑)
fiz. osnovni delec s pozitivnim električnim nabojem: odkritje pozitrona; pozitron in elektron
SSKJ²
pozitúra -e ž (ȗ)
knjiž. poza, drža: postaviti se v pozituro; uradna pozitura
SSKJ²
pozív -a m (ȋ)
1. voj. uradna zahteva po prisotnosti na določenem mestu, opravljanju vojaških obveznosti: zaradi napetosti v odnosih med državama je prišlo do pozivov / mobilizacijski poziv; poziv na nabor
// list s sporočilom o tem: dobiti, izročiti, poslati poziv
2. glasno izražena zahteva po
a) prisotnosti: vsi so prišli na njegov poziv / telefonski poziv / knjiž. poziv v sili klic v sili
b) kaki dejavnosti: na njegov poziv so dvignili roke / knjiž. poziv na pomoč klic na pomoč
3. glagolnik od pozvati: poziv k uporu; vzklikati gesla kot poziv na boj / poziv k sodelovanju / poziv na sodišče
● dekle na poziv prostitutka, ki pride k moškemu na telefonski poziv
SSKJ²
pozívanje -a s (í)
glagolnik od pozivati: pozivanje k uporu, na boj / pozivanje reševalcev / pozivanje na pravne določbe
SSKJ²
pozívati -am nedov. (í) navadno s prislovnim določilom
1. javno izražati željo, da kdo kaj stori, se česa udeleži: pozivati k uporu; pozivati ljudstvo na boj; prebivalce pozivajo, naj se udeležijo zborovanja / pozivati k delavnosti, disciplini / članek poziva k strpnosti
2. izražati zahtevo po
a) prisotnosti na kakem mestu: pozivati na sodišče / pozivati fante k vojakom / mati poziva otroke domov kliče
b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: sodišče ga poziva za pričo / pozivati na pomoč klicati
    pozívati se zastar.
    sklicevati se: pozivati se na predpise / pozivati se na uglednega znanstvenika
SSKJ²
pozíven -vna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na poziv ali pozivanje: pozivni list / signalizirati pozivne znake
♦ elektr. pozivni generator generator nizkofrekvenčne napetosti v telefonskem aparatu za klicanje telefonskih naročnikov; šport. pozivni turnir tekmovanje najboljših namiznoteniških igralcev, na katerem se ugotavlja njihova kakovost
SSKJ²
pozívnica -e ž (ȋ)
knjiž. vabilo: pokazati pri vhodu pozivnico; prinesti s seboj pozivnico / poimenska pozivnica / sodna pozivnica
// poziv: že prve dni vojne je dobil pozivnico
♦ ptt, nekdaj obvestilo klicani osebi brez telefona s podatki o naročenem telefonskem pogovoru na pošti
SSKJ²
pozívnik -a m (ȋ)
žepni sprejemnik za osebne klice: nositi pozivnik; poklicati na pozivnik; ukazni pozivnik; gasilec z pozivnikom
SSKJ²
pozlačeváti -újem nedov. (á ȗ)
prekrivati s tanko plastjo zlata: zlatar pozlačuje verižico; pozlačevati kipe
// ekspr. delati kaj po barvi podobno zlatu: sonce je pozlačevalo morsko gladino
SSKJ²
pozláta -e ž (ȃ)
tanka prevleka iz zlata: pozlata se že lušči; obnoviti pozlato; bleščeča, potemnela, pristna pozlata / s pozlato okrašen strop; pren., ekspr. klasicistična pozlata uprizoritve
// ekspr. kar je temu podobno: nebo se je prevleklo s pozlato; pozlata na listju
SSKJ²
pozlatár -ja m (á)
kdor se ukvarja s pozlatarstvom: rezbar in pozlatar
SSKJ²
pozlatárski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na pozlatarje ali pozlatarstvo: pozlatarska delavnica / pozlatarska obrt obrt, ki se ukvarja s prekrivanjem predmetov s tanko plastjo zlata
SSKJ²
pozlatárstvo -a s (ȃ)
pozlatarska obrt: ukvarjati se s pozlatarstvom
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
pozlatéti -ím dov. (ẹ́ í)
ekspr. postati po barvi podoben zlatu: listje, žito je pozlatelo
SSKJ²
pozlatítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od pozlatiti: za pozlatitev kupole so porabili veliko zlata / sledovi nekdanje pozlatitve pozlate
SSKJ²
pozlatíti -ím dov., pozlátil (ī í)
prekriti s tanko plastjo zlata: pozlatiti bronast kipec; pozlatiti uro
// ekspr. narediti kaj po barvi podobno zlatu: jesen pozlati gozd, vinograd; sonce je pozlatilo vrhove gor; žita so se že pozlatila
● ekspr. s svojim smehom vse pozlati naredi lepo, prijetno
    pozlačèn -êna -o:
    pozlačen okvir; strop v dvorani je pozlačen; pozlačena medalja
SSKJ²
pozlíti -ím dov., pozlì (ī í)
brezoseb., zastar. poslabšati se: bolniku je pozlilo / zaradi slabega zraka ji je pozlilo postalo slabo
SSKJ²
pôzlu in po zlù prisl., piše se narazen (ó; ȕ) ekspr., v zvezi iti po zlu
1. propasti, propadati: odkar ni gospodarja, gre kmetija po zlu; letina bo šla po zlu, če ne bo kmalu dežja; ob požaru so šli vsi spisi po zlu; vse bo šlo po zlu / s širokim pomenskim obsegom: zaradi neupravičenih izostankov je šlo lani po zlu na tisoče delovnih dni je bilo izgubljenih; v vojni gre veliko ljudi po zlu je ubitih, umre
2. biti neuspešen, izjaloviti se: načrti so šli po zlu; naročilo je šlo po zlu; prim. zlo
SSKJ²
poznamenovánje -a s (ȃ)
knjiž. označitev, zaznamovanje: pazil je na dosledno poznamenovanje naglasov v pesmi / staro poznamenovanje ulic in trgov poimenovanje
SSKJ²
poznamenováti -újem dov. in nedov. (á ȗ)
knjiž. označiti, zaznamovati: poznamenovati kraj na zemljevidu / s pretirano natančnostjo je poznamenoval vsako podrobnost
SSKJ²
poznàn in poznán -ána -o prid. (ȁ á; á)
1. za katerega obstajanje, lastnosti, značilnosti se ve: nikomur poznan človek; dobro poznan / ti problemi so mi poznani jih poznam
2. star. znan: hodil je po poznanih krajih; to mi je poznano; sam.: nobenega poznanega nisem videl; prim. poznati
SSKJ²
poznánec -nca m (ā)
star. znanec: govoril sem s poznancem; star poznanec
SSKJ²
poznánje -a s (ȃ)
dejstvo, da kdo koga ali kaj pozna: medsebojno poznanje; o svojem poznanju z njim je molčal; med njima se je razvilo ožje poznanje poznanstvo / poznanje položaja, razmer; poznanje predpisov, zakonov / poznanje tujih jezikov znanje, obvladanje / dobro poznanje ljudi, življenja mu je marsikdaj koristilo
● star. v mestu je imel poznanje z mladim dekletom ljubezensko razmerje
SSKJ²
poznánost -i ž (á)
knjiž. lastnost, značilnost poznanega: poznanost problema / poznanost pisatelja
SSKJ²
poznánstvo -a s (ȃ)
odnos med ljudmi, ki se poznajo: obnoviti staro, skleniti novo poznanstvo; poznanstvo med njima, z njim bi ga lahko obremenjevalo; minilo je leto dni njunega poznanstva / brez poznanstva ga ne bi sprejeli v društvo; to je dobil po poznanstvu / star. priti v poznanstvo s kom skleniti, vzpostaviti poznanstvo
● star. ima veliko poznanstva znancev, prijateljev
SSKJ²
poznáti -znám nedov. (á ȃ)
1. vedeti za obstajanje, lastnosti, značilnosti koga: nihče ga ne pozna; ali me še poznaš; ni poznal ne očeta ne matere; pozna ga iz otroških let; pozna jo samo od dobre strani; poznati po glasu, hoji, imenu, resnicoljubnosti; dobro, na videz, pobliže, slabo poznati; poznajo ga kot, zastar. za poštenjaka; midva se pa že poznava / nikoli ne bo drugačen, saj ga poznam
2. vedeti (za) kaj, biti seznanjen s čim: bal se je približati stražarju, ker ni poznal gesla; poznati pot; poznati pravila, zakone; to pravljico pozna vsak otrok; dobro poznam ta problem; razmere pozna do podrobnosti; pog. svoj klobuk bom pa ja poznal / to hišo poznam sem jo že videl / mlad je še in ne pozna življenja
// imeti s študijem, raziskovanjem pridobljeno vednost o določeni dejavnosti, stvari ali področju: moderne glasbe ne pozna; dobro pozna evropsko književnost; pozna svojo stroko; malokdo tako pozna Prešernove poezije kot on / poznati imena rastlin; za prevajanje je treba dobro poznati oba jezika znati, obvladati; not ne pozna jih ne zna brati
3. ekspr. vedeti za značilnosti kakega pojava, zlasti negativnega: dobro pozna fašizem in njegove metode; pozna njegove napake; poznam ta strah, ni mi treba razlagati
4. nav. ekspr. biti v določenem, navadno dobrem odnosu s kom: on bo že dobil službo, ker oče pozna direktorja; pozna se s profesorjem
5. ekspr. ozirati se na koga, upoštevati ga: starše pozna samo, kadar jih potrebuje / nihče ga ni poznal v nesreči mu ni pomagal
6. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z nikalnico izraža, da to, kar določa sobesedilo, pri osebku obstaja: materina ljubezen ne pozna mej; nobene mere ne pozna; on ne pozna milosti, opravičevanja; te navade pri nas ne poznamo; nobene olike ne pozna; počitka sploh ne pozna; te dežele ne poznajo snega; takrat je še poznal srečo, veselje
● nižje pog. nobenega heca ne pozna je resen, ne mara potegavščin; bolnik nikogar ne pozna ni pri zavesti; ekspr. ta človek ne pozna šale vse jemlje, obravnava resno; ekspr. ti še ne poznaš ljudi po mojem mnenju so ljudje slabi; ekspr. kako sem mogel to storiti, sam sebe ne poznam zelo sem začuden nad svojim dejanjem, ravnanjem; ekspr. če to narediš, te ne poznam več nočem imeti opravka, stikov s teboj; ekspr. vidva sta mi skrila denarnico, saj vaju poznam vem, da sta nagajiva; ekspr. pozna ga do jeter, do obisti pozna vse njegove lastnosti, zlasti slabe; še ne pozna na uro ne zna razbrati časa z ure; zastar. ne pozna ga več za svojega sina ne prizna, ne šteje; poznam ga samo po imenu nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim; pog. samo napol ga poznam ne dobro, nekoliko; poznam ga kot slab denar, kot svoj žep zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih
    poznáti se 
    biti viden, kazati se: bolezen se ji pozna na obrazu; na tej preprogi se pozna vsaka stopinja; pozna se mu, da ni spal; po govorici se mu pozna, da ni domačin / noseča je, pa se ji še nič ne pozna
    ●     delu se pozna hitrica zaradi prehitrega delanja, opravljanja je delo manj kvalitetno; ekspr. pijača se mu kar precej pozna je precej vinjen; pog. njemu se res ne poznajo leta videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. podražitev se mu zelo pozna zaradi podražitve potroši dosti več; ekspr. tega ne bom končal do roka, saj se poznam vem, koliko zmorem; ekspr. škoda besed, saj se poznamo vem, kako mislite o stvari; 
prim. poznan
SSKJ²
poznaválec -lca [poznavau̯ca tudi poznavalca] m (ȃ)
1. kdor ve (za) kaj, je seznanjen s čim: poznavalci trdijo, da spada to vino med najboljša vina; dober poznavalec gob / poznavalec predpisov, razmer / ekspr. položaj je presodil s pogledom poznavalca / dober poznavalec ljudi
2. kdor ima s študijem, raziskovanjem pridobljeno vednost o določeni dejavnosti, stvari ali področju: je velik poznavalec evropske književosti; poznavalci Prešernove poezije; izvrsten poznavalec matematične vede / poznavalec tujih jezikov kdor zna, obvlada tuje jezike
SSKJ²
poznaválka -e [poznavau̯ka tudi poznavalka] ž (ȃ)
1. ženska ali država, ustanova, ki ve (za) kaj, je seznanjena s čim: dobra poznavalka kraja je / poznavalka razmer na Balkanu
2. ženska, ki ima s študijem, raziskovanjem pridobljeno vednost o določeni dejavnosti, stvari ali področju: poznavalka glasbe, mode, zgodovine
SSKJ²
poznaválski -a -o [poznavau̯ski in poznavalski] prid. (ȃ)
nanašajoč se na poznavalce ali poznavanje: poznavalska merila / ekspr. ocenil ga je s poznavalskimi očmi
    poznaválsko prisl.:
    poznavalsko pregledati, proučiti; poznavalsko je pokusil vino
SSKJ²
poznávanje -a s (ȃ)
vednost o določeni dejavnosti, stvari ali področju: vzrok za to je slabo poznavanje gradiva; poznavanje kulture, umetnosti / poznavanje položaja, razmer / poznavanje ljudi poznanje; poznavanje tujega jezika znanje, obvladanje
SSKJ²
poznavátelj -a m (ȃ)
star. poznavalec: poznavatelj gob / poznavatelj predpisov / dober poznavatelj ljudi / poznavatelj umetnosti
SSKJ²
poznávati -am nedov. (ȃ)
zastar. poznati: nikoli ni poznaval svojega očeta / zelo se poznava njegov vpliv
    poznavajóč -a -e:
    knjiž. dobro poznavajoč jezik, ni imel težav z domačini
SSKJ²
poznè -éta m (ȅ ẹ́)
knjiž. počasnež: težko je s takim poznetom
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
pozníca -e ž (í)
hruška, ki dozori pozno jeseni: za hišo je rasla poznica
SSKJ²
pôzno... prvi del zloženk (ó)
nanašajoč se na pozen: poznoantičen, poznocvetoč, poznojesenski, poznopopoldanski
SSKJ²
pôznoantíčen -čna -o prid. (ó-ȋ)
nanašajoč se na pozno antiko: poznoantična keramika, stavba / spomeniki poznoantične dobe
SSKJ²
pôznobaróčen -čna -o prid. (ó-ọ̑)
nanašajoč se na pozni barok: poznobaročni slog / poznobaročni dvorec
SSKJ²
pôznogótski -a -o prid. (ó-ọ̑)
nanašajoč se na pozno gotiko: katedrala v poznogotskem slogu / poznogotski relief / poznogotsko kiparstvo
SSKJ²
pôznojesénski -a -o prid. (ó-ẹ́)
nanašajoč se na pozno jesen: deževen poznojesenski dan / poznojesensko sonce; poznojesensko vreme / poznojesenske rože
SSKJ²
pôznopoléten -tna -o prid. (ó-ẹ̑)
nanašajoč se na pozno poletje: poznopoletna noč / poznopoletno sonce
SSKJ²
pôznopomláden -dna -o prid. (ó-ȃ)
nanašajoč se na pozno pomlad: topel poznopomladni dan / poznopomladno sonce
SSKJ²
pôznopopoldánski tudi pôznopopôldanski -a -o [poznopopou̯danski] prid. (ó-á; ó-ȏ)
nanašajoč se na pozen popoldan: na hišo je sijalo poznopopoldansko sonce / poznopopoldanska družabna prireditev
SSKJ²
pôznorenesánčen -čna -o prid. (ó-ȃ)
nanašajoč se na pozno renesanso: poznorenesančna arhitektura / poznorenesančni pesnik
SSKJ²
pôznorímski -a -o prid. (ó-í)
nanašajoč se na zadnje obdobje starih Rimljanov: poznorimska kultura / poznorimska doba
SSKJ²
pôznorománski -a -o prid. (ó-ȃ)
nanašajoč se na pozno romaniko: poznoromanski slog / stavba iz poznoromanske dobe
SSKJ²
pôznoromántičen -čna -o prid. (ó-á)
nanašajoč se na pozno romantiko: poznoromantični filozofski lirizem / poznoromantični skladatelj
SSKJ²
pôznosrednjevéški -a -o prid. (ó-ẹ̑)
nanašajoč se na pozni srednji vek: poznosrednjeveška stavba / proučevati poznosrednjeveško družbo
SSKJ²
pôznost -i ž (ó)
dejstvo, da je kaj pozno: poznost predstave; poznost zorenja grozdja
SSKJ²
pozobáti -zóbljem tudi pozóbati -am in -zóbljem dov. (á ọ́; ọ̄)
zobajoč pojesti: kokoš je hitro pozobala koruzo; seme navadno pozobljejo vrabci / ekspr. mimogrede je pozobal tri grozde pojedel
SSKJ²
pozòj tudi pozój -ója m (ȍ ọ́; ọ̑)
star. zmaj: ogenj bljuvajoči pozoj
SSKJ²
pozòr -ôra m, mest. ed. tudi pozóru (ȍ ó)
1. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z v drža, v kateri se stoji vzravnano, z rokami, iztegnjenimi navzdol in pritisnjenimi k bokom: vojaki so se postavili v pozor; stati v pozoru; klasje je stalo kakor v pozoru
2. v medmetni rabi izraža
a) opozorilo: pozor, hud pes; pozor, stopnice
b) poziv k pripravljenosti: pozor, pripravljeni, zdaj
3. zastar. pozornost: obrniti pozor na kaj; vzbuditi pozor
SSKJ²
pozóren -rna -o prid., pozórnejši (ọ́ ọ̄)
1. zavestno (miselno) zbran: pozoren poslušalec, učenec; pri vožnji ni bil dovolj pozoren / biti pozoren na datum in kakovost izdelka; ob teh besedah je postal pozoren
● ekspr. nič ni ušlo njenim pozornim očem vse je opazila; ekspr. tam so naleteli na pozorna ušesa tam so jih pozorno poslušali
// ki poteka, se opravlja z veliko miselno zbranostjo: pozorno branje, poslušanje
2. ki kaže, izraža skrb, zavzetost za koga: ima pozornega moža; vedno je pozorna do njega
    pozórno prisl.:
    pozorno poslušati, spremljati; ko ga je pozorneje pogledal, ga je prepoznal
SSKJ²
pozoréti -ím dov., pozôrel in pozorèl in pozorél (ẹ́ í)
z zorenjem priti do popolne zrelosti: jabolka na kupu še pozorijo
// doseči potrebno, ustrezno kakovost: pustiti meso pozoreti; vino mora še pozoreti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
pozoríšče -a s (í)
zastar. prizorišče, oder: pozorišče ostane med vso igro isto; stopiti na pozorišče
SSKJ²
pozoríti -ím dov., pozóril (ī í)
narediti, povzročiti, da postane kaj popolnoma zrelo: sonce bo pozorilo grozdje, pšenico
SSKJ²
pozórnica -e ž (ọ̑)
zastar. prizorišče, oder: pozornica ostane v drugem dejanju nespremenjena; igralec pride na pozornico z desne / ta dežela se umika s svetovne pozornice
SSKJ²
pozórnost -i ž (ọ́)
1. zavestna (miselna) zbranost: pozornost poslušalcev je popustila; odvrniti, preusmeriti pozornost; to delo zahteva posebno pozornost; študiju je posvečal veliko pozornost
2. povečano zanimanje, zavzetost za kaj: posvečati čemu pozornost; pritegniti, vzbuditi pozornost; ta slikar je vreden večje pozornosti; splošna pozornost / biti središče, v središču pozornosti
3. kar kaže, izraža skrb, zavzetost za koga: njegova pozornost jo je ganila; izkazati komu pozornost; ekspr. obsipati koga s pozornostjo; biti deležen posebne pozornosti / pridobil jo je z majhnimi pozornostmi
SSKJ²
pôzre in pozrè -éta s (ō ẹ́; ȅ ẹ́)
nar. štajersko (mlado) dekle: čedno pozre
SSKJ²
pozunánjenje -a s (ȃ)
glagolnik od pozunanjiti: pozunanjenje čustev; pozunanjenje in obubožanje gledališča
SSKJ²
pozunánjenost -i ž (ȃ)
knjiž. lastnost, značilnost pozunanjenega: pozunanjenost družbe, življenja
SSKJ²
pozunánjiti -im dov. (ā ȃ)
knjiž. narediti, da postane kaj zunanje, neosebno: ženske vloge je avtor zelo poudaril in pozunanjil
    pozunánjiti se 
    postati plitev, usmerjen v zunanji svet: v teh letih se je zelo pozunanjil
    pozunánjen -a -o:
    pozunanjen človek; pozunanjeni svet
SSKJ²
pozvačín -a m (ȋ)
nar. prekmursko moški, ki vabi na gostijo ob poroki: pozvačin že hodi po vasi; pozvačin, ves okrašen in z zvonci na nogah, je plesal in vriskal
SSKJ²
pozvánec -nca m (á)
knjiž. kdor je poklican, pozvan: pozvanci so morali čakati, da pridejo na vrsto
SSKJ²
pozvánjanje -a s (ā)
glagolnik od pozvanjati: zbudilo ga je pozvanjanje zvonov / pozvanjanje kravjih zvoncev / pozvanjanje kovancev; pozvanjanje s ključi
SSKJ²
pozvánjati -am nedov. (ā)
1. v presledkih zvoniti: zvon pozvanja / ekspr. k hudi uri pozvanja zvoni
// večkrat pozvoniti: kar naprej je pozvanjala služabnici
2. dajati zvonjenju, zvončkljanju podoben glas: kozarci pozvanjajo na mizi / pozvanjati z ostrogami
3. knjiž. majati, migati: sedela je in pozvanjala z glavo / beli cveti pozvanjajo v vetru
● ekspr. v glavi mu je ves čas pozvanjala misel nanjo ves čas je mislil nanjo
    pozvanjajóč -a -e:
    pozvanjajoča drobnica
SSKJ²
pozváti -zôvem dov., pozvál (á ó)
1. javno izraziti željo, da kdo kaj stori, se česa udeleži: pozvati k stavki, uporu; pozvati na boj, delo, odpor; prebivalce so pozvali, naj se udeležijo množičnega zborovanja / pozvati učence k disciplini; pozval jih je k večji prizadevnosti
2. izraziti zahtevo po
a) navadno s prislovnim določilom prisotnosti na kakem mestu: pozvati na sodišče
b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: sodišče ga je pozvalo za pričo / pozvati koga na dvoboj / pozvati koga na pomoč poklicati
● zastar. pozvati zdravnika poklicati; zastar. prijazno jih je pozval v hišo povabil
    pozván -a -o:
    pozvani so bili k uporu; pozvan je bil v drug kraj; biti pozvan za pričo
SSKJ²
pozvedeti ipd. gl. poizvedeti ipd.
SSKJ²
pozveríniti -im dov. (í ȋ)
ekspr. narediti, povzročiti, da kdo dobi lastnosti, značilnosti zveri: maščevalnost je ljudi pozverinila; v vojni se človek pozverini
    pozverínjen -a -o:
    pozverinjeni ljudje
SSKJ²
pozvončkljáti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. na rahlo pozvoniti: od časa do časa je pozvončkljal
SSKJ²
pozvoníti -ím dov., pozvónil (ī í)
1. krajši čas zvoniti: stekel je po stopnicah in pozvonil; ko je bil v zvoniku, je še malo pozvonil / dvakrat pozvoniti; na dolgo pozvoniti
2. z zvonjenjem sporočiti, naznaniti: pozvonil je pomočnici; pozvoniti k zajtrku; če boš kaj želel, pa pozvoni; brezoseb. pozvonilo je za konec odmora
3. dati zvonjenju, zvončkljanju podoben glas: pozvonil je telefon
SSKJ²
požágati -am dov. (ȃ)
z žaganjem podreti: požagati drevo; vse smreke so požagali
// z žaganjem odstraniti: požagati veje
    požágan -a -o:
    požagano drevje
SSKJ²
požalováti -újem dov. (á ȗ)
krajši čas žalovati: kdaj pa kdaj je požaloval za bratom, ki je padel
// star. potožiti, potarnati: tako življenje me torej čaka tu, je požaloval novi učitelj
SSKJ²
požár -a m (ȃ)
1. ogenj, ki povzroča škodo, uničuje: požar nastane, se širi, ekspr. izbruhne; požar je uničil, zajel hišo in gospodarsko poslopje; gasiti, omejiti požar; požar je povzročila strela; nasilje se je širilo kot požar / gozdni požar / kot opozorilo nevarnost požara
● ekspr. zanetiti svetovni, vojni požar svetovno vojno, vojno
2. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: požar ljubezni, strasti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
požáren -rna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na požar: požarna škoda; predpisi o požarni varnosti / požarni hidrant; hiša je zavarovana s požarnim zidom; požarna lestev lestev, pritrjena na zidu za zasilno reševanje; požarna zavesa v gledališču / star. požarna bramba gasilsko društvo
♦ gozd. požarni pas del zemljišča vzdolž česa, navadno železniške proge, za zavarovanje pred požarom, širjenjem požara
    požárno prisl.:
    požarno ogrožen prostor
SSKJ²
požarévati -am nedov. (ẹ́)
knjiž. večkrat zažareti: luči požarevajo / na prstih ji požarevajo briljanti
SSKJ²
požaríšče -a s (í)
kraj požara, ognja: gasilci so v nekaj minutah prihiteli na požarišče / knjiž. na požarišču so zgradili novo hišo pogorišču
SSKJ²
požárni -ega m (ȃ)
voj. vojak, ki čuva enega ali več prostorov, kadar drugi spijo ali so odsotni: požarni je na hodniku
SSKJ²
požárnovárnosten -tna -o prid. (ȃ-á)
nanašajoč se na požarno varnost: požarnovarnostni predpisi, ukrepi / podjetje ima dobro organizirano požarnovarnostno službo
SSKJ²
požebráti -ám dov. (á ȃ)
1. ekspr. hitro in enolično pomoliti: malo je požebrala in vstala / požebrati očenaš
2. nar. koroško pomoliti1: po kosilu so požebrali in odšli na delo
SSKJ²
požégnati -am dov. (ẹ́)
pog. blagosloviti: duhovnik jih je požegnal / po stari šegi je hišo požegnal / bog te požegnaj za to besedo
● pog., ekspr. ko je sklepe požegnal še sekretar, so se zadovoljni razšli jih potrdil, soglašal z njimi; pog., ekspr. naj pijejo, bog jim požegnaj privoščim jim
    požégnan -a -o:
    požegnan kruh; z molitvijo in solzami požegnan
SSKJ²
požêlek -lka m (ȇ)
knjiž. želja: imeti posebne poželke
SSKJ²
poželênje -a s (é)
velika želja po čem, zlasti po zadovoljevanju spolne ljubezni, sle: poželenje mineva, se prebuja, raste; imeti, obvladati, utešiti poželenje; spolno, ekspr. meseno poželenje; strastno poželenje; poželenje in naslada / od poželenja so se jim iskrile oči
● ekspr. vredna je poželenja je privlačna, zapeljiva
SSKJ²
poželéti -ím dov., požêlel; poželèn tudi poželjèn (ẹ́ í)
začutiti, imeti veliko željo po čem, zlasti po zadovoljevanju spolne ljubezni, sle: poželeti žensko; zelo ga je poželela; poželeti (si) sadja; vsega imajo, kar si poželijo
● ekspr. jedel je, kolikor mu je srce poželelo kolikor je hotel, mogel; star. lahko bi mu poželel vesele praznike zaželel, voščil
SSKJ²
požêljen -jna -o prid. (é)
knjiž. zaželen, primeren: taka oblast je bila zanje zelo poželjna / njen rod je odbijal poželjne snubce
    požêljno prisl.
    poželjivo: poželjno je gledal te dobrote
SSKJ²
poželjív -a -o prid.(ī í)
ki čuti, ima veliko željo po čem, zlasti po zadovoljevanju spolne ljubezni, sle: poželjiv moški; je zelo poželjiva
// ki vsebuje, izraža tako željo: poželjiv pogled; imeti poželjive misli / poželjivi prsti so segli po sadju
    poželjívo prisl.:
    poželjivo gledati
SSKJ²
poželjívec -vca m (ȋ)
knjiž., ekspr. poželjiv človek: bil je znan poželjivec
SSKJ²
poželjívost -i ž (í)
lastnost, značilnost poželjivega: njegova poželjivost in lahkoživost / spolna poželjivost / poželjivost pogledov
SSKJ²
poženíti se -žénim se dov. (ī ẹ́)
v zvezi z osebo moškega spola drug za drugim se poročiti: sinovi so se poženili, hči pa je ostala sama
    poženíti ekspr.
    drugega za drugim dati, oddati v zakon: otroke sta poženila in zdaj sta spet sama / sinove je dobro poženil
SSKJ²
požénščiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
ekspr. dati komu nekatere ženske lastnosti: s svojo vzgojo ga je poženščila; v takih razmerah se moški poženščijo; poženščiti se v oblačenju
    požénščen -a -o:
    poženščeni fantje
SSKJ²
požerúh -a m (ū)
1. slabš. kdor (rad) veliko jé: biti velik požeruh; trebušast požeruh / ta žival je velik požeruh / kot psovka požeruh požrešni
2. slabš. lakomen, pohlepen človek: ta požeruh bi hotel imeti vso dediščino
3. nar. požiralnik, ponor: Zemlja je začela kipeti v vedno večjem krogu in na obronkih so slinili novorojeni požeruhi (Prežihov)
SSKJ²
požerúhinja -e ž (ū)
slabš. požrešna ženska: velika požeruhinja je, nikoli ji ni dovolj
SSKJ²
požerún -a m (ȗ) slabš.
1. kdor (rad) veliko jé: nikoli nima dovolj hrane, tak požerun je / spet hodi okrog stari volk požerun
2. lakomen, pohlepen človek: dve posestvi ima ta požerun, pa hoče še tretje
SSKJ²
požerúšček -čka m (ȗ)
ekspr. požrešen človek, navadno otrok: nikoli mu ni dovolj, velik požerušček je
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
požerúški -a -o prid. (ū)
nanašajoč se na požeruhe: požeruške navade / požeruška pojedina
SSKJ²
požerúštvo -a s (ȗ)
slabš. lastnost požrešnega človeka: navzeti se požeruštva; požeruštvo in pijanstvo
● slabš. sámo požeruštvo ga je zelo rad veliko jé; samo na jed misli
SSKJ²
požéti -žánjem dov., nam. požét in požèt (ẹ́ á)
1. končati žetev: letos so že poželi
// s srpom ali strojem odrezati žito, travo: veliko so že poželi / požeti ječmen, pšenico / skoraj vso njivo so požele; pren., ekspr. zdaj je požel sadove svojega truda
2. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: ansambel je požel velik aplavz; požeti hvalo, občudovanje; delati noče, slavo bi pa rad požel / film ni požel pričakovanega uspeha dosegel
● ekspr. smrt ga je požela sredi dela umrl je; ekspr. v vojski mu je poželo obe nogi je izgubil obe nogi; publ. pri volitvah so socialisti poželi največ glasov dobili
    požét -a -o:
    pšenica je že požeta
SSKJ²
požganíca -e ž (í)
nar. koroško zemljišče, s katerega je s požiganjem odstranjeno drevje, grmovje, zlasti gozd: požganico so prekopali
SSKJ²
požganína -e ž (í)
1. nar. zemljišče, s katerega je s požiganjem odstranjeno drevje, grmovje, zlasti gozd: preorati požganino
2. knjiž. pogorišče: s požganine se je še kadilo
SSKJ²
požganíšče -a s (í)
nar. koroško kraj požara, ognja; pogorišče: bali so se, da se bo še šola vnela, ker je stala blizu požganišča
SSKJ²
požgánje -a s (ā)
nar. zemljišče, s katerega je s požiganjem odstranjeno drevje, grmovje, zlasti gozd: na požganju so posejali pšenico
SSKJ²
požgáti -žgèm dov., požgál (á ȅ)
z ognjem poškodovati, uničiti: okupatorji so požgali vse hiše v vasi; požgati vejevje / cel zvezek svojih pesmi je požgal sežgal
// poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: slana je požgala žito; vroče sonce je požgalo travo
● ekspr. to žganje pa požge po grlu je zelo močno
    požgán -a -o:
    od suše požgana trava; požgane vasi
SSKJ²
požgečkáti -ám [požgəčkati tudi požgečkati] dov. (á ȃ)
krajši čas žgečkati: kadar je šel mimo nje, jo je požgečkal; požgečkati pod brado, nosom; pren. njene besede so ga prijetno požgečkale
SSKJ²
požíg -a m (ȋ)
glagolnik od požgati: zalotili so ga pri požigu; ropi in požigi / požig trave, vejevja
♦ pravn. naklepni požig
SSKJ²
požigálec -lca [požigau̯ca] m (ȃ)
kdor požiga: iskati, najti požigalca; morilci in požigalci / požigalec iz strasti
SSKJ²
požigálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na požiganje: požigalni ukrepi / požigalna sla
SSKJ²
požigálka -e [požigau̯ka] ž (ȃ)
ženska, ki požiga: najti požigalko
SSKJ²
požigálniški -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na požigalništvo: požigalniško gospodarjenje, obdelovanje / požigalniško poljedelstvo
SSKJ²
požigálništvo -a s (ȃ)
zgod. razvojna stopnja gospodarstva, za katero je značilno pridobivanje obdelovalne zemlje s požiganjem, zlasti gozdov: lovstvo, nabiralništvo in požigalništvo
SSKJ²
požigálski -a -o [požigau̯ski tudi požigalski] prid. (ȃ)
nanašajoč se na požigalce ali požiganje: uničujoče požigalsko delo / požigalska sla
SSKJ²
požíganje -a s (ī)
glagolnik od požigati: požiganje hiš; bolezensko nagnjenje k požiganju / požiganje dračja, trave / pridobivanje obdelovalne zemlje s požiganjem
SSKJ²
požígati -am nedov. (ī ȋ)
z ognjem uničevati: kamor so prišli, so požigali in morili / požigati dračje, vejevje / požigati pisma, stara potrdila sežigati
SSKJ²
požínjka -e ž (ȋ)
nar. gorenjsko pojedina po končani žetvi: posedli so okrog mize k požinjki / praznovati požinjko
SSKJ²
požír -a m (ȋ)
zastar. požirek: pri prvem požiru ga je kar streslo / izpiti nekaj požirov vina
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
požirálec -lca [požirau̯ca] m (ȃ)
kdor kaj požira: virusi kot požiralci bakterij / ekspr. požiralci časa, denarja, knjig
● požiralec mečev, ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo rezilo meča, gorečo palico
SSKJ²
požirálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na požiranje: požiralne mišice / požiralni refleksi
SSKJ²
požirálka -e [drugi pomen požirau̯ka] ž (ȃ)
1. nav. mn., v zvezi celica požiralka celica, ki požira tuje snovi v človeškem ali živalskem organizmu in jih tako uničuje, biol. fagocit: nastajanje celic požiralk; vloga celic požiralk v imunskem sistemu
2. ekspr. ženska, ki koga ali kaj požira: mitološke požiralke moških; požiralka denarja, knjig
● požiralka mečev, ognja artistka, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo rezilo meča, gorečo palico
SSKJ²
požirálnik -a [požirau̯nik tudi požiralnik] m (ȃ)
1. cevast organ, ki poteka, vodi od žrela do želodca: poškodbe požiralnika; požiralnik in sapnik
2. odprtina v kraških tleh, v katero izginja voda: vhod v požiralnik; jame in požiralniki
♦ geogr. luknja v skali, v katero se steka voda
3. nav. ekspr. odprtina, v katero kaj izginja: metati snope v požiralnik mlatilnice / kuhinjski požiralnik lijak
4. pokončna cev v tleh za odvajanje vode s površja: cestni, dvoriščni požiralnik
SSKJ²
požirálniški -a -o [požirau̯niški tudi požiralniški] prid. (ȃ)
nanašajoč se na požiralnik: požiralniška jama / veliko požiralniško območje
SSKJ²
požíranje -a s (ī)
glagolnik od požirati: pri angini je požiranje zelo boleče; požiranje hrane / požiranje besed, zlogov / niso mu mogli preprečiti požiranja romanov
SSKJ²
požírati -am nedov. (ī ȋ)
1. spravljati iz ust v požiralnik, želodec: požirati hrano, tekočino; meso je požiral kar neprežvečeno; vročo pijačo je počasi požirala; gristi in požirati / ekspr. požirati prah vdihavati zrak, poln prahu
2. biti tak, da lahko kaj prehaja skozi: cev, kanal več ne požira; požiralnik sproti požira vodo / ekspr. ozka cesta je težko požirala toliko vozil
// ekspr. sprejemati vase za obdelovanje, navadno hitro, v veliki količini: mlatilnica je požirala snop za snopom; žaga noč in dan požira les žaga
// ekspr. sprejemati vase sploh, navadno v veliki količini: visoka stavba je požirala ljudi; brezno je požiralo enega za drugim eden za drugim so padali, se spuščali, izginjali v prepad / mesto je požiralo kmečko delovno silo; pren. trg proizvodnje ne požira
3. ekspr. ne izrekati, molčati: besede, ki so mu prihajale v razburjenju, je rajši požiral
// ne odzivati se na kaj, zlasti z besedami: požirati očitke, žalitve; požirati sramoto / požirati krivico
// obvladovati, zadrževati: požirati jezo, slabo voljo / požirati solze
4. ekspr. pri svojem delovanju porabljati velike količine česa: motor je požiral bencin, elektriko / ogrevanje prostorov z električnimi pečmi je energijo kar požiralo / ta dejavnost požira veliko denarja
// zmanjševati količino česa: bolezen mu je požirala prihranke / šport ji požira ves prosti čas / organizacijsko delo ga je požiralo zelo zaposlovalo / hrup z ulice je požiral njegove besede jih delal manj slišne
// uničevati: plamen požira gospodarsko poslopje / vojne so požirale gozdove, ljudi / trnje požira njive
● artist požira meč, nož med nastopom si navidezno potiska v grlo rezilo meča, noža; pog. avto je požiral kilometre zelo hitro se premikal, vozil; ekspr. megla je požirala gozdove nad mestom jih zagrinjala, zakrivala; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požirati knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. požirati sline ob pogledu na jedi zelo si jih želeti; ekspr. delal je dolge korake in hitro požiral strmino se hitro vzpenjal; ekspr. končne zloge požira jih ne izgovarja; ekspr. požirati koga s pogledi poželjivo ogledovati
    požiráje :
    prisegali so, težko požiraje slino
    požirajóč -a -e:
    vse požirajoči plamen, vrtinec
SSKJ²
požírček -čka m (ȋ)
ekspr. manjšalnica od požirek: srkniti požirček / požirček vina
SSKJ²
požírek -rka m (ȋ)
1. količina tekočine, ki se naenkrat pogoltne: izpiti, srkniti požirek vode; ekspr. debel, krepek požirek; hlasten požirek; nizko napravil je kravji požirek zelo velik, hlasten; majhen, velik požirek; požirek mleka, pijače
// dejanje, s katerim se kaj pogoltne: narediti požirek; pri zadnjem požirku se mu je zaletelo / piti po požirkih; popiti v požirkih; pren., ekspr. v enem samem požirku bi rad izpil vso lepoto okrog sebe
2. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina tekočine: ostalo je le še nekaj požirkov vode; v steklenici je bil le še požirek žganja
● pog., ekspr. dajva ga še požirek popijva še malo (alkoholne) pijače; ekspr. iti, povabiti na požirek iti, povabiti pit; ekspr. v enem požirku je izpraznil kozarec ne da bi se vmes oddahnil
SSKJ²
poživáliti se -im se dov. (ā ȃ)
ekspr. dobiti živalske lastnosti, značilnosti: v samoti se je poživalil
    poživáljen -a -o:
    poživaljen človek
SSKJ²
poživéti -ím dov., požível (ẹ́ í)
knjiž. krajši čas živeti: malo poživiš, pa moraš umreti / upam, da poživim še toliko, da ti povrnem dobroto
● star. poživi malo pri nas in si odpočij ostani
SSKJ²
poživílen -lna -o prid. (ȋ)
ki poživlja: poživilna pijača / poživilni učinek tablet
SSKJ²
poživílo -a s (í)
sredstvo za poživitev: uživati poživila; kava, čaj in druga poživila; pren. omenjena knjiga je resnično poživilo
SSKJ²
poživíniti -im dov. (í ȋ)
ekspr. narediti, povzročiti, da kdo dobi lastnosti, značilnosti živine: z žganjem so jih do kraja poživinili / garanje jih je poživinilo
    poživínjen -a -o:
    poživinjeni ljudje
SSKJ²
poživínjati -am nedov. (í)
ekspr. delati, povzročati, da kdo dobi lastnosti, značilnosti živine: vojna je nekatere poživinjala, druge poduhovljala
SSKJ²
poživínjenje -a s (ȋ)
glagolnik od poživiniti: poživinjenje ljudi
SSKJ²
poživínjenost -i ž (ȋ)
ekspr. značilnost, stanje poživinjenega človeka: moralna propalost in poživinjenost
SSKJ²
poživítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od poživiti: čutiti poživitev po pitju kave; sredstva za poživitev / poživitev prostora s slikami / gobe za poživitev jedilnika / poživitev dela v društvu
SSKJ²
poživíti -ím dov., požívil (ī í)
1. povzročiti, da postane kdo bolj živahen, dejaven: pijača ga je poživila; doma se je pogrel in poživil; poživiti si noge s hitro hojo / tak nazor poživi duha / dež poživi rastline
2. narediti kaj bolj pestro, zanimivo: prostor lahko z domiselno dekoracijo poživimo / ta obleka jo poživi
3. povzročiti, da kaj poteka v večjem obsegu, intenzivneje: poživiti delo krožkov na šoli; poživiti trgovske stike med državama; promet se je znova poživil
    požívljen -a -o:
    s prispodobami poživljena pripoved; poživljeno kulturno delo
SSKJ²
požívljanje -a s (í)
glagolnik od poživljati: poživljanje s kavo / poživljanje kulturne dejavnosti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
požívljati -am nedov. (í)
1. povzročati, da postane kdo bolj živahen, dejaven: kava poživlja; prezebli potniki so se poživljali s čajem / njena pisma ga poživljajo / zaupanje v prihodnost je poživljalo človeški pogum
2. delati kaj bolj pestro, zanimivo: slike poživljajo stene; zelenje prostor poživlja / te barve jo poživljajo
3. povzročati, da kaj poteka v večjem obsegu, intenzivneje: poživljati prosvetno delo na vasi
    poživljajóč -a -e:
    dobiti poživljajočo injekcijo; poživljajoča mokrota; prisl.: kava deluje poživljajoče
SSKJ²
požívljenje -a s (ȋ)
glagolnik od poživiti: poživljenje krvnega obtoka / poživljenje dela v društvu
SSKJ²
požlahtnítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od požlahtniti: požlahtnitev rastlinske vrste / resnična požlahtnitev človeka
SSKJ²
požlahtníti -ím in požláhtniti -im dov., požláhtnil (ī í; ā ȃ)
1. agr. izboljšati lastnosti rastline s križanjem, namernim izborom: požlahtniti vinsko trto, vrtnice
2. knjiž. oplemenititi, poplemenititi: trpljenje ga je požlahtnilo / požlahtniti jezik / požlahtniti les
    požlahtnjèn -êna -o in požláhtnjen -a -o:
    požlahtnjene rastline; z umetnostjo požlahtnjeno življenje
SSKJ²
požlahtnjênje in požláhtnjenje -a s (é; ȃ)
glagolnik od požlahtniti: požlahtnjenje trte
SSKJ²
požlahtnjevánje -a s (ȃ)
glagolnik od požlahtnjevati: požlahtnjevanje sadnega drevja / požlahtnjevanje pesniškega jezika
SSKJ²
požlahtnjeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. agr. izboljševati lastnosti rastline s križanjem, namernim izborom: požlahtnjevati žito; požlahtnjevati s cepljenjem
2. knjiž. plemenititi: njena ljubezen ga požlahtnjuje / požlahtnjevati jezik
SSKJ²
požlampáti -ám dov. (á ȃ)
nizko popiti, izpiti: večino žganja je sam požlampal
SSKJ²
požléd -a m (ẹ̑)
alp. tanka ledena obloga na drevju ali skalovju: na vejah se je naredil požled; zdrsniti na požledu
SSKJ²
požlédica -e ž (ẹ̑)
alp. požled, žled: steno je pokrivala zelenkasta požledica
SSKJ²
požléviti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
nar. popiti, izpiti: brž je požlevil svojo merico vina
SSKJ²
požlobudráti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. nerazločno, hitro reči, povedati: tako je požlobudrala, da je nisem razumel
SSKJ²
požmériti -im dov. (ẹ́ ẹ̄)
knjiž. pogledati, navadno z napol zaprtimi očmi: požmeriti skozi trepalnice
SSKJ²
požmŕkniti -em dov. (ŕ ȓ)
nar. pomežikniti: nagubančil je čelo in požmrknil / požmrkniti z očmi
SSKJ²
požmrkováti -újem nedov. (á ȗ)
nar. pomežikovati: prestrašeno je požmrkoval / požmrkovati z očmi
SSKJ²
požókati -am dov. (ọ́ ọ̄)
nar. podrezati1, pobrskati: požokati s palico v duplino
SSKJ²
požoltéti -ím [požou̯teti] dov. (ẹ́ í)
star. porumeneti: listje je požoltelo in odpadlo / pri zlatenici koža požolti / v teh letih je požoltel in posivel
    požoltèl in požoltél -éla -o:
    stara požoltela knjiga
SSKJ²
požréšen -šna -o prid., požréšnejši (ẹ́ ẹ̄)
1. ki (rad) veliko jé: nikoli ni dovolj temu požrešnemu človeku; požrešni vrabci brskajo po pesku; požrešen kot volk
// nav. ekspr. ki čuti, ima veliko željo po jedi: je zelo požrešen / požrešen na meso, sladkarije / jesti s požrešnim tekom; pren. požrešno morje je pogoltnilo vso ladijsko posadko
2. ekspr. ki čuti, ima strastno željo prisvajati si dobrine; lakomen: vsi dolžniki so se ga bali, ker so vedeli, da je požrešen; požrešen na denar, po denarju / požrešen pogled ki izraža lakomnost
● ekspr. vse je spravil v svojo požrešno torbo v veliko, prostorno torbo
    požréšno prisl.:
    požrešno jesti, piti
    ●     ekspr. voda je požrešno drla po cesti zelo, močno
SSKJ²
požréšnež -a m (ẹ̑)
ekspr. požrešen človek: takšen požrešnež je, da bi najraje vse sam pojedel
SSKJ²
požréšnica -e ž (ẹ̑)
ekspr. požrešna ženska: nikoli nima dovolj ta požrešnica
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
požréšnik -a m (ẹ̑)
star. požrešen človek: velik požrešnik je bil
SSKJ²
požréšnost -i ž (ẹ́)
lastnost požrešnega človeka: očitali so mu požrešnost / ekspr. požrešnost po zemlji
SSKJ²
požrêti -žrèm dov., požŕl (ẹ́ ȅ)
1. spraviti iz ust v požiralnik, želodec: požreti grižljaj, koščico, tableto, tekočino; tako ga boli grlo, da še sline ne more požreti; drži se, kot bi metlo požrl zelo vzravnano, togo; domišljavo; gleda ga, kot bi ga hotel požreti zelo jezno, sovražno / nizko celo skledo solate je požrl pojedel
2. ekspr. z grizenjem uničiti: gosenice so požrle zelje
3. biti tak, da lahko kaj prehaja skozi: cev, kanal ne more več požreti vode
4. ekspr. ne izreči, zamolčati: hude besede je imel že pripravljene, pa jih je požrl
// ne odzvati se na kaj, zlasti z besedami: požreti očitek, poraz, sramoto, žalitev; vsega človek ne more požreti / požreti je moral marsikatero grenko neprijazen, zbadljiv očitek, pripombo
// obvladati, zadržati: požreti jezo / požreti solze
5. ekspr. pri svojem delovanju porabiti velike količine česa: ta avtomobil požre veliko bencina / ogrevanje prostorov požre dosti električne energije / ta dejavnost požre precej denarja
// zmanjšati količino česa: bolezen mu je požrla prihranke / nenapovedan obisk mu je požrl prosti čas
● pog., ekspr. noč ga je požrla ponoči je skrivaj odšel; ekspr. veliko ljudi so požrla taborišča je umrlo v taboriščih; ekspr. uši ga bodo požrle zelo ušiv je; ekspr. kar naprej, saj vas ne bomo požrli nihče vam ne bo storil nič neprijetnega, slabega; ekspr. požreti besedo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; pog., ekspr. nocoj ga je pa veliko požrl popil veliko alkoholne pijače; slabš. si požrl jezik zakaj molčiš, ne odgovoriš; ekspr. najraje bi jo živo požrli zelo so jezni nanjo; ekspr. ob pogledu na jedi na mizi je na debelo požrl slino zelo si jih je zaželel; ekspr. zadnje zloge navadno kar požre jih ne izgovori; ekspr. sin mu bo požrl živce ga bo duševno uničil; ekspr. kar požrl bi jo od ljubezni ima jo zelo rad; ekspr. požrl ga je s kostmi in kožo vsega je požrl; ekspr. hoteli so jo z očmi požreti poželjivo so jo ogledovali
    požréti se ekspr.
    zelo razžalostiti se, vznemiriti se: požrl se bo zaradi nje
    ●     ekspr. ne bom se mešal v to, naj se sami med seboj požrejo naj se sprejo; naj svoje zadeve sami uredijo; pog., ekspr. kar požrl bi se od jeze zelo je jezen, vznemirjen
    požŕt -a -o:
    požrta jed, pijača
SSKJ²
požŕten -tna -o prid. (r̄)
slabš. požrešen, lakomen: požrten človek; ne bodi tako požrten; požrtne živali / zelo je požrten na meso / požrten na denar
    požŕtno prisl.:
    požrtno jesti
SSKJ²
požrtíja -e ž (ȋ)
ekspr. pojedina: prirediti požrtijo; povabiti na požrtijo; velika požrtija
SSKJ²
požrtvoválen -lna -o prid., požrtvoválnejši (ȃ)
ki si zelo prizadeva za dosego določenega cilja ne glede na trud, žrtve: požrtvovalni starši; pri tem delu je bil zelo požrtvovalen / nagrada za požrtvovalno delo / požrtvovalna ljubezen
    požrtvoválno prisl.:
    boril se je zelo požrtvovalno; požrtvovalno skrbeti za otroke
SSKJ²
požrtvoválnost -i ž (ȃ)
lastnost požrtvovalnega človeka: znan je po svoji požrtvovalnosti in nesebičnosti / stregla mu je z veliko požrtvovalnostjo
SSKJ²
požrtvovánje -a s (ȃ)
knjiž. požrtvovalno delo, žrtvovanje: njegovo življenje je bilo nesebično požrtvovanje za druge / znano je njegovo junaštvo in požrtvovanje požrtvovalnost
SSKJ²
požúgati -am dov. (ū)
večkrat zamahniti z iztegnjenim kazalcem, navadno za svarilo, grožnjo: hudomušno, skrivaj mu je požugala; požugati s pestjo, prstom
SSKJ²
požulíti in požúliti -im dov. (ī ú)
ekspr. počasi pojesti ali popiti: naskrivaj je požulil vso čokolado; požulila sta dva litra vina
● ekspr. požulil je zadnjo cigareto pokadil
SSKJ²
požúriti -im dov. (ū)
zastar. pohiteti: na vso moč je požuril domov / požuri, se že mudi
SSKJ²
požvéčiti -im dov. (ẹ́ ẹ̄)
krajši čas žvečiti: zalogaj je malo požvečil in požrl
● ekspr. v naglici je požvečil kos pečenke pojedel
SSKJ²
požvekáti -ám dov. (á ȃ)
požvečiti: zalogaj je malo požvekal in požrl
SSKJ²
požvenketáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́)
krajši čas žvenketati: požvenketati s kovanci v žepu
SSKJ²
požvenketávati -am nedov. (ȃ)
večkrat žvenketati: njene zapestnice so požvenketavale; požvenketavati z ostrogami
SSKJ²
požvenkljáti -ám dov. (á ȃ)
krajši čas žvenkljati: požvenkljati s kovanci
SSKJ²
požvenkljávati -am nedov. (ȃ)
večkrat žvenkljati: pri hoji je požvenkljaval z ostrogami
SSKJ²
požvepláti -ám dov. (á ȃ) agr.
1. poškropiti, posuti s sredstvi, ki vsebujejo žveplo: požveplati grozde, vinsko trto
2. zažveplati: požveplati klet, sod
SSKJ²
požvížgati -am dov. (í)
1. oglasiti se z žvižgom: kdaj pa kdaj je zavrisnil in požvižgal
2. z žvižgom dati znamenje: požvižgati psu
    požvížgati se ekspr.
    ne ceniti, ne upoštevati: požvižgam se nate
    ●     ekspr. požvižgam se na ves svet izraža veliko omalovaževanje
SSKJ²
požvižgávanje -a s (ȃ)
glagolnik od požvižgavati: zasliši se tiho požvižgavanje / ptičje čivkanje in požvižgavanje / požvižgavanje krogel
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
požvižgávati -am nedov. (ȃ)
večkrat žvižgati: fant je polglasno požvižgaval / požvižgavati popevko / požvižgavati za dekleti
// ekspr. dajati žvižganju podobne glasove: sičniki so mu požvižgavali med zobmi / krogle so požvižgavale nad njihovimi glavami
SSKJ²
požvižgováti -újem nedov. (á ȗ)
požvižgavati: hodil je po cesti in požvižgoval / požvižgovati popevko / ekspr. burja požvižguje okrog oken
SSKJ²
požvrkljáti -ám dov. (á ȃ)
krajši čas žvrkljati: požvrkljati jajca
SSKJ²
PR -- [píjár] m (ȋ-ȃ) krat.
načrtovano in usmerjano komuniciranje med organizacijo in javnostjo z namenom doseganja medsebojnega razumevanja, uresničevanja skupnih interesov; odnosi z javnostmi: strokovnjak za PR; vodja PR in marketinga za blagovno znamko; prvi del zloženk: PR-agencija; PR-kampanja; PR-služba
SSKJ²
prá... predpona v sestavljenkah (ȃ)
za izražanje
a) prvotnosti, začetnosti: pracelica, pračlovek, pradomovina, pradomovinski, pragozd, praizvedba, prazahteva
b) velike časovne odmaknjenosti (v preteklost): pradaven, prastar, prazgodovinski
c) stopnje sorodstva za eno generacijo naprej ali nazaj: prababica, pradedovski, pravnuk
SSKJ²
prábábi -- ž (ȃ-ȃ) pog.
prababica: prababi je odličnega zdravja; prababi in pradedi
SSKJ²
prábábica -e ž (ȃ-á)
stara mati očeta ali matere: to je podedovala od svoje prababice
● ekspr. take obleke so nosile naše prababice ženske v davnih časih; v njihovi družbi se počuti kot prababica zelo staro
SSKJ²
prábít -i ž (ȃ-ȋ)
knjiž. prvotno, osnovno bistvo: razodela se mu je prabit življenja / slikar se poglablja v prabit oblik / začutiti večno prabit ljubezni
SSKJ²
prábíten -tna -o prid. (ȃ-ī)
knjiž. prvoten, osnoven: prevzel me je prabiten občutek povezanosti z materijo / spomeniki človekove prabitne tvornosti
// prvinski, neponarejen: bolečina se s prabitno močjo oglaša v meni
SSKJ²
prábítnost -i ž (ȃ-ī)
knjiž. prvotno, osnovno bistvo: dotipati se do prabitnosti vsega / narod je varoval svojo prabitnost
// prvinskost, neponarejenost: razodetje gor v njihovi prabitnosti
SSKJ²
prácélica -e ž (ȃ-ẹ̑)
knjiž. prvotna, osnovna enota česa: skupina predstavlja pracelico celotnega gibanja / posamezne anekdote so pracelice njegovega romana
SSKJ²
práča -e ž (á)
1. nekdaj pehotno orožje za metanje kamnitih ali kovinskih krogel: vojaki z meči in pračami
2. knjiž. igrača v obliki rogovilice z elastiko za proženje, metanje kamenčkov; frača: s pračo je razbil sosedovo okno
SSKJ²
práčar -ja m (ȃ)
1. nekdaj vojak, oborožen s pračo: pračarji in lokostrelci
2. knjiž. kdor strelja s fračo; fračar: bil je najboljši pračar v naši ulici
SSKJ²
práčica -e ž (á)
bot. vsak od dveh trakov, ki ovijata tros pri nekaterih praprotnicah:
SSKJ²
práčlôvek -éka m ed. in dv. (ȃ-ó ȃ-ẹ́)
antr. človekov prednik ali njegov izumrli najožji sorodnik: okostje pračloveka / krapinski pračlovek; prim. praljudje
SSKJ²
práčlovéški -a -o prid. (ȃ-ẹ́)
1. nanašajoč se na pračloveka: pračloveška bivališča
2. ekspr. najbolj značilen, tipičen za človeka: pračloveške lastnosti, potrebe
SSKJ²
prádáven -vna -o prid. (ȃ-á) nav. ekspr.
1. časovno zelo odmaknjen (v preteklost): življenje v pradavnih časih; govoriti o pradavnih stvareh
2. ki že zelo dolgo obstaja: pradavni običaji / pradavni sen se je uresničil
SSKJ²
prádavnína -e ž (ȃ-í)
zelo daljna preteklost: zamislil se je v pradavnino; boj naših prednikov v pradavnini; ekspr. siva pradavnina
SSKJ²
prádéd tudi prádèd -déda m, im. mn. prádédje in prádédi (ȃ-ẹ̑; ȃ-ȅ ȃ-ẹ́)
1. stari oče očeta ali matere: ta del hiše je prezidal že njegov praded
2. nav. mn., ekspr. davni prednik: naši pradedje so se priselili sem z vzhoda
SSKJ²
prádédek -dka m (ȃ-ẹ̑)
ljubk. praded: pradedek jim je pripovedoval o svoji mladosti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
prádédi -ja m (ȃ-ẹ̑) pog.
praded: obiskala je grob svojega pradedija
SSKJ²
prádédovski -a -o prid. (ȃ-ẹ̄)
nanašajoč se na pradede: opazoval je otroke s pradedovsko dobrohotnostjo / pradedovske šege
SSKJ²
prádôba -e ž (ȃ-ó)
zelo oddaljena doba: proučevati kulturo pradob
● knjiž. pradobe v razvoju zemlje geološke dobe, geološka obdobja; knjiž. najdbe iz pradobe prazgodovine
SSKJ²
prádomovína -e ž (ȃ-í)
prvotna domovina: pradomovina Slovanov; pren. pradomovina konja
SSKJ²
prádoživétje -a s (ȃ-ẹ̑)
knjiž. prvo, osnovno doživetje: izražanje lastnih čustev in pradoživetij v umetniški besedi
SSKJ²
prádrúžba -e ž (ȃ-ȗ)
soc. praskupnost: značilnosti pradružbe
SSKJ²
prádružína -e ž (ȃ-í)
soc. družina v praskupnosti: razvoj poznejših družinskih oblik iz pradružine
SSKJ²
prádúh -á m, im., tož. dv. tudi práduhá (ȃ-ȗ)
knjiž., v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je; duh1:
SSKJ²
práelemènt -ênta m (ȃ-ȅ ȃ-é)
filoz. prasnov: razvoj praelementa
SSKJ²
práfáktor -ja m (ȃ-á)
mat. faktor, ki je praštevilo: razstaviti število na prafaktorje; pren., ekspr. motor je razstavil na prafaktorje
SSKJ²
práfára -e ž, rod. mn. tudi práfará (ȃ-á)
zgod. velika župnija, ustanovljena ob organiziranju Cerkve v kaki deželi: nastanek far na ozemlju prafare
SSKJ²
pràg prága m, mn. prági in pragôvi (ȁ á)
1. navadno dvignjen spodnji del vratne odprtine med podbojema: narediti prag; prestopiti prag; pomesti čez prag; spotakniti se ob prag; kamnit, lesen prag; visok prag / hišni prag; vežni prag / s praga se je oziral po dvorišču z vhoda; priti na prag; pojaviti se na pragu / vratni prag
// ekspr. dom, (domača) hiša: nihče ne bo lačen zapustil mojega praga / spomnil se je domačega praga
2. podolgovat, štirikoten nosilni element iz betona, lesa, železa za pritrjevanje tirnic: polagati prage; tesati prage; betonski pragi; bukovi, hrastovi pragi; železniški pragi
3. knjiž., navadno s prilastkom določena najvišja ali najnižja stopnja, velikost česa; meja: spodnji, zgornji prag kvalitete; prag človekove vzdržljivosti / bolečinski prag mejna stopnja prenašanja bolečin; tolerančni prag meja, do katere določen dejavnik še ni (preveč) moteč
4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na pragu izraža čas pred bližnjim nastopom česa: to se je zgodilo na pragu jeseni; razpoloženje na pragu novega leta / na pragu zmage je odnehal ko je že skoraj zmagal
● prestopiti prag ekspr. že dolgo ni prestopil domačega praga ni bil doma; ekspr. letos je prestopil šolski prag letos je šel prvič v šolo; ekspr. ne bom več prestopil praga te hiše ne bom več šel k tem ljudem; ekspr. oče ga je pognal čez prag napodil od doma; ekspr. vreči koga čez prag s silo ga spraviti iz prostora; vsak naj pometa pred svojim pragom naj uredi najprej svoje zadeve; naj se ne vtika v tuje zadeve; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje
♦ alp. gorski prag mesto, kjer se gorsko pobočje strmo prelomi; ekon. prag pokritja stroškov obseg dejavnosti, pri katerem so prihodki izenačeni s stroški; fiz. slušni prag najmanjša jakost zvoka, ki je s sluhom še zaznavna; prag bolečine največja jakost zvoka, ki še ne povzroči bolečine v ušesu; geogr. prag skalnata pregraja v rečni strugi; podmorski prag zelo dvignjen del morskega dna; psih. dražljajski prag najnižja jakost dražljaja, ki še povzroči občutek
SSKJ²
prágermánski -a -o prid. (ȃ-ȃ)
nanašajoč se na Pragermane: pragermanski običaji
♦ jezikosl. pragermanski jezik teoretično vzpostavljeni jezik, iz katerega so se razvili germanski jeziki
SSKJ²
pragmátičen -čna -o prid. (á)
ki se podreja praktični uporabnosti, koristi: pragmatična merila; brez teorije je vsaka reforma samo pragmatična
♦ filoz. pragmatična filozofija pragmatizem; zgod. pragmatična sankcija zakon Karla VI. iz leta 1713, po katerem imajo pravico nasledstva na avstrijskem prestolu tudi ženski potomci
    pragmátično prisl.:
    pragmatično reševati probleme
SSKJ²
pragmátik -a m (á)
1. predstavnik pragmatizma: znanstveno delo pragmatikov
2. knjiž. kdor podreja človekovo prizadevanje praktični uporabnosti, koristi: bil je znan pragmatik in koristolovec
SSKJ²
pragmátika -e ž (á)
pravn., nekdaj predpisi, ki urejajo delovna razmerja delavcev v nekaterih zavodih: sprejeti novo pragmatiko
SSKJ²
pragmatíst -a m (ȋ)
1. predstavnik pragmatizma: nauki pragmatistov
2. knjiž. kdor podreja človekovo prizadevanje praktični uporabnosti, koristi: v tej stvari ne smemo biti pragmatisti
SSKJ²
pragmatístičen -čna -o prid.(í)
nanašajoč se na pragmatizem: pragmatistična teorija resnice / pragmatistična filozofija / pragmatistično pojmovanje umetnosti pragmatično
    pragmatístično prisl.:
    pragmatistično usmerjena sociologija
SSKJ²
pragmatízem -zma m (ī)
1. filoz. ameriška filozofska smer, po kateri je resnično to, kar je za posameznika koristno: pragmatizem in pozitivizem
2. knjiž. podrejanje človekovega prizadevanja praktični uporabnosti, koristi: politični pragmatizem; pragmatizem v estetiki
SSKJ²
pragôven -vna -o prid. (ō)
nanašajoč se na prag: pragovna deska / pragovna impregnacija
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
prágòzd -gôzda tudi prágózd -a m, mn. prágozdôvi tudi prágôzdi tudi prágózdi (ȃ-ȍ ȃ-ó; ȃ-ọ̑)
1. gozd, ohranjen v naravnem stanju: izgubiti se v pragozdu; bukov pragozd na Gorjancih / tropski pragozdovi
2. ekspr., z rodilnikom velika množina: ni se znašel v pragozdu miz, klopi in stolov
SSKJ²
prágózden in prágôzden -dna -o prid. (ȃ-ọ̑; ȃ-ó)
nanašajoč se na pragozd: pragozdne rastline, živali / pragozdni rezervat
SSKJ²
práh -ú in -a m (ȃ)
1. zelo drobni suhi delci snovi v zraku, na predmetih, stvareh: prah se nabira na pohištvu; prah se poleže, useda; brisati prah z omare; vozila dvigajo prah; iztepsti prah iz odeje; debela plast prahu / ekspr. požirati prah vdihavati zrak, poln prahu / cestni prah ki nastaja na netlakovanih cestah; krpa za prah
// kar je temu podobno: zdrobiti kamenje v prah; ekspr. oblak snežnega prahu / cvetni prah več pelodnih zrn, pelodna zrna
2. navadno s prilastkom izdelek iz določene snovi v obliki zelo drobnih suhih delcev: arzenikov, grafitni prah; predelovati premogov prah; jajca v prahu posušena in drobno zmleta; mleko v prahu
● ekspr. to delo je že prekril prah je že pozabljeno; ekspr. to je dvignilo mnogo prahu povzročilo je razburjanje, govorice; ekspr. njegovi načrti so se sesuli v prah niso uspeli; ekspr. spremeniti v prah in pepel popolnoma uničiti, razrušiti; vznes. naši sovražniki bodo ležali v prahu bodo premagani, ponižani; ekspr. zdrobiti koga v sončni prah uničiti ga, onemogočiti ga; star. strelni prah smodnik; ekspr. jezen sem nanj, da bi ga zmlel v sončni prah zelo; bibl. prah si in v prah se povrneš človeško življenje je minljivo; bibl. otresti prah s čevljev in zapustiti kak kraj pretrgati vse zveze z njim
♦ agr. gnojilo v prahu; geol. kozmični prah delci, ki padajo iz medplanetarnega prostora na zemljo
SSKJ²
práha1 -e ž (á)
jeseni preorana in navadno do naslednje pomladi neposejana, neposajena njiva: spomladi so praho preorali; na prahi se je razrasel plevel / delati, orati praho njivo jeseni orati, pa ne posejati, posaditi / pustiti njivo v prahi
SSKJ²
práha2 -e ž (á)
čeb. spolno združevanje: praha matice / matica gre na praho
SSKJ²
práhast -a -o prid. (ȃ)
podoben prahu: prahast pesek; prahasta snov
SSKJ²
práhec -hca m (ȃ)
ekspr. manjšalnica od prah: vsak prahec sproti pobriše z mize
SSKJ²
práhovka -e ž (ȃ)
knjiž. krpa za prah: pobrisati prah s prahovko
♦ teh. steklena posoda z zamaškom za shranjevanje prašnatih in zrnatih snovi
SSKJ²
prahôvnica -e ž (ȏ)
nekdaj rog, mošnja za smodnik: napolniti prahovnico s smodnikom
SSKJ²
práizvédba -e ž (ȃ-ẹ̑)
publ. prva izvedba, uprizoritev: ob praizvedbi je drama doživela velik uspeh
SSKJ²
práizvír -a m (ȃ-ȋ)
knjiž. prvi, osnovni vir: materinstvo je zanjo praizvir sreče / raziskovati praizvire človeške kulture začetek
SSKJ²
práizvòr -ôra m (ȃ-ȍ ȃ-ó)
knjiž. prvi, osnovni vir: praizvor hrane je rastlina / zanj je bila narava praizvor vsakega umetniškega dela
● knjiž. raziskovati praizvor Slovanov izvor
SSKJ²
prájêzik -íka m (ȃ-é ȃ-í)
jezikosl. teoretično vzpostavljeni jezik, iz katerega se je razvila določena skupina sorodnih jezikov: indoevropski prajezik
SSKJ²
prákamnína in prákamenína -e ž (ȃ-ī)
geol. kamnina, nastala v arhaiku: granit in druge prakamnine; skladi prakamnin
SSKJ²
prákomunístičen -čna -o (ȃ-í)
pridevnik od prakomunizem: prakomunistična družba
SSKJ²
prákomunízem -zma m (ȃ-ī)
soc. praskupnost: življenje v prakomunizmu
SSKJ²
prákrščánski -a -o prid. (ȃ-ȃ)
nanašajoč se na prakrščanstvo: prakrščanske skupnosti / prakrščanska umetnost
SSKJ²
prákrščánstvo -a s (ȃ-ȃ)
knjiž. prvotno krščanstvo: značilnost prakrščanstva
SSKJ²
prákrt -a m (ȃ)
vsak od indijskih indoevropskih jezikov, mlajši od sanskrta in starejši od sodobnih indoevropskih jezikov Indije: prevodi iz prakrtov
SSKJ²
práksa -e ž (ȃ)
1. dejavnost, namenjena neposrednemu zadovoljevanju človekovih potreb: približati znanost praksi; njegova zamisel je brez vrednosti za prakso; uporabiti znanje v praksi; sodelovanje teoretikov in strokovnjakov iz prakse / različne spolne prakse / načela pedagoške prakse; nasveti iz šolske prakse / z oslabljenim pomenom: izboljšanje tehnologije v proizvodni praksi v proizvodnji; ukvarjati se z vzgojno prakso z vzgojo
// dejansko stanje, ravnanje, dejanski potek česa zlasti glede na določena načela, zamisli: praksa je to ovrgla; njegova politična praksa; načela in praksa / praksa je pokazala, da ni imel prav izkazalo se je; v praksi je položaj popolnoma drugačen dejansko
2. knjiž., s prilastkom opravljanje poklica: v dolgoletni učiteljski praksi še ni srečal podobnega primera; arhitekt z večletno prakso / izvrševati, opravljati odvetniško, zdravniško prakso poklic / zaradi dolge prakse delo spretno opravlja
3. znanje, vedenje, pridobljeno zlasti z delom: iščemo natakarico z nekaj prakse; v tej dejavnosti ima že prakso; biti brez vozniške prakse
4. delo v organiziranem delovnem procesu zaradi usposabljanja za samostojno opravljanje poklica: opraviti obvezno prakso; poslali so ga na prakso v tujino; biti na praksi v bolnišnici; trajanje prakse / organizirati strokovno prakso
5. publ. (ustaljen) način ravnanja, navada: če se bo taka praksa nadaljevala, ne bo uspeha; ne smemo odstopati od dosedanje prakse; s prakso, da se gradijo šole brez telovadnic, moramo končati / tako ravnanje je postalo praksa
● zdravnik splošne prakse zdravnik splošne medicine
♦ pravn. privatna zdravniška praksa do 1974 zasebno opravljanje zdravniškega poklica; šol. počitniška proizvodna praksa v socializmu delo v kaki delovni organizaciji med počitnicami kot posebna oblika strokovnega izobraževanja
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
prakticíranje -a s (ȋ)
glagolnik od prakticirati: naveličal se je brezplačnega prakticiranja; prakticiranje v bolnišnici
SSKJ²
prakticírati -am nedov. (ȋ)
1. navadno s prislovnim določilom delati v organiziranem delovnem procesu zaradi usposabljanja za samostojno opravljanje poklica: prakticirati na sodišču, v bolnišnici; po diplomi je eno leto prakticiral / fant še prakticira
● star. že petnajst let prakticira zdravniški poklic opravlja
2. publ. uresničevati, izvajati: prakticirati demokracijo; prakticirati politiko miroljubne koeksistence / to se danes pogosto prakticira dela / z oslabljenim pomenom prakticirati gospodarsko sodelovanje z manj razvitimi državami gospodarsko sodelovati
    prakticirajóč -a -e:
    prakticirajoči katoličani, psihoanalitiki, verniki
SSKJ²
prakticíst -a m (ȋ)
nav. slabš. kdor pretirano poudarja prakso v primerjavi s teorijo: pri sestavljanju programa nismo hoteli biti prakticisti
SSKJ²
prakticístičen -čna -o prid. (í)
nav. slabš. ki pretirano poudarja prakso v primerjavi s teorijo: prakticistična miselnost / prakticistična in nenačelna zunanja politika
    prakticístično prisl.:
    prakticistično reševati gospodarske probleme
SSKJ²
prakticízem -zma m (ī)
nav. slabš. pretirano poudarjanje prakse v primerjavi s teorijo: njihovo delovanje se je izgubilo v slepem prakticizmu / drobnjakarski gospodarski prakticizem; prakticizem učnih načrtov
SSKJ²
práktičarka -e ž (á)
ženska, ki se neposredno ukvarja s praktičnim delom: izkušena praktičarka
SSKJ²
práktičen -čna -o prid., práktičnejši (á)
1. nanašajoč se na prakso: izkoriščati kaj v praktične namene; praktični pomen poskusov; praktična uporaba zakonov; izdelati praktična navodila za učitelje / praktična dejavnost učencev; praktično in teoretično znanje
// stvaren, predmeten: postavili so si nekaj praktičnih ciljev, nalog; hvalili so vsak njegov praktični dosežek / praktične koristi njegovega delovanja so majhne; praktično življenje je čisto nekaj drugega dejansko, vsakdanje
2. pri katerem kdo z opravljanjem določenih del, nalog uporabi, preizkusi kako znanje, vedenje: praktični in teoretični del izpita; praktični potek letenja; praktične vaje / pog. opravil je več ur praktične vožnje praktičnega pouka vožnje
// ki je namenjen za neposredno uporabo kakega znanja, vedenja: praktični priročnik za navigacijo; praktični dvojezični slovarji / praktična veda uporabna
3. ki v veliki meri ustreza svojemu namenu: preprost in praktičen stroj; ta rešitev ni edina možna, je pa praktična; praktična oblačila; praktično pohištvo / dal jim je nekaj praktičnih nasvetov koristnih, uporabnih; ta obleka ni praktična za službo
// ki se uporablja v vsakdanjem življenju: praktični predmeti; kupiti komu kako praktično stvar / praktično darilo
4. ki daje prednost temu, kar prinaša stvarne, predmetne koristi: praktičen človek je; ženske so po naravi bolj praktične
5. iznajdljiv, spreten: praktičen fant; obrtnik je zelo praktičen; praktična gospodinja
♦ filoz. praktični um po Kantu človekova moralna dejavnost; jezikosl. praktična stilistika veda o čim bolj ustrezajočih in priporočljivih zlasti jezikovnih značilnostih navadno neumetnostnih besedil; šol. praktični pouk učni predmet, pri katerem se učenci z opravljanjem določenih del, nalog, navadno v šolskih delavnicah, strokovno izobražujejo
    práktično 
    prislov od praktičen: praktično dokazati trditev; praktično so se lotili naloge; praktično oblečen moški; praktično vzgojeno dekle
    // v členkovni rabi izraža rahlo omejitev: naloga je praktično že opravljena; praktično sem vam že vse povedal
    // v členkovni rabi poudarja trditev: tako ravnanje praktično samo škoduje; beg iz zapora je praktično nemogoč; nimajo praktično nobene možnosti za rešitev; sam.: za rojstni dan mu je kupila nekaj praktičnega
SSKJ²
práktičnosporazumeválen -lna -o prid. (á-ȃ)
jezikosl., navadno v zvezi z besedilo, jezik ki je za praktično sporazumevanje: raba praktičnosporazumevalnega jezika; praktičnosporazumevalne besede; tvorec praktičnosporazumevalnega besedila
SSKJ²
práktičnost -i ž (á)
lastnost, značilnost praktičnega: poudarjati praktičnost šolskega pouka / praktičnost oblačil / ženska praktičnost / presenetila ga je njegova bistrost in praktičnost
SSKJ²
práktik -a m (á)
1. kdor se neposredno ukvarja s praktičnim delom: praktiki so ovrgli naše ugotovitve; praktiki in teoretiki / pedagoški praktik; praktiki iz šolstva; priročnik za potrebe gledaliških praktikov
2. kdor ima veliko delovnih izkušenj: kot star praktik je rad svetoval novincem; vodstvo oddelka zaupati izkušenemu praktiku
● zastar. k bolniku so poklicali zelo znanega praktika zdravnika
SSKJ²
práktika -e ž (á)
knjiž. (ustaljen) način ravnanja, navada: raziskovati praktiko hudodelcev; prenehati moramo s to škodljivo praktiko / raziskovati magične praktike nekaterih ljudstev obrede, običaje
SSKJ²
praktikábel -bla m (á)
gled. zložljiv element za izdelavo odra: namestiti praktikable; leseni, nepokriti praktikabli; scena iz črnih zaves in praktikablov / odrski praktikabli
SSKJ²
praktikánt -a m (ā á)
kdor dela v organiziranem delovnem procesu zaradi usposabljanja za samostojno opravljanje poklica; pripravnik: novi praktikant še študira; v tovarni dela nekaj praktikantov / odvetniški praktikant
♦ pravn. konceptni praktikant v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji pravno izobražen uradniški pripravnik v upravnem organu
SSKJ²
praktikántka -e ž (ȃ)
ženska, ki dela v organiziranem delovnem procesu zaradi usposabljanja za samostojno opravljanje poklica; pripravnica: mlada, nekdanja praktikantka; praktikantke na sodišču; delala je kot praktikantka v živalskem vrtu / živinorejska praktikantka na kmetiji
SSKJ²
praktikántski -a -o prid. (ā)
pripravniški: praktikantsko delo / praktikantska doba
SSKJ²
práktikum -a m (á)
šol. prostor za praktične vaje iz nekaterih predmetov, zlasti naravoslovnih: šola ima praktikum; fizikalni praktikum; tehnična opremljenost praktikuma
// praktične vaje, zlasti iz naravoslovnih predmetov: predavanje dopolnjuje praktikum; obiskovati praktikum
SSKJ²
prákultúra -e ž (ȃ-ȗ)
knjiž. prvotna, najstarejša kultura: raziskovati prakulture ob Egejskem morju; mezopotamska prakultura
SSKJ²
prákúščar -ja m (ȃ-ū)
nav. mn., zool. kuščarju podobni plazilci, ki so razvojno ostali na stopnji dvoživk, Rhynchocephalia:
SSKJ²
prálec -lca [pralca in prau̯ca] m (ȃ)
1. kdor se poklicno ukvarja s pranjem, čiščenjem: pralci oblačil / pralec avtomobilov, ulic; pralec premoga izpiralec premoga
2. ekspr., navadno v zvezi z denar kdor nelegalno pridobljeni denar spravlja v legalni obtok in s tem zabrisuje njegov izvor: prekupčevalci z mamili, tihotapci in pralci denarja / pralec (umazanega) denarja
3. etn. ozka pravokotna lesena priprava z držajem za tolčenje po mokrem perilu; perača: tolkla je s pralcem po rjuhah
SSKJ²
prálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na pranje: pralni postopek / pralna sredstva / pralni prašek; pralni stroj; pralno milo / pralna steza prostor za avtomatsko pranje avtomobilov
// ki se da prati: pralna obleka; pralne zavese; to blago je pralno / pralne tapete
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
prálica -e ž (á)
agr. manjšemu srpu podobno orodje za odstranjevanje plevela: zapičiti pralico v zemljo / nasaditi pralico
SSKJ²
prálík -a m (ȃ-ȋ)
knjiž. prvotna, osnovna podoba, oblika: pralik tega predmeta / pralik balade
SSKJ²
praliné -êja m (ẹ̑ ȇ)
nav. mn. bonbon, pri katerem je jedro iz marcipana ali fondana prekrito s plastjo čokolade in sladkorja: zavitek pralinejev; v prid. rabi: praline bonboni
SSKJ²
práljudjé -ljudí m mn., daj. práljudém, tož. práljudí, mest. práljudéh, or. práljudmí (ȃ-ẹ̑)
množina od pračlovek: značilnosti praljudi; prim. pračlovek
SSKJ²
prálka -e [pralka in prau̯ka] ž (ȃ)
ženska, ki se poklicno ukvarja s pranjem, čiščenjem: pralka avtomobilov
SSKJ²
prálnica -e ž (ȃ)
prostor za pranje: v kleti je bila pralnica in drvarnica
// podjetje, delavnica za pranje, čiščenje: oddati perilo v pralnico; pralnica avtomobilov / samopostrežna, servisna pralnica
♦ mont. obrat za ločevanje koristnih rudnin ali premoga od jalovine z vodo
SSKJ²
prálnik -a m (ȃ)
1. pralni stroj: dati perilo v pralnik; prati v pralniku / pralnik s centrifugo
2. priprava iz uokvirjene valovite pločevine za pranje perila; perilnik: čeber in pralnik
SSKJ²
prálnost -i ž (ȃ)
lastnost, značilnost takega, ki se da prati: preizkusiti pralnost blaga
SSKJ²
prálúč -i in -í ž (ȃ-ú; ȃ-ū)
filoz., v neoplatonizmu prvi vzrok vsega, kar je:
SSKJ²
prám1 -a m (ȃ)
konj rjave barve: osedlati prama
SSKJ²
prám2 -a m (ȃ)
zastar. pramen: prami las / širok svilen pram
SSKJ²
práma -e ž (ȃ)
kobila rjave barve: na travniku se je pasla prama z žrebetom
SSKJ²
prámáti -mátere ž, tož. prámáter, or. prámáterjo (ȃ-á)
knjiž. začetnica rodu: člani rodu so se imenovali po pramateri / pramati človeškega rodu po bibliji Eva
SSKJ²
prámček -čka m (ȃ)
ekspr. manjšalnica od pram1: kupil je lepega pramčka
SSKJ²
prámec -mca m (ȃ)
navt. žarg. premec: stati na pramcu
SSKJ²
prámeglà -è in prámègla -e [praməgla] ž, rod. mn. prámègel stil. prámeglá (ȃ-ȁ ȃ-ȅ; ȃ-ə̀)
astron., po Kant-Laplaceovi teoriji zmes plina in prašnih delcev, iz katere je nastalo osončje: ovreči teorijo o pramegli
SSKJ²
prámeglíca -e [praməglica] ž (ȃ-í)
astron., po Kant-Laplaceovi teoriji zmes plina in prašnih delcev, iz katere je nastalo osončje:
SSKJ²
prámen -éna m (á ẹ́)
daljši, tanjši skupek las, niti, vlaken: spletati pramene v kito; razdeliti lase v več pramenov; volneni pramen / pramen sivih las
♦ tekst. dolg, valjasto oblikovan skupek neurejenih vlaken s premerom od 1 do 2,5 cm
// kar je temu podobno: korobač, spleten iz treh pramenov / trgati časopis v pramene / ekspr. sončni prameni; pramen megle, svetlobe
SSKJ²
praména -e ž (ẹ̑)
v zvezi zlata pramena jesensko jabolko rumene barve z rdečimi progami, lisami: jonatan in zlata pramena
SSKJ²
praménast -a -o prid. (ẹ́)
1. razdeljen, oblikovan v pramene: pramenasti lasje
2. ki ima ozke, dolge lise: rdeči pramenasti cveti
♦ elektr. pramenasta žica žica iz zelo tankih sukanih žic
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
praménček -čka m (ẹ̑)
manjšalnica od pramen: pramenček las / pramenček svetlobe; pren., ekspr. svetel pramenček svobode
SSKJ²
praménec -nca m (ẹ̑)
knjiž. pramenček: pramenci las / svileni pramenci
SSKJ²
praménka -e ž (ẹ̑)
agr. ovca z mešano volno: gojiti pramenke
♦ elektr. pramenasta žica
SSKJ²
práméter -tra m (ȃ-ẹ̄)
fiz. palica z označeno osnovno enoto za merjenje dolžine, ki predstavlja izhodiščno, prvotno merilo za to enoto: ogledati si prameter; kopije prametra
SSKJ²
prámóč -í ž (ȃ-ọ̑)
knjiž. naravna, prvinska moč: pramoč ljubezni
SSKJ²
prámórje -a s (ȃ-ọ̑)
prvo, najstarejše morje: že pramorje je imelo določeno količino soli v sebi
SSKJ²
prána -e ž (ȃ) rel.
univerzalna kozmična energija v hinduizmu: prana v telesu, zraku; pretok prane; pomembna prvina prane je dihanje; stik s prano s pomočjo hrane in pijače / kozmična prana
SSKJ²
pránagòn -ôna m (ȃ-ȍ ȃ-ó)
knjiž. prvi, osnovni nagon: vsi pranagoni so se v človeku ohranili / ekspr. sproščati pranagone nagone
SSKJ²
pránajáma -e ž (ȃ-ȃ)
tehnika dihanja pri jogi: pranajama za čist in zdrav dihalni sistem; izvajanje pranajame; položaji za pranajamo in meditacijo; asana in pranajama / osnovne tehnike pranajame
SSKJ²
pránečák -a m (ȃ-á)
sin nečaka ali nečakinje: pesnikov pranečak
SSKJ²
pránganje -a s (ȃ)
nar. koroško procesija, pri kateri se nosi monštranca: pranganje ob veliki noči
SSKJ²
pránger tudi prángar -ja m (á)
zgod., nekdaj steber, h kateremu postavljajo, privezujejo ljudi za kazen; sramotilni steber: ogledali smo si pranger
● ekspr. v romanu je avtor postavil na pranger tedanje meščane in njihovo moralo osramotil, osmešil
SSKJ²
pránje -a s (ā)
glagolnik od prati:
a) ročno, strojno pranje; pranje perila / dati srajco v pranje; imeti predpasnik v pranju; že po prvem pranju so zavese potemnele / stroj za pranje
b) pranje avtomobilov; pranje krompirja
c) pranje rude
SSKJ²
pránoterapíja -e ž (ȃ-ȋ)
alternativna metoda zdravljenja z dotikom, drsenjem rok po koži nad obolelim mestom: ukvarjati se s pranoterapijo; joga, refleksoterapija in pranoterapija / zdravljenje s pranoterapijo
SSKJ²
práoblíka -e ž (ȃ-ȋ)
prvotna, osnovna oblika: spreminjati praobliko predmeta / praoblika te drame
SSKJ²
práoceán -a m (ȃ-ȃ)
prvi, najstarejši ocean: življenje se je razvilo v praoceanih
SSKJ²
práôče -éta m, im. mn. práočétje tudi práočéti (ȃ-ó ȃ-ẹ́)
1. knjiž. začetnik rodu: imeti skupnega praočeta / naš praoče po bibliji Adam
// nav. mn., ekspr. davni prednik: tu so živeli že naši praočetje
// praded: smrt njegovega praočeta
2. ekspr., s prilastkom idejni utemeljitelj, pobudnik: praoče materializma
SSKJ²
práópica -e ž (ȃ-ọ̑)
knjiž. prvi, najstarejši prednik (človeku podobne) opice: človeški prednik se skoraj ni razlikoval od praopice; lastnosti praopic
SSKJ²
práosnôva -e ž (ȃ-ȏ)
knjiž. prvotna, začetna osnova: iskati praosnovo česa
SSKJ²
práplodítev -tve ž (ȃ-ȋ)
biol. nastanek in razvoj živega iz neživega; abiogeneza: zakonitosti praploditve
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
prápočêlo -a s (ȃ-é)
filoz. prvi vzrok vsega, kar je: prapočelo sveta
SSKJ²
prápočétek -tka m (ȃ-ẹ̑)
knjiž., ekspr. začetek: pisateljevi literarni prapočetki / tako je bilo že od prapočetka, v prapočetku
SSKJ²
prápodóba -e ž (ȃ-ọ̑)
knjiž. prvotna, osnovna podoba, oblika: spoznati prapodobo stvari / ustvariti prapodobo bodoče oblasti
// zgled, vzor: narava je prapodoba vsega lepega in plemenitega / osrednji lik romana je prapodoba romantičnega junaka
SSKJ²
prápòk -póka in prápók -a m (ȃ-ȍ ȃ-ọ́; ȃ-ọ̑)
eksplozija snovi, s čimer naj bi nastalo vesolje, veliki pok: znanstveniki še vedno ne vedo, zakaj je prišlo do prapoka; ideje, teorije o prapoku / model prapoka
SSKJ²
prápor -a tudi -ja m (á)
1. zastava društva, organizacije s simboli, navadno izvezena: taborniški odred je dobil svoj prapor; nositi prapor; društveni, gasilski prapor / udeležiti se razvitja prapora slovesnega prevzema prapora
// star. zastava3: razobesiti prapore / bojni prapori
● vznes. vzdignil je prapor svobode in napredka začel je boj za svobodo in napredek; ekspr. delavci so na svoj prapor zapisali zahtevo po osemurnem delavniku začeli so se boriti za osemurni delavnik
2. nekdaj manjša vojaška enota: za konjenico je korakalo osem praporov lokostrelcev
SSKJ²
práporček -čka m (á)
manjšalnica od prapor: sešiti društveni praporček / ladja, okrašena s praporčki
SSKJ²
práporec -rca m (á)
knjiž. praporček: praporec z rimskim orlom / praporci na kopjih; vrh mlaja s praporcem
♦ vet. v pramenih viseča dolga dlaka na repu in nogah psov nekaterih pasem
SSKJ²
práporen -rna -o (á)
pridevnik od prapor: praporni drog
SSKJ²
praporščák -a m (á)
1. podčastniški čin v Slovenski vojski, za stopnjo višji od višjega štabnega vodnika, ali nosilec tega čina: napredovati v čin praporščaka
♦ voj. višji praporščak čin, za stopnjo višji od praporščaka, ali nosilec tega čina; štabni praporščak čin, za stopnjo višji od višjega praporščaka, ali nosilec tega čina; višji štabni praporščak najvišji podčastniški čin v Slovenski vojski, za stopnjo višji od štabnega praporščaka, ali nosilec tega čina
2. kdor je določen za nošenje prapora: izbrali so ga za praporščaka
3. v stari Avstriji najvišji podčastniški čin ali nosilec tega čina: kot praporščak je bil začasno dodeljen kompaniji
SSKJ²
práprá... predpona v sestavljenkah (ȃ-ȃ)
za izražanje stopnje sorodstva za dve generaciji naprej ali nazaj: praprababica, prapraded, prapravnuk
SSKJ²
práprábábica -e ž (ȃ-ȃ-á)
prababica očeta ali matere: prababica in praprababica
SSKJ²
práprádéd tudi práprádèd -déda m, im. mn. práprádédje in práprádédi (ȃ-ȃ-ẹ̑; ȃ-ȃ-ȅ ȃ-ȃ-ẹ́)
praded očeta ali matere: to hišo je postavil že njegov prapraded
SSKJ²
práprebiválec -lca [praprebivau̯ca tudi praprebivalca] m (ȃ-ȃ) knjiž.
1. prvotni prebivalec: ameriški praprebivalci; predavanje o praprebivalcih na ozemlju naše države
2. domorodec, domačin: živeti med praprebivalci; praprebivalci in priseljenci
SSKJ²
práprot1 -a m (á)
zastar. praprot2: tla so pokrita s travo in praprotom
SSKJ²
práprot2 -i ž (á)
rastlina brez cvetov, z velikimi pernato deljenimi listi, ki raste navadno v gozdu: žeti praprot; jasa, porasla s praprotjo; hoditi med visoko praprotjo / drevesasta praprot ki ima deblo; sobna praprot primerna za gojenje v sobi / skriti se v praprot; hoditi po praproti
♦ bot. orlova praprot z dolgopecljatimi, do 2 m dolgimi pernatimi listi, Pteridium aquilinum; praprot črnica
SSKJ²
práproten -tna -o prid. (á)
nanašajoč se na praprot: praprotni listi; praprotne korenine / praprotno seme trosi praproti
SSKJ²
práprotina in praprotína -e ž (á; í)
star. praprotje: skriti se v praprotino
SSKJ²
praprotíšče in práprotišče -a s (í; á)
svet, porasel s praprotjo: hoditi po praprotišču
SSKJ²
práprotje -a s (á)
več praproti, praproti: jaso je preraslo praprotje; skriti se v gostem praprotju / hodili so po praprotju po svetu, poraslem s praprotjo
SSKJ²
práprotnica -e ž (á)
nav. mn., bot. rastline, ki imajo korenine, steblo, liste in se nespolno razmnožujejo s trosi, Pteridophyta: cvetnice in praprotnice
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
práprotov -a -o prid. (á)
praproten: praprotovi listi / praprotovo seme trosi praproti
SSKJ²
práprotovka -e ž (á)
nav. mn., bot. praprotnica
SSKJ²
práprvína -e ž (ȃ-í)
knjiž. prvi, osnovni sestavni del, prva, osnovna sestavina: raziskovati praprvine plesne umetnosti / praprvina človeškega življenja je ljubezen
♦ filoz. prasnov
SSKJ²
práptíca -e ž (ȃ-í)
pal. praptič
SSKJ²
práptìč -íča m (ȃ-ȉ ȃ-í)
pal. najstarejša znana izumrla ptica, ohranjena kot okamnina: najdba, primerek praptiča; predniki praptiča
SSKJ²
prárastlína -e ž (ȃ-í)
nav. mn., biol. enocelična rastlina ali z galerto povezana skupina enoceličnih rastlin: raziskovati prarastline
SSKJ²
prasád -i ž (ȃ)
zastar. več prašičev, prašiči: krmiti prasad
SSKJ²
prasè in práse -éta s (ȅ ẹ́; á ẹ́)
1. ekspr. prašič: rediti praseta; cviliti kot prase / štiri tedne staro prase prašiček, pujsek
2. nizko ničvreden, malovreden človek: to prase mu ni dalo miru / kot psovka prekleto prase
SSKJ²
prásec -sca m (á)
1. ekspr. prašič: lačen prasec kruli; krmiti, zaklati prasca; krma za prasce / odstaviti prasce prašičke, pujske
2. nizko ničvreden, malovreden človek: kateri prasec jih je izdal / kot psovka prekleti prasec
3. nizko umazan človek: umiti moram tega prasca
SSKJ²
prásen -sna -o prid. (ā)
vet., v zvezi prasna svinja svinja, ki doji:
SSKJ²
prasênje -a s (é)
glagolnik od prasiti se: motnje pri prasenju
SSKJ²
prasétina -e ž (ẹ̑)
star. svinina: kupila je nekaj teletine in prasetine
SSKJ²
prasíca -e ž (í)
1. samica prašiča; svinja: pustiti prasico za pleme; prasica z mladički; pristoji mu kakor prasici sedlo prav nič / peljati prasico k merjascu
2. nizko ničvreden, malovreden človek: ti nisi prijatelj, prasica si / kot psovka prasica lažniva
3. nizko umazan človek: kakšna prasica pa si
SSKJ²
prasíčka -e ž (í)
1. mlada samica prašiča: svinja je povrgla več prasičk kot prašičkov
2. nizko ničvredna, malovredna ženska: je prava prasička
SSKJ²
prásíla -e ž (ȃ-í)
knjiž. kar omogoča življenje, dogajanje v naravi, se kaže v tem: razmišljati o prasilah v naravi
SSKJ²
prasítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od prasiti se: prostor za prasitev
SSKJ²
prasíti se -ím se nedov. in dov. (ī í)
nav. 3. os. roditi, povreči prašička: svinja se je že trikrat prasila
SSKJ²
pràsk medm. (ȁ)
posnema glas pri praskanju: prask, prask, se je zaslišalo od vrat
SSKJ²
práska -e ž (ā)
1. manjša povrhnja poškodba kože v obliki črte: iz praske se je pocedila kri; v pretepu je dobil le nekaj prask; praska na čelu; praske in rane; pren., ekspr. moralna praska
// temu podobna poškodba sploh: praske na pohištvu
2. ekspr. spopad, zlasti vojaški: časopisi poročajo o krajevnih praskah; pogoste praske na meji; praska s sovražnikom; bitke in praske / praske med šolarji / besedne praske; praske med strankami
● pog., ekspr. pri trčenju jo je odnesel brez praske ni bil ranjen, poškodovan; nar. vzhodno psi in pure so obiskovalca sprejeli z veliko prasko hrupom, truščem
SSKJ²
praskáč -a m (á)
slabš. pisarniški delavec, pisar: sprejel me ni predstojnik, ampak neki praskač
// pisatelj, pisec: kar napiše ta praskač, vse objavijo
♦ zool. majhna akvarijska riba, ki se hrani z algami, Gyrinocheilus aymonieri
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
praskálce -a s (ā)
manjšalnica od praskalo: praskalca in rezila
SSKJ²
praskálnik -a m (ȃ)
1. priprava za brušenje krempljev, navadno mačjih: kupiti praskalnik; zložljivi praskalnik / mačji praskalnik
2. priprava za praskanje: praskalnik iz bambusa v obliki roke
SSKJ²
praskálo -a s (á)
priprava za praskanje: odstranjevati rjo s peskom in praskalom
♦ arheol. podolgovato, ploščato, na eni strani polkrožno obdelano kamnito orodje
SSKJ²
práskanje -a s (á)
glagolnik od praskati: praskanje po glavi / slišalo se je praskanje gramofonske igle
SSKJ²
práskanka -e ž (á)
um. slikarska tehnika, pri kateri se podoba oblikuje s praskanjem različno obarvanih ali različno sestavljenih plasti površine: zanimati se za praskanko in lepljenko
// slika v tej tehniki: razstavljati praskanke
SSKJ²
práskati -am nedov., tudi praskála (á)
1. potegovati po čem
a) z nohti, kremplji: praskati boleče mesto; pes praska po vratih; ušive opice so se praskale; praskati se po glavi, tilniku
b) s kakim (ostrim) predmetom sploh: praskati z lopato po tlaku; otroci so praskali z žeblji po zidovih
2. rad napadati s kremplji: pazi, ta mačka praska / kadar je pobesnela, je praskala in grizla; petelina sta se praskala in kljuvala
3. s praskanjem odstranjevati: praskati madež; praskati rjo s pokrova; praskati si umazanijo s prsta
4. dajati ostre, neprijetne glasove: pero je praskalo in škrtalo / krogle so praskale
// praskajoč se premikati: stara igla praska po plošči; pero je praskalo po papirju
5. povzročati neprijeten, pekoč občutek: drobir me praska po hrbtu; prah ga je praskal v grlu; brezoseb. prehlajen sem in v grlu me praska / pijača ga je prijetno praskala po grlu
6. pog., ekspr. iti, hoditi: kam jo pa praskaš; praskal sem po trdi, kamniti cesti
● ekspr. konj prha in praska v klanec kopajoč, drsajoč s kopiti gre, stopa; slabš. o tem je nekaj praskal po časopisih pisal; slabš. praskati po strunah igrati na glasbilo s strunami; star. ne praskam se rad s sosedi nisem rad z njimi v sovražnem, neprijaznem odnosu; ekspr. premalo nas je, da bi se praskali z njimi bojevali; boj se tistega, ki spredaj liže, zadaj praska zahrbtnega, hinavskega človeka; ne praskaj se, kjer te ne srbi ne vmešavaj se v stvari, ki se te ne tičejo
    práskati se
    z rahlim praskanjem zlasti za ušesi izražati to, kar določa sobesedilo: praskal se je po glavi, ne vedoč, kaj bi rekel; v zadregi se je praskal za ušesom
    praskáje :
    premišljeval je, praskaje se za ušesi
    praskajóč -a -e:
    v zadregi praskajoč se po nosu, je gledal v tla; praskajoč zvok
SSKJ²
praskèt -éta m (ȅ ẹ́)
kratek, rezek glas: prasket vžigalice / prasket ognja prasketanje / dračje gori s prasketom
SSKJ²
prasketánje -a s (ȃ)
glagolnik od prasketati: prasketanje ognja / prasketanje v telefonski slušalki / drva so se s prasketanjem vnela
SSKJ²
prasketáti -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́)
dajati kratke, rezke glasove: ogenj prasketa; polena v peči prasketajo / dračje je prasketalo pod nogami pokalo; ekspr. puške prasketajo
    prasketáje :
    drva so prasketaje gorela; granata se je prasketaje razletela
    prasketajóč -a -e:
    prasketajoč ogenj; prisl.: prasketajoče goreti
SSKJ²
praskétniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
dati kratek, rezek glas: plamen sveče prasketne / ekspr. strel je prasketnil v noč
SSKJ²
práskica -e ž (ā)
manjšalnica od praska: imeti na čelu praskico / praske in praskice med strankami
SSKJ²
praskljáti -ám nedov. (á ȃ)
1. na rahlo praskati: miši praskljajo; praskljati psa po glavi / praskljati z vžigalico
2. prasketati, pokljati: kostanj prasklja na žerjavici / suhe iglice so praskljale pod nogami
SSKJ²
práskniti -em dov. (á ȃ)
prasniti: mačka ga je prasknila / vžigalica praskne; dračje je prasknilo pod nogami
SSKJ²
práskúpnost -i ž (ȃ-ū)
soc. začetno obdobje v razvoju človeške družbe do suženjstva: življenje v praskupnosti / doba praskupnosti
SSKJ²
práslovánski -a -o prid. (ȃ-ȃ)
nanašajoč se na Praslovane: praslovanska doba / praslovanska domovina
♦ jezikosl. praslovanski jezik teoretično vzpostavljeni jezik, iz katerega so se razvili slovanski jeziki
SSKJ²
práslovánščina -e ž (ȃ-ȃ)
jezikosl. praslovanski jezik: rekonstrukcija praslovanščine; besedišče, podedovano iz praslovanščine; glasovne spremembe v praslovanščini
SSKJ²
prásniti -em dov. (á ȃ)
1. povzročiti prasko: mačka ga je prasnila; ob trnju sem se prasnil do krvi; prasniti se z žebljem / robida me je prasnila / ekspr. krogla ga je prasnila po čelu povzročila majhno rano, poškodbo
2. potegniti po čem
a) z nohti, kremplji: pes nestrpno prasne po vratih
b) s kakim (ostrim) predmetom sploh: prasniti s čevljem po pesku; prasniti z vžigalico po škatlici / prasnil je in zanetil prižgal vžigalico; prasniti vžigalico ob zid prižgati
3. dati oster, neprijeten glas: ogorek je padel v vodo in prasnil; veja prasne; brezoseb. potegnil je z vžigalico po škatlici, da je prasnilo / ekspr. prasnili so prvi streli
4. ekspr., v zvezi prasniti v krohot, smeh nenadoma glasno zasmejati se: vsi navzoči so prasnili v krohot; ko jih je zagledal, je prasnil v smeh
5. ekspr. steči1, švigniti: maček prasne iz sobe, skozi okno; vsak trenutek prasne mimo avtomobil / pes prasne v mačko skoči proti njej, jo napade
// pog., navadno v zvezi z jo iti, oditi: prasnil jo je po cesti; kadar je bil v mestu sejem, je prasnil tja
● ekspr. to pa ne, je prasnil naglas hitro rekel
    prásniti se ekspr.
    spopasti se: včeraj sta se patrulji spet prasnili
SSKJ²
prásnôv -í ž (ȃ-ȏ)
filoz., po jonski filozofiji snov, iz katere je nastal kozmos: nevidni delci prasnovi; pren., knjiž. prasnov književne umetnine
SSKJ²
prástánje -a s (ȃ-ā)
knjiž. prvotno, najstarejše stanje: razvoj človeka od prastanja do nastanka jezika
SSKJ²
prástàr -stára -o prid. (ȃ-ȁ ȃ-á)
ekspr. zelo star: prastar samostan; prastara modrost; misel o tem je že prastara
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
prástárši -ev m mn., dv. tudi prástárša, ed. stil. prástárš (ȃ-á ȃ-ā)
starši starega očeta ali stare matere: s tem so se ukvarjali že njegovi prastarši
● knjiž. naši prastarši po bibliji Adam in Eva
SSKJ²
prástráh -ú in -a m (ȃ-ȃ)
knjiž. naravni, prvinski strah: hotel je v sebi zatreti nenavaden prastrah
SSKJ²
prásvét -á m (ȃ-ẹ̑)
knjiž. najstarejša, prvotna oblika sveta: nastanek prasveta
SSKJ²
prášati tudi prašáti -am dov., tudi prášala (á á á)
star. vprašati: nekaj bi te rad prašal; prašal je, kaj se je zgodilo; prašaj ga za pot; porogljivo, prijazno prašati / prašal je po tebi; nihče ni prašal po tem ni tega želel, hotel
SSKJ²
praščánje -a s (ȃ)
glagolnik od praščati: praščanje suhih vej
SSKJ²
praščár -ja m (á)
nar. primorsko klavec prašičev: zjutraj je prišel praščar, zvečer pa so imeli že klobase
// kdor oskrbuje, prodaja prašiče: praščar krmi prašiče; smrdi kot praščar
SSKJ²
praščáti -ím nedov. (á í)
nar. hreščati, škripati: drevesa so se zelo majala in veje so praščale; brezoseb. v gozdu je praščalo in pokalo / suha trava je praščala pod nogami hrestljala
SSKJ²
prášček -čka m (á)
nar. vzhodno prašiček, pujsek: krmiti praščke
SSKJ²
praščína -e ž (í)
nar. belokranjsko koline: pomagati pri praščini / povabiti na praščino
SSKJ²
práščiti -im dov. (á ȃ) nar.
1. steči1, švigniti: fant je praščil iz hiše; zajec je praščil v gozd / mačka mu prašči za vrat skoči
2. v zvezi praščiti v smeh nenadoma glasno zasmejati se: vsi so praščili v smeh
● nar. praščil je papir v ogenj vrgel
SSKJ²
prášek -ška m (ȃ)
1. navadno s prilastkom izdelek iz določenih snovi v obliki zelo drobnih suhih delcev: v kozarec je stresla bel prašek / pralni prašek; prašek proti mrčesu
♦ gastr. pecilni prašek sredstvo za rahljanje testa; kem. kromov prašek
2. farm. zdravilo v obliki zelo drobnih suhih delcev: praški in tablete / kombinirani prašek zdravilo proti glavobolu, ki sestoji iz različnih zdravilnih praškov / zdravilni prašek
3. ekspr. zelo droben suh delec snovi v zraku, na predmetih, stvareh: vsak prašek sproti pobriše
● ekspr. niti praška moke nimam več prav nič
SSKJ²
prášen1 -šna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na prah: prašna plast / prašni delci
♦ agr. prašna kopel kopel v prahu, ki mu je primešan prašek proti mrčesu; bot. prašni cvet cvet, ki ima samo prašnike; prašna nit prašnična nit; prašna vrečica pelodna vrečica
SSKJ²
prášen2 -šna -o stil. -ó prid. (á)
pokrit s prahom: prašna cesta; ležal je na prašnih tleh / prašni čevlji; prašna obleka
SSKJ²
prašênje -a s (é)
glagolnik od prašíti: izogniti se prašenju okoli peči / prašenje sadnega drevja / prašenje čebel
SSKJ²
praševáti -újem nedov. (á ȗ)
star. vpraševati, izpraševati1: ko je to videla, je nehala praševati
SSKJ²
prášič -íča m (á í)
1. domača žival s ščetinasto kožo in gobcem, podaljšanim v rilec: prašič cvili, kruli; krmiti, rediti, zaklati prašiča; debel, ekspr. masten prašič; debel kot prašič zelo / klavni, plemenski prašiči; pomanjkanje prašičev za meso; kotel za prašiče
● šalj. ričet je boljši, če je prašič vanj stopil če se je v njem kuhalo svinjsko meso
♦ agr. prašič mastne pasme ki se goji za pridobivanje slanine; prašič mesnate pasme ki se goji za pridobivanje mesa; prašič pitanec; zool. divji prašič v vlažnih gozdovih živeča žival s klinasto glavo in z dolgimi, naprej štrlečimi podočniki, Sus scrofa
// skopljen samec prašiča: prašič se hitreje debeli kot svinja
2. nizko pohoten, nasilen moški: stari prašič jo je spet nadlegoval / kot psovka daj mir, prašič nemarni
3. nizko umazan človek: ta prašič si ni umil rok
SSKJ²
prašíček -čka m (ȋ)
1. prašičji mladič: kupiti prašičke za vzrejo; prodati gnezdo prašičkov
// mlad samec prašiča: svinja je povrgla pet prašičkov in dve prasički
2. ekspr. prašič: rediti dve kravi in prašička
3. otr. hranilnik v obliki prašiča: spraviti denar v prašička; glinast prašiček
4. ekspr. umazan človek, zlasti otrok: umiti moram tega prašička / kot psovka kakšen si, prašiček nemarni
♦ zool. morski prašiček majhen brezrepi glodavec s čokatim telesom, ki prebiva v stanovanju, hiši, zlasti za družbo, Cavia porcellus; navadni prašiček rak, ki živi po kleteh, drvarnicah in pod lubjem, Porcelio scaber
SSKJ²
prašičerêja tudi prašičjerêja -e ž (ȇ)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z rejo, vzrejo prašičev: položaj prašičereje se je izboljšal z uvajanjem novih pasem; govedoreja in prašičereja
SSKJ²
prašičerêjec tudi prašičjerêjec -jca m (ȇ)
kdor redi, vzreja prašiče: bil je znan kot dober prašičerejec
SSKJ²
prašičerêjski tudi prašičjerêjski -a -o prid. (ȇ)
nanašajoč se na prašičerejce ali prašičerejo: prašičerejska farma
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
prašíčev -a -o prid. (í)
nanašajoč se na prašiča: prašičev rilec / kos prašičeve pečenke svinjske pečenke
SSKJ²
prašičevína in prašíčevina -e ž (í; í)
zastar. svinina: suha prašičevina
SSKJ²
prašíčji -a -e prid. (ȋ)
nanašajoč se na prašiče: prašičji samec / prašičji parkelj; prašičja koža; prašičje meso svinjsko meso / prašičja krma / ekspr. pomežikoval je s svojimi prašičjimi očmi majhnimi, podolgovatimi
♦ vet. prašičja kuga nalezljiva bolezen prašičev s krvavitvami v notranjih organih in vnetjem prebavil
SSKJ²
prašíčka -e ž (ȋ)
1. nar. vzhodno svinja: prašička se je lepo redila
2. nizko ničvredna, malovredna ženska: prašička se jim je še posmehovala
SSKJ²
prašílček -čka [tudi prašiu̯čək] m (ȋ)
čeb. manjši panj ali ograjen del večjega panja za vzrejo matice; plemenilnik: dati nekaj čebel in mlado matico v prašilček
// manjša čebelja družina v tem panju: krmiti prašilčke
SSKJ²
prašílec -lca [tudi prašiu̯ca] m (ȋ)
čeb. manjši panj ali ograjen del večjega panja za vzrejo matice; plemenilnik: vrste prašilcev
// manjša čebelja družina v tem panju: krmiti prašilce
SSKJ²
prašílen -lna -o prid. (ȋ)
agr. s katerim se praši: prašilna priprava
♦ čeb. prašilni izlet čebel izlet mladih čebel, da bi spoznale okolico čebelnjaka
SSKJ²
prašílnik -a m (ȋ)
agr. priprava ali stroj za prašenje rastlin: motorni, ročni prašilnik
SSKJ²
prašína -e ž (í)
knjiž. velika količina, množina prahu v ozračju: nad cesto se je dvigala gosta prašina
● zastar. na pohištvu se nabira prašina prah
SSKJ²
prášiti1 -im nedov. (á ȃ)
nar. delati, orati praho: sejali so ozimino in prašili
SSKJ²
prašíti2 -ím nedov. (ī í)
1. povzročati, da se razširja, obstaja prah v zraku: kaj tako prašiš; brezoseb. ko so stresali premog, se je prašilo daleč okrog / voz je prašil skozi vas
● bežal je, da se je kar prašilo za njim zelo hitro
2. posipati s prahom, praškom: prašila je vneto kožo s pudrom
// agr. nanašati prašivo na rastline: prašiti sadno drevje
3. ekspr. prašeč se usipati: moka je prašila v vrečo / slap praši čez skalo prši
    prašíti se 
    1. oddajati prah: opeka se je pri zlaganju prašila / leska se praši pri cvetenju odpada z njenih mačic rumenkast cvetni prah
    2. postajati umazan od prahu: okrasni predmeti na polici se prašijo / ekspr. ta knjiga se že dolgo praši na omari
    ♦     čeb. čebele se prašijo izletavajo, da bi spoznale okolico čebelnjaka
    prašèč -éča -e:
    prašeči se pločniki
SSKJ²
prašívo -a s (í)
agr. kemično sredstvo v prahu za zatiranje rastlinskih škodljivcev, bolezni: uporaba prašiv v poljedelstvu
SSKJ²
práškast -a -o prid. (ȃ)
podoben prašku, prahu: praškaste snovi
SSKJ²
práški -a -o prid. (á)
nanašajoč se na Prago: praška univerza / praški slavistični kongres
● publ. praška pomlad obdobje destalinizacije in demokratizacije od marca do avgusta 1968 v Češkoslovaški
SSKJ²
prašljív -a -o prid. (ī í)
knjiž. ki se (rad) praši: prašljiva tkanina
SSKJ²
prášnat -a -o prid. (ȃ)
1. podoben prahu: prašnata snov
♦ agr. prašnato gnojilo gnojilo v prahu; bot. prašnata snet glivica zajedavka na žitu in drugih travah, ki razkraja zlasti klase v črn prah, Ustilago
2. prašen2: prašnata cesta / ves je bil prašnat
SSKJ²
prášnica -e ž (ȃ)
1. bot. zgornji, navadno razširjeni del prašnika: prašnična nit in prašnica
2. bot. navadno užitna goba belkaste in rjavkaste barve, brez klobuka, Lycoperdon: nabirati prašnice / betičasta prašnica
3. nekdaj vdolbina za smodnik v cevi ob petelinu pri kremenjači: nasul je smodnika v prašnico
SSKJ²
prášničen -čna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na prašnica 1: prašnična oblika / prašnični cvet prašni ali moški cvet; prašnična nit spodnji, navadno nitasti del prašnika
SSKJ²
prášnik -a m (ȃ)
bot. moški spolni organ v cvetu: prašniki in pestiči / dvobratinski prašniki zrasli v dve skupini; dvomočni prašniki različno veliki prašniki pri isti rastlinski vrsti
SSKJ²
prášnost -i ž (á)
značilnost prašnega: prašnost obleke
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
práštevílo -a s (ȃ-í)
mat. naravno število, ki je deljivo samo z eno in s samim seboj: produkt praštevil
SSKJ²
práta -e ž (ȃ)
nižje pog. pečenka: jesti prato; kos prate
SSKJ²
prátež -a m (ȃ)
1. nekdaj pomožna vojaška enota, ki oskrbuje operativne enote s sredstvi za življenje in za boj: pratež armade; napad na pratež / mimo hiše se je hrupno premikal vojaški pratež
2. zastar. prtljaga: pratež so naložili na voz in ga odpeljali na postajo
SSKJ²
prátežen -žna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na pratež 1: pratežni hrup / pratežni vojak; pratežni voz
SSKJ²
prátežnik -a m (ȃ)
nekdaj vojak, dodeljen pomožni vojaški enoti, ki oskrbuje operativne enote s sredstvi za življenje in za boj: pratežniki so pripeljali vodo / sprejeli so ga k pratežnikom
SSKJ²
práti pêrem nedov., stil. peró; prál (á é)
1. z vodo in pralnimi sredstvi odstranjevati umazanijo s tkanine: prati perilo, volno; prati pri studencu; prati v bencinu, lugu; prati si nogavice; prati na roko, v pralnem stroju / kdo ti bo kuhal in pral; pog. mati ga je prala je prala njegovo perilo, obleko; dajati prat v pralnico; mati je hodila prat k bogatim družinam; pere dvakrat na teden / pog. stroj je popravljen in spet pere deluje, dela
// z vodo odstranjevati umazanijo s česa sploh: prati avtomobil; kadar so klali, je on pral čreva; prati solato / pog. prati lase umivati
2. ekspr. delati, da bi kdo postal moralno neoporečen: odpustil je ženi in jo pral pred ljudmi; zdaj se pere, pa zaman; v časopisju se ne bom pral
3. ekspr. opominjati, oštevati: kadar pride pozno domov, ga doma pošteno perejo; še nikoli me ni nihče tako pral
4. brezoseb., ekspr. zelo, močno deževati: poglej ven, kako pere; ves dan je pralo / pošteno nas je pralo, ko smo se vzpenjali na vrh / v osebni rabi dež jih je neusmiljeno pral
5. mont. v vodi ločevati koristne rudnine ali premog od jalovine: prati premog
● ekspr. morje pere čeri obliva; ekspr. prati komu glavo, možgane idejno, nazorsko, politično ga prevzgajati, preusmerjati; ekspr. prati umazano perilo obravnavati domače, osebne spore, nesoglasja vpričo drugih; ekspr. ploha pere ob zid udarja, tolče; ekspr. slišal sem, da jih naši na fronti dobro perejo z uspehom napadajo, zmagujejo v boju z njimi
    práti se 
    biti pralen: to blago se pere / tkanine iz umetnih vlaken se dobro perejo se med pranjem ne poškodujejo
    prán -a -o:
    strojno prano perilo
    ♦     grad. prani (umetni) kamen umetni kamen z nebrušeno površino, pri katerem je malta med zrni na površini izprana; prani omet omet iz pranega (umetnega) kamna; prana plošča betonska plošča s površino iz pranega (umetnega) kamna
SSKJ²
prátika -e ž (á)
knjiga, navadno manjšega formata, s koledarskimi podatki, vremenskimi napovedmi in praktičnimi poučnimi sestavki: prebirati pratiko; pogledati v pratiko; kmetijski sestavki v pratiki / stoletna pratika s koledarskimi podatki in vremenskimi napovedmi za celo stoletje / Pavlihova pratika
● drži se kot dež, pust v pratiki čemerno
SSKJ²
prátikar -ja m (á)
ekspr. pisec, sestavljavec pratike: slovenski pratikarji tistega časa
SSKJ²
prátikarski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na pratikarje ali pratiko: pratikarski sestavki / pratikarska znamenja
SSKJ²
prátikarstvo -a s (á)
nav. ekspr. sestavljanje, izdajanje pratik: ukvarjati se s pratikarstvom
SSKJ²
prátíp -a m (ȃ-ȋ)
knjiž. prvotni, osnovni tip: pratip bazilike
SSKJ²
prátvorívo -a s (ȃ-í)
biol. protoplazma: spremembe v pratvorivu
SSKJ²
pràv prisl. (ȁ)
1. izraža, da je dejanje ali stanje v skladu z določenim pravilom, normo; ant. narobe: prav si izračunal; naloga je prav napisana; ne ravnate prav; čisto prav si razložil / v povedni rabi tako bo vse prav; prav je, da se mu opravičiš; po mojem ni prav, da puščaš otroka samega; ekspr. učijo te ravno narobe, kot je prav
// v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža soglasje, zadovoljstvo: meni je prav, če je tebi; ni mu prav, da greš; ekspr. nikoli mu ni nič prav / zdi se mi prav, da si mu pisal
// izraža položaj ali smer, ki je v skladu z normalno: puščica na kažipotu ne kaže prav; prav obrni sliko; zastava ni prav obešena
2. izraža visoko stopnjo: kruh je prav dober; kosilo je bilo prav okusno; učenci so prav pridni; ekspr. le prav mladi ljudje se tako oblačijo / prav blizu doma smo že; povej prav na kratko; prav rad dela / prav veseli me, da si prišel
// v členkovni rabi poudarja intenzivnost dejanja: dela naporno, prav gara; prav tekmujejo, kdo bo boljši
// v členkovni rabi poudarja trditev: bil si prav imeniten; prav sramotno se je vedel
3. v členkovni rabi izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: prav vsi so že zbrani; prav nič ne pazi; prav nič me ne zanima, kaj ti misliš / prav on je to storil; prav tisto obleko bom kupil / čakal je prav do desetih; prav pred hišo je ustavil avto / prav brez potrebe se razburjaš; prav po naključju sem ga srečal / prav tak je kot njegov oče / to bo treba natančno razložiti. Prav tako ni jasno vprašanje rokov; osoren je, prav zato ga ne maram / pri navajanju vira glej opombo 2 prav tam
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: prav gotovo bo prišel; prav nalašč nagaja; prav zares me zanima / prav sreča, da se ni nikomur nič zgodilo
4. v členkovni rabi izraža rahlo omejitev: vaš načrt ni prav premišljen / prišel je, ko se še ni prav stemnilo; otroku ne morem prav verjeti
// izraža nezadostno stopnjo: dekle ni prav lepo, je pa prijazno; hrana v tem hotelu ni prav poceni; ni videti prav zadovoljen
5. v členkovni rabi izraža
a) soglasje, privolitev: prav, pa pojdimo; prav, prav, pa se pogovoriva
b) zadržano pritrjevanje: prav, pa naj bo po tvojem; prav, kakor hočeš
c) nejevoljno sprijaznjenje s čim: prav, če že mora biti tako; že prav, bom vsaj vedel za drugič; že prav, že prav, sva se pač obe zmotili / nočeš iti, že prav
č) zadovoljstvo nad čim: prav, da si prišel; ravno prav, mi boš nekaj razložil / si končal? Prav
● ekspr. vse, kar je prav vsako ravnanje, dejanje je sprejemljivo, dopustno, če ne preseže določene meje; ekspr. vse, kar je prav, tako se ne odgovarja očetu izraža ogorčenje; obleka mu je čisto prav ustreza njegovim meram; pog. nekaj mu ni prav z nečim ne soglaša, ni zadovoljen; zdi se, da se počuti slabo, da je bolan; ekspr. prav ti je, zakaj pa ne paziš izraža privoščljivost; ekspr. obesite se, če vam ni prav vaša nejevolja nas ne gane; pog. motor ne dela prav ne deluje pravilno, ne teče v redu; pog., ekspr. ta prav išče, da bi jo skupil ravna predrzno, nepremišljeno; pog. ura gre prav kaže točen čas; pog. že tri dni nismo prav jedli se nismo najedli; ekspr. če se prav ne motim, sva rojaka izraža skromno mnenje, vljuden pridržek; pog. ravno prav si prišel, boš z nami večerjal o pravem času; pog. ali smo prav prišli na mesto, na naslov, kamor smo se namenili; pog. to bi mi prav prišlo bi mi koristilo, pomagalo; ekspr. če se prav spominjam, se je zgodilo v nedeljo izraža previdno sklepanje, trditev; pog. zdaj ti klobuk stoji prav ga imaš pravilno postavljenega na glavo; ekspr. prav mar mu je, kaj ljudje govorijo izraža popolno nezanimanje, neprizadetost; ekspr. prav treba ti je bilo iti v kino izraža nejevoljo, očitek; nihče se nima za kaj pritoževati, in ti še prav ne ti pa še celo ne, ti pa najmanj; ne smeš kričati, če te prav boli čeprav te boli; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. nič prav zdrav ni videti izraža zaskrbljenost; ekspr. vse lepo in prav, ampak lahko bi bolje napisal izraža nezadovoljstvo, očitek; ekspr. po omahovanju se je odločil za kompromis, naj je bilo prav ali ne izraža dvom o pravilnosti kakega dejanja; elipt., knjiž. imeli so ga – prav ali neprav – za nasprotnika naj je bilo prav ali ne; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti
♦ šol. prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro; zemljepis: prav dobro
    pràv -- m, navadno s prilastkom
    pravilnost določenega mnenja, stališča: nikoli ne dvomi, prepričan je o svojem prav / ni mu mar za prav ali neprav
    ●     pog. dati prav komu soglašati z njim; imeti prav ti imaš prav, ne jaz tvoje mnenje, stališče, ravnanje je pravilno; ekspr. prav imaš, da se ne družiš z njim izraža soglasje z ravnanjem koga; pog. prav ima, da molči pravilno ravna; ekspr. nimaš prav, da ga grajaš izraža nezadovoljstvo, nejevoljo; pog. obrniti rokavico na prav na pravo stran
SSKJ²
praváš -a m (á)
zgod. član hrvaške Stranke prava: pravaši in frankovci
SSKJ²
právcat -a -o prid. (ȃ)
ekspr. pravi, resničen: za rojstni dan je dobil pravcatega psa / bil je podoben pravemu pravcatemu generalu; kip iz pravega pravcatega zlata
// poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: to je že pravcata histerija, sramota; dve hiši, pravcati palači, sta njegovi / on je pošast, pravcata pošast
SSKJ²
právda -e ž (ȃ)
1. pravn. sodni postopek, s katerim se rešuje civilnopravni spor pred sodiščem: pravda teče; končati, sprožiti, začeti pravdo; zastopati koga v pravdi / delitvena pravda v zvezi z delitvijo skupne stvari ali premoženja; lastninska pravda za priznanje lastninske pravice in izročitev stvari lastniku; očetovska pravda za ugotovitev očetovstva; razvezna pravda za razvezo zakonske zveze / civilna pravda
2. star. tožba, tožarjenje: spustiti se v pravdo s kom; pravda za njivo / dobiti uspeti, izgubiti pravdo ne uspeti v zahtevah, izraženih v tožbi
// spor, prepir: filozofska pravda o svobodi volje; pravda med bratoma
3. zastar. pravica: braniti svojo pravdo
♦ lit. črkarska pravda spor zaradi črkopisa okoli leta 1830; zgod. boj za staro pravdo od 15. do 18. stoletja boj kmetov proti obveznostim do fevdalcev, ki niso bile zapisane v srednjeveških urbarjih
SSKJ²
pravdáč -a m (á)
1. slabš. kdor se (rad) toži, tožari: ta človek je strasten pravdač
2. star. odvetnik, advokat: zakoten pravdač
♦ pravn. pravdač v fevdalizmu nepoklicni zastopnik stranke na sodišču
SSKJ²
právdanje -a s (ȃ)
star. tožba, tožarjenje: dolgotrajno pravdanje
SSKJ²
právdanski -a -o prid. (ȃ)
star. pošten2, pravi: ona je pravdanska ženska, kakor jih je malo
// navaden, vsakdanji: on ni pravdanski človek / tu se ne dogajajo pravdanske reči / nobene pravdanske posode nima primerne
SSKJ²
právdar -ja m (ȃ)
1. ekspr. kdor se (rad) toži, tožari: hud pravdar je
2. star. odvetnik, advokat: poiskal je dobrega pravdarja
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
pravdaríja -e ž (ȋ)
star. tožba, tožarjenje: ta pravdarija traja že dalj časa / pravdarija ga ne veseli pravništvo, pravo
SSKJ²
pravdáriti se -im se nedov. (á ȃ)
star. tožiti se, tožariti se: začel se je pravdariti s sosedi
SSKJ²
právdarski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na pravdarje ali pravdanje: pravdarska strast / pravdarski dohtar odvetnik, advokat
SSKJ²
právdarstvo -a s (ȃ)
1. slabš. lastnost človeka, ki se (rad) toži, tožari: pohlepnost in pravdarstvo
2. star. odvetništvo: posvetil se je pravdarstvu
SSKJ²
právdati se -am se nedov. (ȃ) star.
1. tožiti se, tožariti se: pravdati se s sosedom; pravdata se zaradi njive
2. prepirati se, prerekati se: o tem se ne bova pravdala; pravdala sta se, kdo je močnejši
● star. pravdati se za oslovo senco prepirati se za oslovo senco
SSKJ²
právden -dna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na pravdo: pravdni stroški; pravdna zadeva / pravdna stranka / zastar. pravdna palača sodna palača / pravdni postopek sodni postopek, s katerim se rešuje civilnopravni spor pred sodiščem
SSKJ²
právdnik -a m (ȃ)
zastar. pravnik: posvetovati se s pravdniki
♦ pravn. državni pravdnik do 1929 javni tožilec
SSKJ²
právdništvo -a s (ȃ)
zastar. pravništvo, pravo: posvetiti se pravdništvu
♦ pravn. državno pravdništvo do 1929 javno tožilstvo
SSKJ²
pravdorèk in pravdorék -éka m (ȅ ẹ́; ẹ̑)
zastar. sodba, razsodba, odločitev: čakati na pravdorek sodišča
SSKJ²
právec -vca m (ȃ)
zastar. smer: določiti pravec gibanja ladje / dati nov pravec zunanji politiki; moderni pravci v literaturi
SSKJ²
právéčen -čna -o prid. (ȃ-ẹ̄)
knjiž. večen: pravečno iskanje resnice / pravečna moč ljubezni
SSKJ²
práveden -dna -o prid. (ȃ)
zastar. pošten2, pravičen: bil je praveden mož
SSKJ²
právék -a m (ȃ-ẹ̑)
geol. najstarejši vek v geološki zgodovini zemlje: kamnine iz praveka
SSKJ²
práven -vna -o prid. (ā)
nanašajoč se na pravo: pravni predpisi; spoštovati pravne norme / pravne posledice; pravno-politično vprašanje / pravni termin; pravna zgodovina / pravni študij; pravna fakulteta / pravni akt odločitev oblastnega organa, po kateri se pravno določajo zahtevane pravice, dolžnosti, posledice
♦ pravn. pravni interes pravno zaščitena osebna ali premoženjska korist; (pravni) naslednik kdor neposredno po kom drugem pridobi njegovo premoženje ali določene pravice; pravni naslov pravni predpis, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica; pravni običaj običaj, pri katerem se je zaradi ustaljene rabe uveljavilo pravno prepričanje o njegovi obveznosti; pravni pouk pouk o pravicah in dolžnostih pravnega subjekta; del odločbe o možnem pravnem sredstvu zoper to odločbo; pravni prednik kdor neposredno prenese premoženje ali določene pravice na koga; pravni red skupek vseh pravnih pravil, ki veljajo na določenem ozemlju; pravni spor; pravni subjekt nosilec pravic in dolžnosti; pravna dobrota; pravna moč učinek odločbe, proti kateri ni več pritožbe; pravna oseba pravni subjekt, ki ni fizična oseba; pravna oseba; pravna pomoč pomoč pri uveljavljanju in varstvu zakonitih pravic in koristi občana ali pravne osebe; pravno dejstvo dogodek, ki ima pravne posledice; pravno pravilo pravilo o vedenju in ravnanju ljudi v družbi; pravno razmerje; pravno sredstvo; pravno varstvo varstvo, ki ga uživa posameznik kot stranka pravnega razmerja pred sodiščem ali drugim pravnim organom
    právno prisl.:
    pravno določati; pravno izobražen človek; pravno pomembno dejstvo; pravno veljavna odločba; 
prim. pravnopolitičen
SSKJ²
právhati se -am se nedov. (ȃ)
nar. koroško pogovarjati se: pravhata se o domačih razmerah
SSKJ²
právi -a -o prid. (ȃ)
1. ki ima potrebne, zaželene lastnosti, značilnosti: vijaki, ki si jih prinesel, niso pravi, pog. ta pravi; kip je šele na vrtu dobil pravo mesto / to so pravi čevlji za mokre jesenske dni / pravi človek je za to nalogo, saj je pogumen in iznajdljiv; ta družba ni prava za otroke / to je prava beseda zanj: sanjač; ekspr. nobena prava misel mu ni prišla na pamet
// ki glede na okoliščine omogoča uresničitev določenega dejanja, namena: izbrali so si pravi trenutek: nikogar ni bilo v hiši / čas, ki si si ga izbral za delo, ni pravi / prišel si ravno na pravi dan, da boš pomagal pri žetvi / vse boste izvedeli ob pravem času, zastar. v pravi čas
2. ki je v skladu
a) z resničnostjo, dejstvi: ne vem, če je to pravi naslov; podatke je sporočil prave; informacijo imaš pravo / razlika med pravo in približno vrednostjo
b) z določenim ciljem, položajem: povleči pravo potezo; ta smer ni prava, morate se vrniti; pravi in napačen / ni sedel na pravi vlak
c) z določenimi predstavami, normami: biti deležen prave vzgoje; njegova politična smer je prava / predstava o tem vprašanju ni prava
// ki je tak, kot je v resnici: te besede, ta dejanja kažejo tebe pravega; spoznati pravo naravo, podobo koga / ta podpis ni pravi, ni njegov pristen, izviren
3. ki je isti z mišljenim, zahtevanim: nisi mi prinesel pravih čevljev, poglej še enkrat v omaro / ni vedel, če je mož pravi, zato ga je vprašal
4. ki ima vse bistvene lastnosti, značilnosti: šele tedaj je nastala prava država; ljudske pesmi v tem kraju so prave / pravih dokazov ni bilo, zato so ga izpustili / v njegovih pesmih je malo prave umetnosti / pravi in častni člani; v vasi so le še trije pravi kmetje / pravi element tega pesnika je luč bistven, tipičen
5. ki ima bistvene lastnosti, značilnosti
a) glede na nastanek, izvor: povlekel ga je za brado, da bi videl, če je prava; pravi in umeten / rad pije pravi čaj čaj iz listov čajevca; prava kava / pog. boste kozarec cvička, je ta pravi naraven, pristen
b) glede na starše, kraj rojstva ali bivanja: on je pravi Ljubljančan / po starših je pravi Čeh
c) glede na krvno sorodnost: pravega očeta ni nikoli poznal; prava mati in mačeha / to je njegov pravi brat
// pog., v povedni rabi, z nikalnico izraža normalno telesno, duševno stanje: po prometni nesreči dolgo časa ni bil pravi / noga še ni prava, le počivajte / on nikoli ni bil čisto pravi duševno zdrav, uravnovešen
6. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: v nesreči spoznaš pravega prijatelja; pravi sosed ne bi tako ravnal / za pravega alpinista to plezanje ni težavno / bilo je bolj ljubimkanje kot prava ljubezen / on je pravo nasprotje svojega brata / vse, kar je dobil, je njegova prava last / v dar je dobil kolo, pravo (pravcato) kolo / postati narod v pravem pomenu (besede) / ves dan so hodili po mestu brez pravega cilja; pravega dežja že nekaj časa ni bilo obilnega; hiše so stale brez pravega reda; on pri hiši nima prave besede odločilne
// omejuje pomen samostalnika, na katerega se veže: ta otrok je že pravi mehanik; saj si že pravi umetnik / pravi mož si postal
// izraža podkrepitev trditve: življenje je postalo zanj pravi pekel / to je prava blamaža, katastrofa / njegova soba je pravi hlev / postal je prava gorila
7. pog. izraža omalovaževanje: prava figa bi bila, če bi morali iti peš na postajo / elipt.: prava figa, prava reč, če ima avtomobil; razbil se mi je vrč. Prava škoda
● ekspr. tale fant ima glavo na pravem mestu zna pametno, premišljeno ravnati; ekspr. lotiti se česa na pravem koncu prav; ekspr. zna postaviti stvari na pravi kraj, na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. obrnil si se na pravi naslov v tej zadevi ti bom pomagal, ustregel; pog. mož, ta ti je šele ta pravi, ta je še bolj zvit, predrzen, slab, neroden; pog. ona je prava hči svoje matere ima določene, zlasti slabe lastnosti matere v enaki ali še večji meri; ekspr. imej pravo mero bodi zmeren, v ničemer ne pretiravaj; ekspr. spraviti koga na pravo pot prepričati ga, da pošteno živi; ekspr. ves teden ni bil za pravo rabo se ni dobro počutil, ni dosti koristnega naredil; nar. vzhodnoštajersko prava roka desna roka; iron. prava sila ti je bilo to narediti ni ti bilo treba tega narediti; prava stran blaga, usnja stran, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran; prava stran bankovca, kovanca prednja stran; ljubi enega samega iz srca (ta) pravega v ljudskih pesmih iskreno, zelo ga ljubi; ekspr. kjer so pravi ljudje, gre vse prav kjer so pošteni, dobri ljudje; ekspr. znal je poiskati pravo besedo ob pravem času znal je ustrezno, primerno posredovati
♦ anat. prava rebra prvih sedem parov reber, ki se stikajo s prsnico; bot. prava cipresa; prava glavica iz več kot dveh plodnih listov nastali mnogosemenski suhi plod; geom. pravi kot kot, ki meri 90°; prava premica, ravnina premica, ravnina, na kateri so končne, dostopne točke; mat. pravi ulomek ulomek, ki ima števec manjši od imenovalca; tekst. prava svila svila iz kokonov udomačene sviloprejke; zool. prave čebele čebele, ki živijo v velikih organiziranih skupinah, Apidae; prava kareta morska želva z oklepom iz dragocene prosojne roževine, Erethmochelys imbricata; prave uši uši, ki pijejo, sesajo kri sesalcev skozi kožo, Siphunculata; sam.:, pog. ni srečala pravega srečala, spoznala moškega, ki bi jo čustveno prevzel, s katerim bi se poročila; toliko časa je čakal, da je nazadnje pričakal pravega; ekspr. hotel ga je ogoljufati, pa ni naletel na pravega ni se mu posrečilo; star. udariti je treba, če ne uboga. Da, prava je ta izraža strinjanje, odobravanje; ekspr. če misliš, da je tvoja prava, naredi po svoje da je prav, kar misliš, trdiš ti; pog. ni pri pravi ne dela pametno, razsodno; ni normalen, duševno zdrav; ekspr. uganil, zadel je pravo; zastar. ali se je za pravo ponesrečil zares, v resnici; zastar. on za pravo ve, da je bilo drugače trdno, dobro; zastar. najditelju po pravem nekaj pripada upravičeno; po običaju, zakonu; star. nekaj se mu ni zdelo po pravem prav, normalno; prim. pravši
SSKJ²
pravíca -e ž (í)
1. kar je v skladu s človekovimi, družbenimi predstavami, pravili o (moralnih) vrednotah: to, da eni dobijo vse, drugi pa nič, ni pravica; na koncu je vendarle zmagala pravica; zmeraj je branil pravico, se potegoval za pravico; ekspr. bili so lačni, žejni pravice; pravica in krivica / ekspr. iskati, najti pravico / prepričan sem, da se bo pravica izkazala; ekspr. takrat bo zavladala pravica
// načela, predpisi, ki določajo, kaj je v skladu s takimi predstavami, pravili: vsak je trdil, da je pravica na njegovi strani; ekspr. s tem dejanjem bo, upam, pravici zadoščeno / ekspr. njihova pravica je neusmiljena, trda; iron. no, zdaj sem spoznal, kaj je vaša pravica
2. navadno s prilastkom kar komu dovoljuje, daje možnost biti, imeti, narediti kaj
a) glede na odogovor, pravilo, zakon: odpovedati se kaki pravici; imeti pravico do lastne izbire; jemati si vedno več pravic; pridobiti si pravico sodelovati v prvenstvu; priznati komu kako pravico; posebna pravica; pravno zagotovljena pravica do stanovanja; pravice in dolžnosti / dedna pravica do podedovanja; demokratične, moralne, pravne, ustavne pravice; glasovalna, volilna pravica; pravica pritožbe, do pritožbe, publ. na pritožbo; pravica iz delovnega razmerja / kot vljudnostna fraza pridržujem si pravico odgovoriti na to vprašanje pozneje / vaše pravice ne sežejo tako daleč, da bi to preprečili pooblastila, pristojnosti
b) nav. mn. glede na njegovo vlogo, položaj, lastnost: zagovarjati pravice delavcev; pravice staršev, žensk so se spremenile / človečanske, državljanske pravice; kraj je dobil mestne pravice v 13. stoletju / to je naredil s pravico močnejšega / leta 1934 je začela izhajati Ljudska pravica
c) glede na odnos do določenega dejstva sploh: narodu ne more nihče odvzeti pravice, da sam odloča o svoji usodi; vsak človek ima pravico živeti, do življenja, da živi; bojevati se za pravice zatiranih
// kar komu pripada glede na dogovor, pravila, zakon: hotel, zahteval je svojo pravico, in ko je plačilo dobil, je odšel; priti do svoje pravice
// v povedni rabi kar je komu dovoljeno glede na določeno pravilo, vlogo, odnos: to je stara fantovska pravica; voliti je pravica vsakega polnoletnega državljana; odločanje je pravica nadrejenega / ekspr.: uporaba te poti je nenapisana pravica vseh; govoriti resnico je naša sveta pravica / ekspr. veselost, biti drzen je pravica mladosti
3. ekspr. oblast1, sodišče: pravica je bila mnenja, da osumljeni ni prišteven; vlomilca je pravica zasačila pri vlomu / biti na begu pred pravico / pasti v roke pravice biti ujet, aretiran
4. star. dokument, listina: predložiti pravico; še enkrat je prebral pravico do parcele
5. zastar. pravo: študirati pravico / doktor vseh pravic doktor civilnega in cerkvenega prava
6. v prislovni rabi, v zvezi po pravici izraža skladnost z moralnimi normami, priznanimi načeli: da bo po pravici, ti vrnem tudi to; vse je šlo po pravici
// izraža utemeljenost, upravičenost: po pravici ga imajo za nasilneža; če je to res, so ga po pravici zaprli / ko se je ozrl, je onemel. In to po pravici
// izraža skladnost z določenim dejstvom, resnico: povej po pravici, sicer se ti bo slabo godilo / da vam povem po pravici, sit sem že vsega tega odkrito
● star. pravica se je nekdaj pisala drugače nekdaj se je ravnalo, postopalo drugače; nekdaj so veljali drugačni zakoni, pravila; ekspr. pravici je zadoščeno kazen je izvršena; star. v tem mestu je sedem let branil pravico bil, služboval kot odvetnik; ekspr. kdo ti je dal pravico tako govoriti ne smeš, ne dovoljujem ti tako govoriti; dati komu pravico, da se sam odloči dovoliti, omogočiti mu; ekspr. kralj je precej samovoljno delil pravico sodil, razsojal; pesnik ima pravico preoblikovati zgodovinske dogodke sme; ekspr. misli, da ima pravico v zakupu da ima, dela zmeraj prav; da lahko samo on razsoja, kaj je prav; ekspr. rad išče pravico po sodiščih rad se toži; ekspr. izročiti koga pravici vložiti tožbo proti njemu; ekspr. jemati si pravico sam kaznovati koga, maščevati se komu za storjeno dejanje, ne da bi se skušalo to doseči po legalni, pravni poti; jemljem si pravico, da opozorim na nekaj napak dovoljujem si opozoriti; po pravici je mislil, da bodo otroci že doma popolnoma upravičeno; star. mislim, da je on v pravici da ima on prav; ekspr. sprl se je s pravico in zbežal v tujino prišel je v nasprotje z zakoni, predpisi; ekspr. ni se strinjal s pravico, ki mu jo je bilo sodišče odmerilo s kaznijo; ekspr. slovenščina ima tudi na avstrijskem Koroškem domovinsko pravico je zgodovinsko upravičena, utemeljena; publ. to zahtevate s polno pravico popolnoma upravičeno; vznes. hiša pravice sodišče; ekspr. vladala je pravica pesti oblast je imel, kdor je bil močnejši, brezobzirnejši; ekspr. roka pravice v te kraje ne seže oblast tu ne more uveljaviti svoje volje; ekspr. varuh pravice sodnik, policist; kdor ima moč, ima tudi pravico kdor ima oblast, je lahko samovoljen; preg. kjer nič ni, še cesar pravico izgubi kjer nič ni, ni kaj vzeti
♦ pravn. pravica miruje, zastara; avtorske pravice po mednarodnih predpisih določeno avtorjevo lastništvo pravic; človekove pravice ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik, versko ali politično pripadnost; osnovne človekove pravice človekove pravice, ki so zagotovljene z ustavo; domovinska pravica do 1945 pristojnost v določeno občino; lastninska pravica pravno priznana pravica do stvari in vseh koristi, ki jih ta daje; odkupna pravica izgovorjena pravica prodajalca, da sme prodani predmet znova kupiti; izgubiti politične pravice izgubiti pravice, ki dajejo državljanu možnost vplivanja na oblikovanje javne oblasti, sodelovanja pri njenem izvrševanju in nadzora nad njo; posvetovalna pravica pravica sodelovati pri določenem posvetovanju brez pravice odločanja; aktivna, pasivna volilna pravica; pravn., zgod. pravica pesti v srednjem veku pravica plemstva, da uveljavi svoje pravne zahteve tudi s silo, orožjem; šol. šola s pravico javnosti nekdaj privatna šola z enako veljavnostjo kot državna; zgod. fevdna pravica pravica podeljevanja fevdov; pravica prve noči v fevdalizmu domnevna pravica zemljiškega gospoda, da preživi z nevesto svojega podložnika njeno poročno noč
SSKJ²
pravicoljúben -bna -o prid. (ú ū)
ki ljubi pravico: pravicoljuben človek; odkritosrčen in pravicoljuben je / pravicoljubna odločnost koga
SSKJ²
pravicoljúbnost -i ž (ú)
lastnost pravicoljubnega človeka: s tem je ponovno dokazal svojo pravicoljubnost
// ljubezen do pravice: pravicoljubnost je zmagala / narediti kaj iz pravicoljubnosti
SSKJ²
pravíčen -čna -o prid., pravíčnejši (ī)
1. ki ravna v skladu z določenimi normami, priznanimi načeli: pravičen človek; do sosedov je pravičen; bila je pravična: vsem je dala primerno plačilo
// ki pri presojanju, vrednotenju upošteva resnico, dejstva in ravna v skladu z moralnimi in drugimi priznanimi načeli: pravičen kritik, sodnik, učitelj; pravičen in krivičen / biti filmu pravičen; pravičen do zgodovine
2. nav. ekspr. ki je v skladu z resnico, dejstvi ter moralnimi in drugimi priznanimi načeli, pravili: dobiti pravično odškodnino; ta kazen, ocena je pravična / graditi nov, pravičen svet; njihova stvar je pravična; to ni pravično / obrambna vojna je pravična
● star. ob taki surovosti ga je popadla pravična jeza pokazal je upravičeno ogorčenje, odpor; preg. en krivičen vinar deset pravičnih sne zaradi krivično pridobljenega denarja, premoženja še veliko pravično pridobljenega ne prinaša sreče, koristi
    pravíčno prisl.:
    pravično soditi, živeti; biti pravično kaznovan; sam.: pravičnega vsi spoštujejo; beseda, dejanje pravičnega; ekspr. spati spanje pravičnega mirno, trdno spati
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
pravíčnež -a m (ȋ)
ekspr. pravičen človek: prevaran pravičnež; on je pretiran pravičnež
SSKJ²
pravíčnica -e ž (ȋ)
ekspr. pravična ženska: spoštovati pravičnico
SSKJ²
pravíčnik -a m (ȋ)
ekspr. pravičen človek: imeli so ga za pravičnika; pravičniki in krivičniki
● knjiž., ekspr. on je še spal spanje pravičnika mirno, trdno spal
SSKJ²
pravíčniški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na pravičnike: pravičniško ravnanje / pravičniška jeza
SSKJ²
pravíčništvo -a s (ȋ)
vedenje, ravnanje človeka, ki pretirano poudarja pomembnost poštenosti, pravičnosti: v svojem pravičništvu je šel predaleč; lažno, moralizatorsko, populistično pravičništvo / pot trmastega pravičništva
SSKJ²
pravíčnost -i ž (ī)
lastnost, značilnost pravičnega človeka: vsi so mu priznavali pravičnost / v svoji pravičnosti je želel narediti tudi to / pravičnost kazni, zakona / braniti, zahtevati pravičnost; imeti čut za pravičnost / zavladala sta mir in pravičnost
SSKJ²
pravílen -lna -o prid., pravílnejši (ȋ)
1. ki je v skladu
a) z resničnostjo, dejstvi: odgovor, rezultat je pravilen; pravilna domneva, razlaga; pravilen in napačen / postavil je pravilno diagnozo
b) z določenim pravilom, normo: pravilen potek obravnave; ta oblika besede ni pravilna; logično, slovnično pravilen / pravilna rešitev križanke / ekspr. pravilno šumenje dežja enakomerno
c) z določenim ciljem, položajem: pravilna poteza; njegovo ravnanje ni pravilno / pravilna nastavitev aparata
// ki je v skladu z zahtevami, normami določenega okolja, časa: zmeraj se je držal pravilne politične smeri / o zadevi ima pravilno mnenje
2. ki je v skladu z normalnimi telesnimi lastnostmi: pravilen razvoj organa; pravilno zraščanje zlomljene kosti / opozarjati učence na pravilno držo, hojo / zastar. duševno in telesno pravilen otrok normalen, zdrav
3. nav. ekspr. sorazmeren, skladen1: človek pravilnega obraza; njegov nos je pravilen
4. nav. ekspr. raven in enakomerno širok: njive so bile podolgovate in pravilne
● star. dva, tri vrčke piva je bila zanj pravilna mera primerna, ustrezna; star. to ni z onim v nobeni pravilni zvezi pravi, resnični
♦ agr. pravilna poševna palmeta palmeta s tremi pari ogrodnih vej v različnih višinah; geom. pravilni mnogokotnik mnogokotnik z enakimi stranicami in enakimi notranjimi koti; pravilni ogel ogel, ki ima enake kote med sosednjima robovoma in enake kote med sosednjima ploskvama; pravilno oglato telo oglato telo s skladnimi pravilnimi ogli, omejeno s skladnimi pravilnimi mnogokotniki; les. pravilna žagana ploskev žagana ploskev, ki je gladka, ravna in brez grč, napak
    pravílno 
    1. prislov od pravilen: pravilno odgovoriti; zna pravilno pisati; otrok se razvija pravilno; pravilno oblikovan; formalno pravilno / elipt.: on je nekoliko boljši, ali pravilneje: manj zanikrn; kot pojasnilo to so odkrili leta 1904 (pravilno: 1905)
    2. v povedni rabi izraža, da je dejanje ali stanje v skladu z določenim pravilom, normo: po mojem ni pravilno, da puščaš otroka samega / elipt. pravilno, ga je pohvalil vodja
SSKJ²
pravílnik -a m (ȋ)
pravila, določila, ki podrobneje urejajo dejavnost na kakem področju, znotraj kake organizacije: imeti, sestaviti, sprejeti pravilnik; biti v nasprotju, skladu s pravilnikom; pravilnik o dodeljevanju (proračunskih) sredstev, neprofitnih stanovanj; besedilo, členi, določila pravilnika; dopolnitve, spremembe pravilnika; osnutek, predlog pravilnika / uskladiti pravilnik s statutom; tekmovalni pravilnik; pravilnik društva; pravilnik o nagrajevanju, delovnih razmerjih
♦ pravn. pravni akt, ki razčlenjuje določila zakona, splošnega akta
SSKJ²
pravílnost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost pravilnega: pravilnost podatkov, računa / ugotoviti pravilnost besede, stavka / prepričati koga o pravilnosti svoje odločitve / ekspr. stoli stojijo v dolgočasni pravilnosti
SSKJ²
pravílo -a s (í)
1. kar določa, kakšno sme, mora biti kako ravnanje, vedenje, mišljenje: držati se pravil; kršiti, upoštevati pravila; neveljavno, zastarelo pravilo; ekspr. železno pravilo / delati, ravnati proti pravilom, po pravilih, v skladu s pravili / moralna pravila načela; pravila o lepem vedenju
// navadno s prilastkom kar določa, kakšno sme, mora biti kaj sploh: estetska pravila; pravila higiene; pravila za pisanje prošenj / družabna pravila; prometna, slovnična pravila
2. kar določa obvezne pogoje in obvezen način poteka česa: igralna, tekmovalna pravila; pravila košarke
// nav. mn. kar določa značilnosti, delovanje, namen česa: pravila društva, organizacije / predložiti pravila v potrditev
// navadno s prilastkom kar določa, je značilno za kaj sploh: to je osnovno pravilo znanosti; njegovo življenjsko pravilo je potrpežljivost / po katerem pravilu ste izbirali avtorje zbornika merilu, kriteriju
3. ekspr., v povedni rabi izraža, da se kaj ujema, je v skladu s splošnim, navadnim: čudaki so med prebivalci te vasi prej pravilo kot izjema; zamuda je pri tem vlaku že kar pravilo
4. v členkovni zvezi po pravilu izraža ponavljanje, skladno z določenim pravilom: dovoljenje so skoraj po pravilu dobile le ženske
// knjiž. ponavadi, večinoma: odločni in vztrajni po pravilu uspejo; po pravilu so edinci bolj sebični
5. v členkovni rabi, navadno v zvezi po vseh pravilih izraža, da je kaj tako, kot se pričakuje, zahteva: šotor je bil postavljen po vseh pravilih; pozdravil je po vseh pravilih etikete / po vseh pravilih bi moral pasti, pa se je obdržal na nogah
● ekspr. obisk muzeja je za turiste nenapisano pravilo ki se je uveljavilo z navado; preg. izjema potrjuje pravilo potrjuje smiselnost njegovega obstoja
♦ avt. desno pravilo po katerem ima voznik na skrajni desni prednost; elektr. pravilo desne roke s katerim se določa smer inducirane napetosti; filoz. zlato pravilo (moralnega vedenja) po Kantu po katerem naj človek ne stori drugim, kar ne želi, da drugi storijo njemu; pravn. pravno pravilo o vedenju in ravnanju ljudi v družbi
SSKJ²
pravíloma člen. (ȋ)
izraža ponavljanje, skladno z določenim pravilom: po drugi stopici je praviloma zareza
// knjiž. ponavadi, večinoma: stari dokumenti so praviloma trdni in trpežni; sodišče odloča praviloma na podlagi obravnave
SSKJ²
právír -a m (ȃ-ȋ)
knjiž. prvi, osnovni vir: antična dela so pravir znanosti; po snovi predstavlja njegovo delo vrnitev k pravirom tragedije / spoznati pravir človekovega govora
SSKJ²
práviti -im nedov. in dov. (á ȃ)
1. delati, da kdo kaj izve, se s čim seznani
a) z govorjenjem: praviti novice; kdo ti je pravil o tem; tega ni treba okrog, pog. naprej praviti / poslušajte, kaj vam pravim: najbolje bo, da takoj odidemo / komu kaj na uho praviti / praviti si šale, zgodbe pripovedovati / ekspr. take je pravil, da so se vsi smejali
b) z jezikovnimi sredstvi: v zadnjem pismu je nekaj pravil o nesreči
c) s čim sploh: z gibi, očmi ji je pravil, naj zbeži; to mi je pravil s prsti, ker je gluhonem
2. v sedanjem času izraziti misel
a) z govorjenjem: mož prikima in pravi: Da, jutri / na to ne pravi nič, samo pogleda ga / v ljudskih pesmih tako ji pravi, govori / sam pri sebi pravi: prav imate / kaj praviš? Nisem dobro razumel
b) z jezikovnimi sredstvi: avtor pravi na koncu članka, da se bo spor mogoče še uredil po mirni poti; pisec pravi dalje, da bo to odkritje močno pospešilo gospodarski razvoj / kako že pravi naš pesnik / časopis pravi, da vode upadajo; legenda pravi, da sta iz njunih grobov zrasli vrtnici
// nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: prah na pohištvu pravi, da že dolgo ni bilo nikogar tu; sonce mu pravi, da se bliža čas kosila; številke pravijo, da imamo izgubo / ekspr. ogledalo mu pravi, da se je postaral
3. nav. ekspr. trditi1, izjavljati: če on pravi, bo že res; ali po vsem tem še praviš, da se motim / statistiki pravijo, da število nesreč narašča / rad sem jo imel, ne pravim, da ne ne tajim
4. govoriti, pripovedovati: pesem je pravil na pamet; rada jim pravi pravljice
// nav. 3. os. izraža negotovost trditve, kot jo določa dopolnilo: pravijo, da je bolan, pa ne vem / ekspr., z oslabljenim pomenom slišal sem praviti, da gre v drugo službo
// nav. 3. os. izraža sklicevanje na splošno sprejeto, priznano mišljenje, mnenje: vsak človek, pravijo, je vreden spoštovanja; pravijo, da pogosto uživanje zdravil ni dobro
5. biti nosilec kake vsebine, kot jo izraža sobesedilo: kako že pravi pregovor; dobro preberi, kaj pravi tretja točka dopisa / ta teorija pravi drugače
6. označevati določen predmet, pojav z besedo, izrazom, kot ga izraža dopolnilo: v Beli krajini pravijo koruzi debelača; kako se pravi temu po nemško / ob teh besedah je, kot pravimo, vzkipel
// uporabljati namesto določenega imena drugačno ime, vzdevek: ime mu je Jože, pravijo mu pa Dolgolasec / po domače mu pravijo Krjakov, piše se pa Pajk / nar. France mi pravijo, pišem se pa Bučar France mi je ime
7. ekspr. dajati, povzročati glas, zvok, kot ga nakazuje dopolnilo: s coklami pravi cok, cok; zvon pravi bim bam; krava pravi mu
8. v medmetni rabi, navadno v zvezi pravim ti, vam izraža
a) trdno prepričanost: vse boš dobil nazaj, ti pravim / lastno mater bi prodal, če vam pravim
b) opozorilo, svarilo: pravim ti, še enkrat dobro premisli / kaj ti pravim, hitro se skrij
// poudarja povedano: kakšna lepa polja so to, ti pravim; bilo je hudo, ti pravim; le jej, če ti pravim
// uvaja določeno spoznanje, pravilo: saj pravim, čim večji revež je človek, tem bolj ga tepe nesreča
// v zvezi kaj praviš izraža dvom, vprašanje: kaj praviš, ali se bo pozdravil; kaj praviš, ali bi šli
● ekspr. saj ni da bi (človek) pravil ni potrebno, ni vredno praviti; ekspr. pravi to komu drugemu tega ti ne verjamem; ekspr. meni ni treba tega praviti stvar že poznam; ekspr. ti boš to meni pravil, ko še nič naredil nisi ne moreš me učiti, kaj je prav, bolje; nimaš (moralne) pravice, da bi mi kaj očital; ekspr. nekaj mi pravi, da se ne bo dobro končalo slutim, zdi se mi; ekspr. nos mi pravi, da se bo še vse dobro izteklo čutim, predvidevam; star. iz roke zna praviti napovedovati usodo, prerokovati; pog., ekspr. nad naju se je spravilo osem, kaj pravim, deset pobalinov izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. ga vidiš, kakšne mi nazaj pravi mi ostro odgovarja, ugovarja; ekspr. to samo tako pravi tega ne misli resno; tega ne misli narediti, uresničiti; ekspr. ni mi treba praviti, da je dovoljenje prav dobro izkoriščal samo po sebi se razume; večkrat je tako pijan, da mački botra pravi da se ne zaveda, kaj dela; preg. sova sinici glavana pravi človek (rad) očita človeku napake, kakršne ima sam v še večji meri
    práviti se brezoseb.
    1. nav. ekspr. biti po mnenju, prepričanju koga enak temu, kar izraža dopolnilo: jutri se pravi nikoli; tako govoriti se pravi iz človeka se norčevati / zdaj si slišal, kaj se pravi dobro govoriti rusko
    // poudarja visoko stopnjo stanja, pojava, kot ga izraža dopolnilo: on že ve, kaj se pravi lakota; on že ve, kaj se pravi delati hišo
    2. za poimenovanje česa uporabljati kako besedo, ime: pri hiši se pravi pri Grudnu; dobro se pravi po nemško gut / vasi se pravi Mlačevo
    3. uvaja
    a) dodatno, natančnejšo izrazitev, opredelitev česa: bilo je leta 1988, se pravi, pred 34 leti; pesem je objavljena v četrti skupini, se pravi, v sredini zbirke
    b) drugačno, ustreznejšo izrazitev, opredelitev česa: nisem je več videl, to se pravi: videl sem jo, pa le od daleč; Vzhodni Pakistan, se pravi Bangladeš, so prizadele poplave
    4. izraža, da je določeno dejstvo znak za domnevanje tega, kar izraža dopolnilo: nič ni vzel s seboj, se pravi, da bo kmalu nazaj / če je tako, se pravi, da gremo jutri na pot
    ●     razloži mi, kaj se pravi: brati med vrsticami pomeni; ekspr. kaj se to pravi, nimam časa izraža zavrnitev, odklonitev
SSKJ²
pràvkar prisl. (ȁ)
1. izraža, da se je dejanje zgodilo v najbližji, neposredni preteklosti: vlak je pravkar odpeljal; pravkar sem ga srečal; delegacija se je pravkar vrnila iz tujine / pravkar nabrane jagode / v tisti hiši smo do pravkar stanovali do pred kratkim
2. izraža sočasnost dogajanja v preteklosti ali sedanjosti, gledano s stališča govorečega: pravkar smo se odpravljali h kosilu, ko je pozvonilo / pred hišo pravkar nakladajo pohištvo; pravkar piše nalogo / ekspr. vem, kaj pravkar misliš in čutiš
3. publ. vsak hip, takoj: pravkar se bo zdanilo
SSKJ²
právkaršnji -a -e prid. (ȃ)
nanašajoč se
a) na najbližjo, neposredno preteklost: pravkaršnji dogodki; pravkaršnje besede
b) na sočasnost dogajanja v preteklosti ali sedanjosti, gledano s stališča govorečega: pogovarjali so se o pravkaršnjih sopotnikih
SSKJ²
právljica -e ž (á)
1. lit. pripoved, v kateri se dogajajo neverjetne, samo v domišljiji mogoče stvari in v kateri navadno zmaga dobro: pravljica pripoveduje o treh bratih; otroci radi berejo, poslušajo pravljice; bilo je lepo kot v pravljici zelo; dve leti sta živela kot v pravljici zelo srečno, brez skrbi / ljudske pravljice; živalske pravljice v katerih nastopajo poosebljene živali / Andersenove pravljice; pren., ekspr. ali je bila ta čudovita glasba res samo pravljica
// navadno s prilastkom po taki pripovedi ustvarjeno umetniško delo sploh: filmska, glasbena pravljica / Shakespearova Zimska pravljica
2. ekspr. neresnična izjava, pripoved: njegovi pravljici nihče ne verjame; take pravljice pripoveduj komu drugemu / kdo si je izmislil pravljico, da nas bodo napadli laž, lažno vest; morda je pa le nekaj resnice v pravljicah o njem govoricah
3. kar je zelo lepo, čudovito: pisane barve, utripajoče luči, vodometi – vse to je ustvarilo pravljico / pog. in njihova vila! Pravljica, ti pravim
4. pripoved, izročilo o kakem zgodovinskem dogodku, osebi, navadno z izmišljenimi, domišljijskimi sestavinami: ti podatki potrjujejo pravljico, da so tu nekdaj živeli Huni; pravljice o turških napadih
● ekspr. parna lokomotiva bo kmalu le še pravljica kmalu ne bo več v rabi; ekspr. ta stara pravljica se je pri njih že večkrat ponovila to se je pri njih že večkrat zgodilo; ekspr. takrat je doživljal pravljico svojega življenja najlepše, najsrečnejše obdobje; ekspr. ne misli, da boš dobil princeso iz pravljice izjemno lepo, dobro žensko (za ženo)
SSKJ²
právljičar -ja m (á)
kdor pripoveduje pravljice: poslušati pravljičarje; on je dober pravljičar / ljudski pravljičar
// kdor piše ali zbira, zapisuje pravljice: pravljičar je izdal novo zbirko pravljic; pravljičar Andersen
SSKJ²
právljičarka -e ž (á)
ženska, ki pripoveduje pravljice: pravljičarka mu je povedala novo varianto pravljice / ljudska pravljičarka
// ženska, ki piše ali zbira, zapisuje pravljice: pravljičarka je izdala novo knjigo pravljic
SSKJ²
právljičen -čna -o prid. (á)
1. nanašajoč se na pravljica 1: pravljični motivi; pravljična fantastika / škratje, zmaji in druga pravljična bitja / pravljični svet / pravljična igra
2. ekspr. zelo lep, čudovit: doživeti pravljično noč v gozdu
3. ekspr. zelo velik: s tem teleskopom se vidi na pravljično razdaljo / plačati pravljično ceno zelo visoko, pretirano; pravljično bogastvo
● iskati pravljični zaklad zaklad, o katerem pripoveduje pravljica, izročilo; ekspr. ta zamisel je pravljična neuresničljiva
    právljično prisl.:
    pravljično bogat, lep; sam.: pravljično me v zgodbi nekoliko moti
SSKJ²
pravljíčiti -im nedov. (í ȋ) knjiž.
1. pripovedovati, izmišljati si
a) pravljice: ded je znal dobro pravljičiti
b) neverjetne, neuresničljive stvari: rad sanjari in pravljiči
2. delati kaj tako, kot je v pravljici: megla je pravljičila pokrajino
    pravljíčiti si 
    delati si utvare, slepiti se: ni si pravljičil, da bo pot lahka
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
právljičnost -i ž (á)
1. lastnost, značilnost pravljičnega: pravljičnost motiva, zgodbe
// ekspr. lepota, čudovitost: pravljičnost zimskega gozda
2. kar je mogoče samo v domišljiji: take pravljičnosti v sicer realistični povesti motijo
SSKJ²
právnica -e ž (ȃ)
strokovnjakinja za pravo: zdravnice in pravnice / pog. pravnice iz prvega letnika slušateljice prava
SSKJ²
právnik -a m (ȃ)
strokovnjak za pravo: pravniki in ekonomisti / diplomirani pravnik / pog. pravniki iz višjih letnikov slušatelji prava
SSKJ²
právniški -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na pravnike: pravniški poklic; pravniško zborovanje / ekspr. hladna pravniška logika / pravniški študij pravni študij
SSKJ²
právništvo -a s (ȃ)
dejavnost pravnikov: značilnosti pravništva / opustiti pravništvo pravniški poklic; dosežki slovenskega pravništva pravnikov
SSKJ²
pravno... ali právno... prvi del zloženk (ā)
nanašajoč se na praven: pravnomočen, pravnoprimerjalen, pravnozgodovinski
SSKJ²
pravnomôčen -čna -o prid. (ó)
pravn. ki ga ni mogoče več izpodbijati s pritožbo: pravnomočna odločba; sodba je postala pravnomočna
SSKJ²
pravnomôčnost -i ž (ó)
pravn. lastnost, značilnost pravnomočnega: pravnomočnost odločbe, sodbe
SSKJ²
právnopolítičen -čna -o prid. (ā-í)
nanašajoč se na državno ali samoupravno urejanje družbenega dogajanja: pravnopolitični ukrepi
♦ soc. pravnopolitična nadstavba del družbene nadstavbe, za katerega je značilno državno ali samoupravno urejanje družbenega dogajanja; prim. praven
SSKJ²
právnost -i ž (ā)
knjiž. skladnost z zakonskimi določbami: prizadevati si za pravnost odločbe
SSKJ²
právnozgodovínski -a -o prid. (ā-ȋ)
nanašajoč se na pravno zgodovino: pravnozgodovinski problemi / pravnozgodovinska študija
SSKJ²
právnúk -a m (ȃ-ū)
vnuk sina ali hčere: ima tri vnuke in pet pravnukov / ekspr. tega se bodo spominjali še naši pravnuki daljni potomci
SSKJ²
právnúkinja -e ž (ȃ-ū)
vnukinja sina ali hčere: pravnuki in pravnukinje
SSKJ²
právo -a s (ȃ)
1. pravila, ki urejajo odnose v določeni družbeni skupnosti in določajo kazni za kršitev teh pravil: reformirati pravo; zgodovina prava / cerkveno pravo
// veda o tem: študirati pravo; razvoj prava / pog. vpisati se na pravo pravno fakulteto
♦ pravn. avtorsko pravo ki ureja pravice avtorjev; civilno pravo ki ureja osebnostna in premoženjska razmerja državljanov; dedno, delovno, finančno pravo; kazensko pravo pravna pravila, ki obsegajo kazensko materialno, kazensko procesno pravo ter pravo izvrševanja kazenskih sankcij; lastninsko pravo; materialno pravo pravna pravila, ki določajo vsebino pravic in dolžnosti pravnih subjektov; mednarodno pravo ki ureja pravna razmerja med državami in odnose v mednarodni skupnosti; menično pravo; naravno pravo; obče pravo; običajno pravo nezapisano pravo, ki temelji na ustaljeni rabi in pravnem prepričanju o njegovi obveznosti; osebno pravo ki ureja osebnostne pravice fizičnih in pravnih oseb; pomorsko pravo ki ureja pravna razmerja v pomorstvu; procesno pravo; rimsko pravo civilno pravo rimske sužnjelastniške družbe; upravno pravo; rel. božje pravo pravila, izražena zlasti v desetih božjih zapovedih; soc. materinsko pravo dejstvo, da se določa sorodstvo samo po materi; zgod. gorsko pravo v fevdalizmu pravila, ki urejajo pravna razmerja med gorskim gospodom in zakupniki
2. zastar. pravica: braniti svoje pravo; spoštovati naravna prava človeka
SSKJ²
pravo...1 prvi del zloženk
nanašajoč se na pravi: pravočasnost, pravokotnik, pravopis
SSKJ²
pravo...2 prvi del zloženk
nanašajoč se na pravo: pravobranilec, pravosoden, pravotvoren
SSKJ²
pravobranílec -lca [pravobraniu̯ca in pravobranilca] m (ȋ)
pravn., v zvezah: javni pravobranilec predstavnik javnega pravobranilstva; državni pravobranilec predstavnik državnega pravobranilstva; generalni pravobranilec član Sodišča Evropske unije, ki poda nepristransko in neodvisno pravno mnenje o predloženi stvari; družbeni pravobranilec samoupravljanja v socializmu organ družbene skupnosti, ki skrbi za uresničevanje družbenega varstva samoupravnih pravic delovnih ljudi in družbene lastnine
SSKJ²
pravobranílka -e [pravobraniu̯ka in pravobranilka] ž (ȋ)
pravn., v zvezah: javna pravobranilka predstavnica javnega pravobranilstva; državna pravobranilka predstavnica državnega pravobranilstva; generalna pravobranilka članica Sodišča Evropske unije, ki poda nepristransko in neodvisno pravno mnenje o predloženi stvari; družbena pravobranilka samoupravljanja v socializmu predstavnica družbenega pravobranilstva, ki skrbi za uresničevanje družbenega varstva pravic delovnih ljudi in družbene lastnine
SSKJ²
pravobranílstvo -a [tudi pravobraniu̯stvo] s (ȋ)
pravn., v zvezah: državno pravobranilstvo pravosodni organ, ki zastopa državo in njene organe pred sodišči in upravnimi organi; javno pravobranilstvo v socializmu organ družbenopolitične skupnosti, ki zastopa družbenopolitično skupnost, javne zavode in sklade v premoženjskih zadevah
SSKJ²
pravočásen -sna -o prid.(á ā)
ki je, se opravi
a) v (prej) določenem času: pravočasen prihod; upoštevajo samo pravočasne reklamacije
b) v času, ko še doseže svoj namen: pravočasno opozorilo na nevarnost
    pravočásno prisl.:
    pravočasno prihajati na delo; voznik je še pravočasno zavrl; pravočasno obveščen
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
pravočásnost -i ž (á)
lastnost, značilnost pravočasnega: pravočasnost prihoda, pritožbe
SSKJ²
pravokóten -tna -o prid. (ọ̑)
1. ki oblikuje pravi kot: ogli hiše so pravokotni; pravokotne stene
♦ geom. pravokotni paralelogram; pravokotni koordinatni sistem koordinatni sistem z med seboj pravokotnimi koordinatnimi osmi; pravokotni trikotnik; pravokotna projekcija
2. ki ima obliko pravokotnika: imeti pravokoten izrez na obleki; pravokoten list papirja / pravokotna soba
    pravokótno prisl.:
    ulice se križajo pravokotno; premica leži pravokotno na ravnino; pravokotno prečkati ulico
SSKJ²
pravokótnica -e ž (ọ̑)
geom. premica, pravokotna na dano črto ali dano ploskev: načrtati pravokotnico na ploskev, premico; pravokotnica ploskve, premice
♦ fiz. vpadna pravokotnica
SSKJ²
pravokótnik -a m (ọ̑)
1. geom. četverokotnik z enakima nasprotnima stranicama in enakimi koti: narisati pravokotnik; izračunati obseg, ploščino pravokotnika
2. kar je po obliki podobno temu liku: razrezati testo na pravokotnike; vzorec v obliki pravokotnikov
SSKJ²
pravokótniški -a -o prid. (ọ̑)
ki ima obliko pravokotnika: pravokotniška odprtina / knjiž. nizka pravokotniška soba pravokotna
SSKJ²
pravokótnost -i ž (ọ̑)
lastnost, stanje pravokotnega: pravokotnost robov / pravokotnost poslopja, sobe
SSKJ²
pravoméren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
knjiž. ki je, nastopa v pravi meri: pravomerni ritem predstave
// ki je v skladu z določenimi načeli, predpisi: pravomerno ravnanje
    pravomérno prisl.:
    pravomerno uporabljati odrska sredstva
SSKJ²
pravomôčen -čna -o prid. (ó)
pravn. pravnomočen: pravomočna sodba; odločba je pravomočna
SSKJ²
pravomôčnost -i ž (ó)
pravn. pravnomočnost: pravomočnost odločbe
SSKJ²
pravopís -a m (ȋ)
pravila o pisavi, rabi črk in ločil, pisanju skupaj in narazen, o deljenju: poznati, spremeniti, upoštevati pravopis / po pravopisu bi morala biti tu vejica
// veda o tem: ukvarjati se s pravopisom; razvoj pravopisa
// knjiga s temi pravili: kupiti pravopis; v pravopisu so zapisani tudi naglasi in navodila za izgovor
SSKJ²
pravopísar -ja m (ȋ)
ekspr. pravopisec: prizadevanja naših pravopisarjev
SSKJ²
pravopísec -sca m (ȋ)
strokovnjak za pravopis: stališča sodobnih pravopiscev
SSKJ²
pravopísen -sna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na pravopis: pravopisna napaka / pravopisni razvoj / pravopisne platnice
SSKJ²
pravopísje -a s (ȋ)
zastar. pravopis: poznati pravopisje / vaditi se v pravopisju
SSKJ²
pravopísnik -a m (ȋ)
ekspr. pravopisec: slovničarji in pravopisniki
SSKJ²
pravoréčen -čna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na pravorečje: pravorečni problemi
SSKJ²
pravoréčje -a s (ẹ̑)
pravila, ki določajo in predpisujejo glasove in naglas knjižnega jezika: naglašati besede po pravorečju
// veda o tem: razvoj pravorečja
SSKJ²
pravoslávec -vca m (ȃ)
pripadnik pravoslavne vere: katoličani in pravoslavci
SSKJ²
pravosláven -vna -o prid. (á)
nanašajoč se na pravoslavce ali pravoslavje: pravoslavni duhovnik / Pravoslavna cerkev
♦ rel. pravoslavna vera krščanska vera, ki ne priznava papeža za vrhovnega poglavarja; sam.: katoličani in pravoslavni
SSKJ²
pravoslávje -a s (ȃ)
1. krščanska vera, ki ne priznava papeža za vrhovnega poglavarja: pravoslavje in katolištvo
2. nazor, ideologija, ki temelji na pravoslavni veri: vpliv pravoslavja na umetnost
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
pravoslôvec -vca m (ȏ)
zastar. pravnik: profesorji in pravoslovci / pravoslovec prvega letnika slušatelj prava
SSKJ²
pravoslôven -vna -o prid. (ȏ)
zastar. praven: pravoslovni študij / pravoslovna fakulteta
SSKJ²
pravoslôvje -a s (ȏ)
zastar. veda o pravilih, ki urejajo odnose v določeni družbeni skupnosti in določajo kazni za kršitev teh pravil; pravo: posvetiti se pravoslovju / razvoj pravoslovja
SSKJ²
pravosóden -dna -o prid. (ọ̄)
nanašajoč se na pravosodje: pravosodna dejavnost / pravosodni izpit
SSKJ²
pravosódje -a s (ọ̑) pravn.
1. državni organ, ki skrbi zlasti za redno delovanje sodišč: obrniti se na pravosodje; odločbe pravosodja
2. sodstvo: napredek pravosodja
SSKJ²
právost -i ž (ȃ)
knjiž. pravilnost: pravost in napačnost sklepa, trditve
SSKJ²
pravovárstven -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na pravno varstvo: pravovarstveni zahtevek
SSKJ²
pravovérec -rca m (ẹ̑)
za pripadnike določene veroizpovedi kdor v celoti priznava sprejete, ustaljene verske dogme, predpise: pravoverci in krivoverci
SSKJ²
pravovéren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
za pripadnike določene veroizpovedi ki v celoti priznava sprejete, ustaljene verske dogme, predpise: pravoveren katoličan, musliman; reformatorji in pravoverni protestanti / pravoverni nauki; pravoverne knjige; pren., ekspr. pravoverni ideologi
SSKJ²
pravovérnik -a m (ẹ̑) knjiž.
1. za pripadnike določene veroizpovedi kdor v celoti priznava sprejete, ustaljene verske dogme, predpise; pravoverec: pravoverniki in krivoverci
2. nav. ekspr. vernik: hodža kliče svoje pravovernike
SSKJ²
pravovérnost -i ž (ẹ́)
za pripadnike določene veroizpovedi popolno priznavanje sprejetih, ustaljenih verskih dogem, predpisov: zagovornik pravovernosti / pravovernost vernikov; pren., ekspr. dvomili so o njegovi idejni pravovernosti
SSKJ²
pravoznánec -nca m (ȃ)
zastar. pravnik: posvetovati se s pravoznanci
SSKJ²
pravoznánstvo -a s (ȃ)
zastar. veda o pravilih, ki urejajo odnose v določeni družbeni skupnosti in določajo kazni za kršitev teh pravil; pravo: razvoj pravoznanstva
SSKJ²
právšen -šna -o prid. (ȃ) nav. ekspr.
1. ki je glede na določene potrebe, zahteve primeren, ustrezen: ravno pravšna miza za risanje; soba je kar pravšna zanj; za igro nas je pravšno število
// primeren, ustrezen sploh: on je pravšen človek za tako delo; oglasil se je v pravšnem trenutku; hotel je ravno pravšen za nas
2. knjiž. pravi, pravilen: pravšna smer; pravšen in napačen / to je edina pravšna razlaga
// pravi, resničen: šolo je obiskal pravšen pisatelj / pravšnega veselja po tem dogodku seveda ni bilo več
● knjiž., ekspr. imej zmeraj pravšno mero bodi zmeraj zmeren, v ničemer ne pretiravaj; zastar. to niso pravšne stvari naravne, normalne
    právšni -a -o sam.:
    govoril sem z ravno pravšnim; pravšno je povedal
SSKJ²
právši -a -e prid. (ȃ)
zastar. bolj pravi, pravilnejši: pravša pot do uspeha / ta razlaga se ji zdi pravša
    právše prisl.:
    moraš pravše ravnati z njo
    ●     zastar. tam je koča, pravše brlog pravzaprav
SSKJ²
právšnji -a -e prid. (ȃ) nav. ekspr.
1. ki je glede na določene potrebe, zahteve primeren, ustrezen: ta klobuk je ravno pravšnji za vašo glavo; dobil je kar pravšnjo sobo za študij / pravšnja priložnost za kaj
// primeren, ustrezen sploh: ne bo lahko najti pravšnjega človeka za tako odgovorno nalogo; ta pozdrav ni najbolj pravšnji; iskati pravšnjo besedo za spravo / ravno pravšnji dan je prišel, vsi so bili doma
2. knjiž. pravi, pravilen: obrniti se v pravšnjo smer / njihovo mnenje je pravšnje
// pravi, resničen: spoznati pravšnjo podobo koga / oče mu je kupil pravšnje motorno kolo / medalje naj dobijo res pravšnji vojaki; sam.: ravno pravšnjega je srečal; star. ravnati po pravšnjem prav, normalno
SSKJ²
právšnjost -i ž (ȃ)
nav. ekspr. lastnost, značilnost pravšnjega: pravšnjost kroja, obleke / dvomiti o pravšnjosti koga za določeno nalogo / knjiž. v svojih pesmih je iskal pravšnjost resničnost
SSKJ²
právšnost -i ž (ȃ)
nav. ekspr. lastnost, značilnost pravšnega: lepota in pravšnost izraza / pravšnost take odločitve je več kot očitna / knjiž. nima smisla za pravšnost pravilnost
SSKJ²
pràvzapràv člen. (ȁ-ȁ)
1. izraža ugotovitev, spoznanje resničnega stanja: pravzaprav mu delamo krivico, ko ga ne nagradimo; pravzaprav si samo domišlja, da je bolan; pravzaprav rajši vidim, da ostaneš doma
// izraža pridržek: hudoben pravzaprav ni, pač pa nagajiv
// poudarja trditev: moški ste pravzaprav vsi enaki
2. izraža popravek prej povedanega: šport, pravzaprav alpinizem, mu veliko pomeni; vsi smo rekli, pravzaprav stric je rekel, naj že gre; pošteno sva lačna, in žejna tudi. Pravzaprav žejna še bolj
3. v vprašalnih stavkih poudarja ugibanje: kje pa si pravzaprav; koliko je pravzaprav ura; kaj pravzaprav hočeš od mene; za kaj pa pravzaprav gre / sprašujem se, kaj pravzaprav tukaj iščem
SSKJ²
právzòr -ôra m (ȃ-ȍ ȃ-ó)
knjiž. prvi, osnovni vzor: pravzore za svoje ustvarjanje je našel v ljudski pesmi / starka se mu je zdela pravzor potrpežljivosti tipičen zgled, primer
♦ filoz. praoblika kot temelj, vzrok vsega, kar je; arhetip
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
právzròk -óka m (ȃ-ȍ ȃ-ọ́)
filoz. prvi vzrok vsega, kar je: razmišljati o pravzroku sveta; pren., knjiž. iskati pravzroke vsega slabega in dobrega
SSKJ²
prázačétek -tka m (ȃ-ẹ̑)
knjiž., ekspr. začetek: prazačetki človeške kulture / tako je bilo že od prazačetka
SSKJ²
prázákon -óna in -a m (ȃ-á ȃ-ọ́; ȃ-á)
knjiž. prvotni, osnovni zakon: ravnati se po prazakonih življenja
SSKJ²
prázen -zna -o prid. (á)
1. v katerem, na katerem ni ničesar: prazen kozarec, zaboj; prazen prostor, stol; prazna miza, posoda / prazen list nepopisan; prazen tovornjak ki ni naložen
2. nav. ekspr. v katerem določenih stvari ni ali so v majhnem številu, v majhni količini: živino so prodali, hlev je prazen; avtobus je odpeljal skoraj prazen; igrali so pred napol prazno dvorano; ta gostilna je največkrat prazna brez gostov / prazen svet neobdelan; jablana je letos prazna nima sadov; prazno klasje
// s širokim pomenskim obsegom ki je brez česa zanj značilnega: prazna blagajna, kašča; prazna struga; prazna puška ki je brez nabojev; ceste so skoraj prazne / hotel je prazen nezaseden; oddam prazno sobo neopremljeno; stene so prazne brez okrasa, slik
// ki ima določene lastnosti, značilnosti v majhni meri: prazen glas; prazen okus neizrazit / izrazno prazen jezik; vsebinsko prazni verzi
3. nav. ekspr. ki ne predstavlja prave, resnične vrednosti: bogastvo, slava, vse to je prazno / duhovno prazno življenje
// ki se mu ne pripisuje vrednost, pomen: prazen uspeh / prazna uglajenost nepristna, navidezna
// ki se mu ne pripisuje vsebinska, izrazna vrednost: prazne besede, fraze; vsebinsko prazna izjava; prazno govorjenje / prazen stil; prazna arhitektura
4. ki je brez učinka, koristi: prazen trud; prazna prizadevanja / prazna razprava / prazni tek prosti tek
5. ki ne izhaja iz objektivnih dejstev: prazni načrti; prazni pomisleki; prazne želje; prazno upanje / ekspr. prazen izgovor neprepričljiv, neutemeljen
6. nav. ekspr. ki ni sposoben (močno) čutiti, doživljati: prazen človek
// ki ničesar ne izraža: prazen obraz, pogled
7. brezokusen, neokusen: vino je trpko in prazno / sadje praznega okusa
● ekspr. njegove obljube so prazen dim obljub ne bo izpolnil; ekspr. vedno se prepira za prazen nič brez vzroka; pog. piti na prazen želodec ne da bi prej jedel; ekspr. imeti prazen žep biti brez denarja; ekspr. urednikovi predali so bili prazni ni imel gradiva za objavo; pog. ne morem priti prazen na obisk ne da bi prinesel kako darilo; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. sedeti pri prazni mizi ki ni pripravljena za serviranje hrane; ki ni obložena s hrano; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; prišla je praznih rok k hiši v zakon ni prinesla denarja, premoženja; ekspr. mlatiti, otepati prazno slamo vsebinsko prazno govoriti; knjiž. prazna vera praznoverje; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro; ekspr. nevesta ne bo prazna bo imela precej dote; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori; preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost
♦ elektr. akumulator je prazen ne more več oddajati električne energije; fiz. prazen prostor del prostora, v katerem ni snovi; mat. prazna množica množica, ki nima nobenega elementa; strojn. prazni tek stroja vrtenje stroja, pri katerem ta ne opravlja nobenega dela
    prázno prisl.:
    te stavbe delujejo prazno in dolgočasno; prazno razpravljati, se smejati
    prázni -a -o sam.:
    tam je še nekaj praznega; ekspr. ta je pa prazna to ni res, to je izmišljeno; ekspr. prazne govoriti izmišljene, neresnične stvari; star. oženiti se na prazno poročiti se z revno nevesto; v prazno ekspr. gledati v prazno nepremično predse, brez določenega namena; ekspr. govoriti v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; publ. predlogi so izzveneli v prazno niso imeli zaželenega uspeha; slabš. v prazno mahati govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva; narediti korak v prazno ne da bi z nogo dosegel tla; seči z roko v prazno ne da bi kaj otipal, dosegel; ustreliti, udariti v prazno ne da bi zadel
SSKJ²
prazeodím -a m (ȋ)
kem. kovina rumenkaste barve, element Pr:
SSKJ²
prázgodovína -e ž (ȃ-í)
obdobje v razvoju človeške družbe, iz katerega ni pisanih virov: najdbe iz prazgodovine / prazgodovina človeštva
// veda o tem: zanimati se za prazgodovino
♦ arheol. obdobje prazgodovinskih dob
SSKJ²
prázgodovínar -ja m (ȃ-ȋ)
strokovnjak za prazgodovino: dognanja prazgodovinarjev
SSKJ²
prázgodovínski -a -o prid. (ȃ-ȋ)
nanašajoč se na prazgodovino: prazgodovinske najdbe / prazgodovinski človek
♦ arheol. prazgodovinska doba vsaka od dob med mlajšo kameno in mlajšo železno dobo
SSKJ²
práznica -e ž (á)
nar. neumnost, čenča: Koliko besed so bili že raznesli, a so se pozneje izkazale za praznice (F. Bevk)
SSKJ²
prázničen -čna -o prid. (á)
nanašajoč se na praznik: nastopilo je praznično jutro / praznične prireditve / praznični dnevi / praznična obleka; praznično kosilo / ekspr.: praznični mir; praznično razpoloženje
● ekspr. biti praznične volje veselo razpoložen
    práznično prisl.:
    praznično oblečen; praznično pogrnjena miza; sam.: pri tem so občutili nekaj prazničnega
SSKJ²
prázničnost -i ž (á)
nav. ekspr. lastnost, značilnost prazničnega: prazničnost dneva / prazničnost razpoloženja / v dvorani je vladala prazničnost praznično razpoloženje
SSKJ²
práznik1 -a m (á)
1. dan, ko se navadno ne dela, posvečen kakemu pomembnemu dogodku ali spominu nanj: jutri bo praznik; označiti praznike na koledarju z rdečo barvo; bilo je ravno na praznik; čestitati delovnim ljudem k prazniku, za praznik, ob prazniku; za praznike je prišel domov; ob nedeljah in praznikih je hodil v hribe / domači praznik v okviru družine; dan, ko se pri hiši zakolje prašič; državni, krajevni, občinski praznik; publ. dvojni praznik rojstni dan in god; kulturni praznik; novoletni prazniki; praznik dela prvi maj / kot voščilo vesele praznike
// rel. dan, posvečen spominu na kak pomemben dogodek, osebo iz cerkvene zgodovine: veseliti se praznikov / božični prazniki božič, novo leto in (sveti) trije kralji; zapovedani prazniki ki se praznujejo kot nedelja; obhajati praznik praznovati / cerkveni praznik
// ekspr., v povedni rabi dan, ki je po čem tak kot praznik: ko se je sin vrnil, je bil zanjo velik praznik
● najino življenje bo en sam praznik veselo, brezskrbno; ni vsak dan praznik človek (pri delu) nima vedno uspeha
2. mn., zastar. počitnice: vsa leta je praznike preživljal pri stricu na deželi; ob praznikih je hodil na morje
SSKJ²
práznik2 -a m (á)
zgod., do odprave tlačanstva kmet, ki ni glede vseh stvari svoboden; polsvobodnjak: prazniki in svobodnjaki
♦ zgod. praznik v fevdalizmu podložnik, ki se ukvarja s predelavo rude
SSKJ²
praznílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na praznjenje: praznilna priprava / praznilni tok akumulatorja, kondenzatorja tok, ki ga daje akumulator, kondenzator pri praznjenju
SSKJ²
praznína -e ž (ī)
1. prazen prostor, prazna površina: okrog utrdbe je bila praznina; praznine med omarami so zapolnili s policami za knjige; praznine med vrsticami / ekspr., z oslabljenim pomenom vrgel se je v praznino prepada v prepad; pren., ekspr. praznine v znanju
2. navadno s prilastkom dejstvo, pojav, da je kaj prazno: praznina v dvorani je slabo delovala na igralce; praznina sobe ga vznemirja / strah pred praznino
// ekspr. kar ne predstavlja resnične, prave vrednosti: spoznal je praznino tedanjega kulturnega življenja; v sebi je začutil neznosno praznino; praznina bogastva, slave / duhovna, notranja praznina
● ekspr. skušal se je spomniti njegovega imena, toda v spominu je bila praznina ni se mogel spomniti; ekspr. po nekaj mesecih je med njima nastala praznina odtujila sta se drug drugemu; ekspr. čutiti praznino v želodcu biti lačen
SSKJ²
prázniški -a -o prid.(á)
prazničen: prazniški večer / prazniška obleka / prazniška tišina; prazniško razpoloženje
    prázniško prisl.:
    prazniško oblečen
SSKJ²
praznítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od prazniti: praznitev poštnih nabiralnikov; praznitev sodov
SSKJ²
prazníti in prázniti -im nedov. (ī á)
1. delati, da v čem ni več določene stvari, vsebine: redno prazniti poštni nabiralnik; prazniti sod; rezervoarji se praznijo
● evfem. praznili so blagajne po večjih trgovinah kradli so denar iz blagajn; ekspr. pridno prazni kozarce pije, navadno vino; ekspr. prazniti skledo jesti
♦ elektr. prazniti akumulator porabljati shranjeno električno energijo
2. izločati blato, seč: prazniti črevo, mehur
3. delati, da kdo odide, zapusti kak kraj, prostor: prazniti dvorano; mesto se je hitro praznilo
SSKJ²
práznjenje -a s (á)
glagolnik od prazniti: praznjenje bazena; praznjenje silosov, skladišča, sodov / praznjenje akumulatorja
♦ strojn. gib bata, pri katerem bat potisne plin ali paro iz valja
SSKJ²
praznoglàv in praznogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ)
ekspr. omejen, neumen: praznoglav človek; mati mu je večkrat rekla, da je praznoglav
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
praznoglávec -vca m (ȃ)
praznoglav človek: zaničevati praznoglavce; domišljavi praznoglavci
SSKJ²
praznoglávost -i ž (ā)
ekspr. lastnost praznoglavega človeka: njegova praznoglavost je očitna / narediti kaj iz praznoglavosti
SSKJ²
praznorók -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
ki nima, ne nosi ničesar v rokah: hodil je ob njej praznorok
● ekspr. hčere ne bom pustil praznoroke od hiše brez denarja, premoženja; ekspr. z lova se je vrnil praznorok ničesar ni ulovil
SSKJ²
práznost -i ž (á)
knjiž. lastnost, stanje praznega: praznost prostora, sobe / spoznal je praznost in nesmiselnost svojega ravnanja / ekspr. obsodili so praznost njegovega članka
SSKJ²
praznôta -e ž (ó)
ekspr. praznina: kamor je pogledal, je bila sama praznota in opuščene domačije; njegova postava se je izgubila v praznoti / praznota zapuščenega dvorišča / praznota dovtipov / duhovna praznota; občutje praznote
SSKJ²
praznôten -tna -o prid. (ó)
ekspr. prazen: praznotne ulice / praznotno govorjenje / praznoten trud
SSKJ²
praznoválec -lca [praznovau̯ca tudi praznovalca] m (ȃ)
kdor praznuje: veseli glasovi praznovalcev / praznovalcu so prisrčno čestitali
SSKJ²
praznovánje -a s (ȃ)
glagolnik od praznovati: udeležiti se praznovanja / praznovanje rojstnega dneva, obletnice / praznovanje nedelj in zapovedanih praznikov
SSKJ²
praznováti -újem nedov. (á ȗ)
proslavljati kak pomemben dogodek ali spomin nanj: zvečer bomo praznovali njen rojstni dan; slovesno praznovati dan državnosti; praznovati obletnico pesnikove smrti; novo leto bomo praznovali doma / obletnica poroke je danes, praznovali bomo pa jutri
// nav. ekspr. ne delati, počivati: trgovine danes praznujejo / konji so praznovali v hlevu
● danes praznuje naša mama rojstni dan ima; jutri bo praznoval osemdesetletnico bo star osemdeset let; publ. naši igralci so na tem igrišču že tretjič praznovali zmago zmagali
♦ rel. praznovati božič; praznovati nedeljo udeležiti se maše in ne opravljati težkih fizičnih del
    praznován -a -o:
    slovesno praznovana obletnica pisateljeve smrti
SSKJ²
praznovérec -rca m (ẹ̑)
praznoveren človek: imeli so ga za praznoverca
SSKJ²
praznovéren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
ki veruje v nenavadno, skrivnostno moč pojavov, stvari: praznoveren človek; biti, postati praznoveren / praznoverne navade
SSKJ²
praznovérje -a s (ẹ̑)
verovanje v nenavadno, skrivnostno moč pojavov, stvari: preganjati, širiti praznoverje / smejali so se mu zaradi njegovega praznoverja
SSKJ²
praznovérnež -a m (ẹ̑)
praznoveren človek: ciganka prerokuje praznovernežu
SSKJ²
praznovérnost -i ž (ẹ́)
lastnost praznovernega človeka: izrabil je njegovo praznovernost / odklanjati praznovernost
SSKJ²
praznovérski -a -o prid. (ẹ̑)
praznoveren: praznoverski ljudje / praznoverske navade
SSKJ²
praznovérstvo -a s (ẹ̑)
praznoverje: boriti se proti praznoverstvu / praznoverstvo prvotnih ljudstev
SSKJ²
práža -e ž (á)
lov. užitna drobovina divjačine; cvrček2: speči pražo
SSKJ²
pražárna -e ž (ȃ)
obrat za praženje: pražarna kave; delavke v pražarni
♦ metal. pražarna rude
SSKJ²
pražárnica -e ž (ȃ)
pražarna: pražarnica in embalirnica kave
SSKJ²
prážen -žna -o (ȃ)
pridevnik od prag: pražna deska
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
práženec -nca m (ȃ)
gastr. jed iz gostejšega testa, pečena na maščobi in zdrobljena: peči praženec; potresti praženec s sladkorjem
SSKJ²
práženje -a s (á)
glagolnik od pražiti: praženje kave; praženje in kuhanje
SSKJ²
pražílec -lca [tudi pražiu̯ca] m (ȋ)
1. delavec, ki praži: pražilec kave
♦ metal. pražilci rude
2. naprava za praženje; pražilnik: pražilec za kavo / pražilec za kruh opekač
SSKJ²
pražílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na praženje: pražilna naprava, priprava / pražilna peč peč za praženje rude
SSKJ²
pražíljka -e ž (ȋ) nar.
1. listnato drevo, ki raste v Braziliji in daje dragocen les; bražiljka: deblo pražiljke
// rdeče barvilo iz lesa tega drevesa: barvati pirhe s pražiljko
2. prijetno dišeča vrtna ali lončna rastlina; bazilika2: vonj rožmarina in pražiljke
SSKJ²
pražílnica -e ž (ȋ)
pražarna: pražilnica kave
SSKJ²
pražílnik -a m (ȋ)
naprava za praženje: pražilnik za kavo / pražilnik za kruh opekač
SSKJ²
prážiti -im nedov. (á ȃ)
1. s segrevanjem, navadno na manjši količini maščobe, delati, da dobi živilo rjavo barvo: pražiti čebulo na olju; pražiti drobtine, moko / pražiti kavo, sladkor; pren., ekspr. cel dan se je pražil na soncu
2. pripravljati jed na majhni količini vroče maščobe: pražiti jetra; pražiti koščke mesa; pražiti krompir pražiti kuhan, na lističe zrezan krompir
♦ metal. pražiti rudo s segrevanjem odstranjevati iz rude hlapljive in gorljive snovi
    prážen -a -o:
    pražen(i) krompir; pražen(i) sladkor; pražena kava; pražena jetra
SSKJ²
prážív -í ž (ȃ-ȋ)
knjiž. pražival: v morju živeče praživi
SSKJ²
práživál -i [praživau̯] ž (ȃ-ȃ)
nav. mn., biol. enocelična žival: raziskovati luknjičarke in druge praživali; okamnele praživali
SSKJ²
práživálca tudi práživálica -e [prva oblika tudi praživau̯ca] ž, rod. mn. práživálic in práživálc (ȃ-ȃ)
biol. manjšalnica od pražival: plankton sestavljajo različne praživalce
SSKJ²
prážnje -a s (á)
etn. pražnje platno: rjuhe iz novega pražnja; kos pražnja
SSKJ²
prážnji -a -e prid. (á)
star. prazničen, boljši: pražnji klobuk; pražnji prt; ima eno samo pražnjo obleko; bela pražnja srajca
● star. pražnji dan praznični dan, praznik; star. pražnja stran življenja vesela, vedra
♦ etn. pražnje platno tanko ročno tkano platno
    prážnje prisl.:
    pražnje obleči otroke; pražnje razpoložen človek; sam.: preobleči se v pražnje v praznično, boljšo obleko; priti v pražnjem praznično oblečen
SSKJ²
prážupníja -e ž (ȃ-ȋ)
zgod. velika župnija, ustanovljena ob organiziranju Cerkve v kaki deželi: sedež pražupnije
SSKJ²
prážužélka -e ž (ȃ-ẹ̑)
nav. mn., zool. nekrilate žuželke, katerih razvoj poteka brez metamorfoze, Apterygota:
SSKJ²
pŕč -a m (ȓ)
nar. kozel: prč se pase; smrdi kot prč zelo, močno
SSKJ²
pŕda -e ž (r̄)
1. etn. piščal iz lubjaste, na koncu odrgnjene in stisnjene cevke: prda iz vrbovega lubja
2. nizko del živalske zadnjice okrog odprtine debelega črevesa: konjska prda
SSKJ²
pŕdec -dca m (ȓ)
1. vulg. glas, ki nastane pri izločitvi plinov iz črevesja: spuščati prdce
2. nizko malovreden, nepomemben človek: ob njem se je sam sebi zazdel prdec
// kar je malo vredno, nepomembno: za vsak prdec se razburja
SSKJ²
prdéti -ím nedov. (ẹ́ í)
vulg. izločati pline iz črevesja: glasno prdeti
// oddajati prdcu podobne glasove: avtomobil je na ves glas prdel pod oknom
SSKJ²
pŕdniti -em dov. (ŕ ȓ)
vulg. izločiti pline iz črevesja: glasno, tiho prdniti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
prdúlja -e ž (ú)
knjiž., šalj. zadnjica: udaril ga je po prdulji
● ekspr. vozil se je z zelo staro prduljo motornim vozilom
SSKJ²
prè člen. (ȅ)
nar. vzhodno baje, menda: ima pre lepo novo hišo; on pre še nič ne ve
SSKJ²
pre...1 predpona
1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
a) usmerjenosti dejanja čez kaj, skozi kaj, na celotno površino česa: prebresti, preiti, prekoračiti / prebiti, precediti, preluknjati / prekriti, prelepiti
b) opravljenega premikanja, nanašajočega se na več smeri, krajev: prehoditi, prejadrati, prepotovati / predrsati, pregaziti
c) spremembe položaja, stanja: prečrpati, preliti, preložiti / predeliti, preklati / prebuditi / predrugačiti, preoblikovati
č) stanja osebka, kot ga nakazuje osnovni glagol: predremati, preležati, presedeti
d) ponavljanja, zapovrstnosti dejanja: prebirati, precepljati, preključevati / prebarvati, prebrusiti, prekontrolirati / pregorevati
e) dosege zaželenega namena, cilja: preiskati, preizkusiti, premešati / prebiti se
f) polnosti, visoke stopnje dejanja: preanalizirati, prečistiti, pregreti / prečakati, prečutiti
g) same dovršnosti (brez pomenskega odtenka): prebičati, predebatirati, prekolesariti, preleviti se
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: preboj, prehod, preiskovalen, preležanina
SSKJ²
pre...2 predpona v sestavljenkah
za izražanje
a) preseganja navadne, običajne mere, stopnje: prečrn, predaleč, predimenzionirati, prekuhati, premogočnost, prenaložiti
b) zelo velike mere, stopnje: prečuden, prefin, preljubezniv
SSKJ²
preabstrákten -tna -o prid. (ȃ)
preveč abstrakten: preabstraktna razčlenitev problema / preabstraktno izražanje nenazorno, nejasno
SSKJ²
preámbula -e ž (ȃ)
pravn. uvodni del kake pomembnejše zakonske določbe, zakona, ustave, mednarodne pogodbe: sporazum vsebuje poleg preambule še pet poglavij; preambula ustave; načela preambule
SSKJ²
preanalizírati -am dov. (ȋ)
popolnoma, v celoti analizirati, razčleniti: preanalizirati družbene razmere; preanalizirati osnovna teoretična izhodišča / vsestransko preanalizirati položaj presoditi, oceniti
♦ kem. preanalizirati spojine
SSKJ²
preangažíranost -i ž (ȋ)
publ. prezaposlenost, preobremenjenost: preangažiranost z delom / preangažiranost v zdravstvu
SSKJ²
prebádanje -a s (ȃ)
glagolnik od prebadati: prebadanje papirja z iglo
SSKJ²
prebádati -am nedov. (ȃ)
navadno s koničastim predmetom delati luknje
a) skozi kaj: prebadati blago, papir; prebadati z bucikami / ujetnike so prebadali z meči; pren., ekspr. nebotičnik prebada nebo; cestne svetilke so prebadale mrak
b) skozi ovoj, steno česa: prebadati žulje
● ekspr. tvoje besede mi prebadajo srce povzročajo žalost; ekspr. boli ga glava in v rami ga prebada zbada; ekspr. prebadati koga z očmi, s pogledom strogo, pozorno ga gledati; ekspr. mraz jo prebada do kosti zelo jo zebe
    prebadajóč -a -e:
    prebadajoč drug drugega s pogledi, sta vstopila; prisl.: prebadajoče pogledati
SSKJ²
prebanálen -lna -o prid. (ȃ)
preveč banalen: uporablja prebanalne izraze; prebanalni pogovori
SSKJ²
prebárvati -am dov. (ȃ)
ponovno pobarvati: prebarvati kuhinjsko pohištvo / vse lesene dele je prebarval pobarval
// pobarvati z drugačno barvo: prebarvati plašč / prebarvati lase v črno / ekspr. slana je prebarvala bukve; pren., ekspr. idejno prebarvati
    prebárvan -a -o:
    prebarvano pohištvo
SSKJ²
prebáva -e ž (ȃ)
glagolnik od prebavljati ali prebaviti: prebava se začne že v ustih; temeljita prebava; prebava hrane
// proces v zvezi s prebavljanjem: dodati jedem snovi, ki pospešujejo, urejajo prebavo; paziti na redno prebavo; ima motnje v prebavi; težave s prebavo
// sposobnost za prebavljanje: ima dobro prebavo
SSKJ²
prebáven1 -vna -o prid. (ā)
nanašajoč se na prebavo, prebavljanje: prebavni procesi; prebavne motnje / prebavni organi organi za prebavljanje (hrane)
♦ anat. prebavni aparat; prebavna cev; prebavne žleze žleze, ki izločajo prebavne sokove; biol. prebavni sokovi izločki prebavnih žlez z encimi, ki razkrajajo hrano pri prebavljanju; biol., kem. prebavni encimi; zool. prebavni mehurček votlinica v citoplazmi praživali, v kateri se prebavlja hrana
SSKJ²
prebáven2 -vna -o prid. (á)
prebavljiv: težko prebavna hrana
SSKJ²
prebavílo -a s (í)
nav. mn. prebavni organ: bolezen prebavil; trebušna votlina s prebavili; prebavila in dihala
SSKJ²
prebáviti -im dov. (á ȃ)
1. spremeniti hrano v prebavnih organih, da jo organizem lahko sprejme: kuhano zelenjavo lažje prebavimo kot svežo; dobro prebaviti; hrana se prebavi v želodcu in črevesju / nekaterih snovi želodec ne prebavi; pren., ekspr. narava ne more prebaviti vseh odpadkov
2. ekspr. premisliti, razmisliti: hotel je pridobiti nekaj časa, da bi to novico prebavil; prebaviti predlog / prebaviti roman s težavo prebrati
3. ekspr. (s soglašanjem) sprejeti: kritiki tega ne bodo prebavili / njegovo grobo pripombo je težko prebavila
    prebávljen -a -o:
    prebavljena hrana; s težavo prebavljena knjiga
SSKJ²
prebávljanje -a s (á)
glagolnik od prebavljati: prebavljanje hrane / prebavljanje dogodkov
SSKJ²
prebávljati -am nedov. (á)
1. spreminjati hrano v prebavnih organih, da jo organizem lahko sprejme: nekatere živali prebavljajo celo kosti; hrana se začne prebavljati že v ustih
2. ekspr. premišljati, razmišljati: zvečer je nemoteno prebavljal dogodke dneva; prebavljati sporočilo
3. ekspr. (s soglašanjem) sprejemati: težko prebavlja njegove članke / kar dobro prebavlja grobe dovtipe
SSKJ²
prebavljív -a -o prid. (ī í)
1. ki se da prebaviti: prebavljive snovi; lahko prebavljiva hrana
2. ekspr. dober, sprejemljiv: direktor se mu je zdel še dovolj prebavljiv / pisati v prebavljivi slovenščini še kar dobri
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
prebavljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost prebavljivega: prebavljivost hrane, snovi
SSKJ²
prebávnost -i ž (á)
prebavljivost: razpredelnica o prebavnosti živil
SSKJ²
prebêdast -a -o prid. (é)
ekspr. preveč bedast, omejen: prebedast je za karkoli / izmislil si je prebedast izgovor; prebedaste besede; vse skupaj je že prebedasto
SSKJ²
prebedéti -ím tudi prebdéti -ím [prva oblika prebədeti] dov., prebedì tudi prebdì (ẹ́ í)
buden prebiti, preživeti: noč so bolj prebedeli kot prespali; več ur je prebedela pri bolniku; veliko noči je prebedel ob knjigah
SSKJ²
prebedévati -am tudi prebdévati -am [prva oblika prebədevati] nedov. (ẹ́)
večkrat prebedeti: več mesecev je prebedevala ob materini postelji
SSKJ²
prebég1 -a m (ẹ̑)
zastar. kdor (z)beži pred nevarnostjo ali neprijetnostjo; begunec: naselitev prebegov / vojaški prebeg dezerter
SSKJ²
prebèg2 in prebég -éga m (ȅ ẹ́; ẹ̑)
glagolnik od prebegniti: organizirati prebeg; prebeg mobilizirancev; prebegi čez mejo; poskus prebega
SSKJ²
prebégati -am dov. (ẹ̑) knjiž.
1. begajoč prehoditi, prepotovati: prebegal je skoraj ves svet; prebegala je mesto po dolgem in počez
2. zbegati: tako so ga prebegali, da ni vedel, kaj naj stori
SSKJ²
prebegávati -am nedov. (ȃ)
1. z begom prihajati drugam, v drug kraj: še vedno prebegavajo k nasprotniku; prebegavati čez mejo ilegalno hoditi v tujino / knjiž. vsi so prestrašeni prebegavali iz enega prostora v drugega begali
2. knjiž., ekspr. večkrat se hitro, za kratek čas pojaviti: prebegavale so ga žalostne misli; obraz mu je prebegaval vesel smehljaj
SSKJ²
prebégel -gla -o [prebegəu̯] prid. (ẹ́)
ki je prebegnil: prebegli vojaki
SSKJ²
prebégniti -em dov., tudi prebegníte; tudi prebegníla (ẹ́ ẹ̑)
1. z begom priti drugam, v drug kraj: iz zapora je prebegnil domov / prebegniti v sosednjo državo / prebegniti čez mejo ilegalno oditi v tujino / zaradi sporov je prebegnil na drugo stran prešel, prestopil
2. knjiž., ekspr. hitro, za kratek čas se pojaviti: obraz mu je prebegnil ironičen nasmeh; mračna senca je prebegnila njegovo čelo / spomin so mu prebegnile grenke misli
3. knjiž., ekspr. miniti: mlada leta so hitro prebegnila
● knjiž., ekspr. hitro je prebegnila vežo stekla po njej; knjiž., ekspr. z očmi je prebegnil od enega do drugega pogledal zdaj enega zdaj drugega
SSKJ²
prebél -a -o stil. -ó [prebeu̯] prid. (ẹ́)
1. preveč bel: njegova bela srajca je kar prebela; stene v stanovanju so se mu zdele prebele / ima nekoliko prebelo polt
2. ekspr. zelo bel: rjuhe iz prebelega domačega platna / dvignila je svojo lepo prebelo roko
SSKJ²
prebelíti in prebéliti -im dov. (ī ẹ́)
ponovno pobeliti: prebeliti bo treba hišo in hlev; prebeliti sobo / prebeliti madeže na zidu prekriti jih z beležem ali belilom
    prebéljen -a -o:
    vse je bilo prebeljeno in pospravljeno
SSKJ²
prebénda -e ž (ẹ̑)
rel., nekdaj dohodki, zlasti iz premoženja, od posestva, zvezani s kanoniško službo: zmanjšati redno prebendo; nizka, visoka prebenda / oditi na prebendo na tako posestvo
SSKJ²
prebéndar in prebendár -ja m (ẹ̑; á)
rel., nekdaj uživalec prebende:
SSKJ²
preberáčiti -im dov. (á ȃ)
1. z beračenjem prehoditi: v enem tednu je preberačil vso deželo; preberačil je vse mesto; preberačil se je do glavnega mesta
2. z beračenjem prebiti, preživeti: vse življenje je preberačil
SSKJ²
preberáški -a -o prid. (á)
ekspr. prereven: zanj je nevesta preberaška / govorili so, da je bila svatba preberaška
SSKJ²
prebezáti -ám [prebəzati] dov. (á ȃ)
razgrebsti, razbrskati: prebezati ostanke žerjavice
SSKJ²
prebežáti -ím dov., prebéži; prebéžal tudi prebêžal (á í)
1. z begom priti drugam, v drug kraj: z vsem orožjem so prebežali k nasprotniku / prebežati ulico preteči
2. knjiž., ekspr. hitro, za kratek čas se pojaviti: pramen svetlobe je prebežal sobo / njegove misli so prebežali žalostni spomini
● knjiž., ekspr. prebežal je dosti dežel prehodil, prepotoval; knjiž., ekspr. s pogledom je prebežal vse navzoče na hitro, bežno pogledal; knjiž. pismo je samo prebežala in spravila preletela
SSKJ²
prebéžnik -a m (ẹ̑)
knjiž. kdor prebeži: pridružili so se jim vojni ujetniki in prebežniki; prihajali so vedno novi prebežniki / prebežnik iz boja dezerter
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
prebíčati -am dov. (ī ȋ)
pretepsti z bičem: prebičati koga do krvi, do smrti; pren., ekspr. veter jim je prebičal obraze
● knjiž., ekspr. v svoji drami je prebičal razmere v tedanji družbi je ugotovil, poočital napake, pomanjkljivosti
    prebíčan -a -o:
    prebičani ujetniki; stene, prebičane od morja
SSKJ²
prebijáč -a m (á)
teh. stožčast jeklen klin za delanje lukenj: prebijači in luknjala
SSKJ²
prebijálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na prebijanje: prebijalna dela / prebijalno orodje
SSKJ²
prebijálo -a s (á)
teh. stožčast jeklen klin za delanje lukenj: uporabljati prebijalo pri kovičenju; luknjati s prebijalom
SSKJ²
prebíjanje -a s (í)
glagolnik od prebijati: prebijanje zidu; odpornost kovine pri prebijanju / prebijanje skozi goščavo / določiti smer prebijanja in zbirališča / prebijanje skozi revščino
SSKJ²
prebíjati -am nedov. (í)
1. z udarci delati luknje, odprtine skozi kaj: zidar je začel prebijati zid; prebijati kovinske plošče s prebijalom / voda prebija nasipe predira / prebijati luknje, predor; pren., ekspr. sonce je s težavo prebijalo oblake
2. z bojem prihajati skozi nasprotnikove položaje: prebijati blokado, obrambno črto, fronto; brigada se je prebijala z velikimi žrtvami; ekspr. prebijati se korak za korakom
    prebíjati se nav. ekspr.
    1. s težavo iti skozi kaj ovirajočega: prebijati se skozi goščavo, zamete; ladja se težko prebija med čermi / reka se prebija skozi sotesko
    // prizadevati si kljub oviram priti kam: cel dan so se prebijali na vrh / prebijati se do ponesrečencev / s težavo se je prebijal do posameznih zaključkov prihajal; spoznanje se počasi prebija v človekovo zavest
    2. prizadevati si kljub oviram, težavam poklicno, družbeno uspeti: spoznala sta se, ko se je še prebijal; človek se prebija, dokler je mlad / publ. novi način zdravljenja se prebija tudi v dermatologiji uveljavlja
    3. navadno s prislovnim določilom (s težavo) se preživljati: s tako majhno plačo so se komaj prebijali; vsak se je prebijal po svoje; prebijala se je, kakor je vedela in znala / težko se je sam prebijal skozi življenje
    ●     ekspr. prebijati se skozi obsežno literaturo s težavo jo prebirati; publ. dvomi se prebijajo na površje se pojavljajo
SSKJ²
prebirálec -lca [prebirau̯ca tudi prebiralca] m (ȃ)
delavec, ki kaj (ročno) prebira: prebiralec tekstilnih odpadkov; prebiralec premoga
SSKJ²
prebirálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na prebiranje: prebiralni postopek / prebiralna priprava / prebiralni gozd gozd, ki se izkorišča s prebiralno sečnjo
♦ gozd. prebiralna sečnja sečnja, pri kateri se sekajo po vsem gozdu posamezna drevesa ali manjše skupine dreves
SSKJ²
prebirálka -e [prebirau̯ka tudi prebiralka] ž (ȃ)
delavka, ki kaj (ročno) prebira: prebiralka jabolk
♦ glasb. vsaka od luknjic na cevi nekaterih pihal ali piščali, s katere zapiranjem ali odpiranjem s prsti ali zaklopko se spreminja višina tona
SSKJ²
prebirálnica -e ž (ȃ)
mont. prostor za (ročno) prebiranje rude: transport rude do prebiralnice
SSKJ²
prebirálnik -a m (ȃ)
1. teh. priprava, stroj za prebiranje: prebiralniki za žito
2. zool. del želodca prežvekovalcev z visečimi gubami sluznice: prebiralnik in kapica
SSKJ²
prebíranje -a s (ī)
glagolnik od prebirati: prebiranje časopisa, razglasov / prebiranje jabolk, krompirja / prebiranje fižola / prebiranje delovnih mest
● zastar. iti na prebiranje nabor
SSKJ²
prebírati -am nedov. (ī ȋ)
1. brati drugega za drugim: hodi po ulici in prebira napise; z zanimanjem prebira vsa novejša dela / sedi za mizo in prebira časopis bere / ekspr. prebirati obraze ljudi presojati
// večkrat brati, prebrati: prebirati klasike, Prešernove pesmi
2. večjo količino stvari iste vrste ločevati po kakovosti: prebirati jabolka za prodajo; prebirati pobrani krompir / prebirati na roko; prebirati po velikosti
// odstranjevati slabo zrnje, smeti od dobrega zrnja: pozimi sta prebirala fižol; prebirati stolčene orehe / ekspr. srednja šola strogo prebira učence izbira, odbira
3. s prsti dotikati se, prijemati drugega za drugim: v zadregi prebirati gumbe na obleki; prebirati otroku prstke na roki / ekspr.: prebirati piščal igrati (na) piščal; prebirati tipke na klavirju igrati (na) klavir; pren., ekspr. veter prebira lase, liste; ustnice mu prebira smehljaj
4. odločati se za kaj drugega, zlasti za drugo opravilo, delo: kaj bi prebiral, bolje je v rudniku kot na fronti; preveč prebira delo, službe / pogosto prebira ljubimce menjava
● star. prebirati jagode na rožnem vencu moliti rožni venec; ekspr. prebirati fantom kosti tepsti, pretepati jih; ekspr. prebirati stopnice stopati po njih
♦ gozd. prebirati gozd izkoriščati ga s prebiralno sečnjo
    prebirajóč -a -e:
    prebirajoč knjigo, je čakal na vlak
SSKJ²
prebírek -rka m (ȋ)
izbirek: dobil je samo še prebirek
SSKJ²
prebíster -tra -o prid. (í ī)
1. preveč bister, nadarjen: prebister je, da bi jim nasedel
2. ekspr. zelo bister, nadarjen: prebister učenec / biti prebistrega duha / prebistro razpravljanje
3. ekspr. zelo prozoren, čist: zagledali so prebister studenec
SSKJ²
prebistríti -ím dov., prebístril; prebistrèn (ī í)
knjiž. razbistriti, razjasniti1: prebistriti nekatere pojme; tega si ne morem prebistriti
SSKJ²
prebítek -tka m (ȋ)
1. količina, vrednost, za katero je presežena potrebna količina, mera; presežek: izvozni prebitek; prebitek proizvodnje / prebitek energije, toplote
// zastar., v zvezi z na izraža zelo veliko količino; na pretek: lani je bilo krme na prebitek; časa ima na prebitek; vsega ima na prebitek / prostora je bilo za vse na prebitek dovolj
2. znesek, za katerega je presežen določeni, potrebni znesek: pridržati si prebitek pri obračunu / z nabranim denarjem so poravnali vse stroške, še prebitek je bil še ostalo je / zastar. trgovina je imela velik prebitek dobiček
♦ ekon. bilančni prebitek znesek, za katerega aktiva presega pasivo, če v njej ni izkazan nerazdeljeni dobiček
SSKJ²
prebíten -tna -o prid. (ȋ)
knjiž. presežen, odvečen: prebitna energija, snov
SSKJ²
prebítenski -a -o [prebitənski] prid. (ȋ)
nar. gorenjsko presnet, preklet: prebitensko dekle, kakšne težave imamo z njo
    prebítensko prisl.
    zelo, hudo: prebitensko imeniten možakar; prebitensko strupena ženska
SSKJ²
prebíti1 -bíjem dov., prebìl (í ȋ)
1. z udarcem, udarci narediti luknjo, odprtino skozi kaj: prebili so led, da so prišli do vode; prebiti streho, zid / prebiti kovino predreti; mladiča sta s kljunom prebila lupino prekljuvala / krogla mu je prebila prsi; pri padcu si je prebil lobanjo / prebiti luknjo v jermen
2. z bojem priti skozi nasprotnikove položaje: prebiti blokado, obrambno črto, fronto, obroč; brigada se je s težavo prebila
3. knjiž. natepsti, pretepsti: zatožil ga je, da ga je prebil; prebiti do krvi
● prebiti zvočni zid biti hitrejši od zvoka
♦ šport. prebiti arkado
    prebíti se nav. ekspr.
    1. s težavo priti skozi kaj ovirajočega: vozilo se je komaj prebilo skozi gnečo; tanker se je prebil skozi ovire; prebil se je v ospredje, da bi bolje videl; pren. prebiti se skozi težave
    // kljub oviram priti kam: kljub neurju so se prebili do koče; do zasutih tovarišev so se prebili z velikim trudom; prebiti se iz podzemeljske jame / reka se prebije do morja; pren. prebiti se do uspeha
    2. kljub oviram, težavam poklicno, družbeno uspeti: prebil se je in si ustvaril ime; brez njihove pomoči bi se težko prebil
    // s predlogom z delom, prizadevanjem doseči določeno stopnjo, mesto: prebiti se do znanstvenega naslova; tekmovalec se je prebil na drugo mesto
    3. navadno s prislovnim določilom (s težavo) se preživeti: komaj so se prebili v letih krize / težko so se prebili skozi življenje
    ●     ekspr. prebiti se skozi knjigo s težavo jo prebrati; publ. prebil se je tako visoko, da je postal nepogrešljiv postal je tako pomemben
    prebít -a -o
    1. deležnik od prebiti: na več mestih prebita lobanja; skozi steno prebite odprtine; do iznakaženosti prebiti jetniki
    2. presnet, preklet: ti prebiti fant, že spet si zamudil večerjo; ta prebita pijača ga bo uničila / to prebito vreme, spet nam je zagodlo
    ●     ekspr. led je bil prebit začetne težave, ovire so bile odpravljene; prebita para ekspr. nimam niti prebite pare popolnoma nič denarja; ekspr. to ni vredno prebite pare zelo malo, nič; prisl.:, ekspr. prebito jih je oštela zelo, hudo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
prebíti2 -bíjem dov., stil. prebóm (í ȋ, ọ̄)
1. biti, ostati kje določen čas: ni se odločil, kje naj prebije počitnice; vsak večer je prebil na sestankih; noč je prebil pri prijatelju; mladost je prebil v domači vasi preživel
// s prislovnim določilom biti določen čas v stanju, kot ga določa samostalnik: noč je prebil v velikem strahu; večji del življenja je prebila v revščini
// biti deležen tega, kar določa sobesedilo: v taborišču so prebili težke dni; prebil je hudo preizkušnjo
2. nav. ekspr. prenesti, zdržati: težko je prebil ločitev od staršev; mislil je, da ne more prebiti brez nje; človek prebije več, kakor misli / te sramote ne prebijem / brez prtičkov bomo že prebili shajali
// prestati1, pretrpeti: pod njegovo oblastjo so ljudje mnogo prebili
● star. bolnica je prebila je umrla; knjiž. z njo se ne da prebiti se je ne da prenašati, trpeti
    prebít -a -o:
    vstati po prebiti pljučnici; na Dunaju prebita leta; na obrazu se ji pozna prebito trpljenje
SSKJ²
prebítje -a s (ȋ)
preboj: prebitje stene / prebitje fronte
SSKJ²
prebiválec -lca [prebivau̯ca tudi prebivalca] m (ȃ)
kdor prebiva na določenem ozemlju, območju: skoraj vsi prebivalci so se udeležili proslave; mesto ima pet tisoč prebivalcev; izseliti prebivalce iz poplavljenih vasi; popisati prebivalce; prvotni prebivalci; prebivalci mest in vasi; prebivalci kraškega sveta; popis prebivalcev; raziskovali so spremembe v strukturi prebivalcev; višina narodnega dohodka na prebivalca / prebivalci naše hiše stanovalci / ekspr. gozdni, vodni prebivalci živali, ki živijo v gozdu, vodi
SSKJ²
prebiválen -lna -o prid. (ȃ)
namenjen za prebivanje: prebivalni prostori / prebivalne razmere
SSKJ²
prebivalíšče -a s (í)
kraj prebivanja: spremeniti, zapustiti prebivališče / prijaviti stalno prebivališče
// knjiž. dom, stanovanje: opremiti si prebivališče z izbranim pohištvom; lepo prebivališče
SSKJ²
prebiválka -e [prebivau̯ka tudi prebivalka] ž (ȃ)
ženska, ki prebiva na določenem ozemlju, območju: obiskali so najstarejšo prebivalko glavnega mesta; prebivalci in prebivalke
SSKJ²
prebiválstven -a -o [prebivau̯stven in prebivalstven] prid. (ȃ)
nanašajoč se na prebivalstvo: prebivalstveni problemi; prebivalstvena politika
SSKJ²
prebiválstvo -a [prebivau̯stvo in prebivalstvo] s (ȃ)
skupnost ljudi, ki prebiva na določenem ozemlju, območju: prebivalstvo narašča, upada; afriško in azijsko prebivalstvo; domače, priseljeno prebivalstvo; obmejno prebivalstvo / gostota prebivalstva / življenjska raven prebivalstva / svetovna konferenca o prebivalstvu
// več prebivalcev, prebivalci: prebivalstvo se je zbralo na trgu; preseliti prebivalstvo z ogroženega ozemlja; popis, štetje prebivalstva
♦ ekon. naravni prirastek prebivalstva
// s prilastkom večja skupina ljudi glede na določene skupne značilnosti, interese: delavsko, industrijsko, kmečko prebivalstvo; pravoslavno prebivalstvo
SSKJ²
prebívanje -a s (í)
glagolnik od prebivati: prebivanje v mestu; kraj prebivanja
SSKJ²
prebívati -am nedov. (í)
1. imeti kje bivališče, zlasti za daljši čas: prebivati na deželi, v mestu / v tem gozdu so nekdaj prebivali razbojniki
// stanovati: prebiva na podstrešju; prebivati v bloku, vrstni hiši / začasno prebiva pri prijatelju
2. knjiž. biti2, živeti: naš narod prebiva na tem ozemlju že dolgo / ribe prebivajo v vodi
3. zastar. prenašati, trpeti: prebivati notranje boje; prebivati lakoto, mraz, žejo
● zastar. za študij mu ne prebiva nič časa ostaja; ekspr. v tej hiši prebiva veselje v njej živijo veseli, zadovoljni ljudje
SSKJ²
preblág -a -o prid. (ȃ ā) knjiž.
1. preveč blag, dober: preblag človek; preblag značaj
2. ekspr. zelo blag, dober: bila je res preblaga žena
3. ekspr. zelo nežen, zelo mil: spet je slišal njen preblagi glas; njen preblagi nasmeh ga je osrečil / kazen je bila preblaga premalo stroga, premalo huda
SSKJ²
preblážen -a -o prid. (ȃ)
ekspr. presrečen: bil je ves preblažen / preblažen nasmeh
SSKJ²
prebledéti -ím dov., preblédi tudi preblêdi (ẹ́ í)
nenadoma izgubiti naravno barvo, zlasti na obrazu: prebledeti od strahu; ob teh besedah je prebledel; prebledeti kakor platno, stena, zid / njegov obraz je prebledel
    prebledèl in prebledél -éla -o:
    gledal je prebledele obraze in molčal
SSKJ²
prebledévati -am nedov. (ẹ́)
izgubljati naravno barvo, zlasti na obrazu: čutil je, kako prebledeva; prebledevati od zavisti
SSKJ²
preblèsk tudi preblésk -éska m (ȅ ẹ́; ẹ̑)
kratkotrajno pojavljanje bleska: preblesk žarkov na jezerski gladini / v njenih očeh je videl preblesk solz
SSKJ²
prebléščen -a -o prid. (ẹ̑)
nar. bled: Bil je ves prebleščen, obraz se mu je zdaj pa zdaj spačil od bolečine (F. Bevk)
SSKJ²
preblísk -a m (ȋ)
1. močna trenutna svetloba, ki preide z določenega mesta na drugo: videti preblisk padajoče zvezde; v preblisku rakete je zagledal sovražno patruljo / oddaljeni prebliski so križali nebo / prebliski rdeče svetlobe
2. nav. ekspr. kratkotrajna pojavitev svetlobe skozi kaj: megla s prebliski sonca / prebliski svetlobe v temi
// kratkotrajno odbitje iskreče se svetlobe: prebliski sabelj, pripetih vojakom ob boku / videl je prebliske v tujčevih očeh
3. ekspr., s prilastkom kratkotrajna pojavitev tega, kar izraža sobesedilo: to je bil zadnji preblisk njegove moči; redki prebliski zavesti / preblisk smehljaja na njegovem obrazu jih je opogumil
// kratkotrajen, močen izraz, pojav česa: ima genialne prebliske; preblisk zdravega razuma / že takrat so se kazali prebliski revolucije
4. ekspr. v odnosu do celote majhen, navadno ugodna občutja vzbujajoč del česa: mračna drama s svetlimi prebliski; žalostno razpoloženje s prebliski veselja
● ekspr. v trenutnem preblisku je uvidel, kaj mora storiti nenadoma, takoj; ekspr. v preblisku sekunde je spremenil načrt v trenutku, v hipu
SSKJ²
prebliskávati -am nedov. (ȃ)
1. večkrat preblisniti: strele so prebliskavale hribe / ekspr. bakle prebliskavajo temo
2. odbijati iskrečo se svetlobo; pobliskavati: sablje prebliskavajo v temi / iz njenih oči prebliskava hudomušnost
3. ekspr. večkrat, v presledkih za kratek čas se pojaviti: prebliskavale so ga duhovite domislice / večkrat so ga prebliskavale čudne misli obhajale
SSKJ²
preblísniti -em dov. (í ȋ)
1. s prehodom z določenega mesta na drugo močno osvetliti: nenavaden sij je preblisnil nebo / z žarometom preblisniti zidovje
2. nav. ekspr. s prehodom skozi kaj na hitro osvetliti: sončni žarki so kdaj pa kdaj preblisnili meglo / svetloba je preblisnila temo
3. ekspr. hitro, za kratek čas pojaviti se: nasmeh mu je preblisnil ustnice; v njegovih besedah se je preblisnilo zmagoslavje / groza, slutnja ga je preblisnila / čudne misli so ga preblisnile obšle / v knjigi se tu pa tam preblisne kak duhovit opis je
4. ekspr. nenadno spoznati, dojeti kako dejstvo, resnico: preblisnil ga je občutek, da je vsega konec; brezoseb. sovražnik, ga je preblisnilo
● ekspr. hudomušno ga je preblisnila pogledala; ekspr. nič pametnega me ni preblisnilo, zato sem molčal se nisem spomnil, domislil
SSKJ²
preblízu1 prisl. (í)
preveč blizu: pes je popadljiv, ne hodi mu preblizu; hiše stojijo preblizu skupaj / ti dogodki so nam še preblizu
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
preblízu2 predl. (í)
z rodilnikom preveč blizu: obleka visi preblizu peči / težko bomo dokončali priprave za slavje, smo že preblizu praznikov
SSKJ²
preblodíti in preblóditi -im dov., preblójen in preblóden (ī ọ́)
ekspr. blodeč prepotovati: prebloditi cel svet
SSKJ²
prebòd -ôda tudi -óda m (ȍ ó, ọ́)
glagolnik od prebosti: prebod blaga, papirja; prebod mehurja, žulja; prebod z iglo
♦ filat. prebod ločna črta na poli znamk, narejena s strojnim natrganjem; črtasti, pikčasti, žagasti prebod; geom. prebod ravnine s premico; med. prebod srca prebod srca, da se ugotovi, ali gre za dejansko ali samo navidezno smrt; metal. prebod peči izdelava odprtine v peč, da lahko izteče iz nje talina
SSKJ²
prebóden -dna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na prebod: prebodna luknjica, odprtina
♦ geom. prebodna točka točka, v kateri premica seka ravnino ali črto; med. prebodna rana rana, ki nastane pri prebodu
SSKJ²
prebodíšče -a s (í)
geom. točka, v kateri premica seka ravnino ali črto:
SSKJ²
prebogàt stil. prebôgat -áta -o prid. (ȁ ā; ó ā)
1. preveč bogat: biti prebogat, da bi razumel revščino; prebogata dedinja / vitaminsko prebogata hrana / prebogata večerja
2. ekspr. zelo bogat: prebogat zaklad / ti članki so le del prebogate vsebine knjige
SSKJ²
prebohôten -tna -o prid. (ó)
prebujen: prebohotna trava; prebohotno cvetje / prebohotno dekle / prebohotna domišljija
SSKJ²
prebòj -ôja m (ȍ ó)
1. glagolnik od prebiti: preboj stene / preboj izolacije, ki obdaja to državo / prvi preboj stranke v parlament / preboj svetovnega spleta
● zastar. zalepiti preboj prebito mesto
2. vojaška akcija, pri kateri skupina vojakov z bojem pride skozi nasprotnikove položaje: izsiliti preboj; preboj iz obkolitve / preboj blokade, fronte / iti v preboj
♦ elektr. razelektrenje skozi izolator; mont. zveza med dvema hodnikoma pod zemljo
SSKJ²
prebojèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́)
preveč boječ: preboječ otrok; ne upa si ponoči skozi gozd, je preboječa / v družbi je preboječ
SSKJ²
prebójen -jna -o prid. (ọ̄)
nanašajoč se na preboj: prebojna moč krogle, samokresa / ta zid ni prebojen
● publ. reklama je dosegla prebojen uspeh zelo velik
♦ elektr. prebojna napetost napetost, potrebna, da nastane preboj med dvema prevodnikoma; prebojna trdnost lastnost dielektrika, da se upira preboju; prebojno razelektrenje; les. prebojna trdnost lesa; voj. prebojna krogla težja krogla z močnejšo jekleno konico
SSKJ²
prebójnost -i ž (ọ̄)
lastnost, značilnost prebojnega: prebojnost granate / prebojnost plošče
SSKJ²
prebôksati -am tudi prebóksati -am dov. (ó; ọ̑)
pog. z udarjanjem, suvanjem s pestmi pretepsti: preboksati in oklofutati
SSKJ²
preboléti -ím dov., prebôlel (ẹ́ í)
prenehati biti deležen
a) bolezni: preboleli so ošpice, tifus, zlatenico; pog. preboleti gripo na nogah, stoje ne da bi ležal / preboleti bolezen
b) določenega, zlasti neugodnega duševnega stanja: preboleti krizo; lani je prebolel hudo nesrečo, poraz, sramoto
// prenehati biti žalosten zaradi česa: to sem že prebolel; očetove smrti ni mogla preboleti / so stvari, ki jih ni mogoče preboleti pozabiti / pog. fanta je že prebolela
● pog. teh nekaj tisočakov bom že prebolel jih bom z lahkoto plačal; ne bo mi hudo zaradi njihove izgube
    prebólel tudi prebolèl in prebolél -éla -o:
    spomin na prebolelo nesrečo
    prebolèn -êna -o:
    žalostni spomini so že preboleni; prebolena gripa
SSKJ²
prebolévanje -a s (ẹ́)
glagolnik od prebolevati: prebolevanje bolezni; doba prebolevanja
SSKJ²
prebolévati -am nedov. (ẹ́)
prenehavati biti deležen
a) bolezni: prebolevati gripo / prebolevati bolezen
b) določenega, zlasti neugodnega duševnega stanja: prebolevati nesreče, poraze; takrat sem preboleval hud strah
● počasi je začela prebolevati, da so jo vsi zapustili prenehavala biti žalostna
SSKJ²
prebolévnica -e ž (ẹ̑)
ženska, ki prestane bolezen, a se mora še okrepiti: skrbeti za prebolevnico
SSKJ²
prebolévnik -a m (ẹ̑)
kdor prestane bolezen, a se mora še okrepiti: poslati prebolevnika v klimatsko zdravilišče; skrbeti za prebolevnika; prebolevniki po mrzlici
SSKJ²
prebolévniški -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na prebolevnike: prebolevniška doba
♦ med. prebolevniški serum serum iz krvi prebolevnika
SSKJ²
preboríti se -ím se dov., prebóril se (ī í)
prebiti se: preboriti se skozi zamete / preboriti se skozi težave / preboriti se do lastnega pesniškega jezika
SSKJ²
prebôsti -bôdem dov., prebôdel in prebódel prebôdla, stil. prebòl prebôla (ó)
navadno s koničastim predmetom narediti luknjo
a) skozi kaj: prebosti blago, gumo, papir; prebosti z iglo, vilami; pogledal ga je tako hudo, kot bi ga hotel z očmi prebosti / prebodel ga je z mečem; pren., ekspr. luč žarometov je prebodla temo; žalost mu je prebodla srce
b) skozi ovoj, steno česa: prebosti gnojni mehur, žulj
● ekspr. prebosti koga z očmi, s pogledom strogo, pozorno ga pogledati
    prebodèn -êna -o:
    prebodena mrena; preboden s sulico
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
prebránati -am tudi prebranáti -ám dov. (ā; á ȃ)
odstraniti plevel, mah z brano, zlasti na travniku: prebranati travnik
SSKJ²
prebránec -nca m (á)
gastr. srbska jed iz kakovostnega belega fižola in začimb: jesti, naročiti prebranec
SSKJ²
prebraníti in prebrániti -im dov. (ī á)
nar. vzhodno preprečiti, ne dovoliti: nihče mi tega ne more prebraniti; skušal mu je prebraniti, da bi jo tepel
SSKJ²
prebráti -bêrem dov., stil. preberó; prebrál (á é)
1. z branjem priti do konca besedila: ko bo knjigo prebral, jo bo vrnil / prebrati do konca
2. razpoznati znak, znake za glas, glasove in jih povezati v besedo: zaradi packe tega ni mogoče prebrati; prebrati naglas
// dojeti vsebino besedila: prebrati knjigo v izvirniku; prebral je le prvo poglavje; skrbno prebrati
3. razumeti ustaljene, dogovorjene znake: prebrati šifrirano brzojavko; prebrati noto; prebrati rezultat, število
4. ugotoviti misli, čustva po zunanjih znamenjih: v pogledu je prebral, kar mu ni povedala / znal je prebrati njegovo misel / knjiž. tega človeka je lahko prebrati
5. večjo količino stvari iste vrste ločiti po kakovosti: prebrati obrana jabolka, krompir pred uskladiščenjem; prebrati tobakove liste
// odstraniti slabo zrnje, smeti od dobrega zrnja: prebrati fižol, ribez, riž
6. odločiti se za kaj drugega, zlasti za drugo opravilo, delo: prebrati službo; prebrati si mojstra / pustila ga je, ker si je prebrala se odločila za drugega fanta
● nič si ni prebral stvar, ki jo ima zdaj, ni boljša od prejšnje; v novih okoliščinah se mu ne godi bolje kot v prejšnjih
    prebrán -a -o:
    prebrane in oprane jagode; prebrane knjige
SSKJ²
prebrêsti -brêdem dov., prebrêdel in prebrédel prebrêdla, stil. prebrèl prebrêla (é)
1. brodeč priti čez kaj: prebresti potok, vodo / prebredel je goščavo in stopil na pot
// ekspr. prehoditi, prepotovati: v svojem življenju je prebredel pol sveta
2. ekspr. s prizadevanjem, trudom priti iz neugodnega položaja, stanja: prebresti krizo v kmetijstvu; podjetje je hitro prebredlo začetne težave
SSKJ²
prebrídek -dka -o stil. -ó prid. (í ī) nav. ekspr.
1. preveč bridek: nesreča je prebridka, da bi jo lahko pozabili
2. zelo bridek: prebridki spomini; zadela ga je prebridka usoda izgnanca / točiti prebridke solze / star. prebridka smrt
    prebrídko stil. prebridkó prisl.:
    prebridko občutiti poraz; novica me je prebridko zadela; prebridko zajokati
SSKJ²
prebríhtati -am dov. (í)
star. spraviti k zavesti, zbuditi: močili so ga po glavi, da bi ga prebrihtali; ni se še dodobra prebrihtal
SSKJ²
prebrísan -a -o prid. (ȋ)
1. ki zna z iznajdljivostjo, bistrostjo presenetiti, prevarati: sin je zelo prebrisan; prebrisano dekle
// ki vsebuje, izraža tako iznajdljivost, bistrost: deček s prebrisanim obrazom; prebrisan odgovor
2. star. sposoben hitro dojemati, prodorno misliti; bister: učenec ni bil prebrisan / Za uk si prebrisane glave (V. Vodnik) bister, nadarjen
    prebrísano prisl.:
    prebrisano ravnati
SSKJ²
prebrísanec -nca m (ȋ)
nav. ekspr. prebrisan človek: kdo bi si mislil, da si tak prebrisanec
SSKJ²
prebrísanka -e ž (ȋ)
nav. ekspr. prebrisana ženska: nisem vedel, da si taka prebrisanka
SSKJ²
prebrísanost -i ž (ȋ)
lastnost prebrisanega človeka: poznal je njeno previdnost in prebrisanost
SSKJ²
prebrízgati -am dov. (ȋ)
1. z brizganjem dati, nanesti na kaj: prebrizgati z lakom
2. ponovno pobrizgati: avtomobil so prebrizgali z drugo barvo
SSKJ²
prebrodítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od prebroditi: prebroditev reke / prebroditev krize, težav
SSKJ²
prebrodíti -bródim dov. (ī ọ́)
1. brodeč priti čez kaj: prebroditi plitvino; prebroditi reko, močvirje
// star. prehoditi, prepotovati: kot davčni izterjevalec je prebrodil vso okolico; prebrodil je vse trgovine, da je našel, kar je iskal
2. ekspr. s prizadevanjem, trudom priti iz neugodnega položaja, stanja: prebroditi krizo; prebroditi nevarnost / težko je prebrodil molk, ki je ležal med njima; prebroditi mrtvilo
    prebróden -a -o:
    prebrodene težave; reka je prebrodena
SSKJ²
prebŕskati -am dov. (r̄ ȓ)
1. razkopati s kremplji, s prsti: kokoši so prebrskale gredo na vrtu / s palico je prebrskal listje, da bi našel prstan
2. prizadevno preiskati, pregledati: prebrskati predale, žepe; prebrskati slovar; ekspr. prebrskal je ves arhiv, pa ni nič našel
SSKJ²
prebrskávati -am nedov. (ȃ)
1. razkopavati s kremplji, s prsti: kokoši prebrskavajo gnoj; otroci so prebrskavali kup peska
2. prizadevno preiskovati, pregledovati: dolgo so mu prebrskavali kovček; prebrskavati sobo
SSKJ²
prebrusíti in prebrúsiti -im dov., prebrúšen (ī ú)
1. z brušenjem narediti luknjo, odprtino skozi kaj: prebrusiti pločevino
2. ponovno izbrusiti: prebrusiti kamen
SSKJ²
prebúden -dna -o prid. (ú ū)
nanašajoč se na prebujo: prebudni pomen Pohlinove slovnice / prebudna zavest in dejavnost
SSKJ²
prebudítelj -a m (ȋ)
knjiž. buditelj: prebuditelj in učitelj ljudstva
SSKJ²
prebudítev -tve ž (ȋ)
prebujenje: prebuditev je bila neprijetna / narodnostna prebuditev
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
prebudíti -ím dov., prebúdil (ī í)
1. povzročiti, da postane kdo buden: prebudilo ga je glasno govorjenje; prebuditi otroka; prebudil se je in prižgal luč; prebudil se je šele doma / prebudil se je žejen; pren. pomlad je prebudila travnike
// v zvezi z iz povzročiti prenehanje stanja, kot ga določa samostalnik: prebudil ga je iz kratkega dremeža; ne smeš ga prebuditi iz globokega spanja / skušal jo je prebuditi iz nezavesti / prebuditi iz otopelosti, zamišljenosti
// knjiž. narediti, povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave: trudil se je, da bi prebudil delavske množice; prebuditi narod
2. ekspr. povzročiti, da kaj nastane: prebuditi ljubezen; materinski čut se ji je le počasi prebudil / znal je prebuditi radovednost / pogovor je prebudil v njem narodno zavest
    prebudíti se pesn.
    poroditi se, nastati: dan se je že prebudil
    prebujèn -êna -o:
    narodno prebujeni ljudje; otrok še ni popolnoma prebujen; komaj prebujeno jutro
SSKJ²
prebúja -e ž (ȗ)
nav. ekspr. spoznavanje, zavedanje česa: že v prejšnjem stoletju se je začela prebuja / poezija doživlja prebujo in prenovitev / čustvena in duhovna prebuja / politična prebuja naroda
SSKJ²
prebújanje -a s (ú)
glagolnik od prebujati: prebujanje je pri njej vedno dolgo trajalo / prebujanje medveda iz zimskega spanja / razredno prebujanje delavcev / prebujanje ljubezni
SSKJ²
prebújati -am nedov. (ú)
1. povzročati, da postaja kdo buden: rahlo je prebujala otroka; počasi se je prebujal
// v zvezi z iz povzročati prenehavanje stanja, kot ga določa samostalnik: prebujal ga je iz globokega spanja / prebujati iz nezavesti / skušal ga je prebujati iz zamišljenosti
// knjiž. delati, povzročati, da kdo kaj spoznava, se česa zaveda: prebujati delavske množice; narod se je takrat začel prebujati
2. ekspr. povzročati, da kaj nastane: prebujati ljubezen; v njej se je prebujal materinski čut / znal je prebujati zanimanje
    prebújati se pesn.
    porajati se, nastajati: dan, pomlad se že prebuja
    prebujajóč -a -e:
    prebujajoči se dan; prebujajoče se slovenstvo
SSKJ²
prebújen -jna -o prid. (ū)
preveč bujen: trava je postala že prebujna / fant ima prebujno domišljijo
SSKJ²
prebujênje -a s (é)
glagolnik od prebuditi: vstajal je takoj po prebujenju / prebujenje narave / vplivati na politično prebujenje / prebujenje novih družbenih sil v svetu
SSKJ²
prebujênost -i ž (é)
stanje prebujenega človeka: popolna prebujenost otroka / knjiž.: duhovna prebujenost; prebujenost malih narodov
SSKJ²
prebujeválen -lna -o prid. (ȃ)
ki prebuja: prebujevalno in poživljajoče sredstvo / prebujevalno narodnostno delo
SSKJ²
prebukírati -am dov. (ȋ) tur. žarg.
1. premestiti gosta, potnika: prebukirati v drug hotel / prebukirati goste; prebukirali so tudi nekaj potnikov za London / prebukirati let
2. zapisati v knjigo rezervacij več gostov, kot ima hotel ležišč: prebukirati deset gostov / organizatorji so prebukirali prireditev
SSKJ²
prebúnkati -am dov. (ȗ)
ekspr. natepsti, pretepsti: pošteno ga je prebunkal
SSKJ²
prebúren -rna -o prid.(ú ū)
preveč buren, hrupen: preburen ženski smeh ni prijeten / to so preburni časi za kaj takega
    prebúrno prisl.:
    preburno ji bije srce, da bi mogla mirno odgovoriti; preburno reagirati
SSKJ²
prebútati -am dov. (ū ȗ)
ekspr. natepsti, pretepsti: dobro so ga prebutali
SSKJ²
prèc prisl. (ȅ)
pog. takoj, brž: boste prec videli, kaj bo; ekspr. zdaj pa spat, pa kar prec
SSKJ²
precártan -a -o prid. (ȃ)
zastar. premil, preljub: precartana gospodična
SSKJ²
precédek -dka m (ẹ̑)
kar je precejeno: izmeriti precedek / zdraviti z rastlinskimi zvarki in precedki
♦ biol. precedek bujonske kulture
SSKJ²
precedénca -e ž (ẹ̑)
knjiž. ravnanje, postopek kot zgled, potrdilo za (poznejša) podobna ravnanja, postopke: taka procedura nima precedence; ustvariti precedenco pri razlagi pravil
SSKJ²
precedénčen -čna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na precedens ali precedenco: precedenčni postopki / precedenčni primer
SSKJ²
precédens -a m (ẹ̑)
knjiž. ravnanje, postopek kot zgled, potrdilo za (poznejša) podobna ravnanja, postopke: za tako ukrepanje ni ne pravilnika ne precedensa; ustvariti precedens / primer brez precedensa v zgodovini
♦ pravn. sodni precedens v anglosaškem pravu sodba višjega sodišča, splošno obvezna za poznejše primere
SSKJ²
precedènt -ênta tudi -énta m (ȅ é, ẹ́)
knjiž. ravnanje, postopek kot zgled, potrdilo za (poznejša) podobna ravnanja, postopke: ne upoštevati precedentov / zgodovinski precedent
♦ pravn. sodni precedent v anglosaškem pravu sodba višjega sodišča, splošno obvezna za poznejše primere
SSKJ²
precedíti -ím dov., precêdi in precédi; precédil (ī í)
pretočiti skozi cedilo: precediti juho, mleko; precediti skozi prtiček; pren., ekspr. dobro precedi besede, ki jih govoriš
● ekspr. to je počasi precedil skozi zobe rekel, povedal
    precejèn -êna -o:
    precejena juha
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
precedljív -a -o prid. (ī í)
ki se da precediti: precedljiva snov
SSKJ²
prècej1 prisl. (ȅ) star.
1. izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja; takoj, brž: ne morem ti precej odgovoriti; počakaj malo, precej pridem; ekspr. hočem govoriti z njim, pa zdajle precej
// izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: popil je skodelico čaja in precej legel; precej potem je izginil
2. v neposredni bližini; tik4: spomenik stoji na hribu, precej za vasjo
    prècej ko vez., v časovnih odvisnih stavkih
    za izražanje, da se dejanje v nadrednem stavku zgodi neposredno za dejanjem v odvisnem stavku; brž ko: precej ko jo je videl, mu je bila všeč
SSKJ²
precêj2 in precèj prisl. (ȇ; ȅ)
1. izraža veliko količino, mero
a) s samostalnikom: precej časa bo treba čakati; denarja bo še precej ostalo; zbralo se je precej ljudi; zadeve se je lotil s precej poguma; imam precej upanja na uspeh; elipt.: do tja je še precej dolga pot; precej je priženil večje premoženje / s samostalniško rabljenim pridevnikom sinova imata precej skupnega
b) z glagolom: danes je precej govoril; kar precej je pojedel; tvoj nasvet mi je precej pomagal
c) s prislovom: do doma je precej daleč; hiša stoji precej visoko
2. izraža
a) visoko stopnjo: položaj je precej jasen; precej redka žival; navada je precej ukoreninjena / prihaja precej zgodaj / danes je precej mraz / delo so ji precej olajšali; položaj se je precej spremenil / pri primerniku: precej lažji, večji; precej bolj divji / v njem je precej fantasta
b) rahlo omejitev: kraj se mi zdi precej znan
● pog. v botaniki je precej doma se razume nanjo, jo pozna; ta bolezen je tam precej doma je razširjena; pog. možakar je precej pri denarju ga ima dosti; pog. ali si vse te knjige prebral? Precej vse skoraj vse
SSKJ²
precejálnik -a m (ȃ)
priprava za precejanje: zlivati mleko v precejalnik
SSKJ²
precejálo -a s (á)
precejalnik: vlivati mleko v precejalo
SSKJ²
precêjanje -a s (é)
glagolnik od precejati: precejanje mleka / precejanje vrednot
SSKJ²
precêjati -am nedov. (é)
pretakati skozi cedilo: precejati med, mleko; pripoveduje počasi, kakor bi besede precejal / ekspr. slišalo se je, kako preceja zrak skozi ustnice; pren. razni rodovi so precejali te vrednote
● ekspr. solze precejati jokati se
    precêjati se ekspr.
    zelo počasi in v majhnih količinah teči skozi kaj ovirajočega: svetloba se je precejala skozi zaveso / skozi obleko se je vanj precejal mraz
    // zelo počasi teči na drugo mesto: voda iz mlak se je počasi precejala v jarke
    precejajóč -a -e:
    skozi zemljo precejajoča se voda
SSKJ²
precej ko gl. precej1
SSKJ²
precêjkrat in precèjkrat prisl. (ȇ; ȅ)
izraža precej ponovitev: že precejkrat sem ga na to opozoril
SSKJ²
precêjšen -šna -o prid. (ē)
ki dosega približno določeno visoko stopnjo
a) glede na mero, intenzivnost: doseči precejšen uspeh; povzročiti precejšno škodo; precejšna verjetnost trditve; vladala je precejšna zmeda / ustrezati v precejšni meri
b) glede na količino: imeti precejšne dohodke; nabrati precejšen kup suhljadi / to je precejšen kolektiv; zbrala se je precejšna družba
c) glede na razsežnost: precejšen kos kruha; precejšna ladja / prehoditi precejšen del poti
SSKJ²
precêjšnji -a -e prid. (ē)
ki dosega približno določeno visoko stopnjo
a) glede na mero, intenzivnost: tam je precejšnji nered; kazati precejšnje zanimanje / imeti precejšnje skrbi
b) glede na količino: izkoristiti precejšnji del rudnega bogastva; zbrati precejšnjo vsoto / precejšnje število ljudi
c) glede na razsežnost: na otoku so precejšnji nasadi oljk; precejšnja kmetija
SSKJ²
precenítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od preceniti: precenitev moči, sposobnosti / precenitev literarnega dela
SSKJ²
precéniti -im, in preceníti in precéniti -im dov. (ẹ́; ī ẹ́)
1. prisoditi čemu večjo vrednost, večji pomen, kot ga ima v resnici: v svoji oceni je pisatelja verjetno precenil / v tem primeru so njegovo moč precenili; preceniti sposobnosti koga
2. ustvariti, izraziti mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost; oceniti: preceniti literarno delo; stvar je treba preceniti z etičnega vidika / njegovo starost je težko preceniti približno določiti
3. presoditi: preceniti položaj, razmere, stanje; preceniti višino česa
    precénjen -a -o:
    precenjene delnice; precenjena valuta / pravilno precenjeno delo
SSKJ²
precénjenost -i ž (ẹ́)
lastnost, stanje precenjenega: precenjenost delnic, naložb, tečajev; precenjenost evra; precenjenost trga
SSKJ²
precenjevánje -a s (ȃ)
glagolnik od precenjevati: izogibati se precenjevanju in podcenjevanju učencev / nekritično precenjevanje književnih del; precenjevanje sile, zmogljivosti koga / precenjevanje dokaznega gradiva ocenjevanje / pravilno precenjevanje razmer
SSKJ²
precenjeváti -újem nedov. (á ȗ)
prisojati čemu
a) večjo vrednost, večji pomen, kot ga ima v resnici: precenjevati denar; šele zdaj je spoznal, da jo je precenjeval; rad se precenjuje / precenjevati moč, vrednost, zmožnost
b) večjo količino, mero, kot jo ima v resnici: precenjeval je globino vode
● ni znal prav precenjevati ljudi presojati
    precenjujóč -a -e:
    precenjujoč njegovo poštenost, mu je popolnoma zaupal
SSKJ²
precèp -épa m (ȅ ẹ́)
1. na enem koncu preklana palica, navadno za lovljenje kač, rakov: narediti, uporabljati precep / loviti s precepom
● cepljenje v precep pri katerem se cepič vtakne v zarezo debelejše podlage
♦ vet. lesena priprava za stisnjenje semenovoda, žil, mišic pri kastraciji
2. kraj, prostor med dvema navadno zapirajočima se krakoma česa: okno je stisnilo zaveso v precep / kača ni mogla uiti iz precepa; zagozdil se je v skalni precep
3. orodje s čeljustma, ki se z vretenom stisneta, za vpenjanje in trdno prijemanje predmeta pri obdelavi; primež: dati desko, ključ v precep
4. ekspr., s predlogom položaj, ko samostojno ukrepanje, odločanje ni mogoče: zaradi te izjave ga je dobil v precep; priti, ujeti se v precep; imeti koga v precepu / biti v precepu ne moči, znati se odločiti; biti v težkem položaju
SSKJ²
precepítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od precepiti: precepitev občutljivejših sort; precepitev starejšega drevja
SSKJ²
precepíti in precépiti -im dov. (ī ẹ́)
1. ponovno cepiti: hodil je po sadovnjaku in gledal, katera drevesa bo treba precepiti; precepiti trto; šipek je precepil z žlahtno vrtnico
2. cepiti ciljno skupino na določenem območju proti določeni bolezni, navadno v določenem roku: celotno vojsko so precepili proti tropskim boleznim; odločili so se precepiti vso populacijo / precepiti otroke, prebivalstvo
3. knjiž. razdeliti, razcepiti: naplavina je precepila potok; tam se dolina precepi / vihar je precepil vrh macesna preklal, razklal; megle so se precepile pretrgale
    precépljen -a -o:
    precepljena kultura; precepljeno drevje / precepljeno prebivalstvo
SSKJ²
precépka -e ž (ẹ̑)
med. kleščam podobna priprava zlasti za stiskanje žil pri operaciji; pean: stisniti s precepko
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
precépljanje -a s (ẹ́)
glagolnik od precepljati: tečaj za obrezovanje in precepljanje sadnega drevja
SSKJ²
precépljati -am nedov. (ẹ́)
večkrat precepiti, cepiti: spomladi je prihajal v sadovnjak in precepljal posamezna drevesa; pren., knjiž. gojitelji slovenske besede so precepljali divje veje z novimi cepiči
SSKJ²
precépljenost -i ž (ẹ́)
dosežen obseg cepljenja celotne ciljne skupine na določenem območju proti določeni bolezni v določenem času: visoka precepljenost prebivalstva; precepljenost otrok proti davici, ošpicam, otroški paralizi, tetanusu; stopnja precepljenosti
SSKJ²
precesíja -e ž (ȋ)
fiz. gibanje okoli svoje osi vrtečega se telesa, pri katerem os zaradi zunanjih vplivov opiše plašč stožca: precesija vrtavke
♦ astron. precesija Zemljine osi
SSKJ²
precigániti -im dov. (á ȃ)
ekspr. ogoljufati, prevarati: grdo so ga preciganili pri kupčiji; ne daj se preciganiti
SSKJ²
precijáziti -im dov. (á ȃ)
ekspr. težko prenesti: komaj je precijazil vrečo čez cesto
SSKJ²
precióza -e ž (ọ̑)
zlasti v francoskem okolju, nekdaj ženska z nenaravnim, izumetničenim vedenjem, govorjenjem: norčevati se iz precioz
SSKJ²
preciózen -zna -o prid. (ọ̑)
knjiž. nenaraven, izumetničen: preciozen jezik, slog; biti preciozen; preciozno vedenje
SSKJ²
precióznost -i ž (ọ̑)
knjiž. nenaravnost, izumetničenost: precioznost izražanja, vedenja
SSKJ²
precipitácija -e ž (á)
kem. izločanje s kemičnimi reakcijami iz raztopine v obliki trdnih ali tekočih delcev; obarjanje2: precipitacija sulfidov iz raztopin
SSKJ²
precipitát -a m (ȃ)
kem. snov, ki se pri obarjanju izloči iz raztopine; oborina: izločanje precipitata
SSKJ²
precizácija -e ž (á)
knjiž. natančna določitev, pojasnitev: precizacija vsebine zakona
SSKJ²
precízen -zna -o prid., precíznejši (ȋ)
1. narejen tako, da opravlja svojo nalogo v največji mogoči popolnosti, natančen: precizen instrument, mehanizem; precizna ura; precizne merilne priprave / precizen udarec; precizen zadetek
// ki upošteva, zajema vse, tudi podrobnosti: precizna diagnoza; precizna risba
2. podan tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža; določen, jasen: to je precizen odgovor; precizno zakonsko določilo / precizno strokovno izražanje
● precizni mehanik finomehanik; precizna mehanika finomehanika
    precízno prisl.:
    precizno odmeriti; precizno pojasniti svoje stališče
SSKJ²
precizíjski -a -o prid. (ȋ)
teh. za katerega je značilna velika preciznost: precizijski instrumenti / precizijski barometer; precizijska tehtnica tehtnica, ki omogoča zelo natančno tehtanje od 0,01 g do 1 g
SSKJ²
precizíranje -a s (ȋ)
glagolnik od precizirati: preciziranje določb zakona; preciziranje programa, stališč
SSKJ²
precizírati -am dov. in nedov. (ȋ)
natančno določiti, pojasniti: precizirati merila za podelitev nagrad; precizirati pravice in dolžnosti; precizirati vsebino pojma / to bi težko preciziral; precizirati je treba, kaj spada v redno delo
    precizíran -a -o:
    njegova zamisel ni dovolj precizirana
SSKJ²
precíznost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost preciznega, natančnost: preciznost instrumenta; preciznost izdelave / preciznost misli, pojma / preciznost pri delu
SSKJ²
precvítati -am nedov. (ȋ)
star. cveteti: kako lepo precvitajo rože / tu zdaj precvita pomlad / na licih mu precvita zdravje
SSKJ²
precvréti -cvrèm dov., precvŕl (ẹ́ ȅ)
ponovno scvreti: ko so se ocvirki začeli kvariti, jih je precvrla; precvreti maslo
// (nekoliko) scvreti: precvreti čebulo, slanino
    precvŕt -a -o:
    zabeliti s precvrto čebulo
SSKJ²
prèč prisl. (ȅ)
pog. proč: pojdi preč; odpeljati voz preč / vas je daleč preč / spraviti strupene bodice preč odstraniti / ura je enajst preč / malo je manjkalo, pa bi bila noga preč
● pog., ekspr. od strahu je čisto preč zelo prizadet, pretresen; pog., ekspr. od dolge hoje je čisto preč zelo utrujen, telesno izčrpan; pog., ekspr. roke preč od denarja ne segaj po njem, ne prisvajaj si ga
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
préča -e ž (ẹ́)
ozek pas kože med lasmi, razdeljenimi, počesanimi na dve strani: okoli preče ji lasje temnijo; imeti prečo na strani, po sredi; vtreti mazilo po preči / narediti prečo / biti počesan na prečo
SSKJ²
prečákati -am dov., prečákajte in prečakájte; prečákala in prečakála (á ȃ)
ekspr. čakaje prebiti, preživeti: zaman je prečakal dopoldne; cele ure je prečakala po ambulantah
// prebiti, preživeti sploh: vojno je prečakal na deželi; noč je prečakal v zasedi
// v čakanju doseči veliko, preveliko mero: koliko sem ga prečakala, pa ga ni bilo domov
● knjiž. ali bomo prečakali deževje dočakali konec deževja
SSKJ²
préčanski -a -o prid. (ẹ̑)
v srbskem okolju nanašajoč se na pokrajino severno od Donave in Save: prečanska inteligenca
SSKJ²
prečárati -am dov. (ȃ)
1. po ljudskem verovanju s čaranjem spremeniti: čarovnica jo je prečarala v lepo mlado dekle
2. knjiž., ekspr. spremeniti, preoblikovati, zlasti v lepše: megle so prečarale podobo pokrajine; s svojo milino je znala prečarati žalost v veselje; s tistim dnem se mu je življenje prečaralo v pravljico / mesec ji je s svojo svetlobo prečaral obraz
SSKJ²
prečastít -a -o prid. (ȋ)
star. spoštovan, cenjen: zbrala se je vsa prečastita duhovščina; družba prečastitih gospa / kot pristavek za duhovnika prečastiti gospod; sam.: govoril sem s prečastitim z duhovnikom
SSKJ²
prečekírati -am dov. (ȋ) pog.
pregledati, preveriti: policija je temeljito prečekirala vsa sumljiva plačila s kreditnimi karticami; prečekirati elektronsko pošto, fotke, spletno stran / prečekirati teren
SSKJ²
prečeméti -ím [prečəmeti] dov., prečemì (ẹ́ í)
negibno, tiho sedeč prebiti, preživeti: ujetniki so dan prečemeli ob ognju / ekspr. leta je prečemela v tej sobi
// napol buden prebiti, preživeti: bolnik je noč prečemel
SSKJ²
préčen -čna -o prid. (ẹ̑)
pravokoten na podolžno stran, os predmeta: prečne proge na blagu; prečna razpoka / prečni prerez; prečna os
// pravokoten na podolžno stran, os drugega predmeta: orodje s kratkim prečnim rezilom; prečni rovi; prečni in podolžni tram / prečna ulica ulica, ki povezuje dve daljši ulici
♦ arhit. prečna ladja; biol. podolžna, prečna delitev; grad. prečni mostni nosilec
    préčno prisl.:
    prečno pregraditi hlev; trak je razpet prečno na tekmovalno stezo; prečno progast
SSKJ²
préčenje -a s (ẹ̄)
knjiž. prečkanje: prečenje ceste / prečenje grebena; prečenje stene
SSKJ²
prečepéti -ím dov. (ẹ́ í)
čepeč prebiti, preživeti: otroci več ur prečepijo v peskovniku in se igrajo; vso vožnjo je prečepel v kotu živinskega vagona / kokoši prečepijo noč na gredah / ekspr. večere prečepi za pisalno mizo presedi
// ekspr. prebiti, preživeti sploh: največ časa prečepi v pisarni; vse življenje je prečepel v tem kraju
SSKJ²
prečesáti -čéšem dov., prečêši prečešíte; prečêsal (á ẹ́)
1. temeljito, v vse smeri počesati: lase je treba večkrat prečesati; s prsti si je prečesal kodre
2. spremeniti pričesko: prečesati otroka; če gre zvečer v gledališče, se prečeše
3. sistematično, temeljito pregledati z vojaštvom: prečesati gozd, teren; sovražniki so v strelskih vrstah prečesali vso Notranjsko; po dolgem in počez prečesati okolico
// ekspr. pregledati, preiskati: vso vas so prečesali, pa ga niso našli / prečesati morsko dno
● ekspr. našel ga bom, pa če bi moral prečesati ves ocean prepluti; pog. rokopis bo treba še prečesati pregledati, popraviti
SSKJ²
prečesávati -am nedov. (ȃ)
1. temeljito, v vse smeri česati: lasulje ni treba tolikokrat prečesavati kakor lase
2. pregledovati, preiskovati: policija je prečesavala vse mestne četrti / prečesavati morsko dno
● knjiž., ekspr. vse predloge so na seji ponovno prečesavali obravnavali, pretresali
SSKJ²
prečésto prisl. (ẹ̑)
knjiž. prepogosto: prečesto zahaja v kavarno / taka je le prečesto usoda pisateljev
SSKJ²
prečéstokrat prisl. (ẹ̑)
knjiž. prevečkrat, prepogosto: prečestokrat so pri njem iskali pomoč
SSKJ²
prečíst -a -o stil. -ó prid. (ȋ ī)
1. preveč čist: hiša se mu je zdela prečista in preveč pospravljena / govori kar prečisto slovenščino / prečist značaj je, da bi lahko spletkaril
2. ekspr. zelo čist: prečist planinski zrak; prečisto jutranje nebo
SSKJ²
prečístiti -im dov. (í ȋ)
1. temeljito očistiti: enkrat na mesec mu je prečistila vso hišo
// odstraniti primesi: prečistiti olje, vodo / prečistiti zrak
2. knjiž. povzročiti, da postane kaj popolnoma jasno, izoblikovano: prečistiti besedilo, naziranje, pojme; predstavo bo treba še stilno prečistiti; njegove risbe so se z leti prečistile
3. knjiž. povzročiti popolno moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih nagnjenj, čustev: trpljenje ga je prečistilo; notranje se prečistiti
♦ voj. prečistiti teren uničiti ostanke nasprotnikovih enot
    prečíščen -a -o:
    v trpljenju prečiščen človek; prečiščeni pojmi; prečiščeno seme
    ♦     pravn. prečiščeno besedilo zakona dokončna oblika prej večkrat spremenjenega ali dopolnjenega besedila zakona
SSKJ²
prečíščenje -a s (ȋ)
glagolnik od prečistiti: prečiščenje zraka / prečiščenje besedila / prečiščenje v trpljenju
SSKJ²
prečíščenost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost prečiščenega: prečiščenost zraka zaradi vetra / knjiž.: stilna prečiščenost skladbe; prečiščenost pesniškega izraza
SSKJ²
prečiščevánje -a s (ȃ)
glagolnik od prečiščevati: prečiščevanje odpadnih vod, zraka / nazorsko prečiščevanje; prečiščevanje likovnih konceptov / prečiščevanje v trpljenju
SSKJ²
prečiščeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. odstranjevati primesi: prečiščevati porabljeno vodo, zrak
2. knjiž. povzročati, da postane kaj popolnoma jasno, izoblikovano: prečiščevati načela, pojme
3. knjiž. povzročati popolno moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih nagnjenj, čustev: trpljenje ga prečiščuje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
prečítati -am dov. (ī)
1. z branjem priti do konca besedila; prebrati: ko je knjigo prečital, jo je posodil prijatelju
2. razpoznati znak, znake za glas, glasove in jih povezati v besedo: tako nečitljivo pisavo ima, da je ni mogoče prečitati
// dojeti vsebino besedila: prečitati pesem
SSKJ²
préčiti -im nedov. in dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. knjiž. prečkati: prečiti progo, ulico / molče je prečil trg
♦ alp. prečiti plaz, steno
2. nedov., star. preprečevati: valovi so jima prečili, da nista mogla pluti dalje
SSKJ²
préčka1 -e ž (ẹ̑)
1. prečno nameščen element, zlasti letev, drog, kot del različnih priprav: obesiti zavese na prečko; medeninasta prečka; prečke križa; prečke pri lestvi; nogo je oprl na prečko pri stolu; prečke v ograji
2. obrt. podolgovato oblikovan kos lesa, ki veže pesto s platiščem: kolesne prečke; les za prečke / knjiž. prečke motornega kolesa špice
♦ agr. kratek drog pri vozu, plugu, na katerega se pripneta vprežni vrvi; navt. sprednje pomožno jadro, navadno trikotne oblike; šport. prečni tram, drog, ki povezuje vratnici pri golu
SSKJ²
préčka2 -e ž (ẹ́)
nav. ekspr. manjšalnica od preča: imeti prečko na sredi glave / česati lase na prečko
SSKJ²
préčkanje -a s (ẹ̑)
glagolnik od prečkati: prečkanje ceste, reke / prečkanje travnika
SSKJ²
préčkast -a -o prid. (ẹ̑)
podoben prečki, letvi: prečkasta odprtina
SSKJ²
préčkati -am nedov. in dov. (ẹ̑)
1. prehajati, iti na drugo stran ali od enega konca do drugega, gibajoč se, premikajoč se navadno v prečni smeri: neprevidno je prečkal cesto; prečkati železniško progo; prečkati reko / prečkati dvorišče; prečkati pobočje; prečkati sobo, trg
2. biti speljan, voditi navadno pravokotno čez kaj podolgovatega: pobočje prečka ozka steza; cesta prečka železniško progo / telo živali prečkajo temnejše proge
// nav. ekspr. biti speljan, voditi čez kaj sploh: pokrajino prečka mnogo daljnovodov
♦ navt. z obračanjem jadrnice s premcem proti vetru narediti, da se veter upre v jadro z druge strani
SSKJ²
prečlovéški -a -o prid. (ẹ́)
preveč človeški: biti prečloveški s kom / gledati na probleme s prečloveškimi očmi
SSKJ²
préčnica -e ž (ẹ̑)
1. prečno nameščen element, zlasti letev, deska, kot del različnih priprav: na dva kola je pribil prečnico; napeti platno med dve prečnici; prečnici križa
2. prečna os, črta: izmeriti prečnico; prečnica in podolžnica
// kar poteka prečno čez kaj: plezali smo po prečnici čez skalovje / križišče glavne ulice s prečnico prečno ulico; knjiž. zavil je po prečnici čez travnik bližnjici
♦ geom. črta, ki seka sistem črt
SSKJ²
préčnik -a m (ẹ̑)
prečno nameščen element, zlasti tram, drog: splav je povezal s prečniki; prečniki kozolca; prečnik pri podboju / z glavo je zadel ob prečnik v stropu
♦ grad. pomožni nosilni element pri mostni ali krovni konstrukciji, pravokoten na glavno os; mont. hodnik, ki poteka prečno na smer glavnega hodnika
SSKJ²
préčnjak tudi prečnják -a m (ẹ̑; á)
star. prečnik: prečnjaki in podolžniki / z glavo je zadel ob prečnjak v stropu
SSKJ²
prečrkovánje -a s (ȃ)
jezikosl. zapis črk določene pisave s črkami druge pisave: prečrkovanje japonskih imen
SSKJ²
prečrkováti1 -újem dov. (á ȗ)
prebrati od črke do črke: s težavo prečrkuje pismo
SSKJ²
prečrkováti2 -újem dov. in nedov. (á ȗ)
jezikosl. zapisati črke določene pisave s črkami druge pisave: prečrkovati iz cirilice v latinico
SSKJ²
prečŕn -a -o stil. -ó prid. (ŕ)
1. preveč črn: prečrno ozadje na sliki / ekspr. zanje ni noben zločin prečrn
● prikazati ljudi s prečrnimi barvami preveč negativno
2. ekspr. zelo črn: ženska s prečrnimi lasmi / prečrna noč, tema / kovati prečrne naklepe
    prečŕno prisl.:
    prečrno opisati položaj; prečrno soditi koga; prečrno pobarvani lasje
SSKJ²
prečŕpati -am dov. (r̄)
s črpanjem spraviti kaj tekočega na drugo mesto: prečrpati nafto iz poškodovane ladje
SSKJ²
prečrpávanje -a s (ȃ)
glagolnik od prečrpavati: prečrpavanje onesnažene vode
SSKJ²
prečrpávati -am nedov. (ȃ)
s črpanjem spravljati kaj tekočega na drugo mesto: prečrpavati gorivo iz tankerjev v rezervoarje; prečrpavati odvečne količine vode
SSKJ²
prečrpoválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na prečrpavanje: prečrpovalna naprava / prečrpovalna postaja
SSKJ²
prečŕtati -am dov. (ŕ r̄)
s črto, črtami čez kaj označiti za opustitev, izločitev: prečrtati nekatere besede, stavek; prečrtati in izbrisati
// narediti črte po čem: otrok je list križem prečrtal / ekspr. meteor je prečrtal temno ozadje
● smrt mu je prečrtala načrte prekrižala; ekspr. prečrtaj, kar sem rekel ne upoštevaj, pozabi; knjiž. pesnik ni mogel prečrtati tradicionalnega sveta opustiti, izločiti
    prečŕtan -a -o:
    prečrtana beseda
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
prečrtávati -am nedov. (ȃ)
s črto, črtami čez kaj označevati za opustitev, izločitev: bral je rokopis ter nervozno prečrtaval in podčrtaval
SSKJ²
prečúden -dna -o prid. (ū ȗ)
ekspr. zelo čuden: prečudni glasovi; prečudne skrivnosti, stvari / in glej, čudo prečudno, vrata so se nenadoma odprla / čudna, prečudna ženica / govoril je s prečudno iskrenostjo; obšla ga je prečudna žalost
    prečúdno prisl.:
    prečudno se je smehljal; prečudno se vesti
    ●     pesn. prečudno lep, tih zelo
SSKJ²
prečúdežen -žna -o prid. (ȗ)
1. ekspr. zelo nenavaden, izreden: prečudežen dogodek; prečudežne reči se godijo; prečudežna rešitev iz ječe
2. pesn. nenavadno, izredno lep: prečudežna lepota, milina
SSKJ²
prečudíti se in prečúditi se -im se dov. (ī ú ȗ)
star. načuditi se: niso se mogli prečuditi njegovi iznajdljivosti
SSKJ²
prečudovít -a -o prid. (ȋ) ekspr.
1. nenavadno, izredno lep: prečudoviti lasje; prečudovit razgled; dekle je prečudovito
// nenavadno, izredno dober: prečudovit človek je / prečudovita novica
2. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji: povsod je vladal prečudovit red / prečudovit mir
SSKJ²
prečuméti -ím dov. (ẹ́ í)
prečemeti: zimski dan je prečumel za pečjo / tedne je prečumel v sobi in bral prebil, preživel / bolnik noči ni prespal, ampak samo prečumel
SSKJ²
prečustvováti -újem dov. (á ȗ)
knjiž. podoživeti kaj s čustvom: še enkrat je prečustvoval dogodke pretekle noči
SSKJ²
prečúti1 -čújem dov., prečúl in prečùl (ú ȗ)
nar. buden prebiti, preživeti; prebedeti: vso noč smo prečuli / prečuti več ur ob bolnikovi postelji
    prečút -a -o:
    truden je od prečute noči / biti bled in prečut neprespan
SSKJ²
prečúti2 -čújem dov., prečúl in prečùl (ú ȗ)
nar. preslišati: zaradi hrupa so prečuli bitje ure / veliko jih je moral prečuti od nje
SSKJ²
prečutíti in prečútiti -im dov. (ī ú)
1. knjiž. (popolnoma, v celoti) s čustvi dojeti: iskreno prečutiti pesem; globoko je prečutil to misel
2. ekspr. v čustvih, čustvovanju doseči veliko, preveliko mero: ne morem povedati, kaj sem prečutil ob nesreči; veliko prečutiti
SSKJ²
préd1 prisl. (ẹ̑)
star. prej: ne miruje pred, dokler ne dobi
● star. obiskal ga je pred ta dan popoldne prejšnji dan
SSKJ²
pred2 predl.
I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka préd- (ẹ̑)
1. za izražanje premikanja, usmerjenosti k sprednji strani česa, ne da bi nastal neposreden dotik, ali dosege takega položaja: položil je knjigo pred mater; stopiti predenj; čevlje postavi pred vrata / gledati predse / poklicati pred mikrofon / spremiti do pred hiše / preproga za pred posteljo
// za izražanje okolja, družbe: poklicati pred sodnika; stopiti pred poslušalce / stopiti pred javnost
2. za izražanje prednosti pri razvrščanju, vrednotenju: treba je postaviti koristno pred prijetno; naš tekmovalec se je uvrstil pred evropskega prvaka / publ. na tabeli je prišla Olimpija pred Dinamo
II. z orodnikom
1. za izražanje položaja na sprednji strani česa, ne da bi obstajal neposreden dotik: čakati pred gledališčem; pes teče pred lovcem; na mizi pred njim leži knjiga; stati pred ogledalom; sedel je tri vrste pred sošolcem
// za izražanje okolja, družbe: tekma je bila pred stotisoč gledalci; rad se je bahal pred tovariši; pred tujci se vedi spodobno; ekspr. tu pred menoj se je razjokala / govor pred parlamentom
// za izražanje pristojnosti, veljavnosti: izjaviti pred pričami; pred zakonom smo vsi enaki / ekspr. odgovornost pred ljudstvom, zgodovino
2. za izražanje prednosti pri razvrščanju, vrednotenju: na cilj je pritekel petdeset metrov pred drugimi; uvrstil se je na tretje mesto pred svetovnim prvakom; publ. zmagala je Argentina pred Nizozemsko in Avstrijo / pred vsem drugim je treba skrbeti za čisto okolje
// za izražanje prehitevanja, večje uspešnosti: v kmetijstvu je ta dežela pred drugimi; v industrijski proizvodnji je Amerika pred Evropo
3. za izražanje časa, trenutka, do katerega dejanje sega ali se uresniči: pred dvema letoma ne bo narejeno; pred poldnevom bom doma; vstaja pred šesto uro / pet minut pred osmo / jemati zdravila pred jedjo; odstopiti pred koncem tekmovanja; uro pred začetkom predstave / v zvezi do pred, od pred se rabi rodilnik poznava se od pred vojne / otroci pred petim letom starosti; večer pred praznikom / pri štetju let leta petinštirideset pred našim štetjem / neprav. pred in po uporabi pred uporabo in po njej
// za izražanje časa, ki je minil med preteklim dogodkom in časom poročanja: Župančič se je rodil pred sto leti; pred petimi minutami sem ga srečal / ravno pred pol ure je odšel / do pred tremi dnevi se še ni vedelo; predpis je veljal do pred kratkim / zdaj je obrtnik, pred tem pa je bil trgovec predtem
// za izražanje (časovnega) zaporedja: na to misel je prišel dosti pred drugimi; v šoli je bil leto pred menoj / Rakek je pred Postojno
4. za izražanje prihodnjega, pričakovanega: pred nami je svoboda / ekspr.: ne obupuj, vse življenje imaš pred seboj; lepa prihodnost je pred teboj
// publ. za izražanje, da kaj mora biti opravljeno, storjeno: pred odborom je nehvaležna naloga usklajanja cen / vlada je pred pomembno odločitvijo / postaviti koga pred težko izbiro / smo pred uganko
5. za izražanje vira, izvora čustvovanja: trepetati pred nesrečo / groza me je pred teboj / čutiti, imeti spoštovanje pred kom spoštovati koga
6. za izražanje česa negativnega, čemur se je treba izogibati, česar delovanje, vpliv je treba preprečiti, odvrniti: tu smo varni pred dežjem; zavarovati pred mrazom / bežati pred sovražniki / braniti pred napadalci; skrivati pred radovednimi ljudmi; imeti mir pred vsiljivci / posvariti pred hinavcem; pren. beg pred resničnostjo
// za izražanje vzroka, zaradi katerega nastopi konec delovanja, prizadevanja: kapitulirati pred močnejšim nasprotnikom / ekspr. kapitulacija pred napori
● star. peljati dekle pred oltar poročiti se z njo; ekspr. okupatorji so veliko ljudi poslali pred puške obsodili na smrt z ustrelitvijo; trgali so pred časom, zato je grozdje kislo predčasno; pred leti je tu stala hiša včasih, nekdaj; pred ljudmi me ne tika v javnosti, v družbi; ekspr. trgovino imajo pred nosom zelo blizu (stanovanja); ekspr. vlak ji je pred nosom ušel ko je bila že zelo blizu; ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti; ekspr. pred očmi se mi megli zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi meglo; ekspr. zima je pred vrati bo kmalu nastopila
♦ šol. ukor pred izključitvijo zadnja kazen pred izključitvijo učenca; prim. predvsem
SSKJ²
pred... ali prèd... predpona (ȅ)
1. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje
a) lege, položaja pred čim: predalpski, preddverje, predleča, predmesten
b) nastopanja, pojavljanja česa pred čim: predjesenski, predkongresen, predpoldne, predvčerajšnjim
c) prednosti, večje pomembnosti: preddelavec, predtelovadec
2. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
a) usmerjenosti dejanja naprej: predkloniti, predročiti
b) predhodnosti, vnaprejšnjosti dejanja: prednaročiti / predložiti, predpisati
c) odnosa do dejanja, stanja, ki se bo zgodilo, nastopilo: predvidevati
3. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: predklon, predložitev, prednaročniški / predgretje
SSKJ²
predàh -áha m (ȁ á)
1. kratka prekinitev govorjenja, petja zaradi umiritve dihanja: predah med govorjenjem / po kratkem predahu je pevec pel dalje
2. knjiž. navadno daljša prekinitev kake dejavnosti zaradi duševne ali telesne sprostitve; oddih: podaljšati, potrebovati predah / po predahu je spet lahko delal
3. knjiž. čas med koncem in ponovnim nastopom kakega dejanja, pojava; premor: po nekajletnem predahu je društvo spet začelo delovati / predah med zimsko in poletno sezono so porabili za obnovo hotela / v boju za dobrine so le vmesni predahi, nikoli pa ta boj ne zamre časovni presledki
● knjiž. delati, govoriti brez predaha neprenehoma
SSKJ²
predahníti in predáhniti -em dov. (ī á) knjiž.
1. odpočiti se, oddahniti se: čas je že, da bi malo predahnil; za trenutek predahniti; rad bi se že predahnil
2. napolniti, prepojiti: pravljico je predahnil z veliko mero prisrčnosti / spomin na dom ga je vsega predahnil
    predahníti se in predáhniti se zastar.
    spremeniti se, sprevreči se: veselje se je v trenutku predahnilo v žalost
    predáhnjen -a -o:
    dan, predahnjen s svetlobo; njene besede so bile predahnjene z upanjem
SSKJ²
predája -e ž (ȃ)
1. knjiž. izročitev: predaja blaga / predaja diplom / predaja kmetije nasledniku / predaja dolžnosti drugemu prepustitev
2. postopek ob prenehanju opravljanja kake funkcije: prisostvovati predaji; sestaviti zapisnik o prevzemu in predaji
● predaja ključa tradicionalna prireditev, v kateri dijaki zadnjega letnika simbolično izročijo svoje mesto mlajšim
3. prenehanje bojevanja in prihod pod oblast nasprotnikov: predaja postojanke / publ.: obesiti belo zastavo v znamenje predaje vdaje; pogodba o brezpogojni predaji kapitulaciji / publ. reagirati na nasilje s predajo vdajo, umikom
4. (popolna) ljubezenska prepustitev partnerju: predaja moškemu
♦ šport. predaja štafetne palice; start in predaja predajno mesto
SSKJ²
predájanje -a s (ȃ)
glagolnik od predajati: predajanje znanja mladim ljudem / predajanje okupatorjeve vojske / človekovo predajanje v ljubezni / uživala je v predajanju poletnemu ozračju
SSKJ²
predájati -am nedov. (ȃ)
1. knjiž. izročati, dajati: prijazno jim je predajala šopke / predajati prtljago garderoberju / ta opravek predajam tebi prepuščam / predajati znanje učencem
♦ šport. predajati štafetno palico
2. opravljati uradni postopek ob prenehanju opravljanja kake funkcije: predajati posle nasledniku / predajati oblast
3. knjiž. pripovedovati, sporočati: predajati taborniška doživetja mlajšim; pesmi so se predajale od rodu do rodu
● publ. predajati besedo drugemu diskutantu prepuščati, dajati; zastar. pridelke so težko predajali prodajali
    predájati se 
    1. prenehavati se bojevati in prihajati pod oblast nasprotnikov: ko je izbruhnil požar, so se branilci začeli predajati; neradi so se predajali in odlagali orožje vdajali
    2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek (večkrat) intenzivno opravlja dejavnost, kot jo določa samostalnik: predajati se branju, sanjarjenju, slikanju / elipt. predajati se glasbi
    3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje osebka, kot ga določa samostalnik: predajati se bolečinam; predajati se navdušenju, veselju, žalosti
    4. ljubezensko se (popolnoma) prepuščati partnerju: dekleta se predajajo fantom; predajala se je drugim moškim
    ●     čutil je, da se mu plesalka popolnoma predaja prepušča; publ. predajati se soncu uživati v sončenju, sončiti se
SSKJ²
predájen -jna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na predajo: odborniki so na predajni seji odstopili
♦ pravn. predajno pismo izročilno pismo; šport. predajno mesto mesto, kjer se preda štafetna palica drugemu udeležencu
SSKJ²
predál -a m (ȃ)
1. škatli podoben del v kosu pohištva, ki se da izvleči: odpreti, zapreti predal; vzeti iz predala; zložiti v predal; iskati po predalu; globok, skriven predal; spodnji predal v predalniku; pisalna miza s predali / ročaji za predale
// prostorsko ločen, omejen del česa; predelek: razdeliti skrinjo v dva predala; skrivni predali v kovčku; torbica s predaloma; pren. skriti predali srca
2. nar. visoka, zgoraj odprta naprava iz desk za shranjevanje žita: stresati žito v predale / veseliti se polnih predalov v kašči
3. nav. mn., zastar. rubrika, stolpec: polniti predale lista s pesmicami; napadi v predalih dnevnikov
● publ. ob tem dogodku so obtožbo spet potegnili iz predala so jo začeli spet obravnavati; ekspr. vsako stvar postavi, uvrsti v svoj predal postavi, uvrsti v kako skupino glede na enake ali podobne lastnosti; ekspr. njega ni mogoče spraviti v noben predal zaradi individualnih značilnosti ga ni mogoče uvrstiti v kako skupino; ekspr. roman je obležal v urednikovem predalu ni bil objavljen; ekspr. urednikovi predali so bili prazni ni imel gradiva za objavo
♦ bot. pretini delijo plodnico v predale; les. angleški predal z nižjo sprednjo stranico; ptt poštni predal [p. p.] zaklenjena, navadno omarici podobna priprava v poštnem poslopju za spravljanje pošiljk, ki jih naslovnik sam prevzame
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
predálast -a -o prid. (ȃ)
podoben predalom: predalasta poslopja; predalasto pročelje
SSKJ²
predálce -a s (ā)
knjiž. predalček: vzeti pisma iz predalca
SSKJ²
predálčast -a -o prid. (ȃ)
podoben predalom: predalčaste ograje
SSKJ²
predálček -čka m (ȃ)
manjšalnica od predal: odpreti predalček; izprazniti predalček za pepel; predalček pri šivalnem stroju / predalček za bankovce v denarnici; zlagati pisma v predalčke na polici / napisati odgovor v predalček rubriko
● ekspr. za vsako stvar poišče predalček vsako stvar postavi, uvrsti v kako skupino glede na enake ali podobne lastnosti
SSKJ²
predálčen -čna -o prid. (ȃ)
1. ki ima predale: predalčni avtomat
2. grad. ki ima ogrodje iz tanjših tramov: predalčni zid; predalčna stena / predalčna hiša s predalčnimi stenami
// ki je iz paličnih nosilcev, paličja: predalčni žerjav; predalčna konstrukcija / predalčni nosilec palični nosilec, paličje
SSKJ²
predálčje -a s (ȃ)
1. več predalov, predali: predalčje v skrinji / razstaviti predmete v okusno opečno predalčje
2. grad. leseno ogrodje zidu iz tanjših tramov: stene iz lesenega predalčja, izpolnjenega z nežgano opeko
// palični nosilec, paličje: jekleno predalčje mostu
SSKJ²
predálčkanje -a s (ȃ) ekspr.
glagolnik od predalčkati: ne mara političnega predalčkanja; predalčkanje ljudi po slojih, strankarski pripadnosti; predalčkanje in razvrščanje / glasbeno, žanrsko predalčkanje
SSKJ²
predálčkati -am nedov. (ȃ) ekspr.
uvrščati v skupine glede na enake ali podobne lastnosti: predalčkati glasbo, umetnost; predalčkati izdelke glede na način uporabe; predalčkati ljudi po kategorijah, poklicih
SSKJ²
predálčnik -a m (ȃ)
predalnik: zapreti predalčnik; starinski predalčnik / police in predalčniki
♦ agr. predalčnik del sadilnega stroja s predali, predalčki za seme, gomolje; ptt hišni predalčnik zaprta, navadno omarici podobna priprava z režo za dostavljena pisma, sporočila; izpostavljeni predalčnik hišni predalčnik za naslovnika v odročnejšem naselju
SSKJ²
predáleč prisl. (á)
preveč daleč: postaja je predaleč, zamudil boš; čoln je predaleč od brega, da bi s plavanjem dosegel kopno / domov imaš predaleč, ostani pri nas čez noč
● ekspr. zdaj sem že predaleč, da bi se umaknil preveč sem žrtvoval za stvar; ekspr. stvar so gnali predaleč pretiravali so; ekspr. s svojimi zahtevami gre predaleč preveč zahteva; knjiž. predaleč bi nas privedlo, če bi hoteli obravnavati vse podrobnosti preveč časa, prostora bi porabili; ekspr. po nazorih sta si predaleč narazen njuni nazori so preveč različni
SSKJ²
predálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na predal: predalno dno / predalni pohištveni element / predalni okvir okvir za namestitev predala; predalna omara predalnik
SSKJ²
predálnik -a m (ȃ)
nizka omara s predali za shranjevanje perila: zapreti predalnik; postaviti uro na predalnik; zložiti perilo v predalnik; predalnik iz češnjevega lesa; predalnik s štirimi predali; omara in predalnik
// kos pohištva s predali: opremiti trgovino s policami in predalniki; predalnik za copate in čevlje
SSKJ²
predálpski -a -o prid. (ȃ)
ki je, se nahaja pred Alpami: predalpski gozd; mesto leži na robu predalpskega sveta / predalpske dežele / predalpsko hribovje
♦ bot. predalpska detelja dlakava rastlina z rdečimi cveti v socvetju, Trifolium alpestre
SSKJ²
predaníti -ím dov., predánil (ī í)
prebiti, preživeti dan (na varnem, skritem mestu): borci so predanili v gozdu in šele zvečer prestopili cesto
SSKJ²
predánost -i ž (á)
1. ekspr. značilnost človeka, ki požrtvovalno, nesebično dela za kaj: zahtevati predanost; predanost članov ekipe / predanost delu, gledališču / predanost ideji
2. publ. vdanost: predanost staršem / topa predanost v to, kar jih je čakalo; v vsem je tiha predanost in izmučenost
3. ekspr. dejstvo, da se kdo (popolnoma) ljubezensko prepusti partnerju: ni bila zmožna popolne predanosti
SSKJ²
prèdaprílski -a -o prid. (ȅ-ȋ)
ekspr. nanašajoč se na Jugoslavijo pred 6. aprilom 1941: predaprilska zakonodaja / predaprilska Jugoslavija
SSKJ²
predáti -dám dov., 2. mn. predáste in predáte; predál (á)
1. knjiž. izročiti, dati: predati rože z levo roko / predati knjigo kupcu / predati posestvo sinu / predati tatu policistom / premaganci so morali predati orožje / predati stavbo svojemu namenu / predati funkcijo drugemu prepustiti
♦ šport. predati štafetno palico
2. opraviti uradni postopek ob prenehanju opravljanja kake funkcije: predati funkcijo; predati posle / publ. čez pol leta bo predal predsedstvo bo nehal biti predsednik
3. narediti, da pride kaj pod oblast nasprotnikov: zahtevali so, naj jim preda postojanko
    predáti se 
    1. prenehati se bojevati in priti pod oblast nasprotnikov: posadka se je predala / publ. bela zastava je pomenila, da se predajo vdajo / publ. rajši bi umrl, kot pa se predal vdal, odnehal
    // dopustiti, da nastopi odnos (popolne) odvisnosti: čaka, kdaj se mu bo predal / ekspr. predati se strastem prepustiti se
    2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: predati se delu za ljudstvo; predati se vzgoji otrok / elipt. gostje so se predali jedi in pijači
    3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: predati se obupu, žalosti
    4. ljubezensko se (popolnoma) prepustiti partnerju: predati se moškemu; s strastjo se predati / na prigovarjanje se mu je predala
    ●     nehal je veslati in se predal toku se prepustil; ekspr. predati se toku, vetru dopustiti, da postane življenje odvisno od okoliščin; ekspr. predal se je veselemu trenutku popolnoma je doživljal veselo razpoloženje; ekspr. predati se valovom mestnega življenja začeti brez pomislekov uživati, kar daje mestno življenje
    predán -a -o
    1. deležnik od predati: biti predan vojnemu sodišču; publ. muzej je predan javnosti dostopen za obiskovalce, odprt
    2. ki požrtvovalno, nesebično dela za kaj: predan zdravnik; predani in sposobni uradniki / publ. predana žena vdana
    // ki vsebuje, izraža veliko požrtvovalnost, nesebičnost: služiti s predanim delom ideji; prisl.: predano se posvečati delu
SSKJ²
predaválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na predavanje: predavalna turneja / predavalna ura
SSKJ²
predaválnica -e ž (ȃ)
prostor za predavanja zlasti na višjih in visokih šolah: univerzi primanjkuje predavalnic, laboratorijev in kabinetov; predavanje bo v predavalnici številka pet
SSKJ²
predávanje -a s (ȃ)
govorno podajanje vsebinsko zaokrožene strokovne snovi: predavanja ne bo zaradi bolezni predavatelja; udeležiti se predavanja; organizirati, prirediti predavanje; iti k predavanju, na predavanje; biti na predavanju, pri predavanju; vstop med predavanjem ni dovoljen; poljudno, strokovno predavanje; predavanje o varstvu okolja / kdo bo imel predavanje kdo bo predaval / vabljeno predavanje priložnostno, navadno daljše, pomembnejše, predavanje strokovnjaka, ki je bil k predavanju povabljen
♦ šol. nastopno predavanje prvo javno predavanje kandidata za univerzitetnega predavatelja
// nav. mn. govorno podajanje učne snovi na višjih ali visokih šolah: predavanja se začnejo oktobra; redno hodi na predavanja in vaje; obvezna predavanja; seznam predavanj / poslušati predavanja iz slavistike na ljubljanski univerzi študirati slavistiko
// tako podano ali takemu podajanju namenjeno besedilo: napisati, sestaviti predavanje; objaviti predavanje / učiti se po predavanjih po zapiskih predavanj
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
predavátelj -a m (ȃ)
1. kdor predava: zahvaliti se predavatelju; prijeten nastop današnjega predavatelja; pogovor med poslušalci in predavatelji
2. kdor se poklicno ukvarja s podajanjem učne snovi zlasti na višji, visoki šoli: pomanjkanje predavateljev na strokovnih šolah; predavatelj fizike / visokošolski predavatelji
♦ šol. predavatelj kdor predava na visokošolski ustanovi pomožne predmete; višji predavatelj do 1975 visokošolski predavatelj brez doktorskega naslova
SSKJ²
predaváteljica -e ž (ȃ)
1. ženska, ki predava: predavateljica je seznanila poslušalce z modernim urejanjem stanovanja; pozdraviti predavateljico
2. ženska, ki se poklicno ukvarja s podajanjem učne snovi na srednji, višji, visoki šoli: predavateljica na Fakulteti za družbene vede
SSKJ²
predaváteljski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na predavatelje: nagrajevati univerzitetne predavatelje za predavateljsko in znanstveno delo / publ. pomanjkanje predavateljskega kadra predavateljev / predavateljski način govorjenja
SSKJ²
predávati -am nedov. (ȃ)
1. govorno podajati vsebinsko zaokroženo strokovno snov: začeti predavati ob napovedanem času; predavati o vesoljskih poletih; predavati po radiu, v društvu; predava zelo glasno; zanimivo, zgoščeno predavati
// poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi na višji ali visoki šoli: ta semester bo profesor predaval o moderni; predava dvakrat na teden / pog.: predava literarno zgodovino je visokošolski predavatelj za literarno zgodovino; predava na univerzi je univerzitetni predavatelj
2. ekspr. govoriti, razpravljati o čem, zlasti gostobesedno: pri kozarcu vina je rad začel predavati; kaj pa predavaš, naj še drugi kaj povejo
♦ ped. podajati učno snov brez sodelovanja učencev
SSKJ²
predáven -vna -o prid. (á)
knjiž., ekspr. daven: to se je zgodilo pred predavnimi časi; predavne obljube
SSKJ²
predbacívati -am nedov. (í)
zastar. očitati1: predbacival mu je, da je strahopetec
SSKJ²
prèdbožíčen -čna -o prid. (ȅ-ȋ)
nanašajoč se na čas pred božičem: predbožično razpoloženje / predbožični dan
SSKJ²
predčásen -sna -o prid. (á)
ki se pojavi, poteka pred določenim časom: predčasno sklicanje skupščine / publ. predčasna ostarelost, smrt prezgodnja
♦ med. predčasni porod prezgodnji porod; pravn. predčasna upokojitev upokojitev pred določeno starostjo ali pred potekom določenega časa zaposlenosti
    predčásno prisl.:
    predčasno izpolniti delovni načrt; otrok se je rodil predčasno; trgali so predčasno, zato je grozdje kislo
SSKJ²
predčásnost -i ž (á)
lastnost, značilnost predčasnega: predčasnost sklica / izraziti predčasnost
SSKJ²
prèdčlovéški -a -o prid. (ȅ-ẹ́)
knjiž. ki je bil, obstajal pred razvojem človeka: predčloveški živalski predniki / predčloveške dobe
SSKJ²
predčútje -a s (ȗ)
zastar. slutnja: obšlo ga je čudno predčutje; predčutje velike nesreče
SSKJ²
prèddélavec -vca m (ȅ-ẹ́)
kdor vodi skupine delavcev, s katerimi opravlja isto delo zlasti v neposredni proizvodnji: sprejeti preddelavca za skladišče; preddelavec v opekarni
SSKJ²
prèddélavka -e ž (ȅ-ẹ́)
ženska, ki vodi skupine delavcev, s katerimi opravlja isto delo zlasti v neposredni proizvodnji: majhno število preddelavk
SSKJ²
prèddélo -a s (ȅ-ẹ́)
predhodno delo: za izčrpnejši oris dobe manjkajo preddela; opraviti geodetska preddela za izdelavo urbanističnega načrta
SSKJ²
prèddôbnost -i ž (ȅ-ó)
jezikosl. razmerje med dvema dejanjema, pri katerem se časovno prvo dejanje gleda s stališča drugega: oblika za izražanje preddobnosti
SSKJ²
prèddržáven -vna -o prid. (ȅ-á)
ki je bil, obstajal pred nastankom države: preddržavna družba / preddržavno stanje
SSKJ²
preddúrje -a s (ȗ)
knjiž. preddverje: preddurje cerkve / preproga se je spuščala po stopnicah preddurja
SSKJ²
preddvérje -a s (ẹ̑)
1. navadno pokrit prostor pred glavnim vhodom poslopja: preddverje cerkve; hiša s preddverjem / tempelj ima preddverje na šestih stebrih
● knjiž. preddverje Križank zaprto dvorišče
2. večji prehoden prostor v poslopju za čakanje, začasno zadrževanje gostov, obiskovalcev: v preddverju je bila mizica z vpisno knjigo; sprejel ga je v preddverju; pren., knjiž. ta pesnik je že stopil v preddverje poezije
SSKJ²
prèddvòr -ôra m (ȅ-ȍ ȅ-ó)
knjiž. preddverje: hiša s tlakovanim preddvorom / peljali so ga skozi preddvore
♦ anat. vsaka od dveh zgornjih srčnih votlin
SSKJ²
preddvórje -a s (ọ̑)
knjiž. preddverje: preddvorje stolne cerkve; poslopje s preddvorjem / odvedli so ga v preddvorje škofijske palače
● knjiž. vrata so se odpirala v preddvorje s stebriščem v atrij
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
predebatírati -am dov. (ȋ)
izmenjati mnenja, navadno v razgovoru: predebatirati je bilo treba več problemov / ekspr. predebatirali so doživetja preteklega dne pogovorili so se o njih
SSKJ²
predêbel -éla -o [predebeu̯] prid. (é ẹ́)
preveč debel: predebela knjiga / vleči predebele črte / odbrati predebel krompir / ženska je predebela
● ekspr. ta je pa le predebela ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna
    predebélo prisl.:
    predebelo rezati; sam.:, ekspr. večkrat je povedal kakšno predebelo
SSKJ²
prédec -dca m (ẹ̑)
zastar. predilec: bil je samo ubog predec; predec bombaža
SSKJ²
predejáti -dêjem dov., tudi predém; 2. mn. predêjete tudi predéste, 3. mn. tudi predejó; predêj in predèj; predejál (á ȇ) navadno kot nedoločnik in deležnik na -l
1. napraviti, da pride kaj drugam, na drugo mesto; predeti: pomagala je predejati bolnika; predejati torbo iz ene roke v drugo; predejati ključ na notranjo stran; predejal je pipo v ustih, rekel pa ni nič; predejal se je s postelje na fotelj / predejati rože na drugo okno prestaviti; predejati jabolka v boljšo košaro preložiti; predejati se na stolu presesti se
2. nar. preiskati, pregledati: predejal je vsak grm; vse je predejal, pa ni nič našel
● nar. dosti sveta sem že predejal prehodil, prepotoval
    predejáti se nar., nav. 3. os.
    spremeniti se na bolje: počakaj, stvari se bodo predejale; vreme se bo predejalo
SSKJ²
predél -a m (ẹ̑) navadno s prilastkom
1. ozemlje z določenimi značilnostmi: živeti v arktičnih predelih; skalnati gorski predeli; obalni predel; stepski predeli Azije / kmečki predeli kraji; praznovanje novega leta v raznih predelih sveta krajih, delih / načrt o brezatomskem predelu brezatomski coni
// del mesta, kraja s posebnimi značilnostmi: blokirati vse pomembne mestne predele / stare hiše v trnovskem predelu Ljubljane
// publ. del, odsek: težji predeli ledenika; okusna urejenost nekaterih predelov stavbe
2. star. predelek, pregradek: ogledovati si živali v predelu / sedela je na stolu v predelu za priče / predel v vlaku oddelek / stati za steklenim predelom pregrado
3. anat. omejen del telesne površine, določen po organu, delu telesa ali kaki drugi značilnosti: gleženjski, ledveni predel / slušni predel možganov
SSKJ²
predéla -e ž (ẹ̑)
arhit. spodnji del oltarnega nastavka: predela se navzgor razširja; predela in oltarni krili
SSKJ²
predélanost -i ž (ẹ̑)
stanje predelanega: temeljita predelanost romana / umetniška predelanost doživetij / predelanost snovi
SSKJ²
predélati -am dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. narediti iz česa izdelek, izdelke: večino grozdja predelamo; predelati dva milijona ton nafte letno; predelati grodelj v jeklo; predelati mleko v maslo in sir / kvasnice predelajo sladkor v alkohol spremenijo
// v zvezi z v narediti iz določene stvari drugo stvar: predelati plašč v suknjič; predelati posteljo v kavč, skladišče v stanovanje
2. narediti, da ima kaj
a) drugačne lastnosti, značilnosti: čebele mano predelajo; pripraviti zemljo v jeseni, da jo mraz dobro predela; pripravljeno solato pustimo stati, da se predela / predelati v sebi doživetja
● ekspr. ostal je, kakršen je bil, ni se dal predelati nazorsko, miselno spremeniti
b) drugačno obliko, uporabnost: dati predelati stare obleke; moderno predelati pohištvo / predelati žimnice narediti iz starih nove, obnoviti jih / predelati knjigo, načrt; pesem je večkrat predelal
3. načrtno se seznaniti z določeno vsebino: predelati slovnico; za izpit mora predelati še dosti snovi / predelati knjigo preštudirati
♦ obrt. predelati testo že oblikovanemu, a deformiranemu testu dati prvotno obliko; šol. predelati učno snov razložiti in utrditi jo
    predélan -a -o:
    predelan plašč; objektivno predelani prizori iz življenja
SSKJ²
predeláva -e ž (ȃ)
1. glagolnik od predelati ali predelovati: predelava kovin, lesa, nafte; predelava grozdja v vino; surovine za predelavo; odpadki pri predelavi sadja / neprimerna predelava kmečkih hiš; predelava proge za hitrejši promet / miselna predelava tega, kar čutimo
♦ les. primarna predelava lesa mehansko oblikovanje lesa v polizdelke in tvoriva
2. predelano delo, besedilo: brati Senekovo predelavo grške tragedije
SSKJ²
predelávanje -a s (ȃ)
predelovanje: predelavanje kož / natančno predelavanje slovnice
SSKJ²
predelávati -am nedov. (ȃ)
predelovati: predelavati sadje, surovine / predelavati hiše / predelavati osnutek / predelaval je predpisano učno snov
SSKJ²
predélček -čka m (ẹ̑)
manjšalnica od predelek: predelčki za gumbe / skrivni predelčki v kovčku
SSKJ²
predélek -lka m (ẹ̑)
1. ločen, ograjen prostor: nizke stene ločijo predelke v svinjaku; dati vsako žival v svoj predelek; s premičnimi pregradami spreminjati velikost predelkov
// prostorsko ločen, omejen del česa: predelka bisage; predelki v denarnici, torbici; polica s štirimi predelki
2. oddelek, kupe1: voziti se sam v predelku
3. rubrika: leposlovni predelek časopisa / predelki ladijskega dnevnika
● razdeliti štrene na več predelkov pramenov
SSKJ²
predélen -lna -o prid. (ẹ̑)
ki ločuje dva prostora: predelni zid; predelna stena
♦ arhit. predelni regal regal iz zaprtih in odprtih elementov
SSKJ²
predelikáten -tna -o prid. (ȃ)
preveč delikaten: tako vprašanje je zdaj še predelikatno / to je predelikatno blago za delovno obleko
SSKJ²
predelítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od predeliti: predelitev hodnika
SSKJ²
predelíti -ím dov., predélil (ī í)
s kako napravo ločiti
a) prostor: predsobo so predelili z lesenimi stenami; predeliti sobo v prostor za prebivanje in spanje; predeliti po sredi / predeliti škatlo, torbo
b) koga, kaj v prostoru: predeliti krompir in korenje z desko
● nar. predeliti korenine okrasnega grmičevja razdeliti; nar. členek se je prelomil in veriga se je predelila pretrgala
    predeljèn -êna -o:
    z zarezo predeljena mandljeva koščica; predeljena soba
SSKJ²
predeloválec -lca [predelovau̯ca tudi predelovalca] m (ȃ)
kdor kaj predeluje: predelovalci mesa, mleka / predelovalca scenarija sta bolj poudarila idejo
SSKJ²
predeloválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na predelovanje: predelovalni stroški / predelovalni postopek / predelovalni obrat; predelovalne naprave / predelovalna industrija
SSKJ²
predeloválnica -e ž (ȃ)
podjetje, obrat za predelovanje: predelovalnica mesa, sadja; predelovalnica za ribe
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
predelovánje -a s (ȃ)
glagolnik od predelovati: predelovanje lanu, sadja / predelovanje mleka v sir / predelovanje prvotnega zapisa
SSKJ²
predelováti -újem nedov. (á ȗ)
1. delati iz česa izdelek, izdelke: lan so predelovali doma; predelovati nafto; predelovati grozdje v vino
2. delati, da ima kaj
a) drugačne lastnosti, značilnosti: ušice sladke sokove rastlin predelujejo
b) drugačno obliko, uporabnost: predelovati stare obleke / predelovati pesmi
3. načrtno se seznanjati z določeno vsebino: predelovati poglavja iz novejše zgodovine
SSKJ²
préden [predən] vez. (ẹ̑) v časovnih odvisnih stavkih
1. za izražanje dejanja, ki se zgodi po dejanju nadrednega stavka: preden je odšla, je zaprla okna; otroci se radi pogovarjajo, preden zaspijo / s prislovom: še preden se je zavedel, so ga obkolili; brati je znal, že preden je šel v šolo / preden prideš na trg, zavij na levo
2. z zanikanim glagolom za izražanje, da traja dejanje nadrednega stavka do nastopa dejanja v odvisnem: ne morem kupiti, preden ne dobim denarja
SSKJ²
prédenast in predênast -a -o prid. (ẹ̑; é)
knjiž. podoben predenu: predenasti lasje; predenasta brada
SSKJ²
prédence in predênce -a s (ẹ̑; ē)
manjšalnica od predeno: predence preje / odrezal ji je predence las
SSKJ²
prédenčast in predênčast -a -o prid. (ẹ̑; ē)
knjiž. podoben predenu: predenčasti lasje; predenčasta brada
SSKJ²
prédenica -e ž (ẹ̑)
bot. rastlina brez listov in pravih korenin, z belimi ali rdečimi drobnimi cveti, Cuscuta: iztrebljati predenico / navadna ali evropska predenica
SSKJ²
predênje in prédenje -a s (é; ẹ́)
glagolnik od presti: strojno predenje; predenje bombažne preje; predenje na kolovratu; tehnologija predenja / ličinka v stadiju predenja / mačje predenje
SSKJ²
prédeno in predêno -a s (ẹ̑; é)
knjiž. preja, zvita v več enako dolgih navojev: sušiti predena na drogu; kite so se ji razpustile in visele kakor predeno / predeno previti v klobčič / volno zviti v predeno; pren. misli so se mu zapletle v neurejeno predeno
// ekspr. kar je temu podobno: okrog prsta ovija predeno brade / lasje so mu viseli v predenih
● knjiž. meša mu predeno preprečuje, ovira njegove načrte; prim. štrena
SSKJ²
prederóč tudi prederòč -óča -e prid. (ọ̄ ọ́; ȍ ọ́)
preveč deroč: prederoča in pregloboka reka
SSKJ²
predestilírati -am dov. (ȋ)
fiz. spremeniti tekočino v paro in to paro v tekočino: predestilirati nafto, vodo
    predestilíran -a -o:
    predestilirana voda
SSKJ²
predestinácija -e ž (á)
rel., po Kalvinu vnaprejšnja božja določitev človekovega zveličanja, pogubljenja: razpravljati o predestinaciji; pren. občutiti tragiko socialne predestinacije
// nauk o tem: janzenistična predestinacija
SSKJ²
predestiníranost -i ž (ȋ)
knjiž. dejstvo, da je kdo vnaprej določen, namenjen za kaj: govorili so o fantovi predestiniranosti za vojaški poklic
SSKJ²
predestinírati -am dov. in nedov. (ȋ)
knjiž. vnaprej določiti, nameniti za kaj: talent in delovna vnema sta ga predestinirala za velika dela
    predestiníran -a -o:
    biti predestiniran za znanstvenika; to območje je predestinirano za industrializacijo
SSKJ²
predéti -dénem dov., predêni predeníte (ẹ́)
1. napraviti, da pride kaj drugam, na drugo mesto: predeti dežnik iz ene roke v drugo; predeti meso na krožnik / predeti roko na odeji
2. nar. pretakniti, prepeljati: predeti trak skozi rob / predeti nit vdeti drugo nit v šivanko
SSKJ²
predévati -am tudi -ljem nedov. (ẹ́)
1. delati, da pride kaj drugam, na drugo mesto: predevati torbo iz ene roke v drugo; nervozno predevati klobuk v rokah / godrnjala je in predevala lonce prestavljala / ležal je mirno, le ranjeno roko je neprestano predeval
2. nar. pretikati, prepeljevati: predevati trak skozi rob hlačk
● ekspr. konj je komaj predeval noge je komaj hodil
    predévati se ekspr.
    premikati se, presedati se: nemirno se je predeval s stola v naslanjač / predevati se po sobi / ljudje so se predevali med stojnicami
SSKJ²
prèdfílm -a m (ȅ-í)
kratek, vsebinsko samostojen film, ki se predvaja pred celovečernim filmom: predfilm o škodljivosti alkohola / reklamni predfilm / v predfilmu smo gledali otroško risanko
SSKJ²
predgórje -a s (ọ̑)
geogr. nižje hribovje, gričevje, ki leži pred višjim gorovjem: predgorje Alp, Triglava
SSKJ²
predgôvor -a m (ȏ)
kratek sestavek pred knjižnim besedilom, ki govori o njem in njegovem piscu: napisati predgovor k drugi izdaji knjige; v predgovoru govoriti o namenu knjige
SSKJ²
prèdgovórnik -a m (ȅ-ọ̑)
prejšnji, predhodni govornik: odgovarjati predgovornikom; dopolnjevati predgovornika
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
prèdgréti -grêjem nedov. in dov. (ȅ-ẹ́ ȅ-ȇ)
teh. ogrevati pred uporabo ali predelavo do določene temperature: predgreti železo / predgreti zrak pred zgorevanjem
SSKJ²
prèdgrétje -a s (ȅ-ẹ̄)
glagolnik od predgreti: predgretje vode
SSKJ²
prèdgrévati -am nedov. (ȅ-ẹ́)
teh. ogrevati pred uporabo ali predelavo do določene temperature: predgrevati zrak
SSKJ²
predhíšen -šna -o prid. (ȋ)
ki je, se nahaja pred hišo: predhišni prostor
♦ vrtn. predhišni vrt
SSKJ²
predhíšje -a s (ȋ)
knjiž. prostor pred hišo: tlakovano predhišje
SSKJ²
predhóden -dna -o prid. (ọ̑)
ki je glede na čas, vrstni red neposredno pred čim drugim iste vrste: predhodni osnutek; predhodna obravnava; zapisnik predhodne seje; predhodna vaja; predhodno poročilo
// ki je glede na čas, vrstni red pred čim drugim iste vrste sploh: predhodni pogovori; predhodna izobrazba; predhodno naročilo / knjiž. predhodno plačilo, soglasje vnaprejšnje
♦ pravn. predhodna pogodba
    predhódno prisl.:
    predhodno se dogovoriti; o tem so nas predhodno obvestili
SSKJ²
predhódnica -e ž (ọ̑)
1. ženska ali država, ustanova, ki je pred kom drugim imela, zavzemala njegov položaj, funkcijo: njena predhodnica na službenem mestu / ta ustanova je imela več predhodnic
2. ženska, ki s svojo dejavnostjo pripravlja pojavitev, vpliva na razvoj nove smeri, novih spoznanj, zlasti v umetnosti, znanosti: predhodnica gibanja
3. voj. skupina vojakov ali vojaška enota, ki ščiti, varuje čelo večje vojaške enote na pohodu: zavarovati kolono s predhodnico in pobočnico; močna predhodnica; sovražnikova predhodnica / četa je bila v predhodnici
SSKJ²
predhódnik -a m (ọ̑)
1. kdor je pred kom drugim imel, zavzemal njegov položaj, funkcijo: direktorjev, predsednikov predhodnik; moj predhodnik v službi
// kdor je glede na čas, vrstni red pred kom drugim iste vrste: dramatik je presegel svoje predhodnike / na novem tipu letala smo odpravili napake njegovega predhodnika
♦ mat. predhodnik števila število, ki je v določenem zaporedju neposredno pred kakim drugim številom
2. kdor s svojo dejavnostjo pripravlja pojavitev, vpliva na razvoj nove smeri, novih spoznanj, zlasti v umetnosti, znanosti: predhodniki ilirizma; predhodniki in idejni utemeljitelji realizma
SSKJ²
predhódništvo -a s (ọ̑)
knjiž. pojav ali dejstvo, da je kdo predhodnik, pobudnik: bil je ponosen na svoje predhodništvo / ugotavljali so njihovo predhodništvo pri uvajanju novih literarnih smeri
SSKJ²
predhódnost -i ž (ọ̑)
lastnost predhodnega: predhodnost dejanja
SSKJ²
predíca -e ž (í)
ženska, ki prede: v hiši so se zbrale predice; izkušena, marljiva predica / v tovarni potrebujejo več predic delavk pri predilnem stroju
SSKJ²
predidóč tudi predidòč -óča -e prid. (ọ̄ ọ́; ȍ ọ́)
zastar. prejšnji: o tem je pisal v predidočih člankih
SSKJ²
prèdígra -e ž (ȅ-ȋ)
1. lit. posebni, uvodni prizor dramskega dela: za boljše razumevanje je delu napisal še predigro; pren. ogrožanje malih držav je predigra velikih spopadov
2. glasb. uvodni instrumentalni stavek glasbenega dela: Bachove koralne predigre za orgle; Wagnerjeve predigre h glasbenim dramam
3. publ. uvod, priprava: opisati stališča oseb v volilni predigri
SSKJ²
predíh -a m (ȋ)
1. kratka prekinitev govorjenja, petja zaradi umiritve dihanja: pri branju narediti za vejico predih / po kratkem predihu je pel dalje
2. knjiž. navadno daljša prekinitev kake dejavnosti zaradi duševne ali telesne sprostitve; oddih: privoščiti si predih; ni časa za predih
3. knjiž. čas med koncem in ponovnim nastopom kakega dejanja, pojava; premor: sovražnik je izkoristil predih za pripravo na nov napad; to delo je pisatelj napisal v predihu med obsežnejšimi teksti / po petih desetletjih prediha je nastopilo novo obdobje v umetniškem ustvarjanju
● knjiž. delati, govoriti brez prediha neprenehoma
SSKJ²
predíhati -am dov. (í ȋ) ekspr.
1. z dihanjem zajeti razmeroma veliko količino česa; nadihati se: predihali smo precej dima in prahu
// prebiti2, preživeti: veliko noči je moral predihati v tem zatohlem zraku
2. z intenzivnim dihanjem prečistiti: predihati pljuča
● knjigo je v enem dnevu predihal prebral; možak je v življenju predihal veliko vina popil, izpil
    predíhan -a -o:
    predihan zrak izrabljen; predihana pljuča
SSKJ²
predíhniti -em dov. (í ȋ)
knjiž. napolniti, prepojiti: svojo pripoved je predihnil z liričnostjo
    predíhnjen -a -o:
    z ironijo predihnjena komedija; vse njeno bitje je predihnjeno z otožnostjo
SSKJ²
predikánt -a m (ā á)
v protestantskem okolju, nekdaj kdor poklicno ali nepoklicno pridiga, pridigar: predikanti so takrat morali zapustiti deželo / protestantski predikant
SSKJ²
predikát -a m (ȃ)
1. knjiž. pridevek, vzdevek: tega predikata nisem zaslužil / pridobiti plemstvo z viteškim predikatom naslovom
● publ. glavna predikata naših izdelkov sta kvaliteta in funkcionalnost glavni lastnosti, značilnosti
2. vrhunsko vino iz grozdja s podaljšanim dozorevanjem v vinogradu: vzorec predikata; grozdje za visoke, vrhunske predikate; ob suhem in toplem jesenskem vremenu so bile razmere za pridelavo predikatov ugodne; ledena vina, penine in predikati / predikat za poobedek; kozarec, steklenica za predikate / vino s predikatom
3. jezikosl. povedek: predikat in subjekt
♦ filoz. del stavka, ki pripisuje subjektu dejanje, stanje, lastnost ali pa to zanika
SSKJ²
predikáten -tna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na predikat: predikatna trgatev; predikatne značilnosti / predikatno vino / predikatni del stavka
SSKJ²
predikatív -a m (ȋ)
jezikosl. nepregibna beseda, ki s pomožnim glagolom tvori povedek; povedkovnik
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
predikatíven -vna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na predikat: predikativne značilnosti / predikativni del stavka
SSKJ²
predílec -lca [predilca in prediu̯ca] m (ȋ)
delavec pri predilnem stroju: tečaj za predilce / strojni predilec
SSKJ²
predílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na predenje: predilni postopek / predilni stroj
♦ biol. predilne bradavice organ na zadku pajkov, ki izloča pajčevino
SSKJ²
predílnica -e ž (ȋ)
delavnica, obrat za predenje: delati v predilnici; predilnica bombaža
SSKJ²
predílničar -ja m (ȋ)
delavec v predilnici: sestanek predilničarjev
// lastnik predilnice: hči bogatega predilničarja
SSKJ²
predílniški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na predilnico: predilniška delavka; predilniška dvorana / predilniški mojster predilski
SSKJ²
predílski -a -o [tudi prediu̯ski] prid. (ȋ)
nanašajoč se na predilce ali predilstvo: predilska industrija; predilska šola / predilski mojster; predilski tehnik
SSKJ²
predílstvo -a s (ȋ)
dejavnost, ki se ukvarja s predenjem: knjiga o predilstvu; predilstvo in tkalstvo
SSKJ²
predímek -mka m (ȋ) jezikosl.
nepregibna beseda pred priimkom, zlasti tujim, kot njegov sestavni del: uporabljati predimke; opuščanje predimkov / osebna imena s predimki
SSKJ²
predimenzioníranost -i ž (ȋ)
publ. značilnost predimenzioniranega: učinkovita predimenzioniranost figur na sliki; odpraviti predimenzioniranost investicij / predimenzioniranost podjetja
SSKJ²
predimenzionírati -am dov. (ȋ)
publ. določiti ali dati čemu čezmerne dimenzije: predimenzionirati oklep tanka; predimenzionirati učilnice / predimenzionirati proizvodnjo
// prisoditi čemu večjo vrednost, večji pomen, kot ga ima v resnici, preceniti: svoj delež pri uspehu je predimenzioniral; predimenzionirati napake, probleme / vso stvar so neodgovorno predimenzionirali
    predimenzioníran -a -o:
    figura s predimenzionirano glavo; predimenzionirane zasluge
    ●     publ. predimenzionirane kretnje nenaravne
SSKJ²
prèdindustríjski -a -o prid. (ȅ-ȋ)
nanašajoč na čas, stanje pred industrijsko revolucijo: predindustrijski svet; predindustrijska družba; predindustrijska družina, kultura; dvig svetovne temperature glede na predindustrijsko raven / obnova predindustrijskih mlinov / predindustrijska doba; predindustrijsko obdobje
♦ soc. predindustrijska družba sodobna globalna družba z narodnim dohodkom od 20 do 200 dolarjev na prebivalca
SSKJ²
prèdinformacíjski -a -o prid. (ȅ-ȋ)
nanašajoč se na čas pred pojavom informacijske tehnologije, informacijskih sistemov: življenje v predinformacijski dobi; predinformacijska družba
SSKJ²
predíranje -a s (ī)
glagolnik od predirati: igla za prediranje / pri prediranju žuljev se je zbodel
SSKJ²
predírati -am nedov. (ī ȋ)
1. navadno s koničastim predmetom delati luknje
a) skozi kaj: predirati karton; predirati s škarjami / predirati zasute predore; pren., ekspr. luč žarometov je predirala temo; njihovi kriki so mu predirali srce
b) skozi ovoj, steno česa: predirati balončke, gume; žulji so se predirali
2. iti skozi kaj ovirajočega: kal predira zemljo / sonce je začelo predirati oblake; jutranja svetloba je predirala zavese / hrup predira stene
3. knjiž. prodirati: s ceste predira do njega hrup; voda predira skozi steno / skozi goščavo je prediral počasi; vojska nezadržno predira dalje
● knjiž. opazil je, da skalo predira velika luknja da ima skala veliko luknjo; ekspr. predirati koga z očmi, s pogledi ostro, pazljivo ga gledati
♦ geol. prihajati na zemeljsko površje
    predirajóč -a -e:
    predirajoči pogledi; skozi špranjo predirajoči žarki; prisl.: predirajoče gledati govornika
SSKJ²
predíren -rna -o prid. (ī)
1. ki se da predreti: predirna in nepredirna plast
2. skozi katerega se da priti: težko predirno grmovje
3. močen in neprijetno visok; predirljiv: imeti prediren glas; predirni žvižgi
4. v zvezi s pogled, oko s katerim se hočejo odkriti misli koga; predirljiv: prediren pogled; imeti predirne oči
5. ekspr. hud, oster: prediren mraz / predirna bolečina
6. knjiž. prodoren: prediren mislec
    predírno prisl.:
    predirno ga je gledal; zvonec je predirno zabrnel; biti predirno oster
SSKJ²
predírjati -am dov. (ī)
1. dirjajoč priti z enega konca česa na drugega: predirjati ulico na konju / sel je predirjal vso deželo / vso dolgo pot je predirjal dirjal / ekspr. vsak dan večkrat predirja stopnice preteče, prehodi
2. dirjajoč prehiteti: črni konj je predirjal belega
SSKJ²
predírkati -am dov. (ȋ)
ekspr. hitro premikajoč se priti z enega konca česa na drugega: predirkati pot, progo / v kratkem času je predirkal vso Evropo prepotoval
SSKJ²
predirljív -a -o prid. (ī í)
1. močen in neprijetno visok: predirljiv glas, klic, krik, žvižg; predirljivo zvonjenje / predirljiv zvonec
2. v zvezi s pogled, oko s katerim se hočejo odkriti misli koga: gledati s predirljivim pogledom; predirljive oči
● ekspr. predirljiv mraz hud, oster
    predirljívo prisl.:
    predirljivo jo je gledal; telefon je predirljivo zazvonil
SSKJ²
predírnost -i ž (ī)
lastnost, značilnost predirnega: moti ga predirnost njenega glasu / predirnost pogleda / knjiž. z veliko predirnostjo je razpravljal o tem prodornostjo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
prediskutírati -am dov. (ȋ)
izmenjati mnenja o kaki pomembnejši stvari, navadno v razgovoru: prediskutirati predlog zakona; to stvar moramo podrobno prediskutirati
SSKJ²
predisponírati -am dov. in nedov. (ȋ)
knjiž. narediti dovzetnega za kaj: take razmere so ga predisponirale za bolezen
    predisponíran -a -o:
    biti predisponiran za kaj
SSKJ²
predispozícija -e ž (í)
knjiž. trajna telesna ali duševna pripravljenost za kaj; dispozicija: imeti predispozicijo za bolezen / duševna predispozicija / pisateljeva predispozicija za umetniško ustvarjanje
SSKJ²
predívast -a -o prid.(í)
podoben predivu: predivasta brada; predivasta lasulja / deklica z dolgimi predivastimi lasmi zelo svetlimi
    predívasto prisl.:
    predivasto plavi lasje
SSKJ²
predívec -vca m (ȋ)
bot. zdravilna rastlina z jajčastimi listi in drobnimi belimi cveti, Linum catharticum: na travniku raste predivec / čaj iz posušenega predivca
SSKJ²
predíven1 -vna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na predivo: predivno vlakno / predivni odpadki / predivne rastline
SSKJ²
predíven2 -vna -o prid. (ȋ)
zastar. prečudovit, prelep: predivna ogrlica / predivna pesem / doseči prediven napredek
SSKJ²
predivjáti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. zelo hitro prehoditi, prevoziti: predivjati mesto / gripa je predivjala že celo Evropo se razširila po celi Evropi
● ekspr. predivjati noč hrupno se zabavajoč jo prebiti, preživeti
SSKJ²
predívji -a -e prid. (í)
preveč divji: to so predivji kraji za življenje / konja je prodal, ker je bil predivji / ekspr. predivji je, zato se ga vsi bojijo
SSKJ²
predívnat -a -o prid. (ȋ)
podoben predivu: predivnati lasje; predivnate koreninice rastline
SSKJ²
predívnica -e ž (ȋ)
nav. mn., agr. rastlina, iz katere se pridobiva predivo: gojiti predivnice; lan, konoplja in druge predivnice
SSKJ²
predívo -a s (í)
vlakna naravnega ali umetnega izvora za predenje: česati predivo; puliti predivo iz kodelje; dolgo in tanko predivo / bombažno, konopljeno, laneno predivo / s predivom mašiti špranje
♦ tekst. mikati predivo; umetno celulozno predivo; česano predivo
SSKJ²
predívovec -vca m (í)
bot. rastlina s suličastimi listi in rumenkastimi cveti v koških, Filago: njivski predivovec
SSKJ²
predizkústveno prisl. (ȗ)
filoz. neodvisno od izkustva:
SSKJ²
prèdizméra -e ž (ȅ-ẹ̑)
nav. mn., grad. po gradbenem načrtu narejen izračun količin gradiva, dela, potrebnega za gradnjo objekta: delati predizmere; projekt obsega tudi predizmere
SSKJ²
prèdizobrázba -e ž (ȅ-ȃ)
predhodna izobrazba: komisija je ugotovila, da večina kandidatov nima primerne predizobrazbe; ustrezna predizobrazba za sprejem na univerzo / za ta poklic je potrebna tehnična predizobrazba
SSKJ²
prèdizpíten -tna -o prid. (ȅ-ȋ)
nanašajoč se na čas pred izpitom: predizpitna trema
SSKJ²
prèdjéd -í ž, daj., mest. ed. prèdjédi (ȅ-ẹ̑)
prva jed na meniju, ki se daje pred juho ali glavno jedjo: pojesti predjed / za predjed so naročili narezek
SSKJ²
predjèm -éma m (ȅ ẹ́)
knjiž. predujem: dati predjem; prositi za predjem
SSKJ²
prèdjesénski -a -o prid. (ȅ-ẹ́)
nanašajoč se na čas pred jesenjo: predjesensko nebo / predjesenski dnevi so bili topli in sončni
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
prèdjézdec -a [predjezdəc] m (ȅ-ẹ̑)
1. kdor jezdi pred drugimi jezdeci: predjezdec je nosil zastavo
2. nekdaj kdor jezdi prvega konja v vpregi: kočija s predjezdecem; kočijaž in predjezdec
SSKJ²
prèdjútranji -a -e prid. (ȅ-ú)
nanašajoč se na čas pred jutrom: onkraj reke je ležala predjutranja meglica; predjutranja tišina v mestu
SSKJ²
predjúžnik -a m (ȗ)
star. (dopoldanska) malica: postregla je s predjužnikom / za predjužnik ima jajce s kruhom in vino
SSKJ²
prèdkál -í [pretkal in pretkau̯] ž (ȅ-ȃ)
bot. nitasta ali ploščata tvorba, ki se razvije iz trosa: enodomna predkal
SSKJ²
prèdkalkulácija -e ž (ȅ-á)
ekon. računsko predvidevanje stroškov zaradi ugotavljanja cene proizvodu ali storitvi: ukvarjati se s predkalkulacijo / predkalkulacija stroškov
SSKJ²
prèdkámbrij -a m (ȅ-á)
geol. najstarejši vek v geološki zgodovini zemlje, pravek: kamnine iz predkambrija; dogajanje v predkambriju
SSKJ²
prèdkapitalístičen -čna -o prid. (ȅ-í)
nanašajoč se na čas pred kapitalizmom: predkapitalistični odnosi / predkapitalistične družbene formacije / predkapitalistična družba družba, v kateri še niso prevladali kapitalistični odnosi / predkapitalistične oblike proizvodnje; predkapitalistično gospodarstvo
SSKJ²
prèdkázenski -a -o [pretkazənski] prid. (ȃ)
pravn., v zvezi predkazenski postopek del kazenskega postopka, namenjen odkrivanju kaznivih dejanj in zbiranju dokaznega gradiva pred uvedbo postopka pred kazenskim sodiščem: usmerjati, voditi predkazenski postopek; biti v predkazenskem postopku
SSKJ²
prèdkaznován -a -o prid. (ȅ-á)
pravn. že prej kaznovan: bil je večkrat predkaznovan; predkaznovan zaradi zločina
SSKJ²
prèdklásičen -čna -o prid. (ȅ-á)
nanašajoč se na čas pred klasiko, klasicizmom: predklasična glasba; predklasična umetnost / predklasična doba
SSKJ²
prèdklásika -e ž (ȅ-á)
doba različnih literarnih, umetniških tokov pred klasicizmom: dela iz predklasike
SSKJ²
prèdklepáj -a m (ȅ-ȃ)
znak, ki oklepa del besedila s prednje, leve strani: napisal je samo predklepaj in pozabil na zaklepaj / oglati, okrogli predklepaj
SSKJ²
predklicen -cna -o prid. (ȅ-ȋ)
v zvezi predklicna številka številka določene omrežne skupine na državni ali meddržavni ravni: predklicna številka za Ljubljano je 01; mednarodna predklicna številka
SSKJ²
prèdklíničen -čna -o prid. (ȅ-í)
med. nanašajoč se na začetni del študija medicine, ko se obravnavajo naravoslovni in družboslovni temelji medicine: predklinični predmeti
SSKJ²
predklòn -ôna m (ȍ ó)
šport. upogib telesa v pasu naprej: odklon in predklon / delati predklone / stati v predklonu
SSKJ²
predkloníti -klónim dov. (ī ọ́)
šport. upogniti telo v pasu naprej: globoko se predkloni in prevali soigralca čez svoj hrbet v vodo; odročiti in predkloniti
SSKJ²
prèdkolèb -éba m (ȅ-ȅ ȅ-ẹ́)
šport. gib telovadca, visečega ali oprtega na drogu ali bradlji, naprej: obrat v predkolebu
SSKJ²
prèdkolúmbovski -a -o prid. (ȅ-ȗ)
nanašajoč se na čas pred Kolumbovim odkritjem Amerike: predkolumbovska Amerika
SSKJ²
prèdkongrésen -sna -o prid. (ȅ-ẹ̑)
nanašajoč se na čas pred kongresom: predkongresna dejavnost; predkongresno zborovanje / predkongresne razprave; objaviti predkongresne teze za javno obravnavo
SSKJ²
prèdkosílce -a s (ȅ-ī)
knjiž. (dopoldanska) malica, navadno topla: za predkosilce je bil golaž
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
prèdkrílce -a s (ȅ-ī)
aer. gibljiva plošča na sprednjem robu krila, ki pri pristajanju omogoča zmanjšanje hitrosti letala:
SSKJ²
prèdkrščánski -a -o prid. (ȅ-ȃ)
nanašajoč se na čas pred pojavom krščanstva: predkrščanski običaji; predkrščanska verovanja / predkrščanska doba
SSKJ²
prèdkúhan -a -o prid. (ȅ-ȗ)
delno ali v celoti vnaprej pripravljen, navadno s toplotno obdelavo: predkuhan korenček, kuskus, riž; predkuhana hrana; predkuhana žita
SSKJ²
prèdkúpen -pna -o prid. (ȅ-ū)
pravn., v zvezi predkupna pravica prednostna pravica pri nakupu določenih stvari, ki jih lastnik prodaja: predkupna pravica nosilca stanovanjske pravice; predkupna pravica sodediča
SSKJ²
predláganec -nca m (ȃ)
kdor je predlagan za kaj: predlaganec za nagrado, odlikovanje
SSKJ²
predláganje -a s (ȃ)
glagolnik od predlagati: predlaganje kandidata, spremembe; postopek predlaganja / predlaganje računov
SSKJ²
predlagátelj -a m (ȃ)
kdor kaj predlaga: predlagatelj premirja / predlagatelj prošnje, računa
SSKJ²
predlagáteljica -e ž (ȃ)
ženska, ki kaj predlaga: predlagateljica izleta / predlagateljica računa / med predlagateljicami resolucije je tudi Slovenija
SSKJ²
predlágati -am dov. in nedov. (ȃ)
1. reči, izraziti komu kaj z namenom, da o tem premisli in to sprejme, se za to odloči: predlagati komu izlet, premirje, spremembo načrta; predlagati dodatno točko k dnevnemu redu (sestanka); predlagati, naj vsak pove svoje mnenje; pojdimo, je predlagal / predlagati kandidate za predsednika; predlagati koga za nagrado; predlagati Ljubljano za kraj sestanka
2. nedov. dajati komu kaj, da to uporabi, upošteva pri določenem opravilu, postopku: medtem ko je predlagal račune, je molčal / redno predlagati dokumente v pregled
    predlágan -a -o:
    izvoliti predlagane kandidate; upoštevati predlagane nasvete; biti predlagan za odlikovanje
SSKJ²
predláni prisl. (á)
knjiž. predlanskim: predlani je obnovil vinograd
SSKJ²
predlánski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na leto, ki je bilo pred lanskim letom: predlanska jesen je bila lepa / spomnil se je na prve mesece predlanskega leta
SSKJ²
predlánskim prisl. (ā)
v letu, ki je bilo pred lanskim letom: umrl je predlanskim
SSKJ²
prèdléča -e ž (ȅ-ẹ́)
fot. leča, ki se namesti na objektiv za snemanje bližnjih predmetov: predleče in filtri
SSKJ²
predléžen -žna -o (ẹ̑)
pridevnik od predležje: predležna gred
SSKJ²
predléžje -a s (ẹ̑)
teh. skupek strojnih delov za prenašanje vrtenja, spreminjanje vrtilne hitrosti, zlasti pri transmisijah: predležje se je pokvarilo / jermensko, zobniško predležje
SSKJ²
prêdlog -óga m (é ọ́)
1. kar se komu reče, izrazi z namenom, da o tem premisli in to sprejme, se za to odloči: sprejeti, umakniti, utemeljiti predlog; predlog za odlikovanje; predlog, da bi se vdali, so zavrnili; privoliti v predlog; biti za predlog / dati predlog na glasovanje / pisni, ustni predlog / izročiti, raztrgati predlog list s takim besedilom
♦ pravn. spreminjevalni predlog s katerim se spremeni prvotni, prejšnji predlog
2. jezikosl. nepregibna beseda, ki izraža odnose med besedami stavka: predlog brez se veže z rodilnikom / nepravi predlogi samostalniki in prislovi v predložni funkciji
SSKJ²
predlóga -e ž (ọ̑)
besedilo, glasbeno, slikarsko delo v odnosu do drugega dela, narejenega, posnetega po njem: film se zvesto drži literarne predloge; odkriti predlogo znane slike
♦ tisk. odsevna predloga slika, besedilo na neprosojnem materialu, ki se uporablja za reprodukcijo stavka; prosojna predloga diapozitiv, barvni film, ki se uporablja za reprodukcijo stavka
// oseba ali stvar v odnosu do literarne osebe, slike, narejene, ustvarjene po njej: med množico je iskal predlogo za zunanji videz glavne junakinje / učenci rišejo po naravnih predlogah; po živi predlogi opisana oseba v romanu
● zastar. glasovati o predsednikovi predlogi o predsednikovem predlogu
SSKJ²
predlóžek -žka m (ọ̑)
1. šport., pri nogometu, hokeju dejstvo, da pride žoga, ploščica, navadno v smeri napada, v prazen prostor pred soigralca: dati, izkoristiti predložek / dolg, visok predložek / po predložku doseči gol
2. knjiž. kar se predloži komu, navadno v pisni obliki: predložek vsebuje težje naloge; odkriti napako v predložku
3. kos blaga, pločevine, položen pred kaj: predložek pred pečjo
● poslati predložek v kazenski prostor žogo, ploščico; zastar. ta slika mu je rabila za predložek predlogo; zastar. predložek seznama, vprašanj predložitev
♦ glasb. melodični okrasek pred glavno noto
SSKJ²
predlóžen -žna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na predlog 2: predložna zveza / predložna izpeljanka
SSKJ²
predložítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od predložiti: predložitev potrdila, računa / predložitev česa v obravnavo / predložitev izleta
♦ fin. menica, plačljiva ob predložitvi
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
predložíti -ím dov., predlóžil (ī í)
1. dati komu kaj, da to uporabi, upošteva pri določenem opravilu, postopku: predložiti sodišču nove dokaze; predložiti potrdilo, račun / predložiti listino v podpis, načrt v odobritev / predložiti osnutek zakona v razpravo
2. reči, izraziti komu kaj z namenom, da o tem premisli in to sprejme, se za to odloči; predlagati: predložiti komu, da napiše prošnjo / predložiti koga za predsednika
    predložèn -êna -o:
    glasovati za predloženega kandidata
SSKJ²
prèdmárčen -čna -o prid. (ȅ-á ȅ-ā)
nanašajoč se na čas pred marčno revolucijo: predmarčne razmere / predmarčna doba / predmarčna Avstrija
SSKJ²
prèdmárec -rca m (ȅ-á)
publ. čas pred mesecem marcem 1848 v Avstriji: življenje našega naroda v predmarcu / avstrijski predmarec
SSKJ²
prèdmarksístičen -čna -o prid. (ȅ-í)
nanašajoč se na čas pred pojavom marksizma: bil je eden izmed najvidnejših ruskih predmarksističnih mislecev; predstavniki predmarksistične napredne miselnosti
SSKJ²
prèdmárksovski -a -o prid. (ȅ-ȃ)
nanašajoč se na čas pred začetkom Marxovega delovanja: predmarksovski socializem
SSKJ²
prèdmelják -a m (ȅ-á)
anat. vsak od štirih zob med podočnikom in prvim kočnikom v eni čeljusti; ličnik2: predmeljaki in kočniki
SSKJ²
prèdmenstruálen -lna -o prid. (ȅ-ȃ)
nanašajoč se na čas pred menstruacijo: predmenstrualne bolečine, motnje; predmenstrualna napetost; v predmenstrualnem obdobju je večina žensk bolj utrujena / predmenstrualni sindrom [PMS] skupek simptomov, značilnih za čas pred menstruacijo
SSKJ²
predmésten -tna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na predmestje: predmestna hiša, krčma; predmestna ulica / predmestna zanikrnost / predmestni žargon
SSKJ²
predméstje -a s (ẹ̑)
del mesta zunaj, na obrobju prvotnega starega dela mesta: preseliti se iz predmestja v mesto; imeti hišo v predmestju; londonska predmestja
SSKJ²
prêdmet -éta m (é ẹ́)
1. kar obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja in je zaznavno s čuti, umom, zlasti kot celota kakih lastnosti: opazovati, otipati predmet; poimenovati predmete; zaznavati predmete; dolg, ozek predmet; kovinski, topi predmeti; oblika, velikost predmeta; položaj predmeta; videz predmeta; določiti razdaljo do predmeta, med predmeti; svoboda ni predmet, ampak pojem / neznani leteči predmet [NLP] občasen kratkotrajen pojav, stvar visoko v atmosferi z neznanim vzrokom nastanka
2. kar je izdelano, narejeno za zadovoljevanje določenih potreb, opravljanje določene dejavnosti: izdelovati predmete; obdelovati predmet s pilo; razstaviti predmete v muzeju / lončarski predmeti izdelki; muzejski predmeti; okrasni predmet; potrošni predmeti; tehnični predmeti; trgovski predmeti; uporabni predmeti; predmeti za osebno higieno; predmet za široko potrošnjo; urad za najdene predmete
3. navadno s prilastkom pojem, stvar, na katerega se nanaša, je usmerjeno kako dejanje: pesem je predmet estetskega doživljanja; predmet spoznavanja / predmet poslovanja delovne organizacije dejavnost, dejavnosti / oddaljiti se od predmeta razprave; pisati predmetu ustrezno; zamenjati predmet pogovora / publ. postati predmet izkoriščanja in zatiranja; biti, postati predmet pozornosti vzbuditi pozornost
// pojem, stvar, na katerega se nanaša, je usmerjeno človekovo znanstveno delovanje, ustvarjanje: predmet estetike je lepo in človekov odnos do lepega; določiti predmet in cilje etnografije / raziskovalni predmet
4. šol. učno področje, predpisano in vsebinsko določeno s predmetnikom in učnim načrtom: poučevati biologijo, matematiko in druge predmete; biti ocenjen iz vseh predmetov; pouk je razdeljen po predmetih / izbirni učni predmet obvezen učni predmet, osebno izbran iz dane skupine predmetov; neobvezni učni predmet učni predmet, prepuščen osebni izbiri; učni predmet
// znanje, vedenje s področja določene stroke, vede ali več strok, ved, ki se daje ali pridobiva v izobraževalnem procesu: opraviti izpit iz več predmetov; naravoslovni predmeti; strokovni predmet / študijski predmet
5. jezikosl. stavčni člen, sklonsko odvisen od povedka, ki izraža, koga ali kaj prizadeva glagolsko dejanje: glagolsko dejanje prehaja na predmet; dajalniški predmet; glagol s predmetom v tožilniku / neposredni predmet predmet v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku; notranji predmet predmet, ki označuje z dejanjem nastajajočo stvar; posredni predmet predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku
♦ ekon. delovni predmet kar človek s svojim delom v proizvodnji preoblikuje; filoz. predmet kar obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja; pojem, stvar, na katerega je usmerjena zavest, mišljenje; pravn. dokazni predmet predmet, s katerim se dokazuje; predmet obtožbe dejanje, za katerega tožilec zahteva, da se obtoženec obsodi; predmet spora predmet, o katerem je med strankama spor in o katerem mora sodišče odločiti
SSKJ²
predméten -tna -o prid. (ẹ̑)
1. nanašajoč se na predmet: predmetno gradivo hranijo v muzeju
♦ fot. predmetna razdalja oddaljenost predmeta od objektiva; jezikosl. predmetni odvisnik odvisni stavek, ki izraža predmet dejanja nadrednega stavka; šol. predmetni pouk pouk, pri katerem poučuje posamezen predmet predmetni učitelj; predmetni učitelj učitelj, ki poučuje posamezen predmet in je zanj posebej usposobljen; kdor je diplomiral na pedagoški akademiji
2. ki obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja: predmetni pojavi; predmetni svet; predmetna stvarnost
// ki izhaja iz čutnega, snovnega sveta zunaj osebka: ugotavljali so predmetne motive njegovega pesništva; vezniške besede nimajo svojega predmetnega pomena; predmetno mišljenje / človekova predmetna dejavnost
    predmétno prisl.:
    predmetno doživljati
SSKJ²
predmétiti -im nedov. (ẹ́ ẹ̑)
knjiž. delati kaj nematerialnega, duhovnega za predmet, stvar tako, da se nematerialnemu, duhovnemu pripisujejo lastnosti, značilnosti predmeta, stvari ali pa se to z njim enači: predmetiti duhovne vrednote / predmetiti človeka
SSKJ²
predmétnik -a m (ẹ̑)
šol. predpis, ki za šolo določene stopnje določa učne predmete po razredih in število tedenskih ur zanje: določiti, predpisati predmetnik; spremeniti predmetnik; predmetnik in učni načrt
♦ fiz. steklena ploščica, na kateri je pri mikroskopiranju opazovani predmet
SSKJ²
predmétnost -i ž (ẹ̑)
1. kar je, obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja in je zaznavno s čuti, umom: spoznavati predmetnost; simbole je pesnik vzel iz vsakdanje predmetnosti; slikar teži k upodabljanju predmetnosti / poimenovati nove predmetnosti; neživa predmetnost
2. stanje, značilnost predmetnega: predmetnost sveta; otipljiva predmetnost teles / glavna značilnost njegovih pesniških figur je predmetnost, nazornost
SSKJ²
prèdmonopólen -lna -o prid. (ȅ-ọ̑)
polit., v zvezi predmonopolni kapitalizem razvojna stopnja kapitalizma, za katero je značilna neomejena svobodna konkurenca:
SSKJ²
prèdmutacíjski -a -o prid. (ȅ-ȋ)
glasb., v zvezi predmutacijski zbor zbor, sestavljen iz glasov otrok, ki še niso mutirali:
SSKJ²
prèdnačŕt -a m (ȅ-ȓ)
predhodni načrt: tako je bilo v prednačrtu nove ustave; prednačrt za novi zakon / zakonski prednačrt
SSKJ²
prèdnaglásen -sna -o prid. (ȅ-ā)
jezikosl. ki je pred naglasom: prednaglasni samoglasnik / prednaglasni zlogi
SSKJ²
prednámec -mca m (ȃ) nav. mn., ekspr.
1. davni pripadnik kakega naroda, ljudstva; prednik: kako velik čut za lepoto so imeli naši prednamci; prednamci in zanamci
2. kdor je pred kom kje bil, hodil: tu so prednamci naredili veliko škode / prednamci so na poti opešali
SSKJ²
prèdnapét -a -o prid. (ȅ-ẹ̑)
grad. pri katerem se z armaturo doseže pritisk, preden deluje obtežitev: mostovi iz prednapetega betona / prednapeti montažni mostovi; prednapeti (betonski) nosilci / prednapeta konstrukcija
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
prèdnapétost -i ž (ȅ-ẹ̑)
elektr., v zvezi mrežna prednapetost napetost med prvo mrežico in katodo elektronke:
SSKJ²
prèdnaročílo -a s (ȅ-í)
predhodno naročilo, naročilo vnaprej: prednaročil ne sprejemajo; za te avtomobile imajo že veliko prednaročil / v prednaročilu stane knjiga precej manj
SSKJ²
prèdnaročíti -ím dov. (ȅ-ī ȅ-í)
predhodno, vnaprej naročiti: prednaročiti knjigo; igro je že mogoče prednaročiti na spletu
SSKJ²
prèdnaročník -a m (ȅ-í)
kdor se predhodno naroči na kaj: prvi del knjige so že poslali prednaročnikom; za prednaročnike je cena nižja
SSKJ²
prèdnaročnína -e ž (ȅ-ī)
predhodno, vnaprej plačana naročnina na kaj: plačati prednaročnino
SSKJ²
prèdnaročníški -a -o prid. (ȅ-ȋ)
nanašajoč se na prednaročnike: prednaročniški seznam / prednaročniška cena
SSKJ²
prèdnaslôven -vna -o prid. (ȅ-ȏ)
biblio., navadno v zvezi prednaslovna stran stran pred naslovno stranjo:
SSKJ²
prèdnastavítev -tve ž (ȅ-ȋ)
glagolnik od prednastaviti: prednastavitev slike; prednastavitev temperature; pomivalni stroj s prednastavitvijo izklopa, začetka pomivanja / scenska prednastavitev / izbor prednastavitev prednastavljenih vrednosti
SSKJ²
prèdnastáviti -im dov. (ȅ-á ȅ-ȃ)
predhodno, vnaprej nastaviti: prednastaviti frekvenco, glasnost mobilnika, radia; prednastaviti povečavo za pogosto obiskana spletna mesta / prednastaviti disk
    prèdnastávljen -a -o:
    prednastavljeni programi; prednastavljena temperatura; prednastavljene vrednosti / prednastavljene nastavitve
SSKJ²
prèdnastávljati -am nedov. (ȁ-á)
predhodno, vnaprej nastavljati: prednastavljati nastavitve mobilnika, računalnika
SSKJ²
prednášanje -a s (ȃ)
glagolnik od prednašati: v prednašanju skladbe pogrešamo izdelanosti; nazorno prednašanje; način prednašanja
SSKJ²
prednášati -am nedov. (ȃ)
knjiž. podajati (besedilo): govornik, igralec dobro prednaša; občuteno prednašati pesem deklamirati, recitirati
● zastar. prednašati cerkveno pravo predavati
SSKJ²
prédnica -e ž (ẹ̑)
1. sorodnica v ravni črti nazaj: neka njena davna prednica je bila Francozinja
// biol. organizem, vrsta, skupina organizmov, iz katere so se razvili drugi organizmi, vrste, skupine organizmov: prednice današnjih dvoživk
2. predhodnica: ni hotela nadaljevati dela svoje prednice
3. rel. predstojnica samostana: postavili so jo za prednico / samostanska prednica / sestra prednica
SSKJ²
prédnik -a m (ẹ̑)
1. sorodnik v ravni črti nazaj: vsi moji predniki so bili kovači; davni predniki; prednik po materini, očetovi strani; predniki in potomci / družinski predniki; kult prednikov / pes ima čistokrvne prednike; pren. jezikovni predniki slovenščine
// začetnik rodu: imeti skupnega prednika
// biol. organizem, vrsta, skupina organizmov, iz katere so se razvili drugi organizmi, vrste, skupine organizmov: strunarji so predniki vretenčarjev / predniki človeka
2. nav. mn. davni pripadnik kakega naroda, ljudstva: tu so živeli že njihovi predniki; naši slovanski predniki
3. predhodnik: moj prednik v pisarni / ogledal si je, kaj so napisali na klop njegovi predniki
♦ pravn. pravni prednik kdor neposredno prenese premoženje ali določene pravice na koga
SSKJ²
prédniški -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na prednike: predniški grobovi / predniška oblika človeka
SSKJ²
prednjáča -e ž (á)
nekdaj puška, ki se polni spredaj: v rokah je držal dolgo prednjačo
SSKJ²
prednjáčiti -im nedov. (á ȃ) knjiž.
1. biti prvi, pred drugimi glede na kako lastnost, značilnost: prednjačiti po kvaliteti izdelkov; naše mesto prednjači po številu znamenitosti / z lepim zgledom prednjačiti vsem drugim
● publ. med žrtvami prometnih nesreč prednjačijo pešci so najštevilnejši
2. biti boljši, imeti večje uspehe kot drugi: pri tekmovanju so prednjačili francoski smučarji; prizadeval si je, da bi prednjačil v vseh šolskih predmetih
SSKJ²
prédnjak1 in prednják -a m (ẹ̑; á)
1. nar. vzhodno kosec, ki je pri košnji prvi v vrsti: za prednjakom so se zvrstili drugi kosci
2. pri savinjskih splavarjih veslač na sprednjem delu splava:
SSKJ²
prednják2 -a m (á)
šport., nekdaj telovadec, ki vodi skupino telovadcev: pod vodstvom prednjakov so se celo leto pripravljali za telovadni nastop
SSKJ²
prednjáški -a -o prid. (á)
nanašajoč se na prednjake, telovadce: prednjaške izkušnje / prednjaški izpit
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
prédnje... prvi del zloženk (ẹ̑)
nanašajoč se na prednji: prednjeazijski, prednjejezičen
SSKJ²
prédnjejezíčen -čna -o prid. (ẹ̑-ȋ)
jezikosl. ki se tvori s sprednjo jezično ploskvijo: prednjejezični samoglasnik
SSKJ²
prédnji -a -e prid. (ẹ̑)
1. ki leži, je spredaj, pred čim: prednji del ladje; prednji sedeži avtomobila; prednji hlačni žep; prednje noge sesalcev; prednja stran glave, hiše; prednja stran bankovca, kovanca, medalje stran s podobo, številko, pomembnejšimi podatki; prednje šape; prednje in zadnje kolo / prednje in zadnje okončine; prednje vozilo v koloni se je ustavilo / Prednja Azija
2. zastar. prejšnji: prepisal je prednji odstavek / govoriti o prednjih časih
● pog. avtomobil na prednji pogon s pogonom na prednja kolesa; nar. prednja hiša glavni stanovanjski prostor v kmečki hiši; star. prednja soba predsoba
♦ navt. prednji krov del zgornjega krova pod poveljniškim mostom; obrt. prednji vbod vbod, pri katerem je nit vidna zlasti na pravi strani; voj. prednja straža predstraža
SSKJ²
prédnjica -e ž (ẹ̑) knjiž.
1. predsoba: odložil je suknjič v prednjici
2. predhodnica: s hitro hojo je skušala ujeti svojo prednjico
SSKJ²
prédnjik -a m (ẹ̑)
1. obrt. sprednji del oblačila: izdelati prednjik; plesti prednjik; urezati prednjik
♦ obrt. sprednji del zgornjega dela obuvala
2. knjiž. kdor je glede na čas, vrstni red pred čim drugim: zaradi megle ni več videl svojega prednjika v koloni / prednjiki naprednega gibanja utemeljitelji, predhodniki
SSKJ²
prédno vez. (ẹ̑)
preden: tri ure je iskala knjigo, predno jo je našla / odpotoval je, še predno me je obiskal
SSKJ²
prednóčje -a s (ọ̑)
knjiž. čas pred nočjo: večer se je spreminjal v prednočje
SSKJ²
prednòs -ôsa m (ȍ ó)
šport. drža nog v vodoravnem položaju: prednos na bradlji, krogih / narediti prednos
SSKJ²
prédnost -i ž (ẹ́)
1. kar omogoča poseben, boljši položaj ali položaj česa, koga pred čim, kom drugim
a) glede na možnost za uresničitev česa: moštvo je imelo to prednost, da je igralo pred domačimi gledalci; obdržati prednost na področju kulture; uveljaviti prednost / prišel je prvi, zato ima prednost pri postrežbi bo prvi postrežen; prednost pri razpisu imajo kandidati z opravljenim strokovnim izpitom; imeti prednost pri sprejemanju v dijaški dom / pri vstopanju ji je dal prednost omogočil ji je, da je vstopila prva; na tej cesti imajo vozila prednost pravico, da jo pri križanju s stransko cesto prevozijo brez ustavljanja; v križišču cest istega reda ima voznik na skrajni desni prednost pravico, da prvi prevozi križišče / uživati prednosti
b) glede na vrednost, pomen, ki se mu pripisuje: določili so, katere ceste bodo imele prednost pri obnavljanju / dati prednost graditvi bazične industrije; dajati komu neupravičeno prednost; ekspr. dal je prednost karieri pred znanstvenim delom raje se je odločil za kariero kot za znanstveno delo
c) glede na časovno oddaljenost: roparji so imeli več ur prednosti pred zasledovalci / časovna prednost
2. šport. boljši (začetni) položaj pri tekmovanju: obdržati prednost; prvi kolesar si je pridobil precejšnjo prednost pred glavnino; tekmovalec si je zagotovil odločilno prednost / povišati prednost za deset točk; polčas se je končal z dvema goloma prednosti za domače moštvo / sodnik je upošteval prednost, in ni dosodil prekrška pri igrah z žogo dejstvo, da lahko ovirani igralec uspešno zaključi akcijo
3. nav. ekspr., navadno s prilastkom dobra, zaželena lastnost: hiša ima to prednost, da stoji na samem; oznanjal je prednosti razstavljenega blaga; prednosti sodobnega pohištva / primerjali so prednosti in pomanjkljivosti različnih kandidatov
♦ avt. vozila s prednostjo vozila policije in reševalna, gasilska ter druga vozila na nujni vožnji
SSKJ²
prédnosten -tna -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na prednost: prednostni položaj / prednostni vrstni red; prednostna razporeditev / prednostne naloge; prednostno gospodarsko področje / prednostne lastnosti
♦ avt. prednostna cesta cesta, na kateri imajo vozila prednost pred vozili z drugih cest; pravn. prednostna pravica pravica, pri kateri ima upravičenec prednost pred drugimi zaradi posebnih okoliščin; šah. prednostna pozicija
SSKJ²
prèdnovoléten -tna -o prid. (ȅ-ẹ̑)
nanašajoč se na čas pred novim letom: prednovoletno nakupovanje / veselo razpoloženje v prednovoletnih dneh
SSKJ²
prednožênje -a s (é)
glagolnik od prednožiti: prednoženje in zanoženje
SSKJ²
prednožíti -ím dov., prednóžil (ī í)
šport. dati, dvigniti nogo naprej: prednožiti in skrčiti nogo
    prednožèn -êna -o:
    prednožena noga
SSKJ²
prednóžka -e ž (ọ̑)
šport. seskok s telovadnega orodja ali preskok tega orodja s prednoženimi nogami:
SSKJ²
predobédek -dka m (ẹ̑)
knjiž. predjed: servirati predobedek
SSKJ²
predóber -dôbra -o prid. (ọ́ ó) ekspr.
1. preveč dober: fant je predober in prepošten / še predobri ste bili z njim / ta podrtija je zanj še predobra
2. zelo dober: moja predobra mati / povsod so speljane predobre ceste / postregli so nam s samimi predobrimi jedmi zelo okusnimi
    predôbro prisl.:
    še predobro se mu godi; še predobro ga poznam; predobro soditi koga; svojih napak se predobro zaveda
SSKJ²
predóčati -am nedov. (ọ́)
knjiž. prikazovati, predstavljati: nazorno, plastično predočati kaj; poročilo natančno predoča sedanji mednarodni položaj
SSKJ²
predóčba -e ž (ọ̑)
glagolnik od predočiti: grafična predočba gibanja; neresnična, pomanjkljiva, pravilna predočba česa; predočba problema
SSKJ²
predočeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na predočevanje: predočevalna sposobnost / predočevalna vloga jezika
SSKJ²
predočevánje -a s (ȃ)
glagolnik od predočevati: grafično predočevanje odvisnosti hitrosti od časa; predočevanje problemov; predočevanje stanja v državi
Število zadetkov: 97669